Revija SRP 155/156

Lev Detela

 

NA SAMOTNEM OTOKU

Pesmi iz koronskega obdobja

 

Na samotnem otoku

 

govorijo mrtev jezik

nekje na drugi strani

hochejo izvedeti

che bo konchno pravichnost

zvecher potrkala na vrata

sedijo nashopirjeno

pripravljeni na napad

in se veselijo

da jih nihche ne razume.

 

 

Nekega jutra

 

Nekega jutra oditi brez pozdrava

in se izgubiti v tujih ulicah.

Nekega jutra zapustiti vse,

kar ti je milo in drago.

 

Nekega dne se spotaknesh

ob kamen in vesh:

To chudno zhivljenje!

 

 

Kozmos

 

Tista neznana zvezda

se iskri kot izbrushen diamant.

Kliche te in poziva

skozi to dolgo noch:

Sanje, ki so ti.

Glas, ki si ti.

Kdo si?

 

 

Resnichnost

 

vsakodnevna vesela

popevka iz radia

se zhivahno pretaka

s plastiko in nesnago

v chudovito sinje morje

 

 

Ples v maskah

 

ples odvrzhenih mask

na umazanem plochniku

v epidemiji brez konca in kraja

 

razsvetljeno chloveshtvo?

 

maska zavrzhenega

maska pozabljenega

maska odpisanega

maska po krivem obtozhenega

maska neskonchno obupanega

maska desetkrat prekletega

maska vechno izgubljenega

usmili se nas!

 

maska osamelega

maska zlorabljenega

maska po nedolzhnem obsojenega

maska prevaranega

maska razocharanega

maska izdanega

maska umorjenega

usmili se nas!

 

maska brezbrizhnosti

maska podlosti

maska razvrata

maska trdosrchnosti

maska zahrbtnosti

maska osame

maska omame

izgubi se!

 

maska sebichnosti

maska nasilja

maska prevare

maska preganjanja

maska iznichenja

maska unichenja

maska smrti

izgubi se!

 

maska usmiljenja

maska pomirjanja

maska ljubezni

maska dobrote

maska lepote

maska pravice

maska resnice

prosi za nas!

 

 

Vse bo dobro

 

prazen nich

v zaprtem predalu

z mrtvo muho

 

skrivnost neznanega

 

votel shchepec soli

za ujeto upanje

ki ni nashlo poti

v svobodo

 

so prazni predali

zares prazni?

 

nich ni nich

 

 

Ob koncu poletja

 

med barvami poletja

ugasha sonce

v dolinah iz oblakov

na rozhnatem obzorju

 

od vsepovsod rishejo otozhne sence

nemirne nochne zhivali

 

ob zadnji barvi poletja

se oglasha jeza zhalost hrepenenje

 

pozno je

cerkveni zvoniki so potemneli

sonce se pogreza v noch

globoko na dnu se rishejo obrisi

nekega tezhkega poletja

 

tok tok tok

v srcu chutim odmev

mojih lastnih korakov

po mrkem cestnem tlaku

 

so kot spomin na izgubljeno ljubezen

na zadnji poljub

na hudo noch charovnice in volkodlaka

na poslednji ogenj

na requiem dŽamour

 

 

Shtirje letni chasi

 

snezhi od volge do triglava

nad oblakom rdechi mesec plava

po tej poti ne moresh naprej

ne moresh na levo ne moresh nazaj

poletje so pokosili jesen so ubili

zima gori pomlad umori

 

 

Uspavanka 2020

 

ziblje in ziblje

nori se svet

navzgor do neba

in navzdol do pekla

 

pada na dno

se dviga v temo

se zariva v zator

se maje v pomor

 

bezhi med nemir

se rushi v prepir

ubija besni

krichi in preti

 

 

Posebni trenutki

 

ah ti posebni trenutki

ko izginjajo v temi

najbolj dragocene stvari

zhivljenja

 

za prihodnost ubogega sveta

vedo samo angeli in duhovi

 

ampak dovolj stokanja in zhalovanja

dan bo lep

je rekel prijetni glas v radiu

 

hvala vsem zvezdam

in nebeshkim telesom

za usmiljenje

 

prestal sem tezhko noch

in te mrzle ure

in se reshil k rozhi

ki se je pravkar razcvetela

 

 

Glej tudi druge »Pesmi iz koronskega obdobja« v Reviji SRP: sht. 151 / 152, junij 2020 (Junachenje v chasu koronavirusa); sht. 153 / 154, oktober 2020 (Brez sedla in kopita).