Revija SRP 155/156

Mavro Orbini

 

KRALJESTVO STARIH SLOVENOV (III)

 

(Poglavja iz drugega dela kot nadaljevanje predhodne zgodovine kraljev Dalmacije, predmet pa so tokrat: 1. Rashka/Srbija in Nemanjichi, Mrnjavchevichi, Altomanovichi; 2. Zeta/Chrna gora in Balshichi; 3. Srbija in knez Lazar/Lazarevichi in Brankovichi)

 

Rashka in Nemanjichi

 

Knez Radoslav je uvidel, da Desa postaja vse mochnejshi in si na vse nachine prizadeva zasesti njegovo drzhavo in ji zavladati, ter je zato v Dubrovnik poslal svojega poslanca Davida Renesija, tedanjega namestnika v Budvi, da tamkajshnjo oblast zaprosi, naj jim iz Italije nabavijo nekaj orozhja, h Kotorchanom pa je poslal Mihaela Renesija, vojashkega strokovnjaka, da bi spodbudil njihovo zvestobo in jih posvaril pred praznimi obljubami Dese in njegovih pristashev. In prav ti so pri njegovem povratku v Dubrovnik pri mestu Risan napadli Davida. Sprva se jim je uspeshno upiral, na koncu pa je chastno padel. Desa se je tedaj razshopiril in kot ban oziroma vojvoda vladal Humu pa vse do Kotorja in zgornje Zete. In to vse do svoje smrti, knezu Radoslavu in njegovim bratom pa izgubljenega ozemlja ni uspelo povrniti. Vojvoda Desa je bil naklonjen katolishki veri in bi jo zagotovo sprejel, che se ne bi bal, da bi mu slovenski plemichi v tem primeru odvzeli oblast. Leta Gospodovega 1151 je otok Mljet podaril trem menihom, kot je mogoche videti iz listine, ki jo od nekdaj hranijo v cerkvi Sv. Mihovila, ki je bila najprej dom menihov na otoku. S chasom so na obrezhju otoshkega jezera postavili cerkev Svete Marije in samostan, ki she danes stojita, in to s pomochjo Huma in Rashke ter prispevkov Dubrovchanov. Bog je zato nagradil Desa in njegove potomce, ki so nato sedem kolen ostali gospodarji in kralji Rashke, vse do chasa carja Urosha, ki je pripadal osmemu kolenu, vendar je cesarstvo izgubil in umrl brez potomcev. Vojvoda Desa je imel tri sinove: Miroslava, Nemanjo in Konstantina, ki so bili modri in v orozhju pravi junaki. Ocheta so pokopali v cerkvi Sv. Petra v Polju. Ker so bili vsi trije, kot recheno, pogumni in podjetni, se je v njih prebudila zhelja, da bi zagospodarili Rashki in spodnji Zeti. S pomochjo bosanskega bana, Nemanjevega tasta, so zbrali veliko vojsko in se podali nad Zeto proti knezu Radoslavu, sinu kralja Dragihne, ki je skupaj z bratom Ivanishem vladal tej pokrajini. Ko je uvidel, da se s tako veliko vojsko ne more spoprijeti, se je Radoslav vkrcal v Ulcinju na ladjo in odplul v Dubrovnik. Miroslav in njegova brata so zasedli Zeto in vsa njena mesta razen Kotorja, ki je ostal zvest Radovanu. Miroslav in bratje so od Dubrovchanov zahtevali, naj jim predajo Radoslava in Ivanisha, chesar pa ti niso bili pripravljeni narediti, ker niso hoteli shkodovati svobodi svoje republike. Naslednje leto so Miroslav in bratje zbrali veliko mozh in se spustili v Konavle z namenom, da shkodujejo Dubrovchanom. Ker pa so bili ti vnaprej obveshcheni, so tudi sami zbrali silno vojsko, in jo je Miroslav she dodatno okrepil z vojaki Dracha in Kotorja, ki so nato skupaj odpluli v Cavtat, preostanek vojske pa se je odpravil v Konavle pod vodstvom Nikola Bobaljevicha, kjer se je utaborilo tri tisoch Miroslavovih vojakov in chakalo na preostale sile, da bi se nato skupaj odpravili nad Dubrovnik. Dubrovnishki senat je ukazal Bobaljevichu, naj chim prej stopi v boj z Radivojem Oporchichem, poveljnikom Miroslavovih ljudi. Tedaj so Dubrovchani hlinili beg iz Konavlov in nasprotniki so zlezli iz rovov in jih zacheli preganjati. Ko pa so bezhechi Dubrovchani dosegli primeren polozhaj, so se obrnili proti preganjalcem in jih nagnali. Za nekaj chasa so se Desovi sinovi odpovedali napadom na Dubrovnik, njihovo sovrashtvo pa je ostalo. Po zasedbi Zete je Nemanja z brati zbral vojsko in se lotil osvajanja Rashke. Branil jo je drugi Radoslavov brat Vladimir z rashkim ljudstvom. Po bitki pri Prishtini, v kateri je bil Vladimir porazhen in je pobegnil v Bolgarijo, je Nemanja z brati zasedel Rashko. Tedaj so sklenili, da bodo v spomin na chastno zmago pri Prishtini tam postavili kraljevsko prestolnico, v kateri bodo odtlej kronali vse rashke kralje. Nemanja se je tedaj postavil za velikega zhupana in je zavladal Rashki in zgornji in spodnji Zeti. Miroslav in Konstantin sta she naprej v bratski ljubezni vladala Humu in v dogovoru z bratom Nemanjo. Ta se je leta 1177 spustil z vojsko v Zhupo dubrovnishko, kjer je posekal in unichil gozdove in vinograde, kar je storil iz sovrashtva do Dubrovchanov.

Ko se je zaradi spora z dubrovnishkim shkofom kotorski shkof obrnil na Nemanjo, je ta napadel Dubrovnik in dubrovnishkemu shkofu odvzel vsa podrochja, ki so bila v njegovem kraljestvu s shkofi vred, in to so bili shkof Budve, Kotora, Ulcinja, Svacha, Skadra, Dracha, Drivasta, Meduna, Srbije, Bosne, Trebinja in Zahumlja. Nekdaj so vsi ti shkofi pripadali dukljanskemu nadshkofu Ivanu, ko pa so Bolgari unichili starodavno Dukljo, je upravo dubrovnishke cerkve prevzel Ivan, njej pa podredil vse nashtete cerkve. Tedaj pa jih je Nemanja reshil podlozhnosti dubrovnishkemu nadshkofu.

Chez sedem let so Dubrovchani pod poveljstvom Miha Bobaljevicha, ki je v Trebinju zhe porazil bosanskega bana Boricha, v luki Poljana v Albaniji, ki jo danes imenujejo dubrovnishka luka, premagal v pomorski bitki Nemanjevega brata Miroslava. Zazhgali so vech sovrazhnikovih galij, zajeli tri galije, dve veliki galiji in sedem hitrih cholnov. Leto kasneje je Dubrovnik oblegalo 30 tisoch Miroslavovih konjenikov. Pri napadu na mesto je Miroslav uporabil tudi razlichne oblegovalne stroje, po osmih dneh neuspelih napadov pa je vse aparate zazhgal in se vrnil domov. Malo zatem so se Korchulani uprli Konstantinu v knezhevini Hum. Zato je Konstantin priplul s svojimi ljudmi in jih izkrcal na otok, kjer so plenili in ropali. Tedaj pa so se Korchulani zdruzhili in mu izmaknili brodovje in nazadnje so sklenili mir in se na pogovorih dogovorili, da bodo Korchulani dovolili Konstantinu vrniti se domov, v zameno pa bo otok odtlej svoboden in ne vech podlozhen gospodarju Huma. Odtlej Korchulani uzhivajo svobodo in si jih ni podredil vech noben vladar.

Po smrti Konstantina in njegovega brata Miroslava je humsko plemstvo za svojega vladarja izbralo kneza Petra, zelo modrega in pogumnega mozha, ki so mu vsi izkazovali naklonjenost in ljubezen. Ker pa bomo v tem delu morali vech kot enkrat omeniti Nemanjo, je najbolje, da najprej predstavim njegov izvor in njegovo druzhinsko deblo, iz katerega je povsem ochitno, da Bog pogosto iz samo njemu znanih razlogov k najvishjim chastem in na najvishje polozhaje povzdigne ljudi najnizhjega porekla. Vedeti moramo, da je nekoch v humski zhupaniji zhivel ortodoksni duhovnik Stefan. Ko se je porochil, je med drugim dobil tudi sina Ljubimirja. Ta sin je bil izjemno preudaren in pogumen in je zrasel v pravega junaka in ga je gospodar Huma imenoval za zhupana obmochja, imenovanega Trnovo, ki je nato ime dobilo prav po njem in se she danes imenuje Ljubomir. Po kratkem blagem vladanju je Ljubomir preminil in je oblast zapustil svojemu sinu Uroshu, njegovo oblast pa je kralj Djuradj potrdil. V nekem spopadu kralja Djurdja s kraljem Dragihnom so Urosha ujeli in odpeljali v Rashko kot ujetnika, kjer je ostal, vse dokler si ni kralj Djuradj znova povrnil Rashke in ga spustil na prostost. Urosh je dobil sina Desa, ki smo ga zhe omenili in ki so ga nato nasledili sinovi Miroslav, Konstantin in Nemanja, po katerem je druzhina Nemanjich tudi dobila ime.

V Nemanjevem chasu v letu Gospodovem 1189 je cesar Fridrik I. med vojnim pohodom proti azijskim Turkom shel chez Srbijo in tudi chez Nish. Nemanja ga je tedaj prichakal z velikim spremstvom in s shtevilnimi kraljevskimi darovi. Po prijaznem sprejemu pri cesarju Fridriku, med katerim sta se dogovorila o marsichem, je tudi cesar Nemanji podaril vech kraljevskih darov in potrdil njegovo oblast nad Srbijo.1 Po Nemanjevi smrti sta ga nasledila njegova sinova Tihomil in Simeon. Tihomil je vladal le eno leto, nato pa preminil, Simeon pa je vladal okrog leta 1200 in je razshiril svoje ozemlje tudi na obmochje Srbije, Dalmacije, Duklje, Travunje in Zahumlja, obenem pa se je kot prvi razglasil za kralja Rashke. Na svojih vojashkih pohodih je veliko shkode naredil grshkemu cesarstvu. Imel je tri sinove: Stefana, Vukana in Rastka.

Rastko se je pomenishil in pri tem prevzel ime Sava, Srbi pa ga imajo za svojega svetnika. Brezbozhnik Sinan pasha je pred nedavnim dal javno sezhgati njegovo okostje. Simeon je umrl v 55. letu starosti, nasledil pa ga je sin Stefan, ki je posnemal ocheta tako v junashtvu kot v preudarnosti, obenem pa je bil miroljuben in je sklenil mir z Bolgari in Grki. Po smrti kneza Radoslava in njegovega brata Ivanisha, ki nista zapustila nobenih pogumnih naslednikov, je Stefan z vsemi zhivel v miru, razen s Humljani, s katerimi se je vojskoval. Humljanom je tedaj, kot smo povedali, vladal knez Peter in Stefan je zbral silno vojsko in v bitki pri Bishchu je knez Peter pretrpel hud poraz. Vendar se je reshil in je prechkal reko Neretvo ter ohranil oblast nad delom Huma, dokler ni rashki zhupan zasedel celotnega Huma, oblast prepustil sinu Radoslavu, sam pa se je vrnil v Rashko. Ko je Radoslav umrl, je oblast prevzel njegov nechak Andrija, s soglasjem zhupana Stefana, in se razglasil za kneza. To pa je vznejevoljilo nekaj zhupanov in plemichev iz Nevesinja, ki so ga pregnali, in knezu Andriji so nato ostali samo she primorje, Popovo in Ston.

Zhupan Stefan je vselej prijateljeval z Dubrovchani in zhivel z njimi v miru, naklonjenost pa so mu Dubrovchani tudi vrachali, hvalezhni za shtevilne trgovske olajshave, ki jim jih je podelil. Vladal je 28 let, pokopali so ga v cerkvi Sv. Petra v Rashki. Nato je njegov edini zhivi sin, imenovan Nemanja II., nasledil od njega vse te nashtete drzhave. Na sploshno je veljal za poshtenega in bogabojechega chloveka, imenovali so ga Krapalo. Ko si je zazhelel prevzeti naziv kralja Rashke oziroma Srbije, je sklical vse plemiche, in ko so ti njegovo zamisel odobrili, je Nemanja vse povabil v Prishtino na zborovanje patriarhov, drugih cerkvenih dostojanstvenikov in vechjega dela plemstva, in tam so ga ob navdushenju vseh navzochih kronali za kralja Rashke. Patriarh, ki je ob Vstajenju posvetil Nemanjo, je tudi zahteval, da se preimenuje v Stefana. Od tod tudi izvira navada, da se vsi srbski kralji, njegovi nasledniki iz hishe Nemanjichev, imenujejo Stefan.

Kmalu je kralj Stefan zachel premishljevati o shiritvi svojega kraljestva, zbral je mogochno vojsko in z njo odshel v Bulgarijo, ki so jo tedaj pretresali notranji spori, in jo velik del osvojil. Nato se je odpravil v Grchijo, kjer je prav tako osvojil vech mest. Vendar mu to ni zadostovalo in vojno je napovedal Ogrom in si podredil ljudstvo v Sremu, ki mu je tedaj vladala plemkinja Urica, sorodnica ogrskih kraljev. Ko je Urica uvidela, da se z lastnimi mochmi ne bo mogla upreti Stefanu, je pobegnila na Ogrsko, kjer je zbrala vojsko in z njo krenila nad Stefana, vendar pa jo je ta premagal in zajel. Da bi jo osvobodili, je Urica nato zaprosila dubrovnishki senat za posredovanje, in Dubrovchani so poslali odposlanca Nikola Prodanovicha in Marina Sarako, ki sta se morala zelo potruditi, preden je kralj Stefan nazadnje le osvobodil Urico in z njo podpisal mir. Po dvaindvajsetih letih vladanja je kralj Stefan preminil, nasledil ga je njegov sin Stefan. Tedaj je neki vojvoda Ivan, Grk iz Dracha, z veliko vojsko prodrl na obmochje Zete z namero, da jo zasede. Ko je to izvedel kralj Stefan, ga je napadel v njegovem taboru pri Skadru in ga premagal ter zhivega zajel z velikim shtevilom grshkih plemichev. Da je izpustil Ivana in njegove ljudi, je carigrajski cesar tedaj s Stefanom sklenil sporazum o nedotakljivosti meja v Zeti, Drachu in Albaniji.

Da bi si povechal prihodke, je tedaj kralj Stefan poslal v Nemchijo po izurjene rudarje zlata, srebra in drugih kovin. Ti Nemci so mu nato odprli vech rudnikov, ki so nato prinashali velikanske dohodke, kakrshnih njegovi predniki niso poznali, saj so zhiveli skromno in niso skrbeli za kopichenje bogastva. Tik pred smrtjo je postavil samostan Mileshevo, nato pa je po osemnajstih letih vladanja preminil. Imel je shtiri sinove: Dragutina, Pridislava, Milutina in Stefana; Pridislav je pozneje postal srbski nadshkof. Dragutin pa, ko je uvidel, da je njegov oche zhe zelo ostarel, sam pa je po svoji naravi hlepel po slavi in oblasti, se je z orozhjem obrnil proti ochetu in ga nagnal iz kraljestva. Tako je Stefan po osemnajstih letih vladanja umrl brez zemlje. Kralj Dragutin je vladal zelo preudarno, vendar pa ga je muchil greh, ki ga je storil nad ochetom, ko se mu je uprl, in se je zato odpovedal prestolu v korist brata Milutina, sam pa je odshel v samostan. Med Milutinovo vladavino je njegov mlajshi brat Stefan vechkrat zavrnil njegove ukaze in zato je Milutin, da bi se izognil mozhnim sporom z njim, med njima razdelil upravo velike pokrajine na meji z Ogrsko okrog Machve in Svetega Dimitrija in na obrezhjih Save. Vendar pa tudi to ni zadostovalo; ko je namrech Stefan prevzel oblast v omenjeni pokrajini, ga je zgrabila takshna oholost, da se je bratu uprl in sebe razglasil za kralja in tako prekrshil mir med njima. Pokrajino je preimenoval v dezhelo kralja Stefana, chesar pa mu kralj Milutin, ki je bil blag in dostojanstven chlovek, ni zameril. Pustil je bratu, da je zhivel, kot je hotel, sam pa se je posvetil veri in je zachel graditi cerkve in samostane, katerih je za zhivljenja zgradil kar shtirideset. Pravico je poshteno delil in se ni nikoli pustil podkupiti niti s proshnjami in ne z zlatom, zato je med ljudstvom veljal za svetnika. In she za chasa njegovega zhivljenja mu je umrl brat Stefan, ki so ga pokopali v cerkvi Svetega Dimitrija v Sremu.

Kralja Milutina, ki so ga imenovali tudi Urosh Sveti, so nagovorili neki hudobni ljudje in sovrazhniki Dubrovnika, s katerim je bil sicer dotlej v dobrih odnosih, da je napovedal republiki vojno. V prvih dveh spopadih je zmagal, ko pa se je s svojo vojsko poskusil spustiti v Zhupo dubrovnishko, se mu je v bran postavil Dzhivo Gundulich in ga prisilil k umiku. Kmalu zatem so po posredovanju Uroshevega tasta cesarja Andronika sklenili premirje. Urosh je bil zelo naklonjen latinskim mestom in je z njihovimi trgovci ravnal zelo prijazno. Vladal je petintrideset let, nekateri pa trdijo, da shtirideset, in zdaj pochiva v cerkvi Svete Marije v Sofiji. Po njegovi smrti so vsi verjeli v njegovo svetost. Zapustil je tri sinove in dve hcherki. Eden od sinov, Stefan, je bil nezakonit otrok neke plemkinje, druga dva pa sta se rodila v zakonitem zakonu. Vladislava mu je rodila prva soproga Elizabeta, hchi ogrskega kralja Shtefana IV., drugi pa je bil Konstantin in rojen v drugem zakonu z Grkinjo iz Carigrada. Nezakoniti Stefan je bil moder chlovek in si je hitro pridobil naklonjenost vseh plemichev v kraljestvu. Nameraval si je prisvojiti in prevzeti ochetovo kraljestvo, dokler je ta she zhivel. Kralj Milutin je to slutil in ga je dal oslepiti in ga poslal v Carigrad k svojemu tastu Androniku. V resnici pa ga sploh ni oslepil, cheprav je ta nekaj chasa hlinil slepoto. Ko je oblast nad kraljestvom prevzel Vladislav, se je izkazal za velikega prijatelja Dubrovnika, shtevilni Dubrovchani, zlasti Matija Crijevich, Dzhivo Pucich in Vid Bobaljevich, so dlje chasa prezhiveli na njegovem dvoru in ga podpirali v njegovih vojnah z brati. Bobaljevich, ki je bil nadvse premozhen, je tudi po vrnitvi v Dubrovnik denarno podpiral Vladislava, kar je ochitno tudi iz njegove oporoke z leta 1326, v kateri pove, da sta ta kralj in njegov oche njegova velika dolzhnika. Vladislav je ogromno denarja potroshil, da bi si utrdil oblast v Rashki, vendar pa je bilo vse to zaman. Med njegovim vojskovanjem z bratom Konstantinom so neki nezadovoljni plemichi pripeljali iz Carigrada njegovega brata, ki ga je, kot smo rekli, oche oslepil. Kot smo zhe povedali, je bil Stefan nadvse spreten in iznajdljiv chlovek in je izkoristil neslogo plemichev, razcepljenih na dve stranki: Vladislavovo in Konstantinovo. In medtem ko sta se ta dva brata preganjala, je Stefan na svojo stran pridobil vechino plemichev in ljudstva, pri chemer je veliko prispevala tudi nesposobnost Vladislava, da bi lahko vodil vojno. Ko je Vladislav ujel svojega brata Konstantina, ga je dal razchetveriti in pribiti na krizh, sam pa je odshel v Srem, kjer pa ni uzhival velikega sposhtovanja, kljub njegovemu sorodstvu z ogrskimi kralji. Ko so ti uvideli, da ni prav nich junashki in si zato kraljevskega naziva niti ne zasluzhi, mu nihche ni vech pomagal. Kmalu se je Stefan znashel v Machvi, kjer ga je ujel brat Stefan in ga vrgel v temnico, v kateri je umrl. Po smrti Vladislava in Konstantina si je Stefan z orozhjem podvrgel celotno ochetovo kraljestvo, in to she preden se je lotil osvajanj novih ozemelj. Da bi se bolj priljubil ljudstvu, je Stefan prevzel ochetovo ime Urosh. In nato se je res izkazal dostojen tega imena in kraljevskega polozhaja, med njegovimi shtevilnimi vrlinami je treba izpostaviti, da je she zlasti lepo ravnal s trgovci. In zato so njegovo kraljestvo Dubrovchani radi obiskovali.

Kljub temu pa je zaradi lazhi njegovih svetovalcev Dubrovniku nekoch napovedal vojno, ker je hotel, da mu odstopijo otok Lastovo, ki so ga ti odkupili od kralja Krapale. Nazadnje se je Urosh temu odpovedal in njegovi odnosi z Dubrovnikom so postali she boljshi kot prej. Z vsemi sosedi je zhivel v miru in je zelo preudarno upravljal svojo dezhelo, pri tem pa je silno obogatel in nakopichil velikanske zaklade. Leta 1319 je dal narediti v cerkvi Sv. Nikole v Bariju v Apuliji srebrni oltar, o chemer she danes pricha napis v cerkvi.

Nato je zasnubil vdovo Evdoksijo, sestro cesarja Andronika Mlajshega, obenem pa obljubil trajni mir. Bil je namrech zelo mochen vladar in je nenehno vznemirjal Rimsko cesarstvo, nekaj njegovega ozemlja je tudi osvojil, deloma pa ga je oropal, kar je cesarja prestrashilo in je zelo trpel. Cesar si je sicer zhelel njegovega prijateljstva, vendar pa cesarjeva sestra ni hotela niti slishati o kakshni poroki. Urosh je bil namrech zhe trikrat porochen. Njegova prva zhena je bila hchi vlashkega kneza, po vech letih jo je mozh poslal domov k ochetu in si za zheno vzel vdovo svojega brata, ki jo je moral vzeti iz samostana. S tem pa je izzval negodovanje shkofa in drugih cerkvenih dostojanstvenikov, zato jo je chez nekaj chasa zapustil in se porochil s sestro bolgarskega kralja Svendoslava. Ker se je zasitil tudi njene ljubezni, si je zdaj iskal novo zheno. In bolj ko se je Evdoksija upirala, bolj je on vztrajal in ji je zachel celo pretiti. Naposled mu je cesar obljubil svojo petletno hcherko in Stefan je bil zadovoljen. Poleti je cesar pripeljal hcherko v Solun, kamor je prishel tudi kralj Rashke s sinovi vseh svojih najimenitnejshih plemichev. Podpisala sta mirovni sporazum in cesar mu je dal hcherko v zamozh. Georgij Pahimer v 10. knjigi pove, da se je imenovala Simonida Irena in da je bila prava krasotica. Ker je njenemu ochetu Androniku umrlo zhe vech otrok, ga je neka zhenska pouchila, da je dal izdelati dvanajst voshchenih svech v velikosti chloveka s podobami dvanajstih apostolov, in ko se je blizhal chas, da njegova soproga rodi, je ukazal, naj jih drugo za drugo prizhgejo. In hchi se mu je rodila, ko je gorela svecha s podobo Simeona, zato je tudi dobila svoje ime. Ker pa so po njeni zaslugi Grki sklenili mir s kraljem Uroshem, so jo naposled poimenovali Simonida Irena. Njena mati je bila markiza in nechakinja shpanskega kralja, ki je pozneje svojemu zetu Uroshu vechkrat podarila toliko denarja, da bi lahko z njim vzdrzheval sto galij. Svojo hcher je tako zelo ljubila, da jo je zhelela okrasiti z vsem, kar pristoji cesarici; ker pa ni mogla storiti drugega, je glavo svojega zeta okronala s chepico z vdelanimi biseri in dragim kamenjem, kakrshno sicer ponavadi nosijo rimski cesarji. Vse to je redno storila vsako leto v upanju, da bo kmalu uzrla vnuke, katerim bo lahko priskrbela bogastvo in ugled. Ker pa je pri tem ni vodil Bozhji duh, so se vsa njena upanja izkazala za nichna. Krlj Urosh je namrech v starosti shtiridesetih let, morda pa celo vech, izpolnil zakonsko dolzhnost, ko je bilo njegovi soprogi komaj osem let in ji pri tem poshkodoval maternico, da ni mogla imeti otrok. Njeno mater je silno uzhalostilo, ko je uvidela, da so se ji izjalovili vsi upi, vendar je poskusila potem nekaj drugega. Zetu Uroshu je poslala obilico darov s proshnjo, da ker s Simonido ne moreta imeti otrok, naj za svojega naslednika na rashkem prestolu imenuje enega od markizinih sinov, Simonidinih bratov, Demetrija ali Teodorja. Nato pa je sinova enega za drugim poslala v Srbijo z velikimi zakladi, vendar ji je tudi ta namera propadla. Oba sinova sta se namrech hitro vrnila domov, ker nista mogla prenashati divjosti kraja in tudi Urosha. Ta je svojo hcherko Nedo ali pa Dominiko dal za zheno Mihaelu, ki se je razglasil za bolgarskega carja. Ko pa mu je ta rodila zhe vech otrok, se ji je Mihael odpovedal in se ozhenil s Teodoro Paleolog, sestro cesarja Andronika Mlajshega. Ko je uvidel, da je Urosh ostarel, je Mihael sklenil zasesti njegovo kraljestvo in je v ta namen zachel zbirati vojsko. Ko je za to slishal Stefan Urosh, je tudi sam zachel zbirati vojsko. S posredovanjem Dubrovchanov je iz Italije pripeljal tisoch tristo Nemcev, najemnishkih vojakov, ki so sluzhili italijanskim knezom pri njihovih vojskovanjih. Nikefor Gregora jih sicer imenuje Francozi. Prishli pa so tudi she shtevilni drugi izkusheni vojshchaki in kralj Stefan Urosh se je tako pripravil na Bolgara. Ta je na mejo z Rashko pripeljal mogochno vojsko in jo utaboril v kraju, imenovanem Trnovo, Urosh pa je nadenj poslal svojega sina Stefana, kasneje imenovanega Dushan, in Vuksana, dvajsetletnega mladenicha, z velikim spremstvom, med katerim je bilo tudi tisoch tristo Nemcev, od tega 300 konjenikov. Dushan se je spoprijel z Bolgarom, ki je imel sicer obchutno vechjo vojsko. Pred bitko so se nemshki najemniki strumno postrojili, Stefanu Dushanu in njegovim plemichem pa so rekli: »Najprej bomo v boj stopili vsi, ki smo latinske ali rimske vere, vi pa ostanite za nami, postrojeni v vrstah. In che boste videli, da napredujemo in smo sovrazhnikove vrste zmedli, se vrzite tudi sami odlochno v boj, kot pach pristaja mozhem. Che pa boste videli, naj tega Bog ne dopusti, da so mochnejshi od nas, se sovrazhniku ne postavite v bran, temvech se poskusite reshiti.« Takoj zatem so Nemci zacheli divje prodirati med sovrazhnikovimi vrstami in jih s kopji in mechi na veliko pobijati, nazadnje pa so se vrnili na izhodishchni polozhaj. Enako so ponovili tudi v drugem in tretjem spopadu, ko so izvrshili pravo pokol. Ko je to videl sin kralja Stefana Dushan, se je s svojimi Srbi vrgel na Bolgare in jih s pogumnimi in drznimi napadi povsem porazil in nagnal v beg, shtevilne pa je poklal. V tej bitki je bil ranjen tudi bolgarski car Mihael, ki je padel s konja, vendar ga ni nihche prepoznal. Shele pozneje ga je neki srbski konjenik odkril med ranjenci, ki so se zatekli v gozd in so tam lezhali na golih tleh. Privedli so ga pred kralja Stefana, ki mu je rekel, da je po Bozhji pravici zdaj kaznovan, ker je objestno in brez povoda poskushal zasesti kraljestvo, ki mu ne pripada. Bolgar je najprej molchal, pogledal kralja, uprl prst v nebo in rekel: »Naj se zgodi Bozhja volja!« Takoj nato je izdihnil.

Bolgarskemu carju so namrech prerokovali, da bo umrl v Novi zemlji, kar se reche tudi Terra Nuova, cheprav je sam verjel, da se to nanasha na Trnovo, njegovo prestolnico, zato se je vzradostil, ko se je podal v vojno, saj je bil preprichan, da v njej ne more umreti. Vendar se je prerokba uresnichila, saj se je kraj, kamor se je zatekel po bitki, namrech prav zares imenoval Nova zemlja. Kralj Stefan je pustil Bolgarom odnesti carjevo truplo v domovino. Mihael je za sabo zapustil sina z imenom Shishman, ki je skupaj z materjo vladal Bolgariji, vse dokler ga ni pregnal bolgarski car Aleksander, o chemer bomo she porochali.

Zmaga je Rashchane zelo razveselila, saj so se namrech bali, da bodo padli pod bolgarski jarem. Kralj Stefan je bil tedaj zhe zelo star in je sinu, ki mu je bil vselej poslushen in vdan, iz ljubezni prepustil oba dela Zete z vsemi tamkajshnjimi mesti in utrdbami. Ko je sin Stefan odshel vladat tema dvema pokrajinama, so ga spremljali shtevilni mladenichi in tudi nekaj hudobnih svetovalcev. Ti so ga noch in dan spodbujali, naj ochetu odvzame kraljestvo, ker da je ta zhe prestar za svoj polozhaj; tako si bo pridobil kraljevski naslov in se hkrati zavaroval pred svojim polbratom Sinisho, ochetovim sinom iz drugega zakona. Stefan je bil dobrodushne narave, vendar pa se je pustil pregovoriti in je sklenil ravnati v skladu z nasveti. Naskrivaj je zbral svoje najboljshe vojshchake in nato z vojsko odshel nad Rashko, kjer je bival oche, ki je sicer slishal za njegove namene, ni pa govoricam o njih mogel verjeti. Zato ga je sin zajel brez vsakega odpora, ko ga je nashel na lovu s peshchico sluzhabnikov, in ga zaprl v utrdbo Zvechano. Oche se je vsemu chudil, saj chesa takega ni nikoli prichakoval. Medtem so hudobni svetovalci nagovarjali sina, naj umori ocheta, ker so se bali, da bi se lahko vse zelo slabo konchalo, che bi mu uspelo pobegniti. Sin je poslal mozhe v utrdbo, ki so kralja ponochi zadavili v pmenjeni trdnjavi; to se je zgodilo leta 1331. Nekateri pravijo, da je kralj ob prihodu svojih krvnikov preklel sina in njegove potomce, in cheprav to prekletstvo ni zadelo sina, je udarilo vnuka Urosha, ki je izgubil kraljestvo, kot bomo kmalu povedali. Kralja so pokopali v samostanu Sv. Spasa Skoshne v Dechanih, ki ga je on sam dal zgraditi. Po dvajsetletni vladavini je za seboj pustil dva sinova, zhe omenjena Stefana Dushana in Sinisho, ter nekaj hchera. Tedaj je zavladal njegov sin Stefan, ki so ga klicali Dushan, sin bolgarske matere, sestre kralja Svendoslava, prestol pa je zasedel, ko mu je bilo dvajset let. In cheprav v mladosti ni izkazoval nobenih posebnih darov ali sposobnosti vladanja, je poslushal stare in modre plemiche, ki so ga povsod spremljali, in je tako postal moder vladar, ki je zelo preudarno vladal kraljestvu in so mu zato plemichi bili naklonjeni. Tudi sam jim je izkazoval sposhtovanje, vendar pa nikomur ni pustil, da bi predolgo ostal na oblasti v posamezni dodeljeni pokrajini, temvech jih je pogosto zamenjaval. Bil je tudi resnichno lep moshki shirokih ramen, velikih rok, gibchnih bokov, brez trebuha in s krepkimi nogami in visokorasel, pokonchen in mozhat. Schasoma se je malce zredil, vendar pa ga to ni nich kaj motilo, ker se je nenehno uril v rokovanju z orozhjem, katerega velik ljubitelj je bil, obenem pa je tudi zelo rad hodil na lov. Vse tiste mozhe, ki jim je prepustil upravo nad svojimi pokrajinami, je visoko sposhtoval. Bil je tudi zelo dostojanstven in velikodushno darezhljiv in je svoje dvorjane obsipaval z darili, kot so konji, denar, zlati ali srebrni pasovi, svilene halje in podobno. Pogosto je prirejal tudi viteshke turnirje z dragocenimi nagradami za zmagovalce in razkoshne gostije.

V chasu njegove vladavine je kraljevina Rashka slovela po odlichnih mozheh, katerih premozhenja so obchutno prekashala tista v drugih kraljestvih. Skrbel je za mir na dvoru in v celotni dezheli, z davki ni zatiral ljudstva, saj je bil, kot smo zhe omenili, darezhljiv. Bil je tudi zelo vdan veri po grshkem obredu in je dal postaviti shtevilne cerkve in samostane, ki jih je nesebichno podpiral in duhovnikom omogochal blaginjo. Lepo je ravnal tudi z Latini in katoliki, cheprav ga je zhena Rogozna, imenovana tudi Jelena, ki je v svoji zlobi katolike neimerno sovrazhila, nekoch nagovorila, da je katolishkim cerkvam in samostanom v obeh Zetah zaplenil vse zlato, srebro in druge dragocenosti. To je strashno razjezilo rimskega papezha, ki mu je prek svojih poslancev zagrozil s krizharsko vojno, che katolikom ne bo vrnil ukradenih zakladov. Stefan je tako tudi storil in odtlej je z rimokatoliki spet lepo ravnal. Z Dubrovchani je vselej zhivel v prijateljstvu. Za chasa njegove vladavine je Dubrovnik silno obogatel, skupshchina ga je nenehno slavila in mu poshiljala poslance. Tisti chas velja tudi za najboljshi chas v dotedanji zgodovini kraljevine Rashke in dalmatinskih mest, she posebno Dubrovnika in Kotorja. Ta kralj je zhivel v miru tudi z bolgarskim kraljem Aleksandrom; v chasu njegove vladavine se Turki niso drznili vtikati v meje njegovega kraljestva. Imel pa je pri sebi tudi turshke najemnishke vojake. Nikefor Gregora pishe v 7. knjigi, da je s svojimi tisoch konjeniki in petsto peshaki kralju Stefanu sluzhil Turek Melek, ki je skupaj s temi tisoch in petsto ljudmi prestopil v krshchanstvo.

Stefan si je vselej tudi prizadeval shiriti meje svojega kraljestva. Najprej je poskusil zasesti dele Romanije, kar je bilo preprosto. Po daljshem obdobju miru je bila ta dezhela skoraj neoborozhena in brez vojshchakov, ki bi jo lahko branili, in zato je kralj zlahka in takoj zasedel vechji del dezhele vse do Soluna, zasedel je mesta Verijo, Serez, Ohrid, Kostur, Trikalo, Janjino, Kanin, Beograd in vse do Chrnega morja. Ni mu pa uspelo osvojiti Soluna. Nameraval je zasesti dezhele vse do Carigrada, kar bi mu zagotovo tudi uspelo, che prej ne bi umrl. Zasedel je Albanijo in zagospodaril celotnemu Epirju vse do Arte in prav nihche se mu ni drznil upreti ali postaviti na pot. Zato se je po vseh teh zmagah leta 1340 sklenil razglasiti za carja. Zbral je patriarhe, shkofe, opate, duhovnike in menihe iz svojega celotnega kraljestva in vse svoje plemiche, navzochi pa so bili tudi trije poslanci dubrovnishke republike Jurij Getaldich, Marin Bunich in Stjepan Guchetich, ki so mu prinesli veliko daril. Ob sploshnem odobravanju je tedaj prejel carski naziv, svojega kraljevskega pa je prepustil sinu Uroshu, cheprav je bil ta tedaj she zelo mlad; nato je ustanovil vech novih drzhavnishkih polozhajev, kakor je to v navadi tudi pri drugih carjih. V vsej svoji srechi in velichastnem razkoshju je zhe pomislil, da je najvechji vladar na svetu, vendar je hitro spoznal svojo zablodo. Izvedel je namrech, da ogrski kralj Ludovik zbira velikansko vojsko zoper njega, zato je tako storil tudi sam in se napotil proti Donavi, da bi Ludovika ustavil. Ko je prishel na obalo te reke, se je tam utaboril z vso vojsko, na njenem drugem bregu pa je bil Ludovikov tabor. Ko je car Stefan tedaj videl, kako velikansko obmochje so zhe zasedli Ogri, ki jih je bilo obchutno vech, se je prestrashil zase in za svoje. Sklical je zbor vojskovodij in z njihovim soglasjem zapustil rechno obrezhje in se z vso vojsko umaknil v notranjost svoje dezhele dan hoda za nekim velikim in gostim gozdom visokih dreves, imenovanim Lomnica in Rudnik. Dal je posekati shtevilna drevesa in jih polozhiti na ceste, po katerih bi Ogri lahko prishli in ga napadli, vse prehode pa je mochno zastrazhil. Zatem sta se kralj Ludovik in car Stefan srechala na obrezhju Donave na pogajanjih, ki so bila sicer dolga, vendar jalova. Ludovik je namrech imel shtiri za carja nesprejemljive zahteve: da sprejme katolicizem, da mu preda vse ozemlje nekoch v lasti njegovega ocheta kralja Shtefana, da ga prizna za svojega gospodarja in da mu za talca izrochi sina Urosha. Car je v svojem ponosu vse zavrnil in Ogri so prechkali reko in oropali celotno Rashko. Naposled se je Ludovik vrnil s svojo vojsko domov, da pa Sloveni ne bi mogli vech vpadati na njegovo ozemlje, je na kraju, kjer se Sava izliva v Donavo, postavil utrdbo in jo poimenoval Beograd ter tam pustil nadzornika z mochno strazho. To je bilo leta 1343; dve leti kasneje pa se je znova s silno vojsko odpravil nad carja Stefana, vendar brez vsakega uspeha. Njegovi vojaki so namrech zacheli mnozhichno umirati zaradi kuzhnega zraka iz mochvirja, ki so ga prechkali, in tako se je moral umakniti nazaj v svojo dezhelo.

Istochasno je bosanskim pokrajinam vladal ban Stjepan, sin kneza Stjepana, zelo moder chlovek in gospodar humske knezhevine, chigar mozhje so zelo radi ropali in plenili po dezhelah carja Stefana, veliko shkode so naredili predvsem na obmochju Trebinja, Konavel, Gackega, Rudina in drugih krajev vse do Kotorskega zaliva. Car je bil tedaj zaposlen z osvajanjem Romanije in ni mogel braniti meje Bosne in Huma. Ko pa je Romanijo osvojil, se je odlochil, da se bo mashcheval za vso shkodo, ki mu jo je naredil ban Stjepan s svojimi podaniki. Car je krenil na pot skupaj s carico in je na mejo Bosne ob reki Drini privedel petdeset tisoch konjenikov in trideset tisoch peshakov. Ko je za to zvedel ban Stjepan, je tudi sam zbral mochno vojsko, cheprav je vedel, da se tako velikanski vojski ne more enakovredno zoperstaviti. Zato je dal posekati mnogo ogromnih dreves in z njimi zagraditi prehode, sam pa se je umaknil v gozdove in hribe, kot da bi to bile utrdbe. Vechji del njegovih mozh je nadziral prehode, prek katerih je bilo mogoche prodreti v Bosno. Tako bi carjevi vojski preprechil vdor v Bosno, che bi mu bili njegovi plemichi zvesti in ne bi bili v skrivnem dogovoru s carjem. Zato se je naposled sklenil s peshchico svojih mozh umakniti v gore, pri tem pa je nenehno zamenjaval svoje spremstvo, da bi se tako izognil izdaji. Car je neovirano vdrl v Bosno in zachel unichevati in pozhigati, tudi banov dvor, chesar sprva ni nameraval, a ga je k temu nagovorila zlobna zhena.

Lotil se je tudi obleganja utrdbe Bobovac, kamor se je zatekla Elizabeta, hchi edinka bana Stjepana, ki je bila tedaj she deklica, pozneje pa je postala soproga ogrskega kralja Ludovika in mati Marije, soproge carja Sigmunda. Po nekajdnevnih neuspeshnih napadih na to utrdbo je Stefan odnehal in je zachel ropati po Bosni vse do meja Dolmna oziroma Dumna (Duvna). Tam se je utaboril in del vojske poslal ropat v smeri rek Cetine in Krki proti Hrvashki, sam pa je z ostankom vojske krenil proti Humu. Ko je zasedel utrdbi Imotski in Novi, je tam pustil mochne vojashke posadke. Tedaj so ga obiskali plemichi iz Bosne in Huma, da bi mu izrekli vdanost, shtevilni pa so ga potem spremljali v Rashko, med njimi tudi Bogisha in Vladislav Nikolich, nechaka bana Stjepana in sinova banove sestre Katalene iz rodu humskega kneza Andrija, torej so bili sorodniki carja Stefana. Ti so trdno sklenili, da si povrnejo humsko knezhevino, ki je bila del njihov dedishchine in jim je pripadala po pravici, vendar se naposled iz tega ni prav nich izcimilo, ker so bili ti ljudje povsem nesposobni. Med carjevim bivanjem v Bosni so k njemu prishli odposlanci beneshke vlade in Dubrovnika, da bi zgladili spor med njim in banom Stjepanom, a brez vsakega uspeha. Car je namrech zhelel svojega sina kralja Urosha porochiti z banovo hcherjo Elizabeto, ker bi mu za doto prinesla humsko knezhevino. Vendar pa je ban zhelel svoji hcherki najti she uglednejshi dom, kar mu je pozneje tudi uspelo. Ker nista dosegla mirovnega sporazuma, sta tadva vladarja ostala v vechni neslogi. Med vrachanjem v Rashko je car na poti skoz Hum pri Mostarju srechal dubrovnishke odposlance, ki so ga povabili, naj obishche Dubrovnik, ki si zheli sodelovati z njim in mu izraziti sposhtovanje. Car je sprva nameraval to zavrniti, a svetovalci so ga preprichali, da bo zadovoljen z obiskom. Razpustil je vojsko in s carico in s tristo uglednih ljudi odshel v Cavtat, kjer so se vkrcali na dubrovnishke galije, ki so jih tam chakale, da jih odpeljejo v Dubrovnik. Tam so ga sprejeli z najvishjimi chastmi in ga namestili v Knezhjem dvorcu in ga skupaj z vsemi spremljevalci bogato obdarili. Iste galije so jih nato odpeljale tudi v njegovo mesto Kotor, od koder se je prek Zete vrnil v Rashko. To je bilo leta 1350. Laonik Halkokondil v 2. knjigi pravi: »Prestolnica Stefana Nemanjicha je bilo mesto Skopje, od koder se je v spremstvu pogumnih in izkushenih bojevnikov podal v kraje blizu Kostura in jih zasedel. Nato je z vojsko zavzel celotno Makedonijo razen Soluna in prodrl vse do reke Save. Po junashkem boju pri Donavi je zasedel celotno Podonavje. Za namestnike v svojih evropskih dezhelah je vselej izbiral najzvestejshe ljudi in je tako postal zelo mogochen vladar. Napadel je tudi Grke in s konjenico prodrl v okolico Carigrada, ki jo je povsem opustoshil. Grki so se silno prestrashili in so lastno obrambo povsem prepustili svojim trdnjavskim zidovom. Car Stefan se je nato podal v Etolijo in svojemu carstvu dodal mesto Joanij ali Joanin, nekdaj imenovano Kasiopa.

Makedonijo, ki je mejila z reko Vardar, je v upravo podelil Zharku, svojemu najblizhjemu sodelavcu. znanemu po dobroti. Ozemlje med Fero in Vardarjem je prepustil Bogdanu, poshtenem mozhaku in spretnemu vojshchaku, ozemlje med Fero in Donavo je prepustil bratoma Kralu in Ugljeshu, obmochje ob Donavi pa je dal v upravo Bulku, sinu Branka. Trikalo in Kostur je dobil zhupan Nikola, Etolijo pa Preljub. Ohrid je pripadel oblasti plemicha Pladike. Ti Stefanovi namestniki v vseh evropskih pokrajinah so po njegovi smrti obdrzhali pokrajine, ki so jim bile zaupane v upravo. O tem po porochilih raznih avtorjev pripoveduje Laonik, chesh da je bil car Stefan Nemanja najboljshi vojshchak svojega chasa in izvrsten vojskovodja, zhe kot dechek zheljan slave, njegov duh pa je vselej tezhil k chastnim nalogam. Leta 1354 je bil v Romaniji, ko ga je zgrabila mrzlica, za katero ni bilo zdravila, in je pri 45 letih zapustil ta svet. Z velikimi chastmi so ga pokopali v samostanu Svetega Nadangela pri Prizrenu, ki ga je sam dal postaviti. Zhena mu je rodila edinca z imenom Urosh, ki je nasledil ochetov prestol in si prisvojil carski naziv, chemur plemichi niso prav nich nasprotovali. Bil je lepe zunanjosti in je veliko obetal. Cheprav je ob kronanju shtel komaj dvajset let, je pri vseh svojih dejanjih izkazoval veliko preudarnost in modrost, vendar pa se je schasoma pokazala njegova manjvrednost, saj je zaradi svoje neumnosti izgubil carstvo.

Nekaj rashkih plemichev je zhelelo izkoristiti smrt carja Stefana in si priboriti vrhovno oblast. Med njimi so bili despot Vukashin in njegov brat Ugljesha, humski plemichi ter Vojislav, sin Vojnov, ki so vsi po vrsti bili namestniki v najvazhnejshih delih kraljestva. Carju vdani mozhje so mu svetovali, naj da zapreti despota Vukashina, kneza Vojislava in she nekaj drugih, ki so v svojih postopkih kazali veliko objestnost. Vendar Urosh ni prisluhnil njihovim nasvetom, temvech je imenovane celo opozoril, naj bodo previdni, zato so ti le redko prihajali na dvor. Car je nezadovoljne plemiche she povzdigoval na vishje polozhaje, despotu Vukashinu je tako dodelil shtevilne nove pokrajine in zraven tudi kraljevski naziv, kar je ta izkoristil, da je lahko tlachil mnoge ljudi v kraljestvu, pri tem pa je hlinil, da to pochenja po carjevem narochilu z namenom utrditi njegovo carstvo. She vishji polozhaj je dodelil knezu Vojislavu Vojnovichu, ko je za zheno vzel eno od njegovih hchera, potem ko se je odpovedal svoji prvi zheni, hcherki vlashkega vojvode Vlajka. Cheprav je slednjo ta zhalitev prizadela, je rada zapustila dvor in se vrnila domov k ochetu, saj ni zhelela nenehno gledati svoje tekmice. V Uroshevem kraljestvu je torej vladala velika zmeda, v kateri so si plemichi prizadevali, da se kar najvishe povzpnejo in so se na vse pretege trudili, da se jim ne bi bilo treba pokoravati enakim. Pri tem je she najbolj izstopal knez Lazar, ki si je prisvojil obmochje ob ogrski meji, imenovano dezhela kralja Stefana. Nikola Altomanovich je prav tako zasedel kraj, ki ga je do smrti upravljal njegov stric Vojislav, da pa se je pri tem she dodatno zavaroval, je dal zapreti zheno tega pokojnega kneza Vojislava skupaj z njegovima dvema sinovoma, ki so bili Uroshevi bratranci, in jih je dal zastrupiti. Podobno so storili tudi Balshevi sinovi Stracimir, Djuradj in Balsha, ki so bili siromashni zetski plemichi, preden so zasedli obe Zeti. Na celotnem obmochju romanijske meje je zavladal cesar Vojihna s svojim zetom Ugljesho. Vse to so navidezno pochenjali v imenu carja, cheprav so pri tem mislili samo nase in so si rashko kraljestvo v manj kot desetih letih razdelili med seboj, njim pa so se vsi pokoravali in jih priznavali za svoje gospodarje she za carjevega zhivljenja. Kralj Vukashin je imel prestolnico v Prishtini, vladal pa je tudi njeni okolici. Njegov brat Ugljesha je gospodaril celotni Romaniji vse do Soluna, Laverije in drugih mest. Balshu sta pripadali gornja in spodnja Zeta vse do albanske meje ter od meje Bosne in Srema do Kotorja. Lazar je skupaj s svojim zetom Vukom Brankovichem v posesti obdrzhal ozemlje kralja Stefana in celotno Podonavje.

Po smrti kralja Urosha Slepega sta ostala dva njegova sinova, Stefan Dushan, ki se je razglasil za carja, in Sinisha, ki mu je brat Stefan, potem ko je odkril, da ga mladenich namerava zastrupiti, dodelil mesto Janjino v Romaniji z ozemljem vse do Arte in s shtevilnimi utrdbami in mesti v okolici. Obenem ga je posvaril, naj bo previden in naj se she zlasti varuje carichinih pasti. Ko je Sinisha videl, kako plemichi zasedajo ozemlje njegovega brata, je zbral vojsko, sestavljeno iz Grkov in Albancev, in z njo odshel v Zeto, kjer je neuspeshno oblegal skadrsko utrdbo. To utrdbo je namrech odlichno varovala njena lega, branili so jo shtevilni junaki, Sinishi pa ni bil pripravljen slediti noben plemich iz Zete in Rashke, ker ga zaradi shibkosti in pomanjkanja poguma nihche ni sposhtoval. Kmalu po vrnitvi domov je Sinisha zapustil ta svet, za seboj pa je zapustil sinova Duka in Stefana in hcherko Angelino. Mladenich Duka je bil pri vseh svojih podvigih uspeshen, predvsem pa je bil chastivreden chlovek. Klapen, mochni grshki plemich, mu je dal za zheno eno od svojih hchera, ko pa je spoznal, kako zelo je mladenich priljubljen, se je prestrashil, da mu ne bi odvzel vseh posesti, potem ko bo postal gospodar Rashke. Vendar pa je Duka to opazil in je izgubil zaupanje v tasta ter se je zachel izogibati vsaki prilozhnosti, pri kateri bi ga ta lahko zgrabil. Klapen pa je bil pretkan chlovek in je uporabil nekaj tamkajshnjih shkofov in menihov, pred katerimi je prisegel, da ne bo svojemu zetu prav nich shkodoval, in ga je z njihovo pomochjo pripeljal v Kostur, tam pa ga je napadel, mu izkopal ochi in ga poslal v Vlashko ob Chrnomorju, kjer je zhivel tudi Dukov brat Stefan. Ta Stefan je medtem odrasel v chednega mladenicha in se je porochil s hcherjo Francheska, gospodarja Mesare in shtevilnih drugih mest in krajev med romunsko mejo na oni strani Chrnega morja in primorja. Njihova sestra Angelina je medtem zrasla v pravo lepotico in jo je vzel za zheno Tomo, sin Preljuba, despota in gospodarja Janjine in okolishkih mest. Z zheno pa je zelo slabo ravnal, malce iz ljubosumja, malce pa ker je bil hudoben chlovek. Med vojno je zajel Inika Daulova in ga nato vzgojil na svojem dvoru, kjer se je ta potem spoprijateljil s Tomovo zheno Angelino, se vanjo zaljubil in ubil njenega mozha Toma. Ko je to videl Tomov sin, se je obrnil k Turku, s chigar pomochjo je ulovil Inika in ga oslepil. Po nasvetu plemichev se je Angelina nato znova porochila, in to z Izajo iz Neaplja v Bizancu, ki je bil tedaj vladar Kefalonije. Na oblasti se je obdrzhal zgolj zaradi preudarnosti, s katero je upravljal svojo dezhelo, Turki pa mu niso delali nobenih tezhav, ker jih je nenehno obdarjal. Tisti strahopetni car, ki je zhiv dopustil, da so mu plemichi odvzeli carstvo, se je za nekaj chasa zatekel h kralju Vukashinu, ki mu je za prezhivetje celo dodelil manjshi okraj. Nato je odshel k Lazarju, ki pa z njim ni prav nich lepshe ravnal, in se je zato vrnil znova h kralju Vukashinu, od tam pa je nameraval v Dubrovnik. Vendar ga je prej z buzdovanom pobil kralj Vukashin in ga dal zakopati v Shareniku na podrochju Skopja. Zhivljenje tega vladarja lahko odlichno sluzhi kot ochitni primer spremenljivosti sreche, ki ga je v mladosti dvignila na najvishje polozhaje in ga obdarila s takshnim bogastvom, mochjo in velichastjem, da ni bilo veliko vladarjev, ki bi se lahko merili z njim, nato pa je prav ta srecha snela svoj lazhni obraz in ga tako potolkla, da je bil naposled prisiljen prositi v Bozhjem imenu lastne ljudi za kos kruha in obleko. Dubrovchani so mu vsako leto poslali shesto zlatnikov, kot so bili dogovorjeni zhe z njegovimi predniki, in s tem denarjem se je car Urosh vzdrzheval. Njegova mati Jelena je po smrti mozha zhivela v velikem zhalovanju kakor kakshna nuna. Predvsem zato, ker ji v zhivljenju ni uspelo uresnichiti svojih nachrtov, saj je na zachetku po mozhevi smrti ona sama upravljala s kraljestvom, kar pa je silno razsrdilo plemiche in to je bilo nato tudi glavni razlog za propad carstva njenega sina. Ko ga je videla v tolikshni nesrechi, sama pa je zhivela kot kakshna redovnica v neki vasi, je skoraj obupana izdihnila tri leta po smrti svojega sina carja Urosha; to se je zgodilo leta 1371.

 

 

O srbskem kralju Vukashinu Mrnjavchevichu

 

Zdaj ko smo povedali, kako je ugasnilo carstvo hishe Nemanjichev v Rashki, bomo svojo pripoved nadaljevali s podvigi tistih shtirih velikashev, ki so zasedli rashko carstvo she za zhivljenja Urosha, zadnjega kralja in carja te veje. Kralj Vukashin in njegov brat Ugljesha sta se rodila v Hlijevnu ochetu Mrnjavi, ki je bil sprva le siromashen plemich, vendar pa se je nato skupaj s sinovi dvignil, zahvaljujoch carju Stefanu, ki se je nekoch pozno zvecher znashel pri Blagaju, ni pa hotel stopiti v mesto, in tedaj ga je Mrnjava ljubeznivo pogostil na svojem domu. Tedaj ga je car iz vljudnosti vzel s seboj na dvor skupaj z zheno, tremi sinovi in dvema hcherama. Sinovi so bili Vukashin, Ugljesha in Gojko. Brata Vukashin in Ugljesha sta bila obchutno spretnejsha in mochnejsha od drugih plemichev, she zlasti Ugljesha, ki se je vojskoval proti Solunu, da bi mu ta zachel plachevati davek, vendar mu je to preprechila smrt, sicer bi zanesljivo zavladal mestu. Obenem se je nenehno vojskoval s Turki na mejah svoje dezhele, pri tem pa jih je v vsaki bitki premagal, da so ti naposled obupali. Knez Lazar in zhupan Nikola Altomanovich, ki sta bila prva plemicha v Rashki za Vukashinom in Ugljesho, sta sklenila ju ponizhati in ukrotiti njuno objestnost. Zato sta odshla k carju Uroshu in ga na vse mogoche nachine hujskala proti njima in naposled tudi pregovorila, da je pristopil zvezi proti bratoma, carju pa sta obljubila vse dezhele, ki jih bodo odvzeli Vukashinu in Ugljeshi ter tudi vrnitev kraljestva njegovega ocheta. Zbrali so mochno vojsko in napadli kralja Vukashina in Ugljesho, ki sta prav tako zbrala vojsko, in so se spoprijeli na Kosovem polju. Zhe na zachetku boja je knez Lazar z vsemi svojimi mozhmi pobegnil z bojishcha, Altomanovich pa se je bojeval naprej, vendar so ga porazili in pobili njegove ljudi, she sam se je komaj reshil z begom. Tedaj so ulovili carja Urosha z nekaj njegovimi dvorjani in kralj Vukashin ga je odpeljal v Rashko, kjer se je njegovo zhivljenje konchalo, kot smo zhe opisali.

Vukashin in Ugljesha sta sklenila razlastiti kneza Lazarja in Nikolo Altomanovicha in ju povsem unichiti, da ne bosta mogla vech ovirati vseh njunih drugih podvigov, ki sta jih nachrtovala. Vendar pa tedaj nista mogla nichesar narediti, ker so Turki, njuni sosedje na meji, izkoristili to vojno in oropali njuni ozemlji ter naredili veliko shkode. Najprej sta se nameravala mashchevati Turkom, potem pa z vsemi silami pokonchati zhupana Nikolo in kneza Lazarja. Zbrala sta vojsko dvajset tisoch mozh in sta zachela iskati Turke vse do Trakije, ki so jo ti skoraj celo zasedli. Ker pa nista naletela na Turke, sta oropala in oplenila njihove dezhele in se vrnila v Rashko, ne da bi pri povratku skrbela za red. Ko so to videli Turki, ki so se skrili v gorah in so zdaj pazljivo zasledovali sovrazhnikove premike, so med seboj izbrali tri tisoch najpogumnejshih, ki so se vrgli na zashchitnico Ugljeshevih ljudi in jo potolkli. Lakonik pishe, da je Sulejman III. ponochi napadel vojsko kralja Vukashina in njegovega brata Ugljesha, ki sta bila malo naprej od tistega mesta in sta z vsemi svojimi mozhmi hitela na pomoch tistim, ki so kar najurneje bezhali pred Turki, pa vedno spet naleteli nanje. Ko so Turki zagledali Vukashina in Ugljesha, so se jima pogumno zoperstavili in naredili veliko zmedo v rashki vojski, jo premagali in nagnali v beg, cheprav sta si Vukashin in Ugljesha to prizadevala preprechiti, a sta spoznala, da jima preostane le beg, da bi si reshila zhivljenje. Turki so ju preganjali vse do reke Hebre, danes Marica, kjer sta se Ugljesha in njegov brat Gojko v njej utopila skupaj s shtevilnim spremstvom. Kralj Vukashin je uspeshno prechkal reko pri vasi Karamanli v Trakiji, kjer pa ga je umoril njegov shchitonosec Nikola Hrsojevich zaradi dragocene ogrlice, ki jo je zagledal na njegovem vratu. To se je zgodilo leta 1371.

Za zhivljenja je bil kralj Vukashin sicer velik prijatelj Dubrovchanov. Po njegovi smrti je mochno oslabela moch rashkih vladarjev, okrepili pa so se Turki. Ker se jim rashki plemichi niso vech mogli upirati, so v vojnah proti kristjanom stopili v turshko sluzhbo. Med takimi sta bila tudi Dragash in Konstantin, sinova Zharka Dejanovicha, in she shtevilni drugi plemichi, nekdanji podaniki kralja Vukashina in njegovega brata Ugljesha. Kot pishe Lakonik, je bil Konstantin med njimi najbolj preudaren in najboljshi vojshchak ter je zasedel velika bolgarska in albanska ozemlja, ko pa mu je umrl brat Dragash, ga je nasledil na oblasti in odtlej se je moral pogosto oglasiti na turshkem dvoru. Po smrti kralja Vukashina so za njim ostali shtirje sinovi: Marko, Ivanish, Andrijash in Mitrash, ki so sicer zacheli vladati svoji dezheli na veliko zadovoljstvo podanikov, pa jim sovrazhniki niso pustili dolgo uzhivati na oblasti. Knez Lazar jim je namrech odvzel Prishtino in Novo Brdo s shtevilnimi mesti, Nikola Altomanovich pa je zasedel celotno obmochje ob meji z njegovo dezhelo. Balshevi sinovi so si prisvojili Prizren s sosednjimi mesti, cheprav so bili sorodniki Vukashinovih otrok. Tudi Turki niso zamudili prilozhnosti in so zagospodarili na vechjem delu njihovih posestev v Romaniji. Omenjeni bratje so v upanju, da bodo vsaj nekaj ozemlja na tak nachin ohranili, so pristali, da bodo Turkom plachevali davek in so stopili v njihovo vojno sluzhbo. Vendar pa Ivanish ni mogel dolgo prenashati njihovega zatiranja in se je z nekaj svojimi ljudmi umaknil v Zeto, kjer so ga Balshevi sinovi prijazno sprejeli in so mu prepustili dovolj zemlje, da je lahko od nje zhivel. Njegov drugi brat Marko, ki ga nekateri klichejo kraljevich, se je podal s turshkim sultanom Bajazitom na pohod nad vlashkega kneza Mircheta. V bitki pri Kraljevem na Vlashkem je bil Marko porazhen in je pobegnil v gozd, kjer ga je ustrelil vlashki lokostrelec, ki je mislil, da strelja na zver. Pokopali so ga v samostanu Blachani pri Skopju. Mitrash je padel v boju proti Turkom in umrl brez potomcev. Chetrti brat Andrijash je imel sina Nedeljka Momchila, ki je bil pozneje oche Koja, kneza Musaka, in Jelene, zhene Stjepana Kosacha, vojvode sv. Save, tako da ni ostal zhiv noben Vukashinov potomec. Ta kralj je skupaj s svojimi brati dochakal beden konec svojih dni, ker jim Bog ni pustil uzhivati v kraljestvu, ki so ga tako nepravichno ugrabili iz rok svojega gospodarja, cheprav jih je ta iz njihovega nizkega rodu povzdignil v plemishki stan.

 

 

O Nikoli Altomanovichu, knezu uzhishkem

 

Na vrsti je pripoved o zhivljenju in koncu Nikole Altomanovicha, drugega nasilnega prilashchevalca rashkega kraljestva. Za chasa kralja Urosha Slepega je bil med njegovimi plemichi tudi neki Vojin, ki ga je kralj visoko cenil in mu je prepustil upravo celotne humske knezhevine, ki na vseh svojih straneh meji z dubrovnishkim podrochjem. Pod raznimi pretvezami je skushal v svojo korist veliko shkodovati Dubrovchanom. Vojin je imel tri sinove: Toma, Vojislava in Altomana, ki so si po ochetovi smrti med seboj razdelili humsko knezhevino. Vojislavu je pripadlo podrochje, ki je mejilo z Dubrovchani, s katerimi je bil vse zhivljenje v sporu in je unichil in pozhgal njihovo ozemlje ter pomoril mnozhico njihovih trgovcev, ki so trgovali v njegovi dezheli in se zanashali na dano besedo. Pri tem pa je nenehno trdil, da vse to pochenja na ukaz svojega gospodarja kralja. Po njegovi smrti je njegov nechak Nikola, sin Altomana, ki je umrl she v chasu Vojislavovega zhivljenja, potem ko je s svojim hudodelstvi prekashal tako deda kot strica, nezadovoljen z razdelitvijo ozemlja, ki je pripadla njegovemu ochetu, nasilno zasedel tudi del ozemlja svojega strica Vojislava. Da pa zato v prihodnosti ne bi kdaj izbruhnila vojna ali spor, je dal poloviti Vojislavova sinova Dobrivoja in Stefana z njuno materjo vred in jih vrgel v temnico, kjer so po sedmih letih umrli. Nekateri pa trdijo, da jih je pri prichi dal zastrupiti, Tomo pa za seboj ni pustil nobenih otrok. Kot mladenich je bil Nikola nadvse pogumen in je vladal Humu, ki ga je prej upravljal njegov oche Altoman v chasu vladavine carja Stefana, po smrti strica, chigar ozemlje se je razprostiralo od dubrovnishkega primorja do Uzhic, pa je zasedel, kot smo povedali, tudi te kraje in si pridobil she nekaj obmochij vse do meje Srema, tako da je njegova oblast segala vse do bosanske meje na Drini. Bil je sicer izurjen v ravnanju z orozhjem in spreten, vendar pa je vselej deloval prenagljeno, spremenljivo in nezanesljivo, hitro je zgrabil za orozhje in planil nad sosednje vladarje. Verjel je, da je najpogumnejshi in najmochnejshi na svetu in odpravil se je na vojni pohod, na katerem je ropal na mejah Bosne okoli Drine, pri tem pa hudo shkodoval bosanskemu banu Tvrtku.

Nekoch je na nagovor in s pomochjo Sanka, Miltenovega sina, krenil oropat Hum in pustoshit po tej pokrajini. Zachel je boj v okolici Bishcha pri Podgradu in ga zasedel, nato pa je odshel vse do Loporina in tamkajshnjih vasi. Omenjeni Sanko je bil nekoch plemich bana Tvrtka in je vladal celotnemu Humu od primorja do Konjica in Nevesinja z vlashkimi dezhelami vred. Ko je ban videl, da ga Sanko napada, se je oborozhil in ga pregnal, ta pa je odshel k Nikoli Altomanovichu in sta nato skupaj ropala po humskih krajih.

Kot recheno, se je Nikola vojskoval tudi z mestom Dubrovnikom. Tako je leta 1371 zajel nekaj dubrovnishkih trgovcev in plemichev ter jih dal muchiti z ruvanjem zob, da je naposled od njih izsilil shtiri tisoch srebrnikov. Istega leta se je z veliko mozhmi spustil v Zhupo dubrovnishko, da bi oplenil te kraje, vendar ga je med Trebinjem in Zhupo prichakal Pashko Martinushich, ga v spopadu premagal in pobil shtevilne njegove plemiche. Na veliko je Nikola ropal in pustoshil tudi na mejah Ogrske. Namenil se je tudi umoriti kneza Lazarja in zasesti njegove dezhele, s tem namenom ga je povabil na pogovor. Knez Lazar je dobro poznal njegovo hudobnost in mu ni zaupal, njuno sovrashtvo je bilo vzajemno. Kljub temu sta se dogovorila za mesto srechanja, na katero je vsak od njiju s seboj pripeljal po pet neoborozhenih mozh. Vendar pa je Nikola pred tem ukazal svojim zaupnikom, naj na mestu srechanja skrijejo orozhje pod drevesne shtore in sneg. Ko sta se sestala, je po koncu pogajanja Nikola izvlekel skrito orozhje, s katerim je eden njegovih mozh Lazarja le poshkodoval, ker se je mech odbil od krizha, ki ga je ta nosil okoli vratu. Zato rana ni bila smrtonosna. Nikola in njegovi ljudje, ki so verjeli, da so pokonchali Lazarja, so se nato lotili she njegovega spremstva in ubili rashka plemicha Mihajla Davidovicha in Zharka Mereshicha. Medtem pa je Lazar neopazheno zajezdil konja in pobegnil k svojim ljudem, ki niso bili zelo dalech. Zato je moral pobegniti tudi Nikola, knez Lazar pa je od tiste rane je dolgo okreval v postelji, ko pa je naposled ozdravel, je poslal svoje odposlance k ogrskemu kralju Ludoviku s proshnjo, naj mu pomaga pri mashchevanju zhalitve, ki mu jo je prizadel Nikola, v zameno pa mu je ponudil deset tisoch funtov srebra in vdanost kot zvest sluzhabnik. Za pomoch je zaprosil tudi bosanskega bana Tvrtka, Nikolovega sovrazhnika. Ogrski kralj mu je takoj poslal tisoch kopjenoscev pod poveljstvom tedanjega sremskega bana Nikole Gorjanskega, ban Tvrtko pa je osebno privedel svojo vojsko. Zdruzheni so vpadli v Nikolovo dezhelo in so zacheli zazhigati vse pred seboj. Nikola je spoznal, da se jim ne more enakovredno zoperstaviti in se je zachel umikati proti morju. Najprej je prispel do utrdbe Klobuk, ki jo je pustil v varstvu plemichev, imenovanih Zorke, a kljub vsem dobrotam, ki so jih bili prejeli od njega, ga zdaj niso hoteli spustiti v utrdbo. Po tej izdaji se je napotil proti Trebinju in Konavlam, vendar ga tudi tam niso radi sprejeli, in ko je to opazil, je zachel premishljevati, kam se lahko she zateche. Naposled se je vrnil in se zatekel v svojo utrdbo v Uzhicah. Ko je za to zvedel knez Lazar, je pri prichi s svojo vojsko pohitel tja in je zachel oblegati utrdbo tako dolgo, dokler se branilci niso vdali. Tako so ujeli tistega hudobnega Nikolo in mu zaplenili vse posesti. Potem pa so ga kot ujetnika predali njegovim najhujshim sovrazhnikom, katerih vodja je bil Stefan Musich. Ta mu je s skrivnim soglasjem kneza Lazarja dal izkopati ochi, nakar je tako slep nekaj chasa bival v samostanu, taval od kraja v kraj in se naposled zatekel v Zeto k Balshevim sinovom, kjer je leta 1374 tudi umrl. Tako je bil za svoje zlochine kaznovan Nikola Altomanovich, ki ni hotel z nikomer zhiveti v miru in prijateljstvu. Vsak od sosedov je zasedel mejni del njegovega ozemlja, z izjemo Trebinja, Konavel in Drachevice, ki so jih zasedli Balshevi sinovi, cheprav se ti sicer v to vojno niso vmeshali.

 

 

Balshichi, gospodarji Zete

 

Balsha je bil naprej siromashen plemich iz Zete, ki je za chasa carja Stefana imel v posesti le eno samo vas. Po carjevi smrti in zahvaljujoch temu, da je bil carjev sin Urosh povsem nesposoben vladar, je Balsha z nekaj svojimi prijatelji in s sinovi Stracimirjem, Djurdjem in Balshem zachel osvajati spodnjo Zeto. Po dobroti in zvestobi je Stracimir prekashal brate, Djuradj je bil moder, zelo bister in izkushen bojevnik, Balsha pa je bil chastitljiv mozh in izvrsten konjenik, ni bil pa prevech pameten. Njihov oche je najprej osvojil skadrsko trdnjavo, ki so mu jo izrochili branilci mesta, nato pa celotno Zeto vse do Kotorja. Nato so se lotili zgornje Zete, ki je bila tedaj sicer v lasti Djurasha Ilijicha in njegovih sorodnikov. Balshevi sinovi so Djurasha umorili, del njegovih plemichev zajeli, preostali pa so zapustili dezhelo in Balshevi sinovi so zagospodarili tudi v gornji Zeti. Podobno so zajeli tudi Dukadjine, ki so imeli velike posesti v Zeti, in jih del pomorili, del pa vrgli v temnico. Pri osvajanju Zete in drugih pokrajin so uporabljali bolj zvijache in prevare kot pa moch orozhja. S kraljem Vukashinom so zhiveli v miru, ker je bila njegova hchi Milica Djurdjeva zhena. Po smrti njenega ocheta pa jo je soprog zapustil in se porochil s Teodoro, modro in lepo nekdanjo zheno Zharka Mrkshicha in sestro Dejanovih sinov Dragasha in Konstantina.

Nekoch je prishel v Zeto chlovek nizkega porekla z imenom Nikola Capina, ki je bil v mladosti sluzhabnik nekih Dubrovchanov, pravijo pa, da se je rodil v Zeti nekemu revezhu in da je odrashchal v domovini. Ko pa je zrasel v premetenega mozha, se je zachel izdajati za Shishmana, sina bolgarskega carja Mihaela, ki so ga, kot smo zhe povedali, Rashani pokonchali v bitki. Capina je vsem razlagal, da je po ochetovi smrti pri treh letih ostal sam z materjo. Zbral je she peshchico ljudi in so se nato v uniformah odpravili v neapeljsko kraljestvo, kateremu je tedaj vladal kralj Robert ali kot trdijo drugi, Ludovik, nekdanji knez Taranta. Kralju se je predstavil kot bolgarski car in ta ga je sprejel zelo prijazno, ga udobno namestil in mu dajal obchasne naloge, po navadi je moral poloviti kakshne upornike. Svoje naloge je vse tako spretno izpeljal, da se je priljubil kralju, ki mu je dal za zheno svojo nezakonito sestro vdovo, ki je bila mati Karla Tokija, albanskega velikasha, ki ga drugi imenujejo Tofija ali pa Topija. Rodil se je v Beneventu in ko ga je neapeljski kralj poslal v Grchijo, je za kralja najprej osvojil tamkajshnje otoke, vendar jih je nato obdrzhal zase. Ulovil je tudi Muzakija oziroma Izaka in ga pokonchal, pishe Laonik. Nato je zasedel Akarnanijo, Arto, Etolijo in dezhelo Ahela skupaj z Elido, in je dal zgraditi mesto Krojo. Ko se je Ludovik preprichal o vrlinah Nikola Capine, ga je sklenil poslati na Sicilijo, in ko je ta she tam uspeshno opravil vse naloge, si je s tem prisluzhil kraljevo dosmrtno naklonjenost. Ludovik ga je obsul s chastmi in mu dodelil visok polozhaj, po kraljevi smrti pa je Capina uvidel, da ima v tem kraljestvu prevech sovrazhnikov in je z nekaj vojaki zapustil dezhelo. Prishel je v Drach, katerega meshchani so ga prijazno sprejeli, in to zaradi njegovih obljub, da bo zanje osvojil Zeto in Albanijo, da bodo vladali v dezhelah, kjer so tedaj vladali Balshevi sinovi. Ko so slednji izvedeli za njegove namere, so prishli z mnozhico oborozhencev pred zidovje Dracha in zacheli oblegati mesto. Tedaj je Capina prishel iz mesta s svojimi ljudmi in se z njimi spoprijel. In cheprav so se Capina in njegovi ljudje pogumno bojevali, so se morali zaradi prevelikega shtevila nasprotnikov umakniti. Vendar pa so Drachani, ko so videli, kako se zadeve razvijajo, zaprli mestna vrata in Capina in njegovih mozh niso spustili nazaj v mesto, zato je bilo veliko zajetih, drugi pa so padli. Capina je pobegnil in odpotoval iz Dracha. Nato je taval v uniformi po svetu in iskal srecho. Naposled je prispel v Bolgarijo, kjer se je znova izdajal za Shishmana, sina carja Mihaela, in je s pomochjo Turkov in Bolgarov zachel osvajati dezhelo in zasedati tamkajshnje utrdbe. Tedanji vladar Bolgarije Shishman, sin Aleksandrov, je zachel premishljevati, kako bi se lahko znebil tega nadlezhnega tujca. Ko so mu povedali, da ima za ljubico neko Bolgarko, lepotico z imenom Donava, jo je obsul z obljubami, nazadnje pa ga je z njeno pomochjo zastrupil. Tako je nesrechni Capina preminil leta 1373. Sochano je preminil tudi starejshi Balshev sin Stracimir, ki je zapustil le shibkega sina Djurdja.

Malo zatem je v Apulijo prishel eden od pripadnikov navarske kraljevske hishe z imenom Alojz, knez, izkushen bojevnik in pravi junak. Ozhenil se je z vojvodkinjo kraljevske krvi, nato pa se je namenil osebno oditi v Drach in zasesti podrochje Zete in albanske dezhele, za katere so govorili, da pripadajo njegovi soprogi, pa tudi kraljevino Rashko, che mu bo le srecha naklonjena. V Drach je poslal predhodnico shestotih dobrih vojakov, ki jih je bil s seboj pripeljal iz Gascogne, vendar pa ni odshel iz Apulije, ker je v njej hudo zbolel in umrl. Vojaki, ki jih je poslal v Drach, so tako ostali brez poveljnika, so se pa vsak dan spopadali s Karlom Tobijem in z drugimi albanski velikashi in nihche se jim ni mogel zares upreti, saj je bilo sto teh vojakov vrednih vech kot tisoch Albancev ali Zetchanov. Ko je to uvidel Djuradj Balshich, je nadnje v Drach poslal najboljshe vojake, ki jih je bilo tedaj mogoche najti v Zeti in Albaniji, preprichan, da bo ta njegov pohod uspeshen, vendar se je motil. Iz nobenega boja ni prishel kot zmagovalec. Ko je dojel njihove bojne vrline, se je Djuradj odpovedal bojevanju in jim ponudil shest tisoch srebrnikov, che odidejo iz Dracha, kar so oni pri prichi sprejeli in se vkrcali na ladje ter odpluli proti Romuniji, kjer so v boju zasedli vech utrdb in pokrajin, ki so nato obdrzhali za dolgo chasa.

Kot recheno, sta brata Djuradj in Balsha po smrti kralja Vukashina zasedla del njegove dezhele, ker pa jima to ni zadostovalo, sta se nato zachela vojskovati tudi z Blazhem Matarango, gospodarjem Musaka. Ko pa jima ga v boju ni uspelo premagati, sta z njim sklenila mir in hlinila prijateljstvo. Nekoch sta ga povabila k sebi na obisk in ga zaprla v jecho skupaj z njegovim mladoletnim sinom, kjer je ostal do svoje smrti. Sin je v jechi ostal sedemnajst let, ko pa je umrl Balsha, so ga izpustili. Ko so tako ujeli Mataranga, so Balshichi zasedli skoraj ves tisti del Albanije, ki sega do Valone, v Romaniji pa so si prisvojili Kanino in Beograd. Zasedli bi tudi ozemlje Karla Tobija pri Drachu, che jih je pred tem ne bi zadrzhalo sposhtovanje do sestre Katalene, Karlove zheme. Cheprav se s Karlom niso vojskovali, med njimi ni bilo prave ljubezni, vchasih so zhiveli v prijateljstvu, drugich kot sovrazhniki. Tako je bilo, dokler ni Karl s prevaro ujel Djurdja in ga zaprl. Medtem ko je bil Djuradj ujetnik, so se lotili pogajanj o trajnem miru, in ko so dosegli sporazum, so Djurdja spustili na prostost pod pogojem, da bo odtlej vedno zhivel v prijateljstvu s Karlom. Ta je na skrivaj od Dubrovchanov zahteval, naj posredujejo pri teh pogajanjih, in ti so leta 1376 v ta namen poslali Matija Budachicha, ki je zbotal omenjene velikashe, da so potem vsi do smrti zhiveli v prijateljstvu in se pogosto brez vsakega strahu obiskovali, v medsebojnem zaupanju, kakor da jih je rodila ista mati. Po smrti kralja Vukashina je njegov sin Marko upravljal mesta Kostur, Ohrid in Argo v Moreji, s Turki je zhivel v miru, ker jim je izkazoval sposhtovanje in jih nenehno obdaroval. Tega pa Balshev sin, tudi Balsha po imenu, ni mogel vech prenashati in se je z vojsko odpravil pred obzidje Kosturja, da bi Marku odvzel to mesto. Tedaj je bila v mestu tudi Markova zhena Helena, hchi Klapena, prvega med grshkimi velikashi, ki pa jo je Marko zelo sovrazhil, ker se je kdaj pa kdaj vdajala drugim. Balsha je prishel k njej in se pred njo pretvarjal, da bi jo rad vzel za zheno, a le pod pogojem, da mu ona preda mesto. Bila je zadovoljna s tem predlogom in ga je spustila v mesto z vsemi njegovimi ljudmi ter ga tako naredila za gospodarja Kosturja. Ko to zvedel Marko, je takoj prishel z velikim shtevilom Turkov in svojih podanikov in zachel oblegati mesto. Ko je za to slishal Balshev brat Djuradj, je zbral ljudi, kolikor je le mogel, in se odpravil proti Kosturju na pomoch bratu. Kljub temu je Marko spoznal, da nima dovolj ljudi, pa je opustil obleganje mesta in zapustil ta kraj, Balsha pa se je osvobodil in s svojo novo zheno odshel v Zeto. Ker pa ni mogel prenashati zheninega brezsramnega vedenja, jo je najprej zaprl, nato pa jo je pregnal v veliki sramoti. Balshichi so mejili z mestom Kotor, ki so si ga zheleli prav tako zasesti, vendar je bilo dobro utrjeno in varovano, zato so vsak dan ropali in plenili po njegovi okolici ter muchili Kotorchane, ki so jim padli v roke, da bi jih na tak nachin prisilili k vdaji in plachevanju davka. Vendar jim to ni uspelo, saj so Kotorchani, ki so se vselej izkazali za pogumne tudi v najhujshih okolishchinah, sklenili da bodo raje trpeli vse mogoche tezhave, kot pa se pustili komu pokoriti. Zato so bili v nenehnem medsebojnem sporu in sovrashtvu. Ko je Nikola Altomanovich, kot recheno, izgubil vse dezhele, ki jih je posedoval, so Balshichi zasedli tri njegove nekdanje pokrajine: Trebinje, Konavle in Drachevico, ki so mejile na Balshicheve posesti, ter jih obdrzhali. Ker so bile te pokrajine odvisne od kraljevine Rashke, preostale dele Nikolove dezhele pa je zasedel bosanski ban Tvrtko, so menili, da imajo omi vech pravice do njih. Tvrtko je trdil, da po zhenski liniji izvira iz rashkih kraljev, zato je tudi menil, da mu ne pripadajo samo omenjene pokrajine, temvech celotno rashko kraljestvo. Ker se nikakor niso mogli dogovoriti, so sklenili, da se z majhnim spremstvom srechajo na varnem kraju in poishchejo nachin, kako izgladiti nesoglasja in se izogniti vojni. Izbrali so mesto Dubrovnik. Djuradj Balshich se je pri Ulcinju vkrcal na dobro oborozheno galijo, v njeno notranjost pa je skril kopico mozh, s katerimi je nameraval ujeti bana Tvrtka na otoku Lokrumu pri Dubrovniku, kjer naj bi srechala. A tega nachrta ni mogel uresnichiti, ker so Dubrovchani zaslutili zaroto in so tudi sami poslali dobro oborozheno galijo, s katero je Tvrtko nato priplul na otok. Pogajanja so bila v lokrumskem samostanu ob navzochnosti shtevilnih dubrovnishkih plemichev, dogovora pa nista mogla dosechi, zato se je vsak vrnil na svoj dom. Malo zatem so se Trebinje, Konavle in Drachevica uprli Balshichem in prestopili k banu Tvrtku. Ko je Tvrtko videl, da je v Rashki izumrla hisha Nemanjichev in da zato kraljestvo pripada njemu, je prevzel naziv kralja Rashke. Ko je Balshich zvedel za ta upor, je zbral vojsko deset tisoch mozh in s Karlom Tobijem prek Onogoshta prodrl vse do Nevesinja, pri tem so pozhigali Tvrtkovo dezhelo, nakar so se s plenom vrnili v Zeto. Tri mesece zatem, pisalo se je leto 1379, je v Skadru umrl Djuradj Balshich, z njegovo smrtjo pa je propadla tudi Zeta, katere meje so nekdaj segale vse do Velikih Alp. Po smrti bratov Stracimirja in Djurdja je torej zavladal njun mlajshi brat Balsha, ki sicer ni bil posebno bister, toda s svojim pogumom in po izkushnjah bratov se je kar nekaj chasa obdrzhal na oblasti. Bival je v Zeti, obchasno pa tudi v Romaniji pri Beogradu.

Zaradi prihoda anzhuvinskega vojvode se je kraljestvo v Apuliji znashlo v tezhavah in ko je ta vojvoda v Bariju umrl, kralj Karel pa na Ogrskem, je Balsha zasedel mesto Drach in njegove utrdbe. Ker pa je prav tedaj velika turshka vojska prechkala romanijsko mejo pri Beogradu in zachela ropati po Balshevi dezheli, je ta odshel iz Dracha s tisoch konjeniki in se podal v pregon Turkov. Ker so bili ti obchutno shtevilnejshi, so mu njegovi plemichi svetovali, naj se izogiba frontalnim bojem, dokler ne zbere vech mozh. On pa v svojem pogumu ni hotel uposhtevati njihovih dobrih nasvetov in je sklenil napasti sovrazhnika. V dveh bitkah so ga Turki povsem potolkli in je v boju tudi padel skupaj z nekaj svojimi ljudmi, kljub svojemu nadvse pogumnemu boju proti Turkom, ki jih je bilo pet tisoch in so prav tako mnogi padli. Tedaj sta padla tudi Djuradj Krvavich, pravi junak, ter Ivanish, sin kralja Vukashina. Balsho so Turki obglavili. To je bilo leta 1383. V znamenje hvalezhnosti za vsa njuna dobra dela so Dubrovchani Balsho in njegovega brata Stracimira uvrstili med plemstvo svoje republike, nato pa so poslali Marina Crijevicha, da jima to sporochi in jima chestita. Balsheva zhena Kanina, ki je zhivela v Beogradu, se je po mozhevi smrti sporazumela s Turki in jih nenehno obdarovala. Balsheva smrti je bila razlog za osvoboditev Stracimirjevega sina Djurdja, ki je bil zaprt v drashki utrdbi zaradi nekega prestopka v Zeti in zaradi strahu, da ne bi kot bister in nezanesljiv mladenich poskushal zavzeti to drzhavo. Iz jeche je odshel naravnost v Zeto, kjer so ga sprejeli za vladarja, cheprav je nekaj plemichev iz gornje Zete in iz hishe Crnojevichev temu nasprotovalo in trdilo, da je njihov vladar bosanski kralj Tvrtko. Djurdja to sprva ni motilo, ko pa je zaslutil, da bi mu rada Nikola i Andrija Saket, zetska plemicha in modra, ostroumna mozha, zhelita odvzeti drzhavo, je to sporochil Dukadjinom, ki so mu svetovali, naj ju ujame in oslepi, kar je tudi dal narediti. Nikoli pa si ni drznil nasprotovati Turkom. Tedaj je namrech pet tisoch Turkov odshlo na pohod, na katerem so unichili celo Albanijo in Musake vse do Dracha, nato pa so prodrli v Zeto in tam razmestili svoje sile na obmochju Budve, Bara in Skadra, ki so jih nato povsem oropali in oplenili. Zajeli so mnozhico Albancev in Slovenov obeh spolov in jih odpeljali za suzhnje, tiste, ki jih niso mogli odvesti, pa so okrutno pobili, da ne bi bilo vech nikogar, ki bi se jim upal zoperstaviti. She vech, ko je Djuradj spoznal, da se jim ne bo mogel upirati, je v svoje utrdbe namestil posadke, sam pa je pobegnil v Ulcinj, od koder je nato s pogostimi odposlanstvi in s shtevilnimi darili pomiril Turke in naposled leta 1386 z njim sklenil mir. Malo zatem je Djuradj zapustil ta svet, Zeti pa je zavladal njegov sin Balsha. Leto kasneje je Balsha zasedel Skader razen tamkajshnje utrdbe, osvojil pa je tudi celotno ozemlje Zete, razen omenjene utrdbe, ki je ostala v lasti Benechanov, katerim je njegov oche prepustil Skader in del svojega ozemlja, ker se sam ni mogel vech upirati turshkim vpadom. Nasprotno pa so bili Benechani v pogostih bojih s Turki vselej zmagovalci. Ko je torej Balsha zasedel Zeto, je beneshka vlada poslala nekaj galij pod poveljstvom Marina Caravela, ki je delno z denarjem, delno pa z obljubami poskrbel v korist Benetk, da je Balshu in njegovi materi ostal le en dan za beg iz Zete. Tako so Benechani zagospodarili po celotni spodnji Zeti z vsemi njenimi mesti.

Leta 1413 si je Balsha povrnil velik del Zete, ki je bila dotlej beneshka, to pa mu je uspelo zgolj zaradi nepremishljenega pochetja beneshkega poveljnika v Skadru Benedetta Contarinija, ki je dal usmrtiti vech povsem nedolzhnih Zetchanov. Tedaj se beneshka vlada dogovorila z Balsho in mu vrnila celotno obmochje, ki je bilo nekoch last njegovega ocheta. Leta 1419 se je Balsha na pobudo svojega rojaka Stefana Maramonteja iz Apulije, ki je kasneje postal gospodar Chrne gore in zachetnik hishe Crnojevichev, odpravil z vojsko pred skadrsko obzidje. Vendar pa je bil njegov pohod neuspeshen, che ne shtejemo nekaj dubrovnishkih trgovcev, ki jih je oropal, ko so bili ti na poti v Rashko. Z nenehnimi spopadi so Benechani tako izchrpali Balsho, da je leta 1421 z njim sklenil premirje. Odshel je iz Zete v Rashko k svojemu stricu despotu, na svoje mesto pa je poslal Stefana Maramonteja. Na pot iz Zete je shel z mrzlico in takoj po prihodu v Rashko izdihnil. Ko je to zvedel Stefano Maramonte, je pri prichi odplul v Apulijo, Benechani pa so izkoristili prilozhnost in so zasedli celotno Zeto, cheprav ne za dolgo. Despot Stefan, sin kneza Lazarja, je v letu Balsheve smrti s shtevilnimi mozhmi vstopil v Zeto in jo celotno zasedel, Benechanom pa so ostali samo Skader, Ulcinj in Budva.

Naposled je Stefan z Benechani sklenil premirje, ki je trajalo do leta 1422, ko so se zacheli znova vojskovati. Zato je despot Stefan poslal v Zeto svojo vojsko pod poveljstvom vojvode Masaraka, ki je zhe prej ogrozila obrambo Skadra. Iz te tezhave so se Benechani reshili tako, da so podkupili nekaj ljudi iz Zete in Rashke, nato pa so decembra premagali she despotovo vojsko, ki se je razbezhala.

Naslednje leto v maju se je Djuradj s svojo vojsko in z vojsko strica despota podal v Zeto in se tam ustavil med Skadrom in Svetim Srdjem, kjer so se nato spopadali z Benechani. Ti so nazadnje sklenili mir z despotom in njegovim nechakom Djurdjem. Leta 1425 se je despot odpovedal celotni Zeti v korist nechaka Djurdja. Ta je v Benetke poslal odposlance in z Benechani sklenil mir, obenem pa se je dogovoril, da mu bodo za Skader vsako leto izplachali po tisoch zlatnikov.

Tistega leta je Djuradj z zheno in otroki odpotoval iz Rashke v Zeto, kamor je iz Apulije z dubrovnishko ladjo priplul Stefano Maramonte, da bi v Zeti prevzel oblast, izkrcal pa se je pod Pashtrovichi. Djurdja so razjezili Rashani, ki so bili Maramontejevi pristashi. So ga pa Dubrovchani poskushali pomiriti in si pridobiti njegovo naklonjenost, saj sta bila z ochetom vselej prijatelja Dubrovnika in so dubrovnishki trgovci zmeraj neovirano trgovali v njuni dezheli. Zhelja Djurdja in tudi Dubrovchanov je bila od nekdaj, da bi jih obiskal. In ker je bil tedaj Djuradj ne le gospodar Zete, temvech je sodeloval tudi pri oblasti Rashke kot despotov naslednik, so mu Dubrovchani poslali odposlanca Marina Shimuna Rasticha in Marina Jakovljevicha Gundulicha. Djuradj ju je rad videl in ju je sprejel nadvse ljubeznivo. Ponudil je, da bi z zheno in otroki obiskal Dubrovnik in Dubrovchani so poslali ponj svojo galijo in she nekaj manjshih ladij pod poveljstvom Dzhora Palmoticha in v spremstvu shtevilnih plemichev. Djurdja so v Dubrovniku sprejeli z najvishjimi chastmi in tudi njegovo zheno so sprejele shtevilne plemkinje in ostale njene spremljevalke, vse dokler je ostala v Dubrovniku. Djurdja so bogato obdarovali tako republika kot posamezniki. Po vech velikih svechanostih so ga naposled odpeljali nazaj v Zeto, kjer je on nato prav po kraljevsko obdaril vse, ki so ga spremljali na poti. Naposled je vojvoda Stefan Benechanom odvzel Zeto z Barom in ji nato eno leto vladal, potem pa jo je vrnil Benechanom. Prav ti so zakrivili tudi propad hishe Balshichev. Njihovo izumrtje je mesto Kotor reshilo silnega zatiranja, ki so ga morali trpeti pod njihovo oblastjo.

Mesto Kotor se je najprej imenovalo Ascrivium, katerega rushevine je mogoche she danes videti na dnu Risanskega, danes Kotorskega zaliva. Po Pliniju je bilo to starodavno rimsko mesto, ki so ga Rimljani imenovali Ascrivium, nekateri Degurto, tamkajshnji kmetje pa Gurdovo, najbrzh po reki Gurdich. O zachetkih tega mesta ni zanesljivih podatkov, nekateri pa so mnenja, da ga je ustanovilo ljudstvo s Sicilije, imenovano Askri, drugi pa menijo, da je to bilo ljudstvo, ki je pobegnilo iz Male Azije pred grshkim divjanju po unichenju Troje in se po shtevilnih nevarnostih plovbe naposled tam nastanilo. Leta 609 za chasa Mihaela, sina carigrajskega carja Teodorja, so mesto zasedli, vechji del pa zazhgali Agareni iz Kartage. Ti so pod vodstvom svojih najboljshih vojshchakov in vojskovodij Soldana, Saba in Kalfusa na shestintridesetih velikih ladjah pripluli v Jadransko morje in zasedli nekaj mest, med drugim tudi Budvo, trdnjavo v Kotorskem zalivu pa so zravnali z zemljishchem do temeljev, oropali Ascrivium in se nato podali proti Dubrovniku. V tistem chasu se je nekaj najuglednejshih meshchanov Ascriviuma pred tem napadom umaknilo na naravno zavarovano mesto na strmem obrezhju, saj mesto ni bilo dovolj dobro utrjeno. Schasoma so se tam nastanile tudi druge druzhine, kmalu pa so meshchani Ascriviuma izvedeli, da je v kraljevino Bosno prishla mochna vojska, ki dela veliko shkode in se je zachela spushchati proti morju. Tedaj so se prestrasheni vsi zatekli v novo utrdbo, kolikor je bilo pach prostora, preostali pa so se vkrcali na ladje in se umaknili od obale, da bi tam pochakali in videli, kaj bo storila ta vojska. Ko je ta vojska prishla v prazno in nezastraZheno mesto, je podtaknila pozhare. Ko so to videli meshchani, so zasedli prostor med morjem in utrdbo v podnozhju hriba Klovko, danes imenovanega Lovchen. Prav v tem chasu so veliko ropali po bosanskem kraljestvu Ogri ter so vech kot enkrat unichili obmochje bosanskega mesta Kotor, ki se nahaja blizu Banje Luke. Ko so tamkajshnji plemichi Nedor, Miroslav, Vuksan in drugi slishali, da se gradi to novo mesto ob morju, so zbrali vse svoje veliko premozhenje v zlatu in srebru, ki ju je obilo v bosanskih rudnikih. Ob prihodu v Risan so razglasili, da so prishli postavit trdnjavo, v kateri bi lahko zhiveli na varnem. Ko so za to slishali meshchani Ascriviuma, so jim poslali proshnjo in vabilo, naj svoje premozhenje vlozhijo raje v gradnjo njihove mestne trdnjave in se jim pridruzhijo. Bosanci so chez nekaj dni ta predlog sprejeli, pri tem pa so izrazili zheljo, da bi se novo mesto imenovalo Kotor. Zahvaljujoch premozhenju teh Bosancev, so celotno mesto obdali z zidovjem, ki ga na vzhodu zaliva reka Gurdich, z juga morje, na zahodu pa reka Parilo. Okrog leta 990, ko je vladal carigrajski cesar Bazilij Porfirogenet, je Bolgar Samuil oropal vso Dalmacijo, zazhgal je tudi Kotor, v katerem so tedaj bivali samo kmetje. Mesto so tedaj povsem unichili skupaj s Risnom, starodavnim mestom, v katero se je zatekla dalmatinska kraljica Tevta, ko je leta 315 pred Kristusom bezhala pred Rimljani. In cheprav so si Kotorchani nadvse prizadevali, da bi zhiveli samostojno in svobodno, so jih nenehna pustoshenja Rashanov prisilila h pokornosti njihovim kraljem vse do leta 1178, ko so podpisali pogodbo z grshkim cesarstvom, da jih je to zachelo varovati. Ko je okrog leta 1179 rashki kralj Simeon (Stefan) Nemanja prishel do Budve, je poskusil na vse nachine zagospodariti mestu Kotor. Carigrajski cesar Manuel Komnen je takoj poslal veliko vojsko, da bi Nemanji preprechila napad. Ko je ta slishal, da so prishli Grki, se je takoj odpovedal napadu in grshkega cesarja prosil za odpushchanje. Ko je okoli leta 1215 flamski grof Baudoin zasedel grshko cesarstvo, je rashki kralj Stefan, sin Simeona Nemanje, ki si je mochno zhelel osvojiti mesto Kotor, Kotorchane povabil, naj se mu podredijo, pri tem pa jim je obljubil, da bo sposhtoval njihovo svobodo in jih branil pred sovrazhniki. Kotorchani so pristali in ta dogovor je veljal do leta 1360, Potem ko je kralj Urosh po neumnosti izgubil svojo dezhelo, ki so si jo razdelili shtirje plemichi, se je mesto Kotor povezalo z Ogri. Za vlade njihovega kralja Ludovika Martela so se Ogri vojskovali z Benechani za prevlado v Dalmaciji.2 Med to vojno je poveljnik beneshkega brodovja Vetor Pisano zasedel Kotor, ga oropal ter zazhgal; to se je zgodilo leta 1368. Beneshki pisec Pietro Giustiniani pa tega pozhara in ropa ne omenja. V prvi knjigi Beneshke zgodovine pishe: »Vetro Pisano se je v Kotor, ki je tedaj sodil pod ogrskega kralja Ludovika, odpravil s 26 galijami. Mesto se mu je hitro vdalo, v njem je pustil svojo posadko in odplul v Kalabrijo.« Enako opisuje tudi Giulio Faroldo v Beneshkem letopisu. Tedaj so Dubrovchani na proshnjo ogrskega kralja Ludovika, pod chigar varstvom je bilo tudi njihovo mesto, na skrivaj poslali fratra Petra Gizdo, ki je bil doma iz Kotorja, naj nagovori Kotorchane, da prisezhejo vdanost ogrski kroni, obenem pa naj jim obljubi, da bo vsak Kotorchan, ki se bo naselil v Dubrovniku, dobil enake pravice, kot jih sicer ima vsak dubrovnishki meshchan. Kotorchani so odgovorili, da bi to sicer prav radi storili, che se jim ne bi bilo treba bati Benechanov; che pa se jim bo uspelo osvoboditi njihovega jarmu, bodo vsekakor ugodili kralju Ludoviku. Leta 1369 je Ludovik, ker je verjel njihovi obljubi, v Kotorski zaliv poslal Antonija Fiaschija s shtirimi genoveshkimi galijami, polnimi vojshchakov. Vendar se Kotorchani niso predali. She istega leta je zato Dubrovnik poslal svojega meshchana v Kotor, in to na ukaz tedanjega bana Dalmacije in Hrvashke Nikole Széhyja. Kotorchani so tega Dubrovchana muchili in mu odrezali obe roki, kar je strashno uzhalilo njegove someshchane, ki so zato poslali nekaj galij, da so opustoshile celotno kotorsko obmochje. Beneshke grozhnje Dubrovchanom niso prav nich koristile Kotorchanom, saj so jim Benechani, ko so sklenili mir z Ogri, vrnili mesto Kotor, ki je ostalo do leta 1384 odvisno od Ogrske. Ko pa je ob smrti kralja Ludovika v ogrskem kraljestvu nastopila velika zmeshnjava, je prvi bosanski kralj Tvrtko v silni zhelji vladati mestu Kotorchane bogato obdaroval in veliko obljubil, da so ga naposled ti sprejeli za vladarja. Kotor je ostal v lasti bosanske krone vse do chasa kralja Ostoje, ki je zachel vojno proti Hrvoju Vukchichu, hercegu Splita in treh otokov – Hvara, Bracha in Korchule. Kotorchani so se vdali Hrvoju, s chimer pa so uzhalili Ostojo. Tedaj je Ostoji v podporo njegov zaveznik Ladislav poslal v Cavtat vech galij in se tam dobil z Ostojevim vojskovodjo Sandaljem Hranichem. Kralja sta se dogovorila, da bosta skupaj napadla Kotor – bosanski kralj s kopnega, Ladislav pa z morja. Hrvoje je zvedel za njune namere in jih uspeshno preprechil. Nato se je mesto dolgo vojskovalo z Balshichi, gospodarji Zete, she dosti hujsha pa je bila vojna z Dubrovnikom. Kljub starodavnemu zaveznishtvu Dubrovnika, Kotorja, Bara in Ulcinja, she zlasti pa Kotorja in Dubrovnika, je leta 1361 prishlo do razdora med njima, cheprav so bili meshchani teh dveh mest tesno sorodstveno povezani. V Dubrovniku je she danes vech plemishkih druzhin, ki izvirajo iz Kotorja: Benesha, Bucha, Baseljich, Baska, Bishich, Katena, Crijevich (Cerva), Kalisti, Dabro, Drzhich, Gulenik, Goljeb, Djurdjevich, Meksha, Pecanja, Pucich, Sorent, Volpeli in Crijevich (Zrieva).

Kljub temu pa sta se mesti med leti 1361 in 1420, ko so Kotorju vladale Benetke, vechkrat vojskovali, in to zaradi uzhishkega kneza Vojislava Vojnovicha, ki je vladal okolici Dubrovnika, bil pa je razkolnik in pokvarjen chlovek. Leta 1360 je Dubrovniku napovedal vojno zaradi neke malenkosti. Naslednje leto so Dubrovchani zaprosili Kotorchane, naj prenehajo izvazhati sol v njegovo dezhelo, kar pa ti niso bili pripravljeni storiti, ker bi imeli preveliko izgubo. Tedaj so Dubrovchani poslali nekaj galij, da so unichile kotorske soline, uzhaljeni Kotorchani pa so se iz mashchevanja povezali z Vojisavom in njegovim nechakom Nikolo Altomanovichem, ki jim je iz Italije priskrbel orozhje, s katerim so potem pustoshili in ropali po dubrovnishkem obmochju. Dubrovchani so tedaj zaprosili Stracimirja in Balsho, naj se mashchujeta z ropanjem po kotorskem obmochju, kar so Balshichi radi in hitro storili. Benechani so sklenili izkoristiti te njihove spore in vojne ter so se obrnili na Balshiche in Nikolo Altomanovicha in ponudili zvezo, ki bi nato osvojila Kotor in Dubrovnik, pri chemer bi Benechani napadli z morja, Balshich in njegovi pa s kopnega. Po zmagi naj bi Balshichi dobili Kotor in Drach, Altomanovich pa Ston.

Ko so za beneshke nachrte zvedeli Dubrovchani, so se obrnili na ogrskega kralja Ludovika, ta pa je nato Balshichem in Altomanovichu zagrozil, da bo, che napadejo njegova mesta, osebno prishel s svojo vojsko ter jih napadel na domu. Tako je beneshka zarota propadla, Kotorchani in Dubrovnichani pa so se pobotali do leta 1371, ko je znova izbruhnila vojna, spet zaradi kotorske soli, ki so jo Kotorchani prodajali v dezheli dubrovnishkega sovrazhnika Nikole Altomanovicha. Zato so Dubrovchani vechkrat unichili soline, pri tem pa so v vojni, ki je trajala vech let, izvedli tudi velike pokole. Kotorchani, ki so po svoji naravi zelo mashchevalni, so namrech leta 1379 zaprosili bosanskega kralja Tvrtka, naj jim pomaga v vojni proti Dubrovniku, za nagrado pa so mu obljubili oblast nad mestom in trdnjavo. Bosanski kralj je tedaj najprej prepovedal vsak uvoz hrane iz Dubrovnika, kar je Dubrovchane tako razjezilo, da so takoj spodbudili Djuradja Balshicha, da je napadel Kotor in ga oplenil. Kotorsko ljudstvo tega ni vech moglo prenashati in je krivdo za vse pripisalo svojemu mestnemu poglavarju. Uprli so se mu in ga skupaj z vechino plemichev nagnali iz mesta. Nato pa so se obrnili na Dubrovchane s proshnjo, naj jih v tej nesrechi ne pustijo na cedilu. Dubrovnishki senat je odobril pomoch in je poslal proshnjo Nikoli Széhyju, ki mu je kralj Ludovik dodelil banovino Dalmacijo in Hrvashko, naj poskusi ukrotiti drznost Kotorchanov. Széhy se je zachel pogajati z voditeljema kotorskega upora Medojem in Matijo ter ju naposled preprichal, da sta znova sprejela svojega mestnega poglavarja in drugo plemstvo in jim dovolila vrnitev domov. Potem ko so se leta 1383 pomirili, je nato izbruhnila she hujsha vojna, ki so jo napovedali Kotorchani Dubrovchanom zaradi neke chiste malenkosti. V Dubrovnik je namrech prishel kotorski plemich, ki je nekemu Dubrovchanu dolgoval vechjo vsoto in ga je ta dal v varovalni pripor. Kotorchani so zaprosili Dubrovchane, naj ga spustijo iz zapora, kar pa se ni zgodilo. To je Kotorchane tako razbesnelo, da so takoj oborozhili dve galiji, ki sta nato zajeli neko dubrovnishko trgovsko ladjo, ki je plula proti vzhodu in se je pri tem ustavila v luki Rosa. Enako so nato naredili s she eno ladjo, ki je prevazhala dubrovnishko blago, vrachala pa se je iz Barija v Apulijo. Dubrovchani so v Kotor poslali svoje poslance, ki so zahtevali povrnitev obeh ladij, ker pa ti niso pristali, so v Kotorski zaliv poslali she tri galije. Vendar so Kotorchani kmalu z nenadnim napadom zajeli dve njihovi galiji in je dubrovnishki senat poslal she dve galiji. Zachelo se je obleganje Kotorja pod poveljstvom Miha Volchicha Bobaljevicha, nadvse pogumnega in plemenitega mozha. Ko je priplul v Kotorski zaliv, je svojo shtevilno vojsko izkrcal na otoku Svetega Gabriela, od koder se je nameraval podati na pustoshenje kotorske dezhele. V prvem boju je zmagal Bobaljevich, ki pa se je nato srechal z gospodarjem Zete, ki mu je nato poslal she tri tisoch pogumnih vojakov, s katerimi je zachel oblegati Kotor. Ko so Kotorchani uvideli, kako hude izgube imajo, so ponudili premirje. Dubrovnishki senat ga je sprejel, vendar pa je Bobaljevich ostal v Kotorju, dokler niso Kotorchani osvobodili vseh zaplenjenih ladij in vsega drugega.

V to vojno se Perashtani niso vmeshali, saj so zhe prej svarili Kotorchane, naj se nikar ne vojskujejo s sosedi. Vendar jim ti niso prisluhnili. So pa Perashtani priznani junaki in vojshchaki, to velja celo za njihove zhene. Perashtanke se namrech ne odlikujejo le s poshtenostjo, ki se lahko kosa s krepostjo Rimljanke Lukrecije, temvech s svojimi dejanji spominjajo na Amazonke. Na lastne ochi sem lahko vechkrat videl, kako so Perashtanke, naj je bilo podnevi ali ponochi, mirno plule po morju in se niso niti malo ozirale na Turke iz Herceg-Novega, che pa so bile prisiljene, so jih s pogumom Amazonk Marpezije ali Pantasileje napadle s strashnimi in zhaljivimi besedami. Perashtani so se nekoch imenovali Petani in so starodavni prebivalci kraja, v katerem she danes zhivijo, kot pricha Splitchan Baltazar. Tam so zhiveli zhe v chasu razcveta Risna. Ko so Rimljani postavili trdnjavo na otoku Sv. Jurij, so jo nato izrochili v varstvo Perashtanom. Ker so se ti junashko branili pred gusarji, jim je cesar Dioklecijan podelil enake privilegije in svoboshchine kot italijanskim mestom; to je bilo v letu Gospodovem 292. Vselej so zhiveli svobodni, cheprav je tudi res, da so priznavali oblast rashkega carja ali bosanskega kralja. V Perastu se je rodil tudi Ostoja, ki je nadvse uspel na dvoru Radosava Pavlovicha, gospodarja Konavel, Popova in drugih blizhnjih mest. Ko se je Radosav vojskoval z Dubrovchani za Konavle, je Ostojo poslal kot poslanika na turshki dvor, kjer je njegovo delovanje nato povzrochilo velike nadloge Dubrovchanom in silno uzhalostilo njegove Perashtane. Ko so Perashtani uvideli, da se Turkov ne bodo mogli ubraniti, so se podredili raje Benetkam, pri tem pa so ohranili notranjo samostojnost. Trenutno je njihov poglavar, ki so si ga izbrali sami, Stjepan Djurishin, potomec Stjepana Raskova, oba pa se odlikujeta po srchnosti in dobroti.

Benetke so tedaj poslale svoje brodovje pod poveljstvom Petra Loredana, ki je najprej zasedel Split in Trogir, v kotorski luki pa so ga prichakali s srebrnim kljuchem mesta na pladnju. V preteklosti je bil Kotor domovina shtevilnih uglednih mozh, ki so se proslavili s svojim vrlinami in podvigi. Med njimi sta tudi brata dvojchka Vicko in Dominik Bucha, dominikanca, ki sta v svojih spisih razkrila shtevilne skrivnosti. Najbolj slaven Kotorchan pa je krshki shkof monsinjor Albert Dujmich, ki ga je izjemno sposhtoval papezh Pij IV. Med kotorskimi meshchani je tudi vech uglednih bojevnikov, med njimi Petar Bolica in Juraj Bizantich, ki sta izjemno preudarna in izkushena vojshchaka. Nikoli tudi ni mogoche prehvaliti kreposti in junashtva Nikola Buche in njegovega sina Petra, ki sta bila glavna zakladnika carja Stefana in njegovega sina Urosha Nemanjicha ter tudi poveljnika rashke vojske. Za njima je za chasa prvega bosanskega kralja Tvrtka zaslovel Nikola Dragov, izkushen drzhavnik. Za chasa sultana Selima in njegovega sina Sulejmana sta bila iz Kotorja doma Korkut pasha in Mustafa pasha. Prvi je bil namestnik v Damasku in zmagovalec v shtevilnih bojih z mogochnimi arabskimi vojskami, drugi pa pasha v Kairu. O njima pisheta Cyriac iz Spangeberga in Hartmann Schedel v Turshkih letopisih, Konstantin Spandushki pa o Mustafi pishe: »Mustafa pasho, ki se je rodil v Kotorju, je za namestnika v Kairu imenoval Sulejman. In cheprav je bil nizkega porekla, pa je nadvse kreposten in tudi nadvse lep moshki. Porochil je Sulejmanovo sestro, vdovo po Bostandzhi pashi, ki ga je Sulejman dal obglaviti.« Nazadnje je Kotor s svojim imenom proslavil Jeronim Bizanti, poveljnik kotorske galije v veliki bitki kristjanov proti Turkom leta 1571; njegove galije vech kot shtiri turshke galije niso mogle premagati, dokler je bil na njej zhiv she zadnji Kotorchan. Tako so Kotorchani padli v svojo vechno slavo in v slavo mesta Kotorja.

 

 

Srbski knez Lazar (Lazarevichi in Brankovichi)

 

Knez Lazar je bil sin Pribca Hrebeljanovicha, plemicha in velikasha v chasu vladavine carja Stefana. Kot mladenich je bil carjev dvorjan, potem pa je, kot smo zhe povedali, zavzel dezhelo kralja Stefana vse do Donave ter si pokoril Rastislavicha in druge plemiche, ki so vladali v teh krajih; del jih je zaprl, del izgnal, nekatere pa si je podredil z razlichnimi pogodbami. Po smrti kralja Vukashina je Lazar zavzel velik del njegove dezhele, namrech Prishtino, Novo Brdo in druge zhupe ter se s tem she bolj okrepil. Omembe je vredno tudi njegovo mashchevanje Nikoli Altomanovichu, chloveku nemirnega duha, o chemer smo zhe govorili. Lazar je imel sina, imenovanega Stefan, in pet hchera: Maro, Jeleno ali Heleno, Despino, Vukosavo in Milevo, ki je postala zhena turshkega sultana Bajazita I in je skupaj z mozhem padla v ujetnishtvo Tamerlana (Timurlenka). Mara se je porochila z Vukom, sinom rashkega plemicha in izvrstnega vojshchaka Branka Mladenova, modrega chloveka, povsem vdanega zetu Lazarju, s katerim sta skupaj z vsemi sosedi oziroma s kraljem Bosne in z Balshichi zhivela v miru. Njegova posest mu je zadostovala in si z vojno ni poskushal prikljuchiti novih ozemelj, to pa predvsem zaradi njegovega strahu pred Turki. Prav zato je tudi z ogrskim kraljem Ludovikom ohranjal izvrstne odnose, bil mu je pokoren in ga vech kot enkrat bogato obdaroval z zlatom in srebrom. Obdaroval je tudi svoje velikashe, she zlasti Nikolo Gorjanskega, ki je bil sprva ban Srema, nato pa grof in upravnik Ogrske, njegovemu sinu pa je dal za zheno svojo hcher Jeleno.

Ko pa je umrl kralj Ludovik, je Lazar takoj zasedel beograjsko trdnjavo, ki jo je Ludovik zgradil na Donavi za chasa carja Stefana, ter jo je porushil do temeljev. Nato pa je zasedel Machvo na ogrski meji in celotno obmejno obmochje vzdolzh reke Save do Svetega Dimitrija v Sremu. Nekako tedaj je iz Anatolije prishel tudi turski sultan Murat s trideset tisoch bojevniki in vdrl v pokrajine kneza Lazarja in njegovega zeta Vuka. Zbrala sta veliko vojsko, da bi ustavila Turka, ko pa sta sprevidela, da mu ne bosta kos, se nista spustila v bitko, temvech sta se umaknila v gore in na zavarovana kraje. Ko je Murat spoznal, da jih ne bo mogel premagati, je odshel pod obzidje Prishtine. Mesta ni mogel zasesti in po enem mesecu se je leta 1385 vrnil v svojo dezhelo. Nato sta se Lazar in njegov zet Vuk prek poslancev dogovorila z Muratom, da mu bosta plachevala davek in da mu bosta poslala tisoch oborozhenih bojevnikov v primeru nuje. Nato so zhiveli v miru in nemoteno uzhivali na svojih posestvih. Za chasa Lazarja in njegovega zeta Vuka so se na njunem obmochju, najvech pa na Novem Brdu, zadrzhevali shtevilni dubrovnishki trgovci.

Lazar je bil silno bogat vladar, ker so mu pripadali vsi rudniki srebra v Rashki in je zato raje vladal z denarjem kot pa orozhjem, tako je zadrzheval divjanje Ogrov in placheval davek Turkom. Da bi se zavaroval z vseh strani, je dal hcherko Despino, ki je bila pred tem porochena z moldavskim knezom Shishmanom, zamozh Djurdju, sinu Stracimira Balshicha, ki je vladal obema Zetama. Ko je na turshkem prestolu Orhana zamenjal sin Sulejman, je ta sklenil mir s svojimi azijskimi sosedi, zbral velikansko vojsko in z njo preplul Helespont, danes imenovan Galipolska ozhina, in se zachel vojskovati z Grki. Cheprav je imel pri tem spremenljivo srecho, je bil v vechini spopadov zmagovalec. Z nenehnim pustoshenjem je oslabil moch Grkov in Trachanov in tudi drugi sosedje se mu niso mogli zares zoperstaviti. Nato je oblegal Hadrianopolis in ga hitro tudi zasedel. Ker mu je bila lega tega mesta med reko Heber (Marica) in Melantom zelo vshech, je svojo prestolnico iz Bruse preselil v Hadrianopolis (Jedrene, Edirne). Po Sulejmanovi smrti je zavladal njegov brat Murat I. Med prizadevanji, da bi razshiril meje svojega carstva v Evropi, je prechkal omenjeno reko in prodrl vse do Strumice z namenom, da nato napade dezhele kneza Lazarja, ker je bil ta zaveznik Ogrov in jih je spodbudil za boj proti Turkom. Ko so to zvedeli Lazar in drugi vladarji in gospodarji Rashke in Bosne, so zbrali svoje ljudi in krenili proti Turkom, ki so medtem zhe prechkali reko Strumico in se utaborili nedalech od njih. Poveljnik tabora je bil knez Lazar, ki je, kot smo zhe povedali, svojo hcher Maro dal za zheno Vuku Brankovichu, Vukosavo pa Miloshu Kobilichu, ki je bil doma iz Tjentishta pri Novem Pazarju in je odrasel na dvoru kneza Lazarja. Nekoch sta se tidve sestri sprli glede tega, katera ima pogumnejshega mozha. Po daljshem prepiru je Milosh odshel k Vuku in ga izzval na dvoboj. Lazar ju je zaman poskushal pomiriti. Ko sta se spoprijela, je Milosh vrgel Vuka s konja na tla, navzochi plemichi pa so mu preprechili, da bi ga she kako drugache poshkodoval. Nastopila je navidezna pomiritev, vendar pa je Vuk izkoristil vsako prilozhnost, da je pred Lazarjem ochrnil svojega svaka. Ko se je Lazar bojeval s Turki, ga je Vuk posvaril, da se Milosh skrivaj dogovarja s Turki o izdaji. Da bi to hudo obtozhbo preveril, je Lazar na gostijo povabil nekaj velikashev in vojashkih poveljnikov, pred katerimi je nameraval med vecherjo oponesti Miloshu to izdajo ter bi ga kaznoval, che bi se preprichal o hudodelstvu, ali pa bi se znebil suma, ki ga je zhe zachel razjedati, che bi se preprichal o njegovi nedolzhnosti. Sloveni so namrech imeli navado izvabiti iz chloveka skrivnosti z vinom, ne pa z muchenjem. Med vecherjo se je Lazar obrnil k Miloshu in z bokalom, polnim vina, v desnici mu je rekel: »Vam, Milosh, podarjam to vino skupaj z bokalom, cheprav vas obtozhujejo izdaje.« Na Miloshevem obrazu ni bilo sledu krivde za tak greh in je mirno popil iz prejetega bokala. Nato je vstal in spregovoril: »Zdaj ni primeren trenutek, moj knez in gospodar Lazar, za oporekanje z besedami, ker je sovrazhnik zhe razmestil svoje sile. Jutri zjutraj bom s svojimi dejanji dokazal, da je moj obtozhevalec lazhnivec in obrekovalec in da sem bil zmeraj zvest svojemu gospodarju.« Lazar mu ni odgovoril, rekel mu je le, naj sede. Vendar pa Milosh ni vso to noch zatisnil ochesa in ob zori, ko se je zachelo svitati, je skrivaj zajahal svojega konja in s kopjem, ki je imelo konico obrnjeno nazaj (kar je pri Slovenih znamenje za prebeg), je odshel v turshki tabor, kjer so ga dobro poznali. Takoj so ga odpeljali v sultanov shotor in sultan se ga je zelo razveselil. Milosh se je po turshkem obichaju vrgel na tla, in ko je tako stal s sklonjeno glavo pred sultanom, ker naj bi mu poljubil roko, je neopazno izvlekel bodalo, skrito v nedrih, in ga zabodel Muratu v trebuh. Medtem ko je skushal pobegniti iz shotora, ga je Turkova telesna strazha tezhko ranila in je naposled izdihnil. Kot porochata Laonik in Leunclavius, odtlej pri Turkih velja zakon, po katerem dva iz sultanove telesne strazhe drzhita za roko tistega, ki poljublja sultanovo roko, da ne bi mogel raniti sultana, kakor je to Miloshu storil Muratu. Ko so v krshchanskem taboru zvedeli za Miloshev beg, je nekatere poveljnike zajelo malodushje in so predlagali vdajo. Tedaj je knez Lazar k sebi poklical vse svoje ljudi in jih nagovoril takole: »Kje so zdaj, moji pogumni tovarishi, tiste vashe izjemne vrline, vasha silovitost, pogum in prezir smrti, ki so vas do zdaj v chast celotnega slovenskega sveta dvignile nad zvezde? Kaj lahko storimo? Lahko umremo kot ljudje; lahko izgubimo svoje zhivljenje, vendar chastno in v nasprotnikovo shkodo; svoj konec lahko pospeshimo tako, da bo na izgubi tudi sovrazhnik. Mar ni bolje slavno pasti, kot pa sramotno zhiveti? Je mar kakshen trenutek za smrt boljshi, kot tedaj, ko si smrti she nismo zazheleli? Povejte mi, ali ne boste, che vas zasuzhnjijo, umrli kakor vsi drugi, ker pach vsi morajo umreti? Zanesljivo je samo to, da boste umrli, vendar pa lahko to storite v chast ali pa v sramoto svoje domovine. In che zhe res moramo umreti, mar ni bolje, da umremo z orozhjem v rokah in kot poshteni mozhje, ne pa goli in v okovih kot zhivali? In che vam je zdaj jasno, da boste umrli v vsakem primeru, zakaj se torej bojite tistega, chemur se ni mogoche izogniti? Che vech ne moremo zhiveti, pa umrimo z orozhjem v rokah in v boju proti oborozhenim sovrazhnikom. Sloveni edini umirajo od mecha, vendar pa pri tem s seboj v smrt potegnejo tudi del sovrazhnikov, tako da tudi sovrazhniki po zmagi objokujejo svoje mrtve. Srecha je na strani drznih, zmaguje pa se ne s shtevilchno premochjo, temvech z mochjo vojakov in s preudarnostjo vojskovodje. Pravica je na nashi strani, saj je sovrazhnik prishel v nasho dezhelo in zavzel shtevilna mesta. Zdaj smo v stiski, ki celo iz najvechjih strahopetcev naredi junake.« Njegovi mozhje mu niso pustili govoriti naprej, temvech so s pradavnim slovenskim besom enoglasno od vseh strani zaklicali: »V boj, v boj!«

Pashe in druge turshke poveljnike je smrt njihovega gospodarja uzhalostila, niso pa ga zacheli objokovati, temvech so njegovo smrt pametno prikrili tako pred sovrazhniki kot pred Turki, ki niso she nich vedeli. Turshko ljudstvo zna vztrajati v molku in v varovanju zanj neprijetnih skrivnosti in ga ni mogoche niti z ustrahovanjem niti z obljubami pripraviti so tega, da bi razkril tisto, kar zhelijo zamolchati njegovi gospodarji. Zato so turshki poveljniki, she preden se je razshirila zanje pogubna vest o sultanovi smrti, postrojili svojo vojsko ter so tisto, kar bi sicer storili v slavo svojega gospodarja, zdaj storili, da bi vsak reshil sebe. Pogumno so navalili na sovrazhnika, a tudi kristjani niso pokazali nich manj poguma v svoji obrambi. Na obeh strani so mnozhichno padali, tukaj kristjani in tam Turki, ki so se komaj upirali divjosti Rashanov in drugih Slovenov. Nekaj Turkov je zapustilo bojishche in se umaknilo v ozadje, da bi pochakali na primerno prilozhnost za pobeg. Tedaj pa so njihovi poveljniki zacheli na ves glas krichati: »Kam bezhite, muslimani? Za nami reka Strumica, na desni sovrazhnik, na levi pa Egejsko morje nam onemogochajo beg. Mar ni bolj chastno pasti v boju s sovrazhnikom kot ljudje, kakor pa se na begu pred sovrazhnikom utopiti v valovih kot zhivali? Kje sta zdaj tisti duh in tisti pogum, s katerima ste, o turshki mozhje, prechkali Helespont v zhelji po evropskem cesarstvu? Ali ste morda prishli do tod zgolj zato, da bi vasha sramota prispevala k slavi in ugledu Slovenov?« Ne le te spodbudne besede, temvech tudi obup, kot se pogosto dogaja, je znova podzhgal turshke vojshchake, da so z novimi mochmi she huje kot prej, med krichanjem in velikim hrupom, navalili na sovrazhnika. Ko je to videl knez Lazar, ki se je ves chas bojeval, in ko je opazil, da je njegov konj izchrpan od boja, ki se je zachel ob zori in je trajal vech kot osem ur, ga je pustil in zajahal drugega, spochitega. Njegovi mozhje, ki so ga prej videli, kako se junashko bije v prvih vrstah, oblit tako s svojo kot s sovrazhnikovo krvjo, so ga med to menjavo konja izgubili izpred ochi in so mislili, da je padel, zato so se razburjeni zacheli umikati v neredu. Cheprav se jim je knez Lazar nato spet prikazal in jih je skushal postrojiti in zbrati, so oni nadaljevali beg in kmalu se jim je moral pridruzhiti tudi knez z najvechjim delom svoje vojske, da bi se reshil. Ker se je Lazar pri tem izogibal glavnih poti, da ne bi naletel na sovrazhnika, je s konjem vred padel v jamo, pokrito z zemljo in vejami, ki so jo izkopali kmetje kot past za zveri; tako so ga sivrazhnikovi zasledovalci dohiteli in ga v njej usmrtili.

Vendar pa Filipp Lonicer v svoji prvi knjigi pishe, enako je navedeno v Turshkih letopisih, da so Lazarja ujeli zhivega in ga nato v taboru obglavili. Pokopan je v Ravanici v chudoviti cerkvi iz meshanega marmorja, v kateri je she danes mogoche videti njegovo truplo, ovito v zlato izvezeno tkanino, ki jo je, kot pravijo, izdelala njegova zhena Milica. Opisana bitka se je odvila na Kosovem polju, ki se nahaja na meji med Rashko in Bolgarijo, Ogri ga imenujejo Rigomezev, Latini pa Campo Merulo ali Campo Cassovino. Po polju teche reka Sitnica, ki izvira v ilirskem pogorju in se izliva v Donavo. Tam so odprli Muratovo telo in mu izvlekli drobovje, ki so ga potem zakopali na istem mestu. She danes je tam videti stolp, ki mu pravijo Muratova grobnica in piramida. Njegovo truplo pa so kasneje prenesli v Bruso, kjer so ga polozhili v grobnico njegovih prednikov nedalech od tamkajshnjih toplic. V bitki so padli shtevilni velikashi iz Rashke in Bosne. Knez Lazar se je namrech obrnil po pomoch tudi k bosanskemu kralju Tvrtku, ki mu je poslal vojsko pod poveljstvom Vlatka Vukovicha, ta pa je na dan bitke zbezhal z nekaj svojimi tovarishi. To je bilo 15. junija 1389.

Vuku Brankovichu, zetu kneza Lazarja, se je uspelo reshiti z vsemi svojimi mozhmi. Pravijo, da se je na skrivaj dogovarjal z Muratom o izdaji tasta, kakor je nato tudi storil, da si je lahko prisvojil njegovo drzhavo. Po Lazarjevi smrti je Vuk zavladal delu Rashke, preostanek pa je pripadal Lazarjevi zheni Milici in njenima mladima sinovoma Stefanu in Vuku. Kmalu so med njima izbruhnili shtevilni resni spori in nesoglasja. Milica je zato za pomoch zaprosila Turke, ki so Vuku Brankovichu odvzeli njegovo ozemlje in ga nato dodelili njegovima svakoma, sinovoma kneza Lazarja. Pri tem so unichili mesta in trdnjave v Rashki, ki so pripadale Vuku, njegovi zheni Mari in sinovom Grgurju, Djurdju in Lazarju so pustili toliko ozemlja, da bi lahko prezhiveli, zase pa so Turki obdrzhali dve trdnjavi. Turshki sultan je Vuka Brankovicha najprej zaprl, nato ga je izpustil na prostost, kmalu zatem pa je Vuk umrl. Sumili so, da ga je zastrupila njegova tashcha, drugi pa pravijo, da je bil v Plovdivu ujetnik Bajazitovega sina Muse, ki je nato pokonchal Vukovega sina Lazarja, Vuk pa je podkupil svoje jecharje in tako pobegnil. Med potjo domov se je ustavil v dezheli Djurdja Balshicha, ki je bil prav tako zet kneza Lazarja. Djuradj je Vuka poklical predse in ga dal obglaviti, ker je izdal svojega tasta, njegova tashcha Milica pa o tem ni vedela nich. Da bi utrdila svoje zveze s Turki, je Milica dala svojo hcher Milevo turshkemu sultanu Bajazitu I., kot pishe Johannes Leunclavius v Zgodovini Turkov. Njo je skupaj z mozhem ujel Timurlenk, ki je pri svoji vrnitvi v Skitijo priredil razkoshno gostijo za vse skitske kneze in velikashe in je tja dal prinesti kletko, v kateri je bil zaprt Bajazit. Nato je Timurlenk ukazal privesti tudi Bajazitovo zheno in njeno haljo odrezati vse do popka, da se je videl sramni grichek, nakar je takshna morala strechi gostom. Ker je to moral gledati njen mozh Bajazit, je v silni boli tako dolgo z glavo tolkel ob ograjo kletke, da je naposled v mukah izdihnil. Njegova zhena Mileva je preminila naslednjega dne.

Ne dolgo po razkosanju Lazarjeve drzhave na vech delov jo je vechino dobila nazaj Vukova vdova Mara s sinovi, razen trdnjav Zvechan in Jelech, ki so ju obdrzhali Turki. Pri tej prilozhnosti so hvalezhnost in vdanost Vuku pokazali Dubrovchani, saj so njegovi vdovi vrnili velikanski polog, ki ga je njim pustil v varstvo njen pokojni soprog, ostalega premozhenja, ki so ga hranili drugi, pa ni vech videla. Vuk Brankovich je bil vselej zgledno pravichen, z Dubrovchani pa je vedno ravnal kot pravi prijatelj tako z njihovimi trgovci v svoji dezheli kot tudi z njihovimi plemichi. Ko je tako znova zavladala Vukovi drzhavi, je njegova vdova Mara zachela poshiljati sinove v vojashko sluzhbo k Turkom, najmlajshiega pa je obdrzhala pri sebi, da bi ji pomagal vladati. Tako sta sinova kneza Lazarja Stefan in Vuk v bitki Bajazita proti Timurlenku srechala svoja nechaka Grgurja in Djurdja. Po Bajazitovem porazu so vsi pobegnili v Carigrad, razen Grgurja, ki so ga ujeli Tatari in so ga morali nato drago odkupiti od njih. V Carigrad se je zatekel tudi Dzjuradj Brankovich, in to na zahtevo njegovih stricev Stefana in Vuka. Bili so si namrech sovrazhni in sta se iz strahu, da ne bi Djuradj odshel v Romanijo k sinu turshkega sultana Mustromanu Chelebiju (Mehmed I.) in jim zasegel njihovo pokrajino. Omenjeni Stefan je dobil v Carigradu naziv despota, nato se je skupaj z bratom vkrcal na neko galijo iz Mitilene in z njo odplul v Ulcinj, naposled pa se je izkrcal v Baru in se s svojim svakom gospodarjem Zete Djurdjem Stracimirovichem Balshichem dogovoril, da mu bo ta dal veliko mozh, s katerimi bo nato odshel v Rashko. V istem chasu je bil v Carigradu zaprt tudi njihov nechak Djuradj, pri sebi pa je imel enega samega plemicha. Vendar pa je temu plemichu uspelo, da je nashel kljuche jeche in ga osvobodil. Nato je Djurdja nadvse naklonjeno sprejel turski sultan ter mu je podaril shkrlatno obleko in mnoge druge dragocenosti. V znamenje velikega zaupanja in naklonjenosti mu je podaril tudi lastno orozhje in ga postavil na chelo dela svoje vojske ob turshkih poveljnikih drugih delov.

Na drugi strani tudi despot Stefan ni zamudil prilozhnosti in je zbral veliko vojsko, ki jo je razdelil na dva dela, enemu delu je poveljeval sam, drugemu pa njegov brat Vuk. Leta 1402 se je Vuk spoprijel z Djurdjem in kljub vsemu njegovemu junashtvu je bil porazhen ter se je reshil le s peshchico svojih mozh. Ko pa se je njegov brat spopadel s turshkimi poveljniki, jih je premagal bolj z vojashkimi ukanami kot pa z junashtvi svojih vojakov. V turshki vojski je tedaj sluzhil tudi plemich Ugljeshica, turshki podlozhnik in zaveznik, ki je tik pred bitko preprichal Turke, naj se ne spustijo v boj, ker ne bodo zdrzhali napada kristjanov. Takoj ko se je bitka zachela, so shtevilni Turki pobegnili z bojishcha, despotovi ljudje pa so mnoge pobili. Despot je tedaj krenil v Tripolje, trdno preprichan, da bo tam naletel na svojega brata kot zmagovalca, a se je zgodilo prav nasprotno, kajti ko ga je spotoma srechal, je imel ta v spremstvu le dvajset konjenikov. To je Stefana tako prestrashilo, da se je takoj obrnil proti Novemu Brdu, odkoder se je napotil v svojo dezhelo. Malo zatem je Djuradj zasedel velik del Stefanove dezhele, kamor je vpadel z Ogri in z njimi vse opustoshil. Nazadnje je despot s Turki sklenil premirje, kot je njim ustrezalo. Ko je Vuk videl, da despot z njim ne ravna kot s pravim bratom, je s shtevilnimi svojimi plemichi zapustil dezhelo in odshel na dvor turshkega sultana, ki ga je sprejel s chastmi in mu dodelil veliko ozemlje v Romaniji, da bi lahko tam udobno zhivel s svojim plemstvom. Chez nekaj chasa je Vuk od svojega brata zahteval, naj mu vrne del ochetovega ozemlja, chesar pa ta ni storil. Zato je Vuk pri Turkih dobil vojsko trideset tisoch bojevnikov pod poveljstvom Avranoza in leta 1409 vpadel v Rashko v spremstvu Jurdja Brankovicha. V Rashki je ostal pol leta in unicheval mesta, ki se mu niso hotela vdati. Po strashnem pustoshenju Rashke sta se velikasha le dogovorila in si razdelila ochetovo drzhavo; despot je dal bratu Vuku podrochje od Morave proti zahodu, sam pa je obdrzhal ozemlje proti Donavi in Novemu Brdu.

Za chasa vojne med Bajazitovima sinovoma Muso in Mustromanom se je despot postavil na stran novega sultana Muse in je zato odshel k njemu v Romanijo skupaj z bratom Vukom. Pred njunim prihodom je Musa v Galipoliju zajel Vukovega nechaka Lazarja, ki pa ga je potem hitro osvobodil. Vecher pred bitko so vsi slovenski velikashi prisegli zvestobo Musi v njegovi navzochnosti, kljub temu pa sta Vuk in njegov nechak Lazar she pred zachetkom bitke prebegnila k Mustromanu. Ta je potolkel Musovo vojsko. Ko je to videl despot, je pobegnil v Carigrad (ta bitka je bila blizu tega mesta leta 1410), od tam pa je prek Vlashke nameraval v svoje pokrajine. Med to vrnitvijo so ga z bratom vred zajeli Musovi vojshchaki in Musa je dal obglaviti Vuka, Lazarja pa je pustil pri zhivljenju, upal je namrech, da bo s tem na svojo stran pridobil Lazarjevega brata Djurdja, Mustromanovega zaveznika. Vendar je bilo vse zaman. Pred mestom Hadrianopolisom sta se brata Turka znova spopadla in spet je zmagal Mustroman. Ko pa je ta leta 1411 umrl, je ostal Musa edini turshki vladar v Romaniji. Leta 1415 je krenil na pohod v Rashko. Despotu sta priskochila na pomoch iz Bosne Sandaj Hranich in vojvoda Petar s shtevilnimi mozhmi, pod vodstvom bana Ivanisha Morovicha pa je pomoch prishla tudi iz Ogrske. A cheprav je imel zdaj despot velikansko vojsko, ni tvegal napada na Muso, tega pa je potem pregnal iz Rashke njegov brat Kiridzhi Chelebija s peshchico Tatarov. Istega leta, 14. julija, sta se tadva brata spopadla pri mestu Iskra v Bolgariji, Kiridzhi je zmagal in je takoj dal okrutno umoriti brata Musa.

Leta 1419 je despot Stefan poslal za namestnika v Srebrenici svojega plemicha Vladislava, ki pa je tamkajshnje ljudstvo tako zatiral, da se mu je uprlo in ga nekega dne ubilo. Naslednje leto je despot odshel z vojsko v Srebrenico, da bi ga mashcheval. Nekaj Vladislavovih morilcev je ujel in jih pokonchal po dolgem muchenju. Zaplenil je tudi premozhenje shtevilnim dubrovnishkim trgovcem in plemichem, ki so bili tedaj v Srebrenici, njih pa priprl. Nekaterim je dal iztakniti eno oko, drugim odsekati pest, vse to zaradi suma, da so bili tudi oni vpleteni v umor Vladislava. Dubrovchani so takoj poslali svojega poslanca Pashka Rasticha, a temu ni uspelo despota preprichati, naj izpusti njihove rojake. Zato ga je dohitela Bozhja pravichnost in nekega dne ga je med jahanjem zadela kap, da je padel s konja. Pokopali so ga leta 1421 v Ravanici. Ko je njegov nechak Djuradj zvedel za njegovo smrt, se je z nekaj ljudmi takoj odpravil v Beograd in ukazal, naj pri prichi osvobodijo vse Dubrovchane. Rashani so ga sprejeli kot svojega vladarja, z Dubrovnichani pa se je potlej dobro razumel in jim je potrdil privilegije.

Ko je za smrt despota Stefana zvedel turshki sultan, se je z vojsko odpravil nad Rashko in prishel pred Krushevac. Istochasno je v Beograd prishel tudi ogrski kralj ter pomagal Rashki, da je niso zasedli Turki. Potem ko so zasedli Krushevac in she nekaj mest, so se Turki lotili obleganja Novega Brda, okrepil pa jih je tudi Isak pasha. Vendar jim mesta ni uspelo zasesti. Djuradj si je nato prizadeval s Turki skleniti premirje ter se je zavezal, da bo placheval davek in poshiljal svoje vojake, kadar bodo to od njega zahtevali. Po tej pogodbi je Djuradj omozhil svojo hcher Katarino z celjskim grofom Ulrikom II., tega pa sta nazadnje pokonchala Vladislav in Matija, sinova Janka Hunjadija. Ker pa despot Djuradj ni izpolnil vseh obljub, mu je sultan Murat leta 1435 napovedal vojno. Da bi ga potolazhil, mu je Djuradj poslal odposlanca z obljubo, da bo odtlej redno izpolnjeval vse svoje obveznosti. Murat je tedaj poslal Djurdju svojega dvorjana Saradzhi pasho, zahtevajoch poleg rednega davka tudi roko Djurdjeve hchere. Zlasti slednje je Djurdja zelo prizadelo, a mu ni preostalo drugega, kot da je, tudi po nasvetu svoje zhene Jerine, nazadnje pristal. Sultan je poslal svojega najboljshega prijatelja Halila, da mu je pripeljal nevesto, vendar mu ta ni nikoli povila otrok. Naslednja tri leta se njen mozh Murat ni niti dotaknil dezhel svojega svaka despota Djurdja. Ko pa je leta 1439 videl, da je ogrski kralj Albert zaposlen z vojskovanjem proti Poljakom, je kljub sorodstvu sklenil napasti Djurdjevo drzhavo in jim zavladati. Djuradj je vedel, da nima dovolj sil za odpor proti Muratu in je zgolj dobro oborozhil mesto Smederevo, ga prepustil varstvu enega svojih sinov, sam pa je s svojim mlajshim sinom in z vso druzhino odshel k Ogrom, z njim pa je shla tudi mnozhica duhovnikov.

Ko so Ogri zvedeli, da je Turek zhe na meji z juzhno Panonijo, od katere ga zdaj lochuje le she reka Sava, so zacheli poshiljati kralju Albertu shtevilne sle, ki so ga rotili, naj ne dovoli, da bi njegovo kraljestvo padlo v turshke roke. Albert je s svojo vojsko res prihitel ter se utaboril na obmochju med reko Tiso in Dunavo in chakal na obljubljene okrepitve. Ko so Turki zvedeli za Albertov prihod, so se she bolj zagrizeno oblegali Smederevo, ki je naposled padlo zaradi lakote. Po zasedbi Smedereva je Murat despotovemu sinu Grgurju podaril vechji del dezhele, ki ji je nekdaj vladal njegov ded Vuk Brankovich, pod pogojem, da postane njegov podlozhnik, obenem pa ga je obdrzhal pri sebi na dvoru skupaj z njegovim bratom Stefanom. Ker sta brata nato redno porochala ochetu o turshkih premikih, ju je sultan dal oslepiti z razbeljeno skledo. Medtem je Djuradj mesto Beograd s kraljem Albertom zamenjal za bogato pokrajino na Ogrskem. Beograd je bil Albertu vshech zaradi ugodne rechne lege, mesto namrech oblivata kar dve reki, na eni strani teche Donava, na drugi pa Sava, ki se tam tudi izliva v Donavo. Bonfini navaja tudi vso posest, ki jo je Djurdj dobil v zameno za Beograd: trdnjave Slankamen, Bechen, Kelpen in Vilagoshvar ter mesta Zatmar, Bezermen, Debrecen, Tur, Varshanj in druga, v Budimu pa so mu podarili nekaj velichastnih zgradb, ki so se lahko primerjale s kraljevskim dvorom. Djuradj se je tam nekaj chasa zadrzheval, nato pa je odshel v Zagreb, kjer je zvedel za velike nemire v Albertovem kraljestvu po njegovi smrti. Prestrashen in zaskrbljen je zaprosil Benechane za galijo, na kateri je z vso druzhino nato odplul v Benetke, nazadnje pa se je zatekel v Dubrovnik, kjer je ostal do konca leta 1441. Murat je zahteval od Dubrovchanov, naj mu izrochijo despota Djurdja, a ti ga niso izdali. Tedaj je celo sam Murat izjavil, da mesto Dubrovnik ne bo nikoli propadlo, ker tako zelo sposhtuje dane obljube in pomaga blizhnjim. Naposled je Djuradj zapustil Dubrovnik, da ne bi Turki imeli izgovora za napad, in se po pomoch zatekel k Ogrom. Njihovemu novemu kralju Vladislavu je chestital ter mu ponudil svoje prijateljstvo in podporo. Ko je Djuradj chez nekaj dni prishel v Budim, ga je kralj ljubeznivo sprejel in sta sklenila dogovor o vechni zvezi njunih dezhel. Cheprav je Djuradj vechkrat prevaral tako Turke kot Ogre, pa je vselej skrbel za Dubrovchane, ki so na ta rachun shtevilni tudi silno obogateli. Despot je izkazal veliko hvalezhnost tudi nekaterim dubrovnishkim plemichem, ki so skupaj z njim zapustili Dubrovnik, med njimi sta bila tudi Damjan Dzhurdzhevich in Pashko Junijev Sorkochevich, imenovan Bjelja, ki ju je Djuradj postavil na visoke drzhavnishke polozhaje. Sorkochevichu je celo daroval zemljishche v Toplici, nekoch imenovani Tricornesium. Skupaj z Jankom Hunjadijem, Matijevim ochetom, je napadel romanijskega beglerberga Hasana pasho in Turahana bega in ju premagal v vznozhju gore Hemos. To je silno prestrashilo Murata, ki je zato zhelel z Ogri skleniti premirje. Djuradj se mu je ponudil, da bo zanj posredoval pri ogrskem kralju, kar je tudi z uspehom naredil in je dobil za nagrado povrnjene svoje dezhele. Leta 1443 je kralj Vladislav prekinil premirje s Turki v korist krshchanstva in povabil Djurdja, naj se mu pridruzhi, chesar pa ta ni storil, saj je vedel, da so turshke chete nepremagljive. Ko pa je bil naposled prisiljen izbirati med obema stranema, se je Djuradj odlochil za Turke iz ljubezni do svoje hchere in iz sovrashtva do Janka Hunjadija, ki je tedaj vladal vsem njegovim utrdbam v Srbiji. Ko je slishal za ogrske priprave na vojno in da bo Vladislavu na pomoch priskochil Skenderbeg, jim je Djuradj na vseh straneh zaprl prehode chez svoje ozemlje. Zaman ga je Skenderbeg svaril po svojih poslancih, naj si iz prijateljev in sosedov nikar ne naredi sovrazhnikov.

Vladislav je prechkal Vlashko in Donavo ter s krshchansko vojsko odshel do Varne, od koder je nameraval v Romanijo. To je nizhinski kraj na oni strani meje z Mezijo, od nekdaj slovech po shtevilnih tamkaj propadlih vojskah. Muratove sile so tam povsem porazile krshchansko vojsko. Ko je to zvedel Skenderbeg, ki je bil she vedno v mejah Mezije, je sklenil, da se bo vsaj mashcheval za Djurdjeva hudobna dejanja, in je z mochno vojsko vpadel v njegovo dezhelo ter jo oropal in opustoshil. Djuradj je v stiski za pomoch zaprosil zeta Murata in Turki so ustavili Skenderbegov prodor. Djuradj je tedaj zhe ostarel in si je zhelel nekaj chasa zhiveti v miru. Istochasno je Janko Hunjadi, ki se je zhelel mashchevati Turkom za poraz pri Varni, nabral svezhe sile in z njimi prishel do mesta Severina. Prek poslancev je povabil Djurdja, naj se mu pridruzhi v tej vojni proti Turkom, in ga spominjal, koliko dobrega dolguje Ogrom. Naposled je zbral kar dvaindvajset tisoch vojshchakov, Djuradj pa se vseno ni pridruzhil, saj je prevech chrtil Janka Hunjadija, na chigar glavo je razpisal visoko nagrado. Znova so Turki mochno porazili krshchansko vojsko in Janko Hunjadi je moral bezhati prek Rashke, kjer pa so ga prichakovali in zgrabili, da bi ga odvedli v Beograd. Vendar ga je Djuradj prej izpustil na prostost, a pod pogojem, da se Jankov sin Matija ozheni z eno njegovih vnukinj, hcherjo celjskega grofa Ulrika, ter mu vrne vse rashke trdnjave, preden pa ga je izpustil, je moral pri njem za talca pustiti sina Ladislava.

Ko se je Hunjadi po vseh teh naporih doma odpochil in okrepil, je sklenil, da se bo despotu mashcheval. Z mogochno vojsko je napadel Djurdjeve dezhele, jih oropal in opustoshil, zasedel mesta in pozhgal polja. Vojskoval bi se she naprej, che mu Djuradj ne bi poslal poslancev, ki so mu privedli in vrnili sina Ladislava, tega pa je Djuradj pred tem bogato obdaroval. Despot mu je tudi obljubljal, da ga bo odtlej poslushno ubogal. Leta 1448 sta sklenila premirje, vendar pa se je Murat znova zachel vojskovati proti despotu Djurdju, ker ga je razjezilo, da je ta ujel Hunjadija, pa ga potem znova spustil na svobodo. Zato ga je zhelel kaznovati in je poslal Feris bega s 47.000 bojevniki na mejo z Rashko in mu ukazal, naj naprej obnovi trdnjavo Krushevac na reki Moravi in nato napade od tam. Djuradj ni vech vedel, kaj naj stori. Naj se obrne po pomoch na Hunjadija, katerega je hudo uzhalil, ali na Turka? Naposled se mu je zazdelo, da je hlapchevanje Turku hujshe. Janko mu je rad priskochil na pomoch, saj je vedel, da bodo Ogri, che bo Rashki zavladal barbar, na svojih mejah morali trpeti huda pustoshenja. V dobro krshchanstva je Hunjadi odpustil in pozabil vse krivice in zhalitve ter je osebno poveljeval svoji vojski. Pri Smederevu je prechkal Donavo in vstopil v Rashko, svoje chete zdruzhil z Djurdjevimi in se s pospeshenim marshem odpravil nad Turke, s katerimi so se spoprijeli ob zori. Napad je bil chisto presenechenje in vechina Turkov se je razbezhala, Feris bega pa so skupaj s shtevilnimi drugimi zajeli zhivega. Nazadnje je Hunjadi zmagoslavno vkorakal v Beograd. Odtlej je Djuradj mirno zhivel pod varstvom Ogrov, Turki se ga niso vech drznili napadati. Shele naslednik Murata sultan Mehmed je potem, ko je osvojil Carigrad, krenil v vojno proti Rashki, zachel pa je z napadom na Novo Brdo s tezhkim topnishtvom. Branilci so se hitro prestrashili in vdali. Tistega leta 1454 so nato Turki zasedli tudi Trepcho in Prizren in marljivo izkorishchali tamkajshnje rudnike. Tedaj je despot Djuradj za pomoch zaprosil ogrskega kralja Ludovika, ki pa proshnji ni ugodil. Ko se je Djuradj vrnil domov, je zvedel, da namerava Mihael Siladi z bratom Ladislavom potovati v vozu nedalech stran in je poslal nekaj mozh, da so ju zajeli. Med tem napadom je padel Ladislav, Mihaelu pa je uspelo pobegniti. Odtlej je Mihael samo she prezhal na prilozhnost, da se mashchuje despotu Djurdju, in naposled mu ga je uspelo napasti in ujeti. Despot mu je plachal veliko odkupnino, da ga je izpustil, vendar pa je zaradi slabo zaceljene vojne rane preminil leta 1457. Despot Djuradj je bil izjemno lep moshki, izklesanih potez in krepke postave, vedel se je prav kraljevsko in je znal govoriti kot malokdo. Po njegovi smrti je prestol zasedel sin Lazar, ki je bil porochen s hcherjo Toma Paleologa, cheprav je njegova mati Jerina hotela na to mesto postaviti njegovega starejshega brata Grgurja. S sultanom Mehmedom je sklenil mir. Ker pa je Djuradjeva oporoka dolochala, da bo drzhavi v imenu sinov vladala mati Jerina, jo je Lazar dal zastrupiti, da bi lahko samostojno vladal. To pa je Mehmeda tako ogorchilo, da je sklenil zasesti Rashko. Ko je za to zvedel Lazar, je od strahu umrl, ne da bi zapustil kakega sina, temvech le tri hchere: Marijo, Erinjo in Milico. Prvo so she za chasa ocheta porochili, drugi dve pa sta se z materjo umaknili v Dubrovnik. Nato se je Erinja porochila z Ivanom, vojvodom Svetega Petra v Galatini, Milica pa se je omozhila z Leonardom, despotom Arte. Tista Lazarjeva zhena, ki je prevzela oblast po smrti mozha, se je imenovala Jelena, Djurdjev sin Grgur pa jo je poskusil pregnati iz drzhave. Ona se je tedaj obrnila na Ogre, ki so ji radi priskochili na pomoch. Rashani so za svojega vladarja izbrali Mehmeda, brata Mihaela Turchina, morda prav iz sovrashtva do te vdove. Nekoch ga je povabila na kosilo, ko pa je prishel, ga je dala ukleniti in ga je poslala na Ogrsko, kjer so ga zaprli. Tedaj je turski sultan Mehmed, ko je videl, kaj se dogaja v Rashki in Srbiji, krenil z vojsko nad Smederovo. Ko so tam zvedeli za njegov prihod, so mu hitro vsi skupaj stopili naproti in mu izrochili srebrne kljuche mesta. Drugi pa trdijo, da je mesto Turkom predal bosanski kralj Stjepan, ki je kot Lazarjev zet in naslednik turshkega prestola vodil kraljestvo pa tastovi smrt. Lazarjev brat Grgur je pobegnil na Ogrsko, kjer je preminil brez zakonitih naslednikov, cheprav je za seboj pustil Jovana in she nekaj nezakonitih sinov. Stefan pa je pobegnil v Albanijo, kjer se je ozhenil z Angelino oziroma Teodoro, hcherko Skenderbegovega tasta Arianita. Po njegovi smrti so ostali trije sinovi Vuk, Djuradj in Jovan ter hcherka Marija, ki je pozneje postala zhena Bonifacija Paleologa V., markiza monferratskega. Vuk je odrasel v pravega junaka in je velikokrat dokazal svojo hrabrost, na primer leta 1484, ko je sedem tisoch Turkov vdrlo na Hrvashko, Kranjsko in Koroshkoter vse opustoshilo. Medtem ko so se Turki vrachali domov z bogatim plenom in z deset tisoch ujetnikov, jih je Vuk skupaj z Bernardinom Frankopanskim in banom Gerebom napadel na reki Unac, jim odvzel ves plen in povsem potolkel njihove sile.

 

Prevod in priredba Peter Amalietti

 

 

__________________

[1] To omenjajo opat Arnold iz Lübecka v Letopisu o Slovenih in menih Gottfried v Letopisu Avstrije in Tageno iz Padove v svoji povesti o tem Fridrikovem pohodu.

2 Kot porocha Biondo v deseti knjigi II. Dekade in Sabellico v deveti knjigi 9. Eneade.

 

 

 

 

 

__________________

Popravek (op. ur.):

V besedilu M. Orbinija v SRP 153-154 / 2020 str. 124 se prvi stavek pod zaglavjem Zgodovina dalmatinskih kraljev … pravilno glasi:

V chasu, ko je carigrajsko cesarsko zhezlo drzhal v rokah Anastazij, ki je samega sebe in shtevilne druge onechistil z evtihijevskim krivoverstvom, medtem ko je v Rimu cerkvi vladal papezh Gelazij,