Revija SRP 155/156

Nahapet Kuchak 

 

HAJRENI

 

***

Հոգին հեռացավ մարմնից - ես հեկեկացա և լաց եղա.

»Հոգի!: Դու գնում ես, և մահկանացուներն անմիջապես կմոռանան, որ քնում եմ

Հոգիս պատասխանեց: »Կարծում էի, որ մինչ այդ դու իմաստուն ես -

Եթե ​​տունը փլուզվի, ապա ի՞նչ պետք է անի դրա տերը

 

 

***

Hogin herrats’av marmnits’ – yes hekekats’a yev lats’ yegha.

»Hogi!: Du gnum yes, yev mahkanats’unern anmijapes kmorranan, vor k’num yem.«

Hogis pataskhanets’: »Kartsum ei, vor minch’ ayd du imastun yes -

Yet’e tuny p’luzvi, apa i՞nch’ petk’ e ani dra tery.«

 

 

***

Dusha zapusti telo – zajokal sem o muki tej:

»Dusha! Ti odidesh proch – jaz pa zaspal bom smrtni sen!«

Dusha mi odgovori: »Nisi modrec, menim odslej.

Kadar hisha propade, kaj naj she lastnik pochne v njej?«

 

 

***

Kakor ptica prost letim – ujemi jo, che jo lahko!

S tujo jato odletim – povrni jo, che jo lahko!

V zlato kletko jo zapri – v njej jo imej, che jo lahko!

Ves svet klichi na pomoch – ne preobrnesh me tako!

 

 

***

Mati sina pouchi: »Tedaj spoznash, ko bosh izgnan,

kaj pomeni izgnanstvo, biti suzhenj tujih navad,

kako spish na golih tleh, ob zori pa zacheti dan –

in tedaj ti bo le Bog edina luch vseh tvojih nad!«

 

 

***

Kdor veliko modruje, mu nikdar ne manjka skrbi:

med mu je okus grenak, grenki zvarek ga veseli,

voda je zanj vroch ogenj, od ognja se kot led topi,

spokoj ga muchno tezhi, v nichemer zanj utehe ni.

 

 

***

O Bog, zashchitnik ti moj, obvaruj me zlobnih ljudi!

Tako zloben je chlovek, da z zlobo strashi she zveri:

celo velichastni lev sramôti spon ne ubezhi

in orel od te zlobe prestrashen v nebo poleti.

 

 

***

Zavidam le tistemu, ki z ljubo skrivaj je zbezhal.

Komaj chez most sta prishla, zhe ga je zrushil dvignjen val.

Snezhni prshi

ch je zavel, njuno sled izbrisal je s tal.

In ko v vrt sta vstopila, on njej sproshchen poljub je dal.

 

 

***

V blizhini cerkve gredoch, pri grobu uzrem vrsto svech:

fant zaradi ljubezni prezgodaj v grob odshel je lech.

Iz voska gorechih svech zaslishal sem tozhbo besed:

»Trpel je od ljubezni, ta plamen naj zhge nam srce!«

 

 

 

 

NAHAPET KUCHAK (rusko: Наапе́т Куча́к, armensko: Նահապետ Քուչակ; ? – 1592 ?), armenski pesnik iz 16. stoletja; o njem nich zanesljivega; pravzaprav je le imenska oznaka bolj mitske kot realne osebe (nahapet – arm. prednik, oche, praded), vendar danes velja za nacionalnega pesnika (kraj Kuchak v rep. Armeniji im. po njem; sodobni francoski glasbenik Jason Kouchak je priredil nekaj njegovih pesmi). Po legendi naj bi bil rojen v vasi Kharakonis pri jezeru Van (danes vzhodna Turchija; starodavna armenska kraljevina med Chrnim morjem in Kaspikom je kot prva leta 301 uvedla uradno krshchanstvo, pozneje so jo shtevilni zavojevalci zreducirali na danashnjo republiko, izv. ime Hajastan), zheni naj bi bilo ime Tangiatun, vse zhivljenje naj bi zhivel v rojstni vasi, obenem pa naj bi bil eden prvih ashugov ali ashikov (tur. aşık – ljubimec, ljubezenski zanesenec; iz arab. ishq – ljubiti), tj. potujochih pevcev lirskih ali tudi epskih pesmi ob spremljavi lutnje; ta zvrst poezije se na Kavkazu goji she danes. Tradicionalno pesemsko obliko »hajren« (samostojna kvartina, verz 15 zlogov, cezura obichajno 7 + 8, vsi verzi z isto moshko rimo, kot ustreza armenskemu jeziku z rednim naglasom na zadnjem zlogu) naj bi zmojstril do vrhunca, vendar mnogi njemu pripisani hajreni izvirajo od anonimnih ljudskih pevcev. Vsebinsko so hajreni raznoliki (ljubezenski, socialnokritichni, filozofski itd.), s svobodoljubnimi, nedogmatskimi poudarki, opazna je podobnost s perzijskimi rubaji, pa tudi z zahodnimi epigrami. Tukajshnji prevod (po ruskem prevodu) ohranja shtiri verze z moshko rimo, shtevilo zlogov in cezuro (brez natanchnejshega metruma). Prvi hajren, avtorjev najbolj znan, je za vzorec tudi v izvirni armenski pisavi in v latinichni transkripciji.

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Ivo Antich