Revija SRP 155/156

Jozhe Procházka

 

LJUDSKA SHTETJA V AVSTRIJI IN KOROSHKI SLOVENCI

 

»Nachina, kako se je do sedaj vrshilo na Koroshkem ljudsko shtetje, ne morem drugache oznachiti nego drzhavno goljufijo ... Che te shtevilke gledamo, bomo videli, s kakshno malomarnostjo, s kako lahkomiselnostjo se vrshijo ljudska shtetja na Koroshkem. Da pri tem ne more manjkati vnebovpijochih krivic nasproti manjshini na Koroshkem, namrech nasproti Slovencem, bo vsakemu jasno, kdor pozna terorizem nemshkonacionalne stranke, kakor je na Koroshkem v navadi, zakaj Koroshka je torishche nemshko nacionalnega terorizma.«

(Iz govora poslanca Grafenauerja v drzhavnem zboru na Dunaju 15. maja 1910)

 

1. Ljudska shtetja

Institucija ljudskih shtetij je za drzhavo velikega pomena, kajti z njo dobi realno sliko svojega prebivalstva ter s tem merilo za politichno, kulturno in gospodarsko udejstvovanje. Prav radi tega so ljudska shtetja zlasti za manjshine takega zhivljenjskega pomena. Drzhava jim namrech rezhe kose politichnih, kulturnih in gospodarskih pravic na podlagi dognanj ljudskih shtetij, to je sorazmerno z njih shtevilom – z njih mochjo. Narodne nestrpne drzhave z vladajochim vechinskim narodom stremijo za chim manjshim shtevilom manjshin, ljudska shtetja pa jim nudijo najhitrejsho pot za dosego tega cilja. Zato vzburka vsakokratno shtetje pripadnike narodne manjshine, ki pa imajo za odpor navadno le malo mozhnosti.

Ljudska shtetja je uvedla Marija Terezija z reskriptom 13. oktobra 1753. leta. Prva shtetja bi se morala izvesti vsaka tri leta, vendar se ta doba ni obnesla in jo je zakon z 29. marca 1869. leta zamenjal s presledkom desetih let, kar velja she sedaj.    

Prvo uradno ugotovitev narodnostnih razmer Avstrije je objavila dunajska statistichna pisarna l. 1847. na podlagi shtetja iz l. 1846., ki pa je obsegala le avstrijske dezhele brez ogrskih. To shtetje je pomembno, ker temeljijo na njem naslednja shtetja, tako shtetje l. 1850. – prvo shtetje po 50. letih, ki je obsegalo vso Avstroogrsko – l. 1857. in l. 1869., ki so v bistvu le predelani in dopolnjeni izsledki prejshnjega, dasi je bila celo uradna sodba o objektivnosti in o odnosu dosezhenih shtevilk do resnichnega stanja nepovoljna (v avstr. notr. ministrstvu sestavljen spis »Erläuternde Denkschrift zu der Vorschrift über die Volkszählung – Dunaj 1857., str. 10.). Sodbe nekaterih statistichnih delavcev so se glasile tudi v tem smislu, da ni shlo pri shtetju l. 1846. za dolochitev narodnih obmochij, ampak bolj za izvor in etnografsko pripadnost prebivalstva. Statistik Ficker je opozarjal zhe pri teh shtetjih, da more zavesti zamenjava etnografskega momenta z jezikovnim radi velike razsezhnosti uporabe nemshkega jezika v javnem zhivljenju do velikih napak.

Leta 1846. so nashteli na Koroshkem 95.544 Slovencev, l. 1851. 95.735, l. 1857. pa 92.767.

Shtetja do l. 1880. se she niso vrshila v znamenju brezobzirnega narodnostnega boja. V absolutistichni drzhavi so imela ljudska shtetja predvsem namen ugotoviti davchno in vojashko moch drzhave ter obenem sluzhiti razvijajochi se statistichni znanosti (etnografska karta, zacheto delo »Etnographie der österreichischen Monarchie«, 1857.). Za Nemce so postali Slovani nevarni shele z osamosvojitvijo, bolje osamitvijo Avstrije, ki je bila do leta 1866. le privesek Nemchije. Nemci so se znashli naenkrat v manjshini devetih milijonov proti shestnajstim. Na pomoch jim je priskochila dunajska vlada, ki je poljubno menjavala osnovo dolochevanja narodnosti, kar pa je pravno utemeljeno, ker prepushcha zakon o ljudskem shtetju nachin ugotavljanja narodne pripadnosti v odlochevanje politichnim oblastvom. Kako »nepristransko« se je dolochevala osnova, je razvidno iz preglednih vrstic. [tukaj niso prikazane – op. ur.]

 

 

2. Osnova dolochevanja narodnosti

Kochljiva tochka vsakega ljudskega shtetja je oddelek o narodnosti prebivalstva, ker je vprashanje dolochevanja narodnosti zelo nejasno in sporno. O nachinu vladajo precej razlichna mnenja, skrajnosti teh pa nam predstavlja dvoje stalishch, eno, ki zastopa nachelo svobodne odlochitve poedincev, in drugo, ki se opira pri dolochevanju narodnosti na objektivne kriterije. Mednarodno obvezne dolochbe pa o tem she nimamo.

To nasprotje ima svoje globlje vzroke v razlichnem gledanju na narod. Srednji in vzhodni del Evrope zhivi popolnoma v veri o prirojeni narodnosti, v nazoru, ki ima svoj izvor v nemshki filozofiji Fichteja, Schellinga, Hegla in Herderja. Po tej teoriji je narod s svojini jezikom, s svojo zgodovino, z narodnim chutom in z ostalimi objektivnimi znaki, ki ga lochijo od drugih narodov, samobitna organska celota s povsem svojskim zhivljenjem. Dosledno je izpeljano to plemensko naziranje do skrajnosti v Nemchiji z rasno teorijo, po kateri so pripadniki dolochenega naroda celo krvno sorodni. Pod vplivom te nemshke filozofije, zlasti Herderja, je plemenski znachaj naroda zavladal pri Slovanih, tako, da nam je nasprotje tega, namrech pojmovanje naroda kot politichne enote, docela tuje in se niti ne zavedamo, da je to naziranje razshirjeno po vsej ostali Evropi, v Angliji, Franciji, Italiji itd. pa tudi v Ameriki in drugod. Temelj te teorije je v velikih principih francoske revolucije, ki so iztrgali po edinca iz podrejenosti drzhavi. Bistvena razlika med obema nazoroma je v odnosu do svobodne volje poedinca. Politichna enota naroda, katere bistvena sestavina je drzhava kot njena zunanja oblika in delo svobodne volje, kajti po njej ni brez drzhave niti pravega naroda, mora logichno dopushchati poedincem svobodno odlochitev ali za pristop, ali za izstop. Plemenski narod pa vkljuchuje v svoj zhe od narave vnaprej dani organizem vsakega, ki mu pripada po rojstvu in ne uposhteva ne njegovega pristanka in ne odpora. Narod je po tem nekaj zhe usojenega.

Jedro razlik v nazorih o osnovi, po kateri se dolochi narodnost, tichi v naznachenih idejnih in zgodovinsko-politichnih vzrokih. V tem je tudi zhe logichna zahteva in nekaka funkcionalna zveza, da odgovarja dolochenemu stalishchu zhe tudi vsaj v bistvu dolochen nazor. Poglejmo, kako je v tem oziru pri avstrijskih shtetjih!

Shtetja do leta 1910. imajo za osnovo dolochevanja narodnosti obchevalni jezik. Stara Avstrija, ki je vsekakor zastopala plemensko teorijo ter je s tem priznavala objektivne kriterije, si je izbrala obchevalni jezik za oznako narodnosti. Po tej osnovi pa nikakor ne moremo povsem dolochiti narodnosti osebe, ker se obchevalni jezik ne krije vedno z materinskim jezikom, kaj shele z narodnostjo. Taka osnova bi bila morda mozhna za ozemlje z enotnim narodom, ni pa primerna za narodnostno meshana ozemlja, tem manj pa za Koroshko, kjer sta bila priznana oba dezhelna jezika, slovenski in nemshki, kot enakopravna. Seveda je bila enakopravnost slovenskega jezika le na papirju, kar nam dokazujejo skozi dolgo vrsto let se neprestano ponavljajochi protesti. V javnem zhivljenju, v sholi, na sodniji, v uradih, na zheleznici, povsod je vladala nemshchina in spricho tega shirokega obmochja nemshkega obchevalnega jezika ne morejo dati rezultati na taki osnovi dejanskemu stanju odgovarjajochih shtevil.

Opozoriti moram she na dejstvo, ki jasno osvetljuje, kaj tichi za tem »obchevalnim jezikom«. V debati v drzhavnem zboru leta 1910. so izjavljali drzhavni poslanci-Nemci, da obchevalni jezik ni isto kot materinski ter s tem ni znak za dolocheno narodno pripadnost. V istem smislu se je ta postavka komentirala v chasopisju in »Freie Stimmen« so pisale, »… zakon o ljudskem shtetju izrecno dolocha, da se mora navesti v shtevnih polah obchevalni jezik, torej jezik vsakdanjega obchevanja, ne pa materinski jezik ...« Po vsem tem se bi zdelo, da ni bila ta rubrika ljudskega shtetja namenjena narodnostnim razmeram, ampak le nekaki statistichni ugotovitvi razprostranjenosti uporabe nemshkega jezika. In vendar so dolochevali narodnost po ugotovitvah tega obchevalnega jezika.

Drzhavni zbor je sprejel 15. maja 1910. leta resolucijo, ki jo je predlagal poslanec Grafenauer:

»Poziva se vlado, da dolochi pri bodochem ljudskem shtetju poleg obchevalega jezika tudi narodnost s pritegnjenjem zaupnih mozh prizadete narodnosti in ukrene vse potrebno, da se zabrani pri ljudskem shtetju vsako neopravicheno vplivanje zlasti na narodnostne manjshine.«

Shtetje leta 1923. je imelo osnovo odgovarjajocho tezhnjam, ki jih opazimo po svetovni vojni v nachelu samoodlochbe narodov. Gledalo se je, da se narodnost chim neposredneje dolochi in ne shele po ovinku jezikovne pripadnosti ali obchevalnega jezika. In nekatere drzhave so se tega tudi drzhale.

 

Osnova je bila nekoliko shirsha:

 

a) jezikovna pripadnost (aut. def.: »Jezikovna pripadnost se dolochi po tistem jeziku, ki ga kdo najlazhje govori in v katerem navadno misli.«)    

b) znanje nemshchine,

c) narodna pripadnost,

d) pleme (za Zhide).

 

To je edino shtetje, katerega osnova she najbolj dosledno zastopa plemensko stalishche Avstrije, a nudi v praksi she vedno dovolj mozhnosti, prikrojiti rezultat shtetja tako, da bi ustrezal namenom vlade. In pri vsej zadevi je ravno to najtezhje, da se ne moremo v drzhavi, kjer vechinski oz. vladajochi narod zatira ostale, nikdar zanesti na pravilnost in nepristranost rezultatov. Pa che abstrahiramo to in she to, da je ostala narodnostna politika v zvezni republiki pod vsemi rezhimi napram Slovencem na Koroshkem ista kot v predvojni monarhiji, nas shtevilo Slovencev, kolikor so jih nashteli, ne more presenetiti, che uposhtevamo polozhaj, v kakrshnem so se znashli po zanje nesrechno izpalem plebiscitu. Ta polozhaj nam zelo dobro pokazhe naslednji citat knjige »Die Nationalitäten in den Staaten Europas« str. 305.:

»Die Nationalitätenerhebung in Kärnten ist vor allem in der denkbar schlechtesten politischen Atmosphäre durchgeführt worden. Seit dem Plebiscit, das über die Zugehörigkeit Südkärntens zu Österreich oder zu Jugoslawien zu scheiden hatte, waren kaum drei Jahre verflossen. Die nationalen Leidenschaften im Lande waren damals noch so erregt, daß ein offenes Bekenntnis zur slowenischen Sprachgemeinschaft fast als Landesverrat angesehen wurde. Daß in solchen Vethältnissen viele Angehörige der im Plebiscit unterlegenen Minderheit es für ratsam hielten, sich zur slowenischen Sprachzugehörigkeit nicht zu bekennen, ist verständlich.«

Shtetje leta 1934. pomeni z osnovo »jezikovna pripadnost« (aut. def.: »Die sprachliche Zugehörigkeit wird durch die Sprache bestimmt, deren Kulturkreis der Befragte sich zugehörig fühlt.«) spremembo dosedanjega stalishcha zvezne vlade, ki se je s tem postavila na popolno subjektivno stalishche, odgovarjajoche politichnemu pojmovanju naroda. Svoje stalishche utemeljuje v svojih pripombah k pritozhbi koroshkih Slovencev na Drushtvo narodov sledeche:

 

 »1.) Novo nachelo dolochevanja jezika prebivalstva se je uporabljajo na enak nachin glede vseh avstrijskih drzhavljanov. Iz tega razloga samega je nemogoche trditi, da bi bila manjshina avstrijskega prebivalstva v slabshem polozhaju kot vechina.     

 

2.) Avstrijska zvezna vlada je za ljudsko shtetje 1934. namenoma izbrala formulo, ki podreja dolochitev jezika svobodni odlochitvi prizadetih, katere ne more nadomestiti nobena odredba oblasti in katera se mora edina uposhtevati.

Mozhno je vprashanje, ali je ta postopek boljshi od onega, ki se ozira na objektivne kriterije, ali pa narobe. Vsekakor odgovarja nova metoda, ki jo je osvojila zvezna vlada, docela modernim tezhnjam glede manjshinske zashchite, kakrshne so bile na primer izrazhene na kongresih narodnih manjshin, organiziranih v evropskih drzhavah. In po mnenju zvezne vlade ni mogoche trditi, da bi dolochevanje jezika, kateremu pripadajo osebe po lastni izjavi, nasprotovalo dolochbam pogodbe v Saint Germain-en Laye, ki imajo v mislih zashchito oseb, pripadajochih manjshini, in ne zashchite manjshin, kot jezikovnih, plemenskih ali verskih enot.« 

Kakor se iz osnove same vidi, pa tudi iz teh pripomb, ni avstrijska zvezna vlada zastopala dosledno stalishcha svobodne izjave poedinca za dolocheno narodnost, ampak se je zopet posluzhila priljubljenega ji ovinka jezikovne pripadnosti in je osebe, ki so se izjavile za nemshko jezikovno pripadnost, shtela kar k nemshki narodnosti (razumi: ne k politichnemu avstrijskemu narodu). Ochito je, da poskusha najti tako formulo, ki bi jo pred svetom postavila v lepo luch, a bi ji dejansko ne krizhala in ovirala raznarodovalne politike.

Imamo mnogo primerov, ki nam dokazujejo, da avstrijska vlada v tem pogledu ni menjala barve. Ko se je n. pr. pripravljala na Dunaju l. 1932. univerzitetna uredba, je zahtevalo avstrijsko nemshko dijashtvo, da se morajo organizacije, ki bi narodnokulturno vzgajale svoje chlane, postaviti na narodno osnovo. In na vprashanje, ali se naj narodnost dolochuje na podlagi svobodne izjave posameznikov, so merodajne oblasti in dijashtvo zastopale mnenje, da svobodna izpoved ne velja, ampak da dolocha narodnost posameznika le pokolenje in pa materinski jezik. Pri tem so poudarjali, da je narodnost nekaj zhe po rojstvu danega in da ne sme biti predmet politichne agitacije. Minister Czermak(!) je vzkliknil v nagovoru na akademike: »Po chem drugem naj spoznam Nemca, ako ne po njegovem rojstvu in pa po jeziku, ki ga govori!«

»Koroshki Slovenec« ugotavlja (21. 1. 1932.): »Na vsak nachin pa moramo ob tej priliki opozoriti na dejstvo, da znajo nashi sosedje (Nemci) tudi pravilno misliti, ako gre za njih lastne zahteve.«

 

 

3. Predmet statistike

Statistichna veda kot taka stavlja neodvisno od vseh ideoloshkih trenj med pojmovanji naroda in narodnosti poedincev svoj prvenstven zahtevek, da statistik najprej tochno opredeli predmet, ki ga namerava shteti. Potrebno je radi enotnosti izvedbe in radi verodostojnosti izsledka, da se dolochi objektivno merilo i za organizatorje shtetij i za shtevne organe i za ljudstvo samo, ki sodeluje pri njem in mora zato naravno vedeti, za kaj gre, to se pravi, da mora poznati seshtevani predmet in njega pojmovni obseg. To je pri vechini predmetov radi njih enostavnosti in jasnosti lahko, a so tudi predmeti, ki zahtevajo radi svojega neenotnega pojmovanja in radi problematike, da zavzame statistik v svoji definiciji predmeta tochno stalishche. Eden najtezhavnejshih takih predmetov statistike je narodnost prebivalstva dolochenega ozemlja. Zakaj, sem zhe na kratko oznachil. – Prav radi tega mora statistik tem nujneje postopati tako, da bo podal definicijo, ki ne bo pripushchala dvomov in ugibanj.                  

Ako ocenjujemo s tega stalishcha avstrijska ljudska shtetja, moramo ugotoviti, da so v tem zelo pomanjkljiva. Niti eno ne opredeljuje narodnosti, katere vechina celo ne omenja; saj so jo avstrijske oblasti dolochale najraje posredno. Tako imamo nekaj opredelitev obchevalnega jezika in jezikovne pripadnosti, kar pa ne more zadoshchati pri vsej problematiki tega predmeta. S pomanjkanjem uradne definicije je dana shiroka mozhnost samovolji shtevnih organov, politichnih in gospodarskih oblastvenikov, na sploshno je dana she vechja sila vplivu socialnega okolja, v katerem zhive poedinci, in ki tako zelo soodlocha pri njihovi usmeritvi. Ta druzhbena okolica pa je ravno za nashe koroshke Slovence tako usodna, da je ne smemo prezreti pri presojanju njihovega polozhaja, ako hochemo priti do resnichnejshe sodbe.

Pomanjkanje uradne definicije se je obchutilo zlasti pri zadnjem ljudskem shtetju, ko je, kakor pravi zvezna vlada sama, uvedla novo nachelo – sicer le za dolochevanje jezikovne pripadnosti prebivalstva, a posredno iz te – za dolochitev narodne pripadnosti. Postavila se je baje na shiroko demokratsko stalishche svobodne odlochitve za eno ali drugo jezikovno pripadnost. V sluchaju spremembe dotedaj obichajnega stalishcha mora statistik na vsak nachin, che zhe ne utemeljiti spremembe, pa jo vsaj razglasiti prizadetemu prebivalstvu in pojasniti novo stalishche. Vsega tega pri tem shtetju ni bilo in je upravichena domneva, da je spremenila zvezna vlada svoje stalishche le v teoriji, praksa pa je ostala pri starem.

Res je pa tudi, da se v danih politichnih razmerah v Avstriji – pa tudi drugod – ne more dobiti objektivnih rezultatov. To bi bilo mozhno edino takrat, ako bi se vrshila ta shtetja n. pr. le iz idealnih znanstvenih razlogov, ne pa tako, ko so v prvi vrsti odlochilni interesi razlichnih skupin, politichnih ali narodnih, in ko so tudi poedinci osebno zainteresirani. Na odlochitev vpliva zavest, da ima njihovo priznanje k dolocheni narodnosti svoje posledice in naravno je pri vechini, da se bo hotela izogniti nevshechnim posledicam, tem prej, ker se ji obichajno nudi na drugi strani celo korist.

 

 

4. Dejanska izvedba

Dosedaj smo nekoliko razchlenili shtetja z organizatorne strani in smo zhe pri tem ugotovili, da ne ustrezajo povsem zahtevam statistike, niti shtetja predvojne monarhije, niti shtetja povojne republike. Za presojo rezultatov pa je poleg teoretichne strani velikega pomena nachin dejanske izvedbe. Kajti, ako se ne zadosti najpreprostejshi zahtevi nepristranosti in stroge pravichnosti, ne moremo zaupati niti rezultatom, ki so jih dosegli vsaj na videz po objektivnih merilih, tem manj pa takim s tako raztezljivimi in vsemu prilagodljivimi merili. Dejstvo pa je, da imajo avstrijska shtetja poleg zhe dosedaj ugotovljenih napak she to najhujsho, ki mora omajati verodostojnost shtetij, namrech, da se niso dolochili shtevni organi nepristransko in da niso ti postopali pravilno in to s pristankom in podporo drzhavnih odnosno dezhelnih oblastev, kar moremo trditi zhe po analogiji ostalega zadrzhanja avstrijskih oblasti do vseh vprashanj Slovencev na Koroshkem.

Do te sodbe mora priti vsakdo, ki premotri le konchna shtevila shtetij in jih med seboj primerja. Padec slovenskega zhivlja znasha v 50 letih od 85.154 na 24.857, t. j. 70%, ob celotnem prirastku prebivalstva za 73.038, medtem ko bi moral znashati prirastek Nemcev samih zelo visoko shtevilo 133.335, t. j. 41,6 %. Najbolj je obchutljiv padec od l. 1910. do l. 1923., ko se je zmanjshalo po uradni statistiki shtevilo Slovencev za 29.377, z ozirom na slovensko shtetje l. 1910. pa celo za skoro 80.000.

Dejstvo je, da se slovenski zhivelj, katerega pretezhna vechina je kmechka, hitreje mnozhi kakor nemshki, saj so bili Slovenci z nad 10% prirastka na prvem mestu v stari Avstriji. Z uposhtevanje tega bi upravicheno prichakovali v kolichkaj normalnih razmerah, da se bo pri shtevilu Slovencev pokazal vsaj sorazmeren del prirastka. Priznati pa moramo, da se shtevilo Slovencev na Koroshkem polagoma, a gotovo krchi ter se pomika jezikovna meja vedno bolj proti jugu. Vzroke temu moramo iskati v zgodovinskem razvoju, ko so bili Slovenci zhe zgodaj potisnjeni v pasivno obrambo pred germanizacijskimi vali, iskati jih pa moramo tudi in to predvsem v Slovencem sovrazhnih avstrijskih nemshkih vladah, ki vrshe temeljito svoje germansko poslanstvo.1 Vendar dejansko ne more biti padec tako znaten, kakor ga zaznamujejo statistike, kar je pach dokaz, da uradna shtetja ne pokazhejo resnichnega stanja in jim po vsem tem ne moremo zaupati in izvajati iz njih zakljuchke. Padca pri poslednjem shtetju pa tudi ne moremo pripisati uporabi nove formule s »svobodno« odlochitvijo, ker se je v praksi vendar zhe slichno vrshilo.

Zgovornejshe dokaze za te trditve dobimo v podrobnostih shtetij, kjer se nam pokazhe to dejstvo v she ostrejshi luchi.

»Mir« (26. 9. 1883.) je sodil o shtetju l. 1880. takole:

»Pri zadnjem shteviljenji nashteli so na Koroshkem 348.000 prebivalcev. Po narodnosti nashtelo se je 246.000 Nemcev in le 101.000 Slovencev.2 Te shtevilke pa niso zanesljive, ker so v Celovcu, v Beljaku in drugih mestih, pa tudi v celovshki okolici in drugih krajih mnogo ljudi, ki znajo tudi nemshko govoriti, zapisali v rubriko »Umgangssprache deutsch«, akoravno obchevalni jezik teh ljudi ni eden in isti z maternim jezikom. Tako so v Celovcu nashteli le 600 Slovencev, akoravno jih je najmanj desetkrat toliko, namrech 6000. Veliko bolj se bomo tedaj resnici priblizhali, ako cenimo shtevilo koroshkih Slovencev na 120.000.«

Na ta nachin so nashteli v celovshki okolici okoli 17.000 Slovencev in 13.000 Nemcev.

»Kako so te “Nemce” vkup spravili, naj se razvidi iz sledechega: Sht. Jur je slovenska vas in ima tudi slovenske pridige, pa nashteli so tam 117 Nemcev in samo 3 Slovence     .«      

Tako so shteli tudi v sht. Jakobu pri cesti, v Trdnji vasi, Krivi vrbi, Sht. Rupertu pri Celovcu, v Vetrinju itd.

»Che so zhe na jugu tako delali, potem se ni chuditi, da v severnih obchinah proti sht. Vidu niso videli nobenih Slovencev ... Na podlagi tako pridobljenih shtevilk se pa potem trobi med svet: “Slovenshchina umira, koroshkih Slovencev je samo she 100.000!” V imenu resnice pa se mora rechi, da ta shtetev ni bila zanesljiva.« (»Mir«, 25. 10. 1884).)

Shematizem krshke shkofije pa trdi, da je Slovencev okoli 127.000.

Drzhavni poslanec pok. Grafenauer je podal v drzhavnem zboru na Dunaju 25. 5. 1910. kratek pregled o nachinu, kako so se vrshila shtetja v letih 1880. do 1910. Vlada in nemshka nacionalna stranka3 sta se vrgli na celovshko okolico in na pas ozemlja chez Zhihpolje na jug proti dezhelni meji pri Ljubelju, da bi raztrgali enotno slovensko ozemlje na dva dela. Merodajno je leto 1900. »ker je v tistem chasu dobila nemshka nacionalna propaganda peroti. Prej so bili komisarji pri ljudskem shtetju za silo she pravichni. Od l. 1900. pa so vedeli, da le ne gre, da bi Slovence tako pochasi hrustali in zato so vsakega – da bo shlo hitreje – ki je rekel, da zna nemshki, n. pr. mene, zapisali kot Nemca.«

Opozoril je na gibanje prebivalstva n. pr. v obchinah Zhrelec, Trdnja vas, Hodishe, Kotmara vas, Kriva vrba, Dhorshe, Bilchovs, Zhihpolje, Gospa Sveta, Shmartin pri Celovcu. Pri prebivalstvu na dezheli niso mozhne po naravni poti take spremembe pri enako ostalem shtevilu.4

»Cele vasi, da cele obchine kratkomalo ponemchijo v dobi od enega ljudskega shtetja do drugega, torej v kratkem chasu deset let, ponemchijo jih najprej na papirju in potem se iz tega izvajajo politichne posledice … Kar je potem na papirju germanizirano, to se imenuje potem “nemshko ozemlje” in se kot tako povsod reklamira.«

Imamo vrsto sluchajev, ki nam lepo pokazhejo nachin shtetja, n. pr., ko je neka druzhina napovedala »slovensko-nemshki« obchevalni jezik, se je glasilo mnenje shtevne komisije: »Streichen sie slovenisch durch« (Celovec 1910). – Ali pritisk na uradnike »sie müssen sich auch die eventuellen Folgen als Beamter vor Augen halten, wenn sie darauf bestehen, dass slovenisch als Umgangssprache bleibt.« (Celovec 1910). - itd.

Dvanajsti letni obchni zbor »Katolishkega politichnega in gospodarskega drushtva za Slovence na Koroshkem« je podal resolucijo o ljudskem shtetju 1910. leta.

»Konshtatuje (obchni zbor), da so se pri zadnjem ljudskem shtetju na Koroshkem vobche, zlasti pa v mestu Celovec, Beljak in Shmohor na shkodo slovenskega zhivlja godile naravnost shkandalozne rechi, da se je shtetje po mnogih krajih vrshilo na popolnoma nepostaven nachin, da se ni samo posamezne osebe in druzhine, ampak cele naselbine, velike vasi in obchine na papirju ponemchilo in na ta nachin na tisoche slovensko govorechega prebivalstva zatajilo in ljudsko shtetje tako potvorilo, da niti priblizhno ne odgovarja dejanskim razmeram. Vsled tega obchni zbor najodlochneje ugovarja zoper vsaktero uposhtevanje tega falzifikata od strani katerekoli javnih oblasti v katerekoli namene, izjavlja, da tega ljudskega shtetja nikdar in pod nobenim pogojem ne more priznati.« (Mir, 7. 12. 1912.)

Razmer, v katerih se je vrshilo shtetje l. 1923., smo se zhe na kratko dotaknili; poglejmo she nekoliko podrobnosti. »Koroshki Slovenec« se je pritozheval zlasti nad shtevnimi komisarji, ki bi »morali biti nestrankarski ljudje«, bili so pa »skoro sami odpadniki, lazhniki, da so vas lazhje goljufali«.    

»Kakor vidimo in smo vedeli v naprej, se oblasti prav nich ne ozirajo na postave in odredbe zvezne vlade, marvech delajo tako, da je prav Heimatdienstu. Odredba notranjega ministrstva z dne 7. julija 1921. pravi izrechno, da dolochi shtevne komisarje obchina. Okrajni glavar Rainer v Celovcu je drugega mnenja. Shtevne komisarje sicer pusti veljati v obchinah, ki imajo nemshko vechino, ne pa v obchinah, ki za Heimatdienst niso zanesljive.«5 (»Koroshki Slovenec« sht. 12-13. l. 1923.)

»Kako “objektivno” ti shtevni komisarji postopajo, nam najbolje prichajo obvestila, ki jih dobivamo dan za dnevom. Tako n. pr. se je shtevni komisar na Dholici izjavil napram slovenski stranki, da se more vpisati samo za Nemca, Srba ali Hrvata, ker Slovencev ni vech. Drugod ljudi vprashujejo, ali so za Avstrijo ali Jugoslavijo ... « in podobno.

Grashka »Arbeiterwille« je ocenila to shtetje takole: »Die Behauptung, daß es in Kärnten nur 37.000 Slovenen gibt, ist ein Unsinn. Wahrscheinlich wurden nur jene Slovenen gezählt, die der sloveni­schen kath. Partei angehören.« (5. 4. 1925.)

Za shtetje leta 1934., ko so nashteli zopet za celih 27 % manj Slovencev kot pred desetimi leti, so se pritozhili koroshki Slovenci na Drushtvo narodov, da so popisovalni organi zagreshili zlorabe v sledechih obchinah: Medgorje, Bela, Ledenice, Ruda, Zhitara vas, Smerche, Kostanje, Dobrla vas, Kotmara vas, Blache, Pliberk, Libuche, Bilchoves, Borovlje, Grabshtajn, Bistrica na Zili, Straja ves, Djekshe, Globasnica. Avstrijska zvezna vlada je zanikala utemeljenost pritozhbe, chesh da je pokazala preiskava v teh obchinah, da se nashtete zlorabe niso izvrshile; priznava pa za obchini Kostanje in Kotmara vas, da so popisovalci res postopali na nachin, ki ga navaja peticija. Pripominja:

»Ochividno se je storila pogreshka pri izbiri popisovalcev. Vendar je to edini dokazani sluchaj tezhje vrste, da je bilo postopanje nepravilno, ki pa sicer prav nich ne vpliva na konchni izid shtetja ... Mogli bi jih (rezultate) sledeche povzeti: v nekaterih sluchajih so bile ugotovljene nepravilnosti, kakrshne pa so pri poslovanju na tem podrochju in spricho dejstva, da se je bilo treba zatechi k nepreizkushenim sredstvom, neizogibne; v sploshnem pa je bilo ljudsko shtetje v navedenih obchinah izvedeno objektivno in vestno. – Sicer pa statistichni podatki v nasprotju s trditvami peticije potrjujejo korektno izvedbo ljudskega shtetja. Pri Ljudskem shtetju leta 1923. so v koroshkih obchinah, navedenih v peticiji, nashteli med 27.104 prebivalci 15.891, to je 59% pripadnikov nemshkega jezika in 11.074, to je 40.9% Slovencev; pri shtetju leta 1934. pa med 30.375 prebivalci 21.163, to je 69.7% takih, ki so se izjavili za pripadnike kulturnega obmochja nemshkega jezika, in 9.100, to je 30% Slovencev. Nazadovanje Slovencev nikakor ni znatno in se da lahko razlagati z uporabo nove formule za vpisovanje v rubriko “jezik”, katera formula je, kot je zgoraj povedano, podredila vpis edino le svobodni izjavi prizadetih in odgovarja popolnoma pravichnim zahtevam oseb, ki pripadajo manjshini.«

Ta odgovor zvezne vlade je kar dovolj zgovoren dokaz za nachin izvedbe in tudi za njeno stalishche do koroshkih Slovencev vobche. Kot dopolnila k tej izjavi ni potreba drugega, kakor da si ogledamo nekoliko gibanje prebivalstva v navedenih obchinah, ko je v vechini primerov razmerje med Slovenci in Nemci ravno obratno kot leta 1880. Che pa primerjamo she rezultate obchinskih volitev l. 1932. z rezultati zadnjega shtetja, dobimo she tochnejsho sliko. Navajam samo nekoliko primerov. V obchini Otok so nashteli 138 Slovencev, za slovensko stranko pa jih je volilo 66, v Hodishah je razmerje6 469 proti 225, Zhrelec 67 (39), Kotmara vas 289 (126), Sht. Tomazh 71 (60), Dobrla vas 563 (333), Galicija 199 (133), Shkocijan 225 (231) itd.

Narodnostna politika nemshkih avstrijskih vlad stremi za tem, da znizha shtevilo Slovencev na Koroshkem na chim manjshe shtevilo oziroma tako, da se bo moglo chimprej rechi »Koroshkih Slovencev ni vech, Koroshka je zakljucheno nemshko ozemlje.« O taki politiki nam prichajo ljudska shtetja, nam pricha ustroj koroshkega sholstva in vse zhivljenje Slovencev v Avstriji. Ni odvech, da pogledamo na koncu she, koliko je prav za prav na Koroshkem Slovencev, dasi je zelo tezhko dolochiti tochno shtevilo, dokler se ne reshi vprashanje pripadnosti nezavednih Slovencev. Zemljevid zhupnij krshke shkofije iz l. 1925., ki sta ga izdelala dr. Wutte in Steit (izdalo ga je krshko shkofijstvo), oznachuje 81 zhupnij kot slovenske, 16 kot slovensko-nemshke in 11 kot nemshko­slovenske, torej 108 zhupnij, kjer prebivajo Slovenci. Zhe samo na podlagi tega zemljevida in letopisa krshke shkofije iz l. 1926. moremo ceniti shtevilo Slovencev na okoli 100.000.7

 

 

 

Viri in literatura

Bundesamt für Statistik: Die Ergebnisse der österreichischen Volkszählung vom 22. März 1934. - Karnten. Wien 1935.

K. k. Statistische Zentra1-Kommission: Statistische Monatsschrift.

Bundesamt für Statistik: Statistische Nachrichten, Num. 3., 27. 3. 1935.

Gemeindelexikon der im Reichsrate vertretenen Königreiche und Länder-Kärnten. Wien 1905.   

Dr. E. Ammende: Die Nationalitäten in den Staaten Europas. Wien 1931.

A. Beg: Narodni kataster Koroshke, Ljubljana 1910.

Carantanus: Jugoslavija in njene meje – I. Koroshka, Ljubljana 1919.

Dr. V. Rozhich: Boj za Koroshko, Ljubljana 1925.

Slovenicus: Koliko je Slovencev na Koroshkem? Ljubljana 1926.

Fr. Erjavec: Slovenci, Ljubljana 1923.

Em. Lilek: Anklagen gegen die barbarischen Verfolgungen der Slovenen in Kärnten, Celje 1935. 

Em. Rádl: Národnost jako vìdecký problém. Praha 1929.

Chasopisje:

Slovenec (Celovec), Mir, Koroshki Slovenec

in krajshi chlanki, n. pr.:

Dr. Kramberger: Nekaj opazk k poslednjemu ljudskemu shtetju na Koroshkem. Koledar CMD 1936 in drugi.

 

 

Opombe

1 Zanimivo sodbo o nemshko nacionalni stranki je zapisal zhe zgodaj v »Reformi« dr. Suzelka:

»Sie betrachten Österreich als ihre Domäne und die Völker Österreichs als ihre Leibeigenen und Nutzthiere. Aber das Mass ist voll! In der demnächstigen Periode unserer Geschichte kann für diese Partei kein hervorragender Platz mehr sein, oder es müsste Österreich aus der Geschichte verschwinden.« Po Slovencu (celovshkem) 9. 2. 1867.

2 Ta shtevila obsegajo tudi ozemlje, ki je pripadlo po vojni Jugoslaviji in Italiji.

3 »Mir« 8. 3. 1912. – »… da je izvedel shtetje pod vladno firmo nemshki “Volksrat”.«

4 V vasi Potoku v blizhini Celovca so nashteli l. 1880. 5 Nemcev in 29 Slovencev, po 10 letih pa 0 Nemcev in 58 Slovencev, po 10 letih zopet 47 Nemcev in 0 Slovencev. V blizhini te je kraj Gora in tu so nashteli l. 1880. 0 Nemcev in 39 Slovencev, 1890. zopet samo Slovence (41), l. 1900. pa 27 Nemcev in 5 Slovencev. In primer Pliberka, kjer so nashteli l. 1880. 171 Slovencev, pa je imela l. 1883. zhe Mohorjeva druzhba sama v njem 153 udov-narochnikov.

5 Tako so dobila n. pr. obchinska predstojnishtva v Selah, Slov. Plajberku in na Bistrici v Rozhu od okr. glavarja sledechi odlok:

»Die Bezirkshauptmannschaft hat wahrgenommen, daß in dortiger Gemeinde die Lehrerschaft vollständig bei der Bestellung der Zählkommissäre ausgelassen worden ist.

Die Bezirkshauptmannschaft kann diesen Vorgang nicht genehmigen und beauftragt die Gemeindevorstellung, sofort mit der Schulleitung Fühlung zu nehmen und die Lehrerschaft als Zählkommissäre heranzuziehen, soviele von den von der Gemeinde vorgeschlagenen Zählkommissäre sind auszuscheiden, als Lehrer zur Verfügung stehen. Die B. hat die Überzeugung, daß ohne Mitwirkung der Lehrerschaft die Zählung in der dortigen Gemeinde nicht die nötige Sicherheit, für welche sie verantwortlich ist, bieten würde. Die Lehrerschaft wird die Tätigkeit als Zählkommissäre kostenlos übernehmen. Über den Vollzug ist augenblicklich anher zu berichten.

Der Bezirkshauptmann Rainer m. p.«

6 Prva shtevilka je rezultat shtetja, druga shtevilka slovenskih glasov.

7 Obshirno to dokazuje broshura »Koliko je Slovencev na Koroshkem?«

 

 

(prva objava v reviji Slovanski svet - tezhnje neodvisne mladine; Ljubljana, leto I., okt. 1935 /

1, nov. 1935 / 2, dec. –jan. 1935-1936 / 3-4)

 

 

 

JOZHE PROCHÁZKA – tochnejshi podatki niso dostopni, znano je le, da je bil odg. ur. revije Slovanski svet, sicer pa shtudent prava v Ljubljani kakor souredniki. V broshuri Stanko Trchek: 70 let telesne kulture v Trnovem (Lj. 1978) je med chlani Sokola, ki so dali zhivljenja za OF, naveden Jozhe Procházka ml. (chlan je bil tudi Jozhe Procházka st.; v SBL je omenjen le Jozhef Procháska, cheshki skladatelj, ki je pred 1. sv. vojno deloval v Ljubljani). V gornji razpravi je pregledno predstavljen etnoproblem Koroshke, s kljuchno tochko, da so po 1. sv. vojni Slovenci na Koroshkem praktichno »izginili«, cheprav so pred vojno kot vechinoma kmechko prebivalstvo imeli najvechji prirastek v Avstriji. (Op. ur. I. A.)