Revija SRP 155/156

Janez Hrovat

 

DOJEMANJE POLITICHNO-UPRAVNEGA IN JEZIKOVNO-GEOGRAFSKEGA FENOMENA ZEDINJENE SLOVENIJE V 21. STOLETJU

 

Slovenski zbor na Dunaju je 20. aprila 1848 zapisal: »Vsako serce iskreno bije za blagor dezhele, v kteri je chlovek rojen, v kteri starshi, bratji in mile sestrice prebivajo; v Ijubezni domovine se vse zjedini. Tako obstoji tudi na Dunaju »slovenski zbor«, kteriga udji imajo vsi dolzhnost, z besedo in djanjem pripomochi zbora namen dosechi. Kdo bi z veseljem za blagor domovine vsega ne daroval? -- Namen tega zbora je speljati:

Da se politishko razkropljeni narod Slovencov na Kranjskim, Shtajerskim, Primorskim in Koroshkim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenam "Slovenja" zedini, in da ima za-se svoj dezhelni zbor.« (WikiVir, Zedinjena Slovenija).

 

»Nas Slovencev je malo. Zato pa nam je tem bolj skrbeti, da se razkosani deli nashe domovine zopet v eno poveche telo zedinijo; pa da v to telo vse ono spravimo, kar je koli nashe krvi, nashega jezika. Zguba vsacega koticha nashe zemlje vsake nashe vasice nas hudo udarja …« (chasopis Slovenec, 1866).

 

Poznavanje pravne in upravne, lingvistichne, etnichne in narodne stvarnosti v trikotniku Vzhodnih Alp, severnega Jadrana in Panonske ravnice 18., 19. in 20. stoletja podira okvire razmishljanja ochetov projekta Zedinjene Slovenije – Matije Majarja Ziljskega, Petra Kozlerja in ostalih narodnih buditeljev slovenskega naroda 19. in 20. stoletja.

Gledano s teritorialne perspektive, so si avtorji in zagovorniki Zedinjene Slovenije izhodishchno predstavljali tisto, kar je kot slovensko prepoznal geograf Peter Kozler, ki je po svoji metodologiji zarisal »strnjeno slovensko etnichno ozemlje«, in to ozemlje naj bi uteleshalo bodocho upravno-politichno avtonomno Slovenijo.

Zavedajoch se privilegijev kritichne zgodovinske distance ter shirshega in globljega nabora pravnih in upravnih, lingvistichnih, etnichnih in narodnih danosti v trikotniku Vzhodnih Alp, severnega Jadrana in Panonske ravnice (AJP) v 18., 19. in 20. stoletja, smemo in moramo redefinirati in aktualizirati dojemanje tako politichno-upravnega kot tudi jezikovno-geografskega koncepta Zedinjene Slovenije.

 

 

 

Slika: Kozlerjev zemljevid Zedinjene Slovenije: prikazana verzija zemljevida zaobjema Spodnjo Shtajersko, Krajnsko, Koroshko, Primorsko, Beneshko Slovenijo in Rezijo, Kvarnerski zaliv z delom Civilne Hrvashke, Panonsko Slovenijo prek Mure (Prekmurje).

 

 

1. Uvod

Zedinjena Slovenija (ZS) velja za politichno-upravni imperativ slovenskega narodnega preporoda 19. in 20. stoletja. V ozemeljskem smislu zaokrozhuje podrochja, ki jih poseljuje prebivalstvo s slovensko narodno samoopredelitvijo; gre za prebivalstvo, ki komunicira vechinsko ali pretezhno v slovenskem jeziku in ki ga je mogoche v politichno-kulturnem smislu prepoznati in oznachiti kot slovensko.

 

 

2. Metodoloshka in kontekstualna izhodishcha

 

Projekt Zedinjene Slovenije (ZS) ima mochno politichno, geopolitichno, etnopolitichno in jezikovno dimenzijo. Tako kot sleherni projekt, ki ima ambicijo biti stalen oz. dolgotrajen, terja tudi izris ZS veliko mero politichne senzibilnosti in dojemljivosti ter zahteva veliko mero odobravanja vseh neposredno in posredno vpletenih delezhnikov. Zapisano drugache, sleherni projekt, ki ima ambicijo biti stalen oz. dolgotrajen, mora uzhivati legitimnost ozhje in shirshe okolice. Uzhivanje legitimnosti je tesno povezano z »ostrino« implementacije izrisa (definicije) projekta. Torej, izris in implementacija projekta morata potekati na nachin, ki ne ponizha niti drastichno ne prikrajsha vpletenih delezhnikov, marvech prav nasprotno; sleherni trajni projekt mora biti sprejemljiv za ozhjo in shirsho okolico ter mora jasno izkazovati boljshe in kvalitetnejshe reshitve oz. ureditve od prehodnega projekta.

Novi red in/ali nova druzhbenopolitichna ureditev in/ali geo- in etno-politichna ureditev mora jasno odrazhati svojo superiornost vis-à-vis ureditvi, ki jo nadomeshcha. Dodajanje kvalitativne globine in shirine je nujen predpogoj za doseganje trajnosti in legitimnosti nekega (geopolitichnega) projekta, sicer je le-ta obsojen na kratkotrajnost in na propad.

 

 

3. Zgodovinske prelomnice na poti implementacije Zedinjene Slovenije

 

 

Slika: Tradicionalno obravnavane zgodovinske dezhele na Slovenskem: (Spodnja) Shtajerska, Kranjska, Koroshka in Primorska (Gorishka, Istra in Trst).

 

 

3.1. Prepreke pri implementaciji Zedinjene Slovenije v Avstro-Ogrskem drzhavnem ustroju in cesarjev Manifest

 

Zavoljo prednostnega uposhtevanja narodnega oz. etno-jezikovnega razmejitvenega kljucha velja, da je upravno-politichno zaokrozhevanje entitete Zedinjene Slovenije nacheloma v neskladju z upravno-politichnimi mejami 19. stoletja na podrochju med vzhodnimi Alpami, Panonsko ravnico in Jadranskim morjem (AJP). Zapisano dejstvo je v zelo veliki meri otezhevalo in zaviralo proces delovanja narodnih centripetalnih sil oz. izoblikovanja narodnega poenotenja v politichno-upravnem smislu; cesarski rezhim na Dunaju je bil sila zadrzhan do poskusov morebitnih popravkov in/ali revizij upravno-politichne chlenitve Habsburshke monarhije. Varovanje kontinuitete vsebine in forme (tudi ozemeljske) »dezhel« Monarhije je bilo osrednja skrb monarhichnega sistema, ki je svojo vlogo gospodarja podonavskih dezhel pogosto tolmachil prav kot skrb za ohranjanje vechstoletne tradicije.

Razumevanje Zedinjene Slovenije v chasu do razpada Podonavske monarhije se je upravno-geografsko pretezhno omejevalo na avstrijski del Monarhije. Ogrski del Monarhije je v upravno-politichnem smislu veljal she za posebej togega; kakrshni koli upravno-politichni popravki Ogrske so bili tako formalno-pravno kot tudi realno-politichno povsem neizvedljivi.

Implementacija upravno-politichne avtonomne Zedinjene Slovenije pod habsburshkim zhezlom se je izkazala za de facto nedosegljivo; vladajochi rezhim je bil nepripravljen na spremembe in na grozdenja zgodovinskih dezhel; Slovenci ogrskega dela Monarhije so v pretezhnem delu ostali politichno-kulturno nenaslovljeni, izjema so bili Slovenci Slovenske krajine, podrochja, ki ga danes poimenujemo Prekmurje in Porabje; she manj mozhna je bila upravna unifikacija ozemelj avstrijskega in ogrskega dela Monarhije.

V jeseni 1918, v chetrtem letu prve svetovne vojne, so se kazali obrisi novega politichnega izrisa zemljevida Evrope; politichni pritisk antante, s predsednikom ZDA W. Wilsonom na chelu, na centralne sile se je povechal do te mere, da je avstrijski cesar Karel I. pristal na velike spremembe, ki so vodile do implementacije slovenske drzhavne zamisli, kar v svojem prispevku pojasnjuje A. Lenarchich:

»Nazadnje se je suveren cislajtanskih ("svojih dednih") dezhel odlochil in 16. oktobra 1918 podpisal Manifest, v katerem je priznal, da imajo dezhele Cislajtanije (ki so drzhave, saj so sestavljale Dvojno monarhijo z Ogrsko) pravico po etnichnem kriteriju izbrati svoje drzhavne zbore in se po svoje odlochiti o nadaljnjem skupnem zhivljenju. Hkrati pa je potrdil, da tega nikakor ni mogoche uveljaviti v Kraljevini Ogrski.

Chehi so zhe med vojno pripravljali teren in nemudoma razglasili svojo lastno drzhavnost (Chehoslovashka je nastala 28. oktobra 1918), 21. oktobra 1918 so "avstrijske" dezhele (z nemshko govorecho vechino oz. takshni deli Koroshke in Shtajerske) na Dunaju razglasile Deutsch Österreich, prav zadnjega dne tega meseca, torej 31. oktobra 1918 pa so se prebudili tudi slovenski poslanci in v stavbi parlamenta Vojvodine Krajnske (danes degradirana v sedezh Univerze v Ljubljani) sprejeli sklep ter razglasili, da "vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih dezhelah". Nastala je nova drzhava, zveza slovenskih dezhel - dejansko Zedinjena Slovenija, kot je to opisal notranji minister te vlade, dr. Janko Brejc.

31. oktobra 1918 se je v Ljubljani v stavbi parlamenta Vojvodine Krajnske zgodila razglasitev drzhave – zveze slovenskih dezhel ("Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih dezhelah"), in to po legitimni, legalni in suvereni odlochitvi poslancev slovenskih dezhel Cislajtanije, povsem skladno z ustavnim veljavnim aktom suverena, izdanim dne 16.10.1918, ki je legaliziral svobodno odlochanje drzhav ("dezhel") Cislajtanije tako glede svoje notranje ureditve, kot tudi povezovanja.« (Lenarchich 2018a).

Navedeni prispevek pojasnjuje in dokazuje, da je imel projekt Zedinjene Slovenije avstrijskega dela dvojne Monarhije vso potrebno pravno podlago za svoj obstoj. S tem, ko je »vlada v Ljubljani prevzela vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih dezhelah« (Lenarchich 2018b), je bila formalno rojena Zedinjena Slovenija. Suveren Karel I. je s svojim Manifestom ustavno-pravno odprl vrata Zedinjeni Sloveniji, vendar je imela mlada Slovenija ogromne izzive zlasti v dveh tochkah: a) na poti do internacionalno-pravnega priznanja v okviru nove »Wilsonske Evrope«, in b) izziv ozemeljskega zavarovanja »cesarjeve dedishchine« vis-à-vis ozemeljsko ambicioznima sosednjima drzhavama – Italiji in Avstriji.

De facto izplen razglasa Narodnega sveta v Ljubljani 31. oktobra 1918 je ozemlje, ki ga je med letoma 1929-1941 uteleshala Dravska banovina. Ozemeljsko gledano, je bila slovenska upravna entiteta Dravska banovina pravzaprav minimalistichna Zedinjena Slovenija, poleg tega je bila politichno podrejena belgradski centralni oblasti.

 

 

3.2. Zedinjena Slovenija v chasu politichnega povezovanja Juzhnih Slovenov

 

Zhelja pretezhnega dela slovenske politichne elite 20-ih let 20. stoletja je bila dosechi politichno avtonomno Zedinjeno Slovenijo, zarisano po slovenskih etnichnih mejah v okviru federalne Jugoslavije. Vojashki in diplomatski premochi zlasti Kraljevine Italije in v nekoliko manjshi meri novonastale Nemshke republike Avstrije nad Kraljevino Jugoslavijo ter pomanjkanju razumevanja pomena nedeljivosti Koroshke na slovenski strani gre kritika, da je ostala Zedinjena Slovenija na svojem geografskem severu, zahodu in jugozahodu drastichno osiromashena. V chasu partnerstva in »prijateljstva« z juzhnimi Sloveni, zlasti s sosednjimi H(o)rvati ter pod vplivom ilirskega in jugoslovanskega tolmachenja povezanosti juzhnih Slovenov, se v slovenski (proto)drzhavni (za)misli ni porodila tezhnja po vkljuchevanju panonskih Slovencev provincialne Hrvashke v slovenski drzhavni kontekst. Zdi se, da je realno-politichno sodelovanje z juzhnimi Sloveni nasproti politichno in gospodarsko superiornim Nemcem (»Germanom«) onemogochilo preskok slovenske drzhavne zamisli v okvire, ki sta jih na jezikovnem podrochju jasno definirala in argumentirala Kopitar in Mikloshich; kot je Kopitar v pismu Zhigi Zoisu 18. oktobra 1809 zapisal: »Provincialni Hrvat je Slovenec po zgodovini in slovnici« (Pogachnik 1977, 177).     

 

 

Slika: Razshirjenost slovenskih panonskih govorov oz. »kajkavshchine« v kontekstu Republike Hrvashke.

 

 

 

3.3. Razdruzhevanje narodov Jugoslavije in Zedinjena Slovenija

 

Imperativ slovenskih osamosvojiteljev v 90-ih letih 20. stoletja je bil dosechi neodvisno in suvereno Republiko Slovenijo, pri chemer velja zapisati, da v chasu osamosvojitve ni bila jasno naslovljena nobena ozemeljska alternativa zakolichenju Socialistichne republike Slovenije. Zapisano drugache, slovenska drzhavna misel t. i. slovenske pomladi se je v ozemeljsko-teritorialnem smislu povsem naslonila na federalno enoto Socialistichne federativne republike Jugoslavije Socialistichno republiko Slovenijo (SRS).

Zlasti srbska in hrvashka drzhavna ideja sta razkrajanje Jugoslavije prepoznali kot zgodovinsko prilozhnost za doseganje svojih etno- in geopolitichnih ciljev zunaj okvirov razmejitve med republikami Jugoslavije.

Politichna elita nastajajoche Republike Slovenije poznih 80-ih in zgodnjih 90-ih let 20. stoletja je zaobshla podrochja Zedinjene Slovenije onkraj republishkih mej; kajkavsko in istrsko vprashanje se nista znashli na (javno)politichni agendi v chasu osamosvajanja.

 

 

4. Dojemanje Zedinjene Slovenije v 21. stoletju

 

Dojemanje koncepta Zedinjene Slovenije je v osnovi mogoche interpretirati na dva nachina.

 

 

4.1. Dojemanje Zedinjene Slovenije v obstojechem internacionalnem kontekstu – Zedinjena Slovenija kot jezikovno-geografski fenomen

 

Prvi nachin razumevanja Zedinjene Slovenije je v kontekstu veljavnega internacionalnega reda in aktualnih razmejitev med suverenimi drzhavami. V kontekstu ZS kot jezikovno-geografskega koncepta, ki je chasovno in vsebinsko she vedno aktualen, je dolzhnost Republike Slovenije (RS) kot politichne institucije in avtoritete opravljanje vloge varuhinje jezikovnih, etnichnih, narodnih in kulturnih specifik na celotnem podrochju ZS – torej prek okvirov Republike Slovenije. Primarno gre za skrb za ohranjanje zhivih in nezhivih spomenikov slovenskega jezika, kulture, geografskih poimenovanj. Hkrati gre za vech; gre tudi za ozaveshchanje, prepoznavanje in ohranjanje prisotnosti tradicionalnih in/ali avtohtonih neslovenskih jezikovnih, etnichnih in kulturnih dokazov.

Doktrina Zedinjene Slovenije presega »zgolj« skrb za ohranjanje, razvoj in rast slovenstva v zamejstvu, presega modus operandi nacionalnih drzhav, saj se postavlja v vlogo ohranjanja stoletnih jezikovnih, etnichnih in kulturnih stikov in prepletanj. (So)upravljanje in/ali skrb za podrochji, kot sta dezhela Koroshka in »Kajkavska dezhela«, namrech nujno terjata tovrstno senzibilnost.

 

 

4.1.1. Slovenski kulturni prostor in Zedinjena Slovenija

 

Doktrina ZS je sorodna konceptu slovenskega kulturnega prostora, s to razliko, da je poslanstvo Zedinjene Slovenije 21. stoletja shirshe in globlje:

a) shirshe zato, ker naslavlja in zajema podrochje celotne dezhele Koroshke, ne zgolj etnichno slovensko juzhno Koroshko, in ker naslavlja celoten slovenski panonski prostor, ki zajema tudi t. i. »kajkavski govorni prostor«;

b) globlje zato, ker ne naslavlja zgolj Slovencev v narodnostnem smislu, marvech tudi:

- Slovence (zgolj) po jeziku/shprahi, kulturi, zgodovini (»Kajkavce«);

- naslavlja avtohtone etnije in narodnosti celotne Zedinjene Slovenije: koroshke in spodnjeshtajerske Nemce ter Kochevarje na Kranjskem, istrske Italijane in Gradishke Furlane.

 

 

Slika: Ozemlje Republike Slovenije; zeleno in vijolichno sta oznacheni podrochji avtohtone italijanske in madzharske manjshine, oranzhno in rdeche so oznachena podrochja avtohtone slovenske manjshine v Italiji, v Avstriji in na Madzharskem – »slovenska uchbenishka oz. sholska verzija«.

 

 

 

Slika: Slovenska narechja po Ramovshu. Po njem sodita tako buzetski govor (Buzet v osrednji Istri) kot tudi kostelski govor (»kostelshchina« na obeh bregovih Kolpe) med slovenska narechja.

 

 

4.2. Dojemanje Zedinjene Slovenije kot politichno-upravni cilj

 

Drug nachin dojemanja Zedinjene Slovenije je dojemanje ZS kot nedosezhenega geopolitichnega imperativa. Slovenska drzhavna misel 20. stoletja je preshla shtevilne faze. Zanimiva je obratno sorazmerna korelacija med doseganjem (vechje) stopnje politichne avtonomije in naposled suverenosti slovenskega naroda na eni in teritorialnimi kompromisi oz. odpisi (proto)drzhavnega ozemlja (Zedinjene Slovenije) na drugi strani; cena vechje politichne avtonomnosti in naposled suverenosti v letih 1919, 1946 in 1991 je bila izguba oz. ozhigosanje internacionalno-pravnih mej v neskladju z izrisom Zedinjene Slovenije.

Ozemlje danashnje Republike Slovenije je »realno-politichna Zedinjena Slovenija«; je rezultat vlozhenega truda, prizadevanj in aspiracij slovenske drzhavne (za)misli 20. stoletja v danem ozhjem in shirshem internacionalnem okolju in klimi.

Doseganje meddrzhavno uveljavljene in priznane ZS je ostalo nedosezheno zaradi preozko zastavljenih ozemeljskih aspiracij (nenaslovljena nedeljena Koroshka namesto naslovljene deljene, nenaslovljena »Kajkavska dezhela« oz. podrochje nekdanjega Slovenskega kraljestva, nenaslovljena Istra med Dragonjo in Mirno) ter zaradi tezhavnega internacionalnega in sosedskega konteksta.

Doseganje internacionalno-pravno priznane ZS bi bilo mozhno zgolj v primeru

a) jasno zastavljenih ozemeljskih aspiracij in

b) vrhunsko izpeljanih »prehodov«;

najprej prehoda iz avstro-ogrskega v jugoslovanski drzhavni okvir in nato prehoda iz jugoslovanskega drzhavnega okvira v drzhavno suverenost in samostojnost. Preskromne jezikovno-etnichne ozemeljske aspiracije in tezhavnost doseganja bolj ugodnih drzhavnih mej s sosednimi drzhavami sta kljuchna dejavnika, ki sta privedla do realno-politichnega dejstva, da je projekt Zedinjene Slovenije zreduciran na ozemlje in prebivalstvo, ki ju zaobjema s svojimi drzhavnimi mejami priznana Republika Slovenija (20.273 km³).

Doseganje Zedinjene Slovenije kot politichno-upravni cilj v trenutni evropski in globalni drzhavno-pravni konstelaciji je nerealen imperativ. Revizije drzhavnih mej se namrech dogajajo po vechjih politichno-vojashkih pretresih, denimo leta 1648 z Vestfalskim mirom, 1699 z mirom v Sremskih Karlovcih, 1815 z Dunajskim kongresom, 1918-1919 s parishkimi mirovnimi konferencami, ter z mirovnimi pogodbami po II. svetovni vojni: z Avstrijsko drzhavno pogodbo 1955 in z Osimskimi sporazumi 1975. Padec realnega komunizma v obdobju 1990-1993 je bil zadnji geopolitichni prelom na stari celini, prelom, ki je omogochil razgradnjo vechnarodnih drzhav in pojav novih nacij na politichnem zemljevidu Evrope.

Realno-politichna revizija drzhavnih meja bo mogocha shele po naslednjem vechjem politichno-vojashkem pretresu v Evropi, pri chemer velja, da je tovrsten »pretres« oz. spopad vse prej kot v interesu chloveshtva. Izid tovrstnega pretresa je sila negotov zlasti za manjshe igralce internacionalnega zbora.

 

 

5. Izris aktualizirane Zedinjene Slovenije

 

Aktualizacija izrisa Zedinjene Slovenije mora zavoljo doseganja kar najvechje zgodovinske in sodobne legitimnosti pazljivo slediti naslednjim kriterijem:

a) uposhtevati in v najvechjem mozhnem obsegu slediti mejam tradicionalnih upravno-politichnih entitet srednjeevropskega prostora: Vojvodine Kranjske, Vojvodine Shtajerske, Vojvodine Koroshke, Primorske ter Civilne Hrvashke;

b) uposhtevati avtonomni pravno-formalni status zgoraj nashtetih in tudi Slovenskega kraljestva oz. pokrajine Slovenje (sodobne »Slavonije«) v okviru Ogrske krone ter uposhtevati in v najvechjem mozhnem obsegu zaokrozhiti slovensko govorecha podrochja Slovenskega kraljestva, to je pravzaprav strnjeno slovensko jezikovno in etnichno podrochje, ki ga sodobni jezikoslovci oznachujejo kot »kajkavsko govoreche podrochje« Republike Hrvashke.

 

 

 

Slika: S tanko rdecho chrto so zarisane meje med »slovenskimi dezhelami« oz. meje med administrativno-politichnimi enotami habsburshke Avstro-Ogrske. Rumena odebeljena chrta prikazuje slovenski oz. jugoslovanski meddrzhavni razmejitveni predlog na zahodnem in na severnem delu slovenskega narodnega ozemlja (1918-19).

 

Vojvodina Shtajerska je v geografskem oziru pestra pokrajina. Njena osnovna geografska chlenitev je trodelna: Gornja Shtajerska je alpska dezhela v porechju zgornje Mure in Anizhe. Dezhelna prestolnica Gradec (Graz) predstavlja geografski prehod med alpsko Gornjo- in ravninsko Srednjo Shtajersko. Zavoj Mure proti vzhodu je geografska meja ravninske Srednje Shtajerske z grichevnato Spodnjo Shtajersko, ki se na svojem jugu zakljuchuje z reko Savo.

Jezikovno in etnichno je bila smelo razdeljena po »Maistrovem kljuchu«; levi breg Mure sodi k nemshki (avstrijski Srednji Shtajerski) drzhavni tvorbi, desni k slovenski (Spodnji Shtajerski).

Vojvodina Koroshka je v geografskem oziru popolnoma koherentna in zakljuchena celota, povsem neprimerna za politichno cepitev. Celotna dezhela gravitira h geografskemu, prometnemu in upravno-politichnemu sredishchu, t. j. k Celovshki kotlini s Celovcem (Klagenfurt). Jezikovno in etnichno gledano, je razmerje med Nemci in Slovenci 2 proti 1 (izhodishchno leto 1900); nachelna meja med strnjenim nemshkim in strnjenim slovenskim etnichnim podrochjem je Celovec, ki dezhelo deli na vechinsko juzhni slovenski jug in na vechinsko severni nemshki sever.

Zaradi shtevilnih dokazov slovenske jezikovne prisotnosti in izvirnosti tudi na Zgornjem Koroshkem je potrebno (Vojvodino) Koroshko v celoti grozditi skupaj s slovenskimi dezhelami v objem Zedinjene Slovenije.

Zaradi specifichnosti zgodovinskega sobivanja in tekmovanja med koroshkim nemshtvom in koroshkim slovenstvom je nujno, da se z vsemi politichnimi, upravnimi in pravnimi sredstvi poskrbi za revitaliziranje in razvoj dvojezichnosti in dvojezichnega duha na celotnem Koroshkem.

 

 

5.1. Izris in zaokrozhevanje posameznih upravno-politichnih entitet Zedinjene Slovenije

 

Vojvodina Kranjska; Kranjsko je mogoche prepoznati kot etnichno, jezikovno in geografsko zakljucheno in nedeljivo celoto. Kranjsko delimo na Gorenjsko (Gornjo Kranjsko), Dolenjsko (Dolenjo ali Dolnjo Kranjsko) in na Notranjsko. Jasno definiranemu ozemlju Kranjske je potrebno pridruzhiti slovensko (»kajkavsko«) govorecha podrochja desnega brega zgornjega Pokolpja oz. Gorskega kotarja, kjer najdemo kraje Chabar, Delnice, Lokve, Fuzhine, Ravna gora.

Podrochje Kochevske so v preteklosti zaznamovali Kochevarji, ki so se v jezikovnem in kulturnem smislu razlikovali od preostalega spodnjekranjskega (dolenjskega) prebivalstva. Zaradi njegove stoletne prisotnosti je na Kochevskem potrebno podati priznanje in veljavo tudi kochevarskemu nemshtvu.

 

 

Slika: Zemljevid Vojvodine Koroshke nazorno prikazuje jezikovno in etnichno polarizacijo dezhele: juzhna, pretezhno dolinska Koroshka je bila v etnichnem oziru slovenska, severna gorata pa nemshka. Zemljevid postrezhe s starimi, avtohtonimi slovenskimi poimenovanji krajev, vodovij in gora celotne Koroshke.

 

Dezhela Primorska oz. nekdanje Avstrijsko Primorje (Österreichisches Küstenland) povezuje naslednje shtiri (4) zgodovinske entitete: Gorishko, Gradishko, Istro in mesto Trst. Primorska je geografsko in etnichno sila razgibana politichno-upravna entiteta, zato jo je deliti po preudarnem kljuchu.

Meja med Avstro-Ogrsko in Italijo po zdruzhitvi Italije leta 1866 v veliki meri pomeni potrditev stare habsburshko-beneshke meje ob desnem bregu reke Soche. Naslonitev na zadnjo internacionalno-pravno veljavno mejo med Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo velja obdrzhati v popolnem obsegu. Ta drzhavna meja v precejshnjem obsegu pretezhno sovpada z narodno-jezikovno mejo med slovenskim in furlanskim (romanskim) govornim prostorom, pri chemer velja izpostaviti, da ostane po tej formuli podrochje Beneshkih Slovencev v Furlaniji oz. v Italiji ter da ostane del furlanskega etnichnega in jezikovnega ozemlja na Gradishkem, kar pomeni na »Primorskem«, torej v Sloveniji. Internacionalno-pravno priznana meja ne nudi popolne etnichno-jezikovne razmejitve, vendar ponudi presenetljivo uravnotezheno obojestransko teritorialno kompenzacijo, kar je izredno elegantna reshitev.

Mesto Trst s svojo okolico si zasluzhi poseben status oz. ohranitev le-tega. Zaradi njegovega kozmopolitstva, naslonjenega na slovensko zaledje, mesto Trst z okolico zasluzhi poseben status (primerljiv s hanzeatskimi mesti na Baltiku in na Severnem morju) oz. ohranitev takega statusa.

Aktualna geopolitichna delitev Istre je neuravnotezhena in izkrivljena. Avnojska Hrvashka in njena naslednica Republika Hrvashka je tista, ki je neupravicheno dobila levji delezh suverenosti nad istrskim polotokom.

Stoletja pred Napoleonovim manevrom izbrisa Beneshke republike s politichnega zemljevida je Istra brez grofije Pazin in brez ozhjega Kvarnerja pripadala Beneshki republiki, ki je v veliki meri zaznamovala Istro. Zgodovinskim dejstvom navkljub so Benetke, drzhava pretezhnega latinskega jezikovno-kulturnega kroga, v odlochujochi meri zaznamovale podrochje (Beneshke) Istre. Stoletja dolgo politichno, upravno in jezikovno prisotnost latinsko govorechih Benechanov na istrskem polotoku je vsekakor potrebno primerno uposhtevati pri snovanju uravnotezhene in dolgorochne politichno-upravne razmejitve oz. delitve Istre.

Potrebno je spoznanje, da je »slovensko Primorje«, opirajoch se na jezikovne in na geografske kriterije, zamejeno z rekama Socho in Mirno; torej se korigirano »slovensko Primorje« oz. istrski odsek »slovenskega Primorja« razteza od Milj (Muggia), pravzaprav predmestja Trsta, do izliva reke Mirne v Jadran pri Novigradu (Cittanova). Preshtevilni raziskovalci etnichnih in jezikovnih meja slovenstva pozabljajo, da je avtohtoni govor glavnine prebivalcev med Dragonjo in Mirno »kajkavski«, poznan tudi kot »buzetski govor«.

Ugotovitvi, da gre slovenski odsek Primorske grobo zamejiti s Socho in z Mirno oz. natanchneje s »staro« habsburshko-beneshko mejo na zahodu in z reko Mirno na jugu, sledi naslednja ugotovitev, ki jo velja utemeljiti zlasti s poznavanjem stoletne prisotnosti Benechanov v beneshki Istri; Istra juzhno od Mirne in zahodno od reke Rashe, torej osrednja Istra, mora biti vkljuchena v latinski, t. j. italijanski drzhavni okvir. Hrvashka drzhava (Republika Hrvashka) je lahko v primeru zanjo najbolj ugodne razmejitve upravichena do svoje zahodne meje na reki Rashi ali v slabshi razlichici na razvodnici gore Uchke.

Zapisana formula odpravlja anomalije, nastale v chasu izrisov avnojske Slovenije in avnojske Hrvashke; slednji je bilo dodeljeno ozemlje Istre, ki ni bilo nikoli v zgodovini povezano s hrvashkimi politichnimi tvorbami.

Trajna reshitev »istrskega vprashanja« terja izris meddrzhavnih mej v Istri, ki uposhteva aspiracije vseh treh zalednih drzhavnih tvorb: Republike Italije, Republike Slovenije in Republike Hrvashke. Sedanja aktualna ureditev je posledica italijansko-jugoslovenskega merjenja mochi, velika in neupravichena dobitnica »italijansko-jugoslovenskega« kompromisa je (avnojska) Republika Hrvashka.

Panonska Slovenija povezuje podrochja in regije kjer odlochno prevladujejo slovenski panonski govori: Porabje*, »Prekmurje« oz. Slovenska marka, Medmurje (»Medjimurje«), (H/o/rvatsko) Zagorje, (H/o/rvatsko) Prigorje, Turopolje, Lonjsko polje, Moslavina, Pokolpje, zahodni del Podravine.

Poleg nashtetih regij velja kot prehodno panonske prepoznati tudi naslednje regije: Prlekijo, Haloze, vzhodni del Slovenskih goric (na Shtajerskem) in Belo krajino (na Kranjskem).

Slovenski panonski govori, prepoznani kot »kajkavski«, so avtohtoni tudi onkraj panonskih geografskih okvirov, in sicer v Gorskem kotarju in v Istri na podrochju Buzeta.

Panonska Slovenija oz. Panonija ima dolgo upravno tradicijo she iz antichnih chasov. V srednjem veku je bila temeljito izprichana drzhavnost Slovencev med Savo in Dravo v takratni entiteti Slovenje oz. Slovensko kraljestvo. Glavnina ozemlja panonskih Slovencev 19. stoletja je bila upravno povezana v t. i. Civilno ali Provincialno H(o)rvashko. Kolikor upravni entiteti pod imenom Civilna H(o)rvashka dodamo Medmurje, Prekmurje in Porabje, povezhemo veliko vechino regij s slovenskimi panonskimi govori. Vzhodno in juzhno od te jezikovno strnjene regije najdemo shtokavsko (srbsko) govoreche regije, ki so bile v 18. in 19. stoletju upravno prepoznane kot krajishke regije (Vojna krajina). Vojna krajina je bila v upravnem smislu v 2. polovici 19. stoletja razpushchena, vendar je jasna lochnica med slovenskimi panonskimi govori (kajkavshchino) in srbskim oz. hrvashkim (novo)shtokavskim jezikom ostala vidna in prisotna tudi danes.

 

 

Slika: Zemljevid Karla von Czoerniga iz sredine 19. stoletja prepoznava prebivalce Civilne oz. Provincialne Hrvashke kot »Sloveno-Hrvate« (Sloveno-Kroaten), njihove zahodne in juzhne sosede v Vojni krajini pa kot »Srbo-Hrvate« (Serbo-Kroaten). Na »Horvatskem« se je avtohtono prebivalstvo oprijelo svojega »kajkavskega« dialekta, ki ga she danes lochi od (novo)shtokavcev oz. »pravih Hrvatov«.

 

Beneshka Slovenija* in Rezija* sta pokrajini z avtohtonim slovenskim prebivalstvom v dezheli Furlaniji (»Furlanija-Julijska krajina«) v Italiji. Podrochje Beneshke Slovenije in Rezije se nahaja na vzhodnem robu (administrativne) Furlanije in meji na Republiko Slovenijo. Beneshka Slovenija in Rezija sta nedvomno del slovenskega kulturnega prostora. To pomeni, da si v jezikovnem in kulturnem smislu zasluzhita vso potrebno podporo in skrb s strani matice Republike Slovenije. Zaradi chvrste geografske in administrativne vpetosti v Furlanijo-Julijsko krajino, in posledichno v italijansko drzhavo, ju je v politichno-administrativnem smislu nerealno grozditi s preostalimi slovenskimi dezhelami.

 

--

Izris Zedinjene Slovenije na zemljevidu je naslednji: celotna Kranjska z Gorskim kotarjem, celotna Spodnja Shtajerska, celotna Koroshka, celotna Primorska severno od reke Mirne, vkljuchno s Trstom, ter Panonija – Prekmurje, Medmurje in celotna »Civilna Hrvashka«.

 

 

Slika: Skica Zedinjene Slovenije: I Kranjska, II Sp. Shtajerska, III Koroshka, IV Primorska, V Trst, VI Panonija.

 

 

6. Jezikovna politika

 

Senzibilna jezikovna politika je temelj, na katerem stoji in obstane fenomen Zedinjene Slovenije.

Slovenski narodni, etnichni in kulturni prostor se ponasha z bogato in pestro jezikovno dedishchino. Slovenska narechja (7) so najbolj pristen spomenik zgodovinske prisotnosti slovenstva v trikotniku AJP in dajejo odlochilno legitimnost slovenskemu drzhavnemu projektu. Zavoljo lazhjega sporazumevanja in zavoljo potrebe po obstoju skupnega knjizhnega jezika je bil v preteklosti standardiziran slovenski knjizhni jezik, ki temelji na »kranjski shprahi«. Knjizhni jezik je potreba sodobne politichno-upravne entitete, kot je drzhava, saj je neprecenljivega pomena na pravnem, upravnem, birokratskem, sholskem, shtudijskem in she katerem podrochju delovanja. Razumevanju pomena potreb in zahtev drzhavnega aparata navkljub je pomembno zavedanje, da so slovenska narechja tista, ki v veliki meri legitimizirajo obstoj slovenske drzhave, saj so dokaz vechstoletne prisotnosti slovenske jezikovne podstati.

Zaradi tega si zasluzhijo »shprahe« oz. (makro)narechja slovenskega jezika vechjo pozornost in vechjo veljavo tako v medijih, kakor tudi pri uporabi. Jezikovna politika Republike Slovenije ne sme biti unitarna, marvech mora najprej ustvariti in negovati prostor za ohranjanje in razvoj temeljnih gradnikov slovenstva – narechij. Tolmachenje ustrezno senzibilne jezikovne politike skozi prizmo Zedinjene Slovenije pomeni, da je potrebno ustvariti prostor in chas, da bodo (makro)narechja slovenskega jezika (7), poleg knjizhnega drzhavnega jezika, slishana v regionalnih (dezhelnih) radijskih in televizijskih programih ter tudi v osnovnosholskem izobrazhevanju.

Drzhava RS s svojimi inshtitucijami (denimo ministrstvom za izobrazhevanje) in z javnimi obchili, kot je Radiotelevizija Slovenija, morajo opraviti svojo nalogo ozaveshchanja drzhavljanov o jezikovno-geografskem fenomenu Zedinjene Slovenije. K tovrstnemu ozaveshchanju sodi tudi predstavljanje avtonomistichnih iniciativ, kot je denimo »Kajkavska renesansa«, t. j. kulturno-jezikovna platforma, ki opozarja na jezikovne, kulturne in politichno-zgodovinske specifike »Kajkavcev« v okviru Republike Hrvashke ter hkrati na shtevilne paralele med Kajkavci in Slovenci iz Slovenije.

 

 

Slovar krajshav in kratic

 

Republika Slovenija (RS)

Zedinjena Slovenija (ZS)

geografski trikotnik Vzhodne Alpe, severni Jadran in Panonska ravnica, krajshe Alpe, Jadran, Panonija (AJP)

slovenski kulturni prostor (SKP)

 

 

7. Viri

 

Chasopis Slovenec. 27. oktobra 1866, glej:

https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/kaj-pa-beneski-plebiscit/320028 (26. april 2020).

Golec, Boris. 2012. Nedokonchana kroatizacija delov vzhodne Slovenije med 16. in 19. stoletjem. Ljubljana: Zgodovinski inshtitut Milka Kosa ZRC SAZU.

Javorshek, Jozhe. 1986. Primozh Trubar. Ljubljana: Partizanska knjiga.

Lenarchich, Andrej. 2018. Zamolchana zgodovina: Stoletnica prve slovenske drzhave, ustanovljene 31. oktobra 1918. Spletni vir: Portal Plus, glej: https://www.portalplus.si/2955/sto-let-drzave-shs/ (24. januar 2020).

Pogachnik, Jozhe. 1977. Jernej Kopitar. Ljubljana: Partizanska knjiga.

Shishko, Andrej. 2014. Anton Vramec in Slovenci. Maribor: Zavod Lipa.

WikiVir. Zedinjena Slovenija. https://sl.wikisource.org/wiki/Zedinjena_Slovenija (26. aprila 2020).

 

Pripravil: Janez Hrovat, mag. svetovnih shtudij

Spisano v Celju, na celjskem Shtajerskem, v Republiki Sloveniji, april 2020

 

(Avtor si ne lasti prilozhenih zemljevidov. Njihova uporaba tukaj sluzhi le za lazhje vizualno razumevanje. – Op. avt.)