Revija SRP 155/156

Jelka Pshajd

 

CILINA IZHA NA GORNJIH SLAVECHIH

 

Domachija Bezhan, znana kot Cilina izha, je panonska domachija, locirana na slemenu razlozhenega dela Gornjih Slávechev, juzhno od obchinskega sredishcha Kuzma. Danashnja oblika predstavlja enotno tlorisno zasnovo panonskega tipa v L z bivalnimi in gospodarskimi prostori pod enotno dvokapno slamnato streho. Natanchen pogled na stavbne detajle in uporabljena gradiva jasno pove, da je bila domachija grajena v razlichnih fazah. Najstarejshi del je nekoch samostojno stojecha lesena hisha s chrno kuhinjo, z dvema bivalnima prostoroma in ozko shrambo. Verjetno je bil zgrajen okoli leta 1890. Cimprane (lesene) stene so z notranje in zunanje strani ometane z ilovnatim ometom; tudi tla v celotni stavbi so prstena. Lesena kashcha je bila ob prvotno stransko fasado bivalnega dela dograjena nekoliko pozneje, kar izprichujejo likovno poudarjeni streshni zakljuchki chelnega zatrepa primarne sosednje stavbe, ki so se tako znashli v notranjshchini kashche. Hlev, zidan iz opeke in ometan z apneno malto, in enovito ostreshje domachije v tlorisni obliki L so dogradili okoli leta 1937. Prvotno je stal hlev samostojno in je bil zagotovo cimprane gradnje. Med hlevom in kashcho ima domachija odprt prostor (gümla), v katerem so lahko pod streho opravljali razlichna kmechka dela in shranjevali delovne pripomochke. Izjemna spomenishka vrednota domachije je ohranjena chrna kuhinja, redkost v lokalnem in shirshem slovenskem okolju. Kuhinjskemu prostoru dajejo arhaichno podobo chrne »sajaste« obloge na stropu in stenah, prvotno zidano ognjishche, plitke stenske odlagalne nishe in v stropu, diagonalno od ognjishcha, lesena dimnichna odprtina z zapahom. V prednji izhi se nahaja kajlasta krushna pech, ki se kuri iz chrne kuhinje.

Cilina izha je primer preprostega kmechkega doma z Gorichkega s posestjo, ki ni zadoshchala za prezhivetje in je bilo treba zasluzhiti she drugod. Odraz socialnih razmer ob koncu devetnajstega stoletja je vdahnil domachiji njeno osnovno podobo – skromno zunanjshchino s prav tako preprosto notranjshchino, vkljuchno s stanovanjsko opremo. Prva tretjina dvajsetega stoletja je za Bezhanovo domachijo pomenila spremembe v tipologiji in materialni strukturi. Zhivljenjske potrebe so privedle do vechanja povrshin in preoblikovanja v celoto, kot jo vidimo danes. Obmochna enota Maribor ZVKDS je Bezhanovo domachijo evidentirala (Gornji Slavechi – Domachija Bezhan, EShD 13754) zhe v zachetku devetdesetih let dvajsetega stoletja. Obchina Kuzma je domachijo razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena leta 2015. Prva celovita in strokovno vodena obnova zunanjshchine domachije se je zgodila leta 1999. Financhno sta jo omogochila Ministrstvo za kulturo in Obchina Kuzma. Naslednja obnova zunanjshchine in notranjshchine se je odvijala v letih 20172018. Prizadevanje lokalne skupnosti za ohranitev izjemnega stavbnega spomenika je rodilo projekt obnove domachije za novo, muzejsko namembnost.1

Cila (Cecilija) Bezhan je bila rojena leta 1924, umrla je leta 2013, stara 89 let. Vse zhivljenje je zhivela v tej hishi, siromashno in skromno, brez chasovnih bivanjskih sprememb ali izboljshav: brez elektrike, z ilovnatim podom, v chrni kuhinji s shtedilnikom na drva in z lesenim dimnikom, s starimi kosi pohishtva in brez kopalnice. Stranishche je bilo izven bivanjskih prostorov. Vodovod je dobila shele proti koncu zhivljenja (za kuhanje). Na njivi si je rochno pridelala okopavine in zhita tako, da je sama z motiko prekopala celo njivo – tu se v enaindvajsetem stoletju s plugom ni oralo! S koruznim lichjem je gnojila polje; z lichjem je nastiljala svinjam in polnila posteljno blazino. Svetila si je s svechami. Bila je pobozhna in je rada molila.2 Zato je v njeni zapushchini shranjenih priblizhno 300 kejpecof – svetih podobic, ki jih je prinashala z razlichnih cerkvenih dogodkov ali so ji podobice prinashali drugi. Glede na starost nekaterih podobic lahko domnevamo, da so ji posamezne ostale she od starshev. Podobice z angleshko in s francosko vsebino so najverjetneje povezane z izseljenishtvom in so bile Cili podarjene od tam. Podobice so bile shranjene med knjigami z versko vsebino, najvech med molitveniki. Besedilo na podobicah je slovensko, nemshko, madzharsko, italijansko, poljsko, francosko, latinsko, hrvashko in angleshko. Podobice iz Ciline zapushchine izvirajo iz dvajsetega stoletja; najstarejsha ima letnico 1909. Natiskane so bile ob razlichnih cerkvenih dogodkih, nekaj je podobic razlichnih druzhb, vmes so tudi podobice, ki so nagovarjale k razlichnim molitvam. Nekatere imajo na zadnji strani dopise darovalcev. Na eni izmed njih je pripis: »Slushaj mater in ocheta, nju zapoved ti je sveta, le tedaj naj ne velja, che bi zhalila Boga.«

 

 

1 Lilijana Medved, Cilina izha: pano in zlozhenka, Gornji Slavechi, september 2020.

2 Ivanka Celec, rojena leta 1962, Gornji Slavechi, september 2020.

 

 

 

_______­­­­_____

Jelka Pshajd, etnologinja Pomurskega Muzeja Murska Sobota 

 

 

 

 

 

Prednja izha. Foto: Tomislav Vrechich, september 2020.