Revija SRP 155/156

Ivo Antich

 

PETER AMALIETTI (1955-2020)

In memoriam souredniku Revije Srp 

 

Da je Slovenija geografski fenomen, ki na majhnem prostoru sredi Evrope zdruzhuje njene znachilnosti z vseh strani neba, je bolj ali manj sploshno znano; redkeje pa se omenja, niti mnogi domachini se tega ne zavedajo, da gre tudi v kulturno-duhovnem pogledu za dezhelo vsestranske sintetichne intenzivnosti shtevilnih aktivistov, manj opaznih od shportnikov. Eden takih je bil tudi mozh mnogih darov, chigar spominu je namenjen prichujochi zapis. Kot v Ljubljani rojeni sin renesanchno markantne osebnosti, arhitekta in likovnika furlanskih korenin, je po svoje nadaljeval ochetovo kulturno dedishchino. Kljub izjemnemu posluhu za jezike se ni podal v univerzitetni shtudij jezikoslovja, ki je bilo verjetno preozko in prevech pushchobno za temperamentno shirino njegovih interesov; pritegnila ga je sociologija, ki je v jedru filozofska refleksija chloveshkega kolektiva v najshirshem smislu. Kot pripadnika prvih generacij po drugi svetovni vojni, ki so odrashchale v ozrachju duhovne zmede in praznine, ga je raziskovalni nemir vodil v osupljivo shtevilne dejavnosti od glasbe, shaha, orientalske meditacije (na »new age« ozadju) in zdravilstva prek pisanja, prevajanja in retorike do pionirskega privatnega zalozhnishtva v socializmu (od leta 1987), pri tem pa mu niso zadoshchale le knjige, temvech je na potovanjih po svetu marsikaj izkusil tudi »in natura«. Usodno ga je privlachil Vzhod (Turchija, Iran, Afganistan, Indija), kjer se je na skrajnem bivanjskem robu zblizhal tudi s sufizmom; v zadnjih letih pa se je bolj posvechal kitajsko-tibetanski duhovni tradiciji ter opustoshenju v slovenski zgodovini. Kot marsikak svetovni popotnik je spoznal, da nazadnje nekako »vse poti vodijo domov«; omenjal je, da mu je bila domovina najvechje zadoshchenje na koncu vsakega potovanja. Nekakshna »vrnitev domov« je bila tudi krona njegove polihistorske razgledanosti: v indijski tradiciji se mu je razkrilo jedro slovenshchine kot »prababice sanskrta« (cit. po naslovu njegove knjige), ki jo je decidirano kritichno do etabliranih konvencij povezoval tako z neolitsko venetsko-podonavsko davnino kot z univerzalnimi jezikovnimi izviri. Njegova zapushchina obsega impozantno bibliografijo: par ducatov izvirnih knjig (poezija, esejistika, kratka proza, roman o legendarnem Azerbajdzhancu-primorskem partizanu Eden za vse), prezhetih s predirnim esprijem, ter okrog petsto zalozhnishko realiziranih publikacij v vech jezikih, mnoge v lastnem prevodu, z inovativno tematsko raznovrstnotjo, ki nima primere; pri tem je tako rekoch ekspresni izid knjige omogochil tudi mnogim slovenskim avtorjem.