Revija SRP 155/156

Janko Valjavec

 

POJOCHA TRAVICA

 

Artur je potegnil hlache navzgor in se vzravnal.

Vodo je lahko zadrzheval ure in ure, blata vchasih ni mogel niti pet minut. Star je bil devetnajst let, odkar je postal polnoleten, mu je dvakrat ushlo v hlache, vedno tik pred domom, tik pred odreshilnim stranishchem. Tezhko bi si zdaj privoshchil, da bi se podelal, do doma je imel vech kot dvajset kilometrov; chlovek na kolo morda vzame rezervno majico, rezervnih gat ponavadi ne. Trapasto se mu je zdelo, da ga je prijelo tik pred gozdom, le she tristo metrov bi moral stiskati; kakanje med drevesi bi mu bilo ljubshe od kakanja med koruznimi stebli – toda nuja je nuja, mudilo se je, povrhu ta koruza ni bila kar tako, poletje je bilo na svoji polovici in pasje vroche je bilo zhe od sredine maja. Slishal je, da se je v Prekmurju koruza zhe zachenjala sushiti, tu na Gorenjskem je bilo v tleh she dovolj vode, stebla so bila visoka in debela, storzhe je v zelenih ovojih razganjalo od soka.

Z izpraznjenim chrevesjem se je zachel prebijati  ven iz koruze, proti robu njive, proti svetlobi, proti kolesu, ki ga je bil pustil oprtega na tachko. Nekaj vrst pred koncem je skozi vrzeli med stebli zagledal postavo; sam pri sebi je zaklel in spremenil smer. Znova je pomislil, da bi moral stisniti zobe in chrevo ter se prebiti do drevja, zdaj ga bo neki kmet masiral, ker se mu je podelal na njivo, odsotnost shkode gor ali dol – ljudje so obchutljivi, lastnino imajo za svetinjo, kdove kakshen dushevni profil ima chlovek, ki ga chaka tamle zunaj. Ni mu bilo do tega, da bi se ukvarjal s komerkoli, ni mu bilo do tega, da bi se kdorkoli ukvarjal z njim, rad bi chimprej poganjal pedala, nazaj proti domu, proti Ljubljani; cheprav je bila ura shele enajst dopoldan, je morala biti temperatura zhe chez trideset stopinj.

Ugotovil je, da nima kam in stopil je na plano.

»Kaj si pochel v koruzi?« ga je vprashal moshki, zelo ochitno kmet, oblechen v umazan temnozelen delovni pajac, z rjavordechim obrazom in temnimi brki pod nosom. Ni bil videti prijazen – in stal je tik ob kolesu, eno roko je imel naslonjeno na sedezh.

Artur ni odgovoril.

»Si sadil pojocho travico, kaj? V moji koruzi!«

Arturjev molk mu ni bil vshech, she bolj jezen je postal – kot bi she ne slishal za rek kdor molchi desetim odgovori

»Lepo mi bosh pokazal, kje si sadil, in potem bova zaorala!«

To ni bilo slishati kot agrokulturni izraz, slishati je bilo kot nekulturna grozhnja.

Dedec je izpustil kolo, da se je prevesilo na desno stran, tisto brez tachke, in padlo na pred nedavnim pokoshen travnik. Stopil je proti Arturju, ki se je ob padcu kolesa namrshchil, ni mu bilo vshech, da nekdo tako ravna z njegovo lastnino.

»Ajde, greva!« je kmet zasikal v Arturja tako od blizu, da je lahko zavohal po zhganju dehtecho sapo.

Ko je Artur stopil iz koruze in kmeta zagledal z razdalje petdesetih metrov, se mu je zazdel podoben Bertu Sotlarju, igralcu, ki je v filmih tolikokrat zaigral trmastega, neuklonljivega, zhilavega slovenskega kmeta, pri gledalcu vzbujajochega obchudovanje in simpatijo; z razdalje pol metra ni bilo nikakrshne podobnosti, kmet pred njim je bil morda zhilav, toda simpatichen ni bil, tudi na pogled ne, vodene ochi je imel prepredene z zhilicami, nos je bil prevelik za ozek obraz, brki so viseli chez ozka usta skoraj brez ustnic.

Artur se je umaknil in stopil proti kolesu, hotel je preveriti, che je vse v redu z njim, padlo je na zobnike; ne bi ga rad pri petintridesetih stopinjah v senci po soncu porival vse do Ljubljane. Moshki ga je zgrabil za ramo.

Artur ga je pogledal.

»Nikamor ne bosh shel, dokler ne bosh pokazal, kje si sadil!«

Artur mu je rekel, naj ga pusti pri miru.

Kmet ga ni razumel.

»Kaj momljash, si mutast?«

Artur se je otresel prijema, se sklonil, pobral iz prsti izoran kamen na robu njive in kmeta mahnil za desno uho, da je klecnil na kolena, najprej na levo, nato she na desno. Naslednji udarec ga je zadel na vrh glave, s kolen ga je spravil na trebuh, nepremichno je oblezhal na travi.

Artur ni bil mutast. Tudi gluhonem ni bil. Samo gluh. Njegov materni jezik je bil tako kot za vse gluhe jezik kretenj, slovenshchina je bila zanj nauchen, skoraj tuj jezik. Zelo slabo ga je govoril, najslabshe v svoji generaciji. Che ne bi bilo starshev, ga to ne bi motilo, sam se ni slishal, z najboljshimi prijatelji se je pogovarjal s kretnjami. Starshi so bili neprijetno strogi, posebno mama, nikoli ni bila zadovoljna. Kot otrochichka so ga primerjali z Matejem in Sanjo, v osnovni sholi s Petrom, Katarino in Tamaro, v srednji sholi s Simono in Davorjem, vedno je bil kdo, ki se je nauchil tako lepo – mamine ustnice so besedi oblikovale takooo lepooo – govoriti v primerjavi z njim, she zdaj, ko jih je imel skoraj dvajset, ga je popravljala, da mu ni ime Asu, ampak Artur. Kot bi njemu to kaj pomenilo …

Ne momljaj, Artur, ne momljaj, je doma z ustnic bral toliko let, zlasti z maminih, oche je ugotovil, kako sovrazhi to besedo, ni je vech uporabljal, sprijaznil se je, da njegov sin nikoli ne bo govoril niti tako, kot lahko govori vechina gluhih, nehalo ga je motiti, mama pa je she naprej gonila svoje o momljanju – alergichen je postal na to besedo, gledal je stran, prednost gluhosti je, da chloveku lahko preprosto obrnesh hrbet in ga ne slishish vech. Kljub temu ga je vchasih prijelo, da bi jo mahnil …

In zdaj ta kmet, ki omenja nekakshno pojocho travico, smrdi po pijachi, meche njegovo kolo po tleh, mu grozi, ga stisne za ramo in ga zhali z momljanjem; tezhko je lovil njegove besede pod visechimi brki, toda besedo momljanje je takoj prepoznal, takoj je reagiral, zdaj je, kar je.

Pogledal je kamen, ki ga je she vedno drzhal v roki – na  njem ni bilo videti sledov krvi. Vrgel ga je v koruzo, tako dalech, kot je le mogel. Stopil je proti kolesu, ga pobral in pregledal, nich ni bilo skrivljeno, nich odlomljeno; naredil je nekaj krogov po travi, shlo je, kolo je bilo neposhkodovano.

Ozrl se je proti kmetu in videl, da se je zdramil, vstajal je, drzhal se je za glavo in gledal okrog sebe, kot da se skusha spomniti, kaj se je zgodilo; uzrl je Arturja, posvetilo se mu je, planil je proti njemu, toda Artur je zhe poganjal pedala, zhe je bil na asfaltu, cesta je bila prazna, prestavil je in pospeshil, kmet je ostal dalech zadaj.

Artur se je ustavil, pochakal na mestu, z levo nogo na tleh, z desnim stegnom chez drog kolesa. Ozrl se je nazaj, kmet je nehal techi, gledal je proti njemu. Artur je visoko dvignil levico in iztegnil sredinec; kretnja ima enak pomen za gluhe in za slisheche. Nato se je odrinil od asfalta, se namestil na sedezh in odkolesaril proti Ljubljani.