Revija SRP 155/156

Hinko Smrekar

 

PROLOG ZA RAZSTAVO PRI OBERSNELU

 

Prijaznost za prijaznost!

Ljudje bozhji!

Samo za to Vas prosim: Oglejte si te rechi neposredno, – zdravega inshtinkta in podzavestne intuicije Vam za to ne manjka, – bodite preprichani stvarno! Pozabite, che ste kdaj slishali ali brali od zlohotnih strani zlonamerne besede o meni in mojem delu. Kako je s kolegijalnostjo v vseh stanovih, to dobro veste, – v umetnishkem svetu je zagrizena zahrbtna zlohotnost she posebno odlichno razvita. Vsi veste, da je za uspeh na svetu talent postranska stvar, glavna rech je na svetu gobec (in odlichne »zveze«). Vse generacije nashih oblikovnikov imajo svoje zaprisezhene advokate, samo »srednja« je brez njih predrla barikade odpora; le nekateri pismarji in farizeji se she branijo izza barikad iz knjig tuje »uchenosti«. I. Vavpoticha, mozha vsestranske nadarjenosti in obsezhnih, tochnih shtudij, so odrinili nekam za planke. Gasparija zmerjajo s folkloristom (v tonu, kot da je to nizkost, sramota, zlochin). Ko bi ti »inteligenti« ne bili v napuhu svojega pustega zgolj – razuma tako odtujeni lastnemu ljudstvu v »hohshtaplerskem« cheshchenju tujega zhidovskega hohshtaplerskega sleparstva, bi chutili v Gaspariju chisto rasno narodno poezijo. (Ne chudim se, da boljsheviki ljudstvu odtujeno »inteligenco« trebijo kot ljuljko.) Komaj da veste za Sl. Pengova, velemojstra svetovnega formata v shirini in globini. Kaj so rekli »genialni« tovarishi in pismarji? Da je obrtnik, kot so vpisani v to rubriko skoraj vsi, ki kaj znajo in zahtevajo resno temeljito delo (n. pr. je na tej listi tudi E. Justin). Genijalni umetniki pa so samo tisti rekorderji, ki producirajo à la minute z veleumnim prezirom narave in shtudij. Che n. pr. tak veleumetnik naredi konju 6 nog, med temi 2 svinjski krachi, in kozjo glavo namesto konjske, bo rekel, da je hotel upodobiti le konjsko dusho, – histerichni pismarji pa mu vzhicheno vzklikajo: »Nesmrtna slava ti!« To so pach revolucionarji! ... Che bi stvar ne bila kljub komiki vendarle resna, bi se chlovek samo smejal. Revolucionarji paradirajo s chepicami, kupljenimi v raznih mednarodnih shtacunah, kjer prodajajo revolucije en gros, – nazadnje pa se izkazhejo kot skromni mirni burzhuji, spodobni, kolikor burzhuji le morejo biti. In nekateri nashi boljsheviki raznih bransh poznajo revolucionarje samo po zunanjih vidnih znakih ... Zato tudi nikar ne zamerite dr. Lozharju, ljubljanski umetnostni Pitiji, ki omamljena od zhveplenih par tuje »uchenosti« med rimskimi chrepinjami in kupi knjig chepecha menda vchasih sama ne ve, kaj govori in kdaj se blamira. (Priche, tiskane in govoreche na razpolago.) Niti ne vé, kako osamljen je med lastnimi »pristashi«.

Pomnite: 1) moja deviza ni l'art pour l'art, temvech »zhivljenje za zhivljenje«. 2) Talent sam je od muh, glavni organ je reklamni gobec. Nad vse vazhne so praktichne »zveze«, pred vsem politichne. 3) Ne ishchite napak in slabosti na meni, she polbogovi kot na primer Michelangelo in Rembrandt niso brez njih (kdaj prav debelih). Seve pa na lepi, skrbno zlikani obleki vpije vsak drobcen prashek, na razstrgani, zavaljani barabi pa se ne pozna niti velika kepa blata. – Doba je nervozna, zmeshana. Ljudje interesenti umetnost poprechno in navadno slabo plachujejo, za najboljsho, s trudom in z veliko zamudo chasa izdelano sliko so pripravljeni plachati maksimalno komaj toliko, kolikor stane na primer pri Nemcih dobra faksimilirana reprodukcija dosti manjshega obsega, – ne oziraje se pri tem, ali je slika le povrshna skica (vchasih le pobarvano platno), ali pa preshtudirano izvrsheno delo. To je glavna ovira in muka za tiste, ki bi radi podajali temeljita dela. Ver Meer van Delft n. pr. je bil tich, pa je od 20-letnega dela ostalo za njim komaj 38 slik. Toliko jih izmeche danashnji zhenialnezh najpozneje v 1 mesecu!

Preljubi tovarishi, tisti, ki pravite, da stradate (slab reklamni trik!): tu Vam dajem hrane za Vashe ostre zobe! Dober tek!

Preljubi kritiki, tisti namrech, ki ste pod vplivom dobrih prijateljev izjavili zhe v naprej, da me boste raztrgali (slishal sem o tem zvoniti zhe tisti dan, ko sem se odlochil za to razstavo): »Ne budite mi buba po kozhuhu!« Hrbet drzhal Vam bom mirno le she dotlej, dokler me ne pichi bolha in ne vzdignem svoje topuzine. – Zdravstvujte!

V vseh stanovih se pach dobe chlani najobshirnejshega svetovnega drushtva »Blamiraj se vsak dan!«

Koncham s svojo vsakdanjo molitvico: »Prijateljev obvari me, o moj patron! Sovrazhnikov odklatim sam en eskadron. A ljubshi nego vojna mi je mir, – veselo bratovstvo, to je moj panir!«

Bratje? ... Odkar mi je umrl brat Iv. Cankar, she nisem videl chloveka, ki bi bil 100% sposoben in vreden tega imena ... Ne ishchem ga . . . Odkar sem pri zavesti, nisem iskal ne bratov, ne prijateljev. Poznal sem tokove sveta, poznal ceno ljudi. Sam sem prikobacal na svet, samcat sem zhivel, sam pojdem nekoch »po gobe«. Amen.

S pozdravi

Henrik Smrekar

Ljubljana, 6. junija 1940.

Aleshovcheva ulica 38.

 

Smrekarjeva razstava v Obersnelovi galeriji v Ljubljani junija 1940 je bila prva vechja umetnikova (retrospektivna) razstava. Ogledalo si jo je vech kot shtiri tisoch obiskovalcev.

Smrekar je »Prolog za razstavo pri Obersnelu« dal natisniti na posebnem listu, objavil pa ga je tudi v chasniku Slovenija z nekaj popravki (namesto rasno – plemensko, namesto hohshtaplersko – visokomersko) in v nekoliko razshirjeni obliki. Dodana sta P. S., in odstavek pred Pomnite.

»Doba je taka, da vse bega in zhivchno napeto ishche, ishche novih poti in zmot in zagat na vseh podrochjih zhivljenja. Teorije na teorije, ideologije na ideologije, struje na struje. Idealna doba za sleparje, avanturiste, arriviste, za lazhne preroke, za Cagliostre! Goethejeve besede imajo skoraj vse trajno veljavo. Zhe on je pribil, da je preobilica teoretiziranja znak sterilnosti v »ustvarjanju«. Umetnostni pismarji, – po vechini povsod po svetu, ne le pri nas, – so literatje, ki spoznavajo umetnost samo ali le bolj posredno, – zato vidijo na primer v oblikujochi umetnosti literaturo tam, kjer je v bistvu ni, ne vidijo je pa tam, kjer je zhe po svoji ideologiji literatura, vchasih, v nekaterih -izmih zgolj literatura! Radi secirajo probleme, zato najbolj ljubijo dela, ki so zares zelo problematichne vrednosti. »Mit Worten läßlt sich trefflich steiten, aus Worten ein System bereiten ...« (Obrnjena pot, najprej teorija, nato shele dejansko izvajanje. Nekdaj so pravilno delali narobe!) Naj bolj se chudim dr. Lozharju. Vchasih skrajno presenecha z ostrovidnimi, potankostnimi razreshevanji, vchasih pa je podoben delfski Pitiji: omamljen od zhveplenih par tuje, zhidovske »uchenosti« vechkrat menda sam ne ve, kaj hoche in kaj govori ... Po vsem svetu se dobe kritiki, ki se zavedajo nezanesljivosti lastnih opazovanj in spoznanj, pa zato naslanjajo svoje uho na usta shepetalca v chigar nezmotljivost verujejo. Smola: hochejo se tako blamazhi izogniti, pa ravno zaradi te negotovosti najvechkrat padejo vanjo ...

P. S. – Hotel sem predreti ovire molche z delom. Delal sem in molchal. V chasu mnogih lazhnih prerokov pa sem se moral nazadnje tudi k besedam zatechi. Nadaljnjo glavno besedo pa imej spet – delo. – Pozdravljeni!« (»Razgled po ravnini nashe oblikujoche umetnosti«, Slovenija, 1940, sht. 28)

 

Ivan Vavpotich (1877–1943), slikar, ilustrator in scenograf. Slikarstvo je shtudiral v Pragi (1897 do 1899), v Parizu (1900 do 1902), na Dunaju (1902) in ponovno v Pragi (1903–1905). Med 1906 in 1910 je poucheval prostorochno risanje na realki v Idriji, nato je bil svobodni umetnik. Med prvo svetovno vojno je deloval pri Vojnem tiskovnem uradu. Med svetovnima vojnama je veljal za vodilnega portretista ljubljanske meshchanske druzhbe. Urejal je revijo Vesna (1921). Bil je med pobudniki in ustanovitelji drushtva Lada.

Maksim Gaspari (1883–1980), slikar in ilustrator. Leta 1902 je na Dunaju zachel obiskovati grafichno sholo in Streblovo zasebno slikarsko sholo, oktobra istega leta se je vpisal na slikarsko akademijo. Leta 1903 je bil med soustanovitelji Vesne. Leta 1907 sta se Gaspari in Hinko Smrekar odpravila shtudirat v München. Nekaj let je imel atelje v Kamniku. Ob koroshkem plebiscitu je risal propagandne letake in plakate. Deloval je tudi kot karikaturist (Osa, Kurent, Ilustrirani Slovenec) in pripravljal osnutke za razglednice. Med letoma 1928 in 1948 je bil zaposlen kot restavrator v Etnografskem muzeju. Leta 1952 je prejel Preshernovo nagrado.

Elko Justin (1903–1966), slikar in grafik. Med letoma 1918 in 1921 je obiskoval kiparski in rezbarski oddelek na Tehnichni srednji sholi v Ljubljani. Leta 1921 se je vpisal na slikarsko akademijo na Dunaju, kmalu zatem pa je nadaljeval shtudij na privatni umetnostni sholi Zu St. Anna. Leta 1922 je bil sprejet v 2. letnik dunajskega drzhavnega grafichnega zavoda (Staatliche Graphische Lehr- und Versuchanstalt). Leta 1924 se je zaposlil kot ilustrator in slikar pri dnevniku Jutro.

Slavko Pengov (1908–1966), slikar. Njegov oche Ivan Pengov je imel podobarsko delavnico v Ljubljani. V letih 1926 do 1929 je obiskoval Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu in v letih 1929 in 1931 shtudiral kiparstvo na likovni akademiji na Dunaju. Ukvarjal se je s cerkvenim fresko slikarstvom (poslikava zhupne cerkve na Bledu, 1932–1937) in z ilustracijo. Po vojni je postal profesor na novoustanovljeni Akademiji upodabljajochih umetnosti in izdelal vech monumentalnih poslikav v slogu socialistichnega realizma (palacha CK v Beogradu, 1946, Skupshchina RS, 1958).

Dr. Rajko Lozhar (1904–1985), arheolog in umetnostni zgodovinar. Od 1927 je bil zaposlen kot kustos arheolog v Narodnem muzeju v Ljubljani. Leta 1938 je postal privatni docent in naslednje leto namestnik ravnatelja etnografskega muzeja. Ukvarjal se je tudi z likovno publicistiko.

Pitija je bila v starogrshki mitologiji svechenica, ki je prerokovala v Apolonovem templju v Delfih. Sedela je nad zemeljsko razpoko in omamljena s parami, ki so prihajale iz razpoke, govorila nepovezane besede, iz katerih so svecheniki sestavili prerokbo, ki pa se ni vedno uresnichila.

Alessandro Cagliostro (1743–1795), pravo ime Giuseppe Balsamo, je bil sicilski pustolovec, prevarant in okultist. Zmozhen naj bi bil vstajenja mrtvih, spreminjanja preprostih kovin v zlato in branja misli. Med francosko revolucijo je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen. Mdr. tudi glavni junak romana, ki ga je leta 1921 objavil ruski pisatelj Aleksej Tolstoj.

Mit Worten läßt sich trefflich steiten, aus Worten ein System bereiten. – Iz Fausta Johanna Wolfganga von Goetheja iz leta 1808. V izvirniku: Mit Worten läßt sich trefflich streiten, Mit Worten ein System bereiten.

(op. Damir Globochnik)