Revija SRP 155/156

Hinko Smrekar

 

PRIPOMBE K RAZISKOVANJU TRAGIKE IVANA CANKARJA

 

Ugleden literat in urednik mi je tozhil o slabih uchinkih, ki jih povzrocha med nerazsodnimi ljudmi objavljenje dr. Kraigherjeve shtudije na neprimernem mestu. Sodi, da bi ta razprava spadala bolje med ozhji krog. n. pr. v Zdravnishki vestnik. Cheprav bi bilo to bolj oportuno, vendar mislim, da se ni treba ozirati na mnozhice nerazsodnih, sicer bi morali pred vsemi ljudmi zapreti sploh vse predale literature in publicistike. Pred zlobo dushevno omejenih »inteligentov« pach ni varen nikdo in nich ne ostane neomadezhevano. Umetnike in uchenjake pa sploh malokdo prav razume, nje, njih zhivljenje, procese ustvarjanja, njih nazore in navade. Zelo koristno bi bilo, che bi se kdo lotil te naloge, da bi ljudem kar se da jasno vse te nerazumljivosti razlozhil. Sam sem zhe vechkrat nameraval to storiti, a kam s to obsezhno snovjo? Dnevniki imajo za take zadeve Prokrustove postelje.

Vechina ljudstva ima v svoji omejenosti ali nepouchenosti umetnike in uchenjake za chudashke prismojence. Samemu Preshernu n. pr. so Ljubljanchani dali vzdevek »ta prismojen dohtar«. Polinteligenti so zajeli iz tega ali onega vira pozhirke zhidovske zgolj racionalne uchenosti, ki razlaga genialnost v zvezi s pojavi raznih vrst blaznosti oz. celo predpostavlja blaznost kot mater genialnosti. (Lombrozo n. pr. pa je svojo teorijo pred svojo smrtjo sam preklical.)

Zhalostna resnica pa je ta, da je skoro zhe prav vse chloveshtvo vech ali manj degenerirano in se sproti po malem spet regenerira. Che ne bi bilo teh zapletenih in nepojasnjenih procesov regeneracije, bi bilo chloveshtvo menda zhe izumrlo. Po svojih neusmiljenih neprestanih opazovanjih lahko rechem, da she nisem videl chloveka, druzhine, rodu, ki bi bil brez slehernega znaka degeneracije. In che bi shel sodit s kompendijem psihiatrije v roki, bi lahko rekel, da normalnega chloveka sploh ni. To sodbo so ugledni psihiatri chisto resno potrdili. Saj berete vechkrat o predvojnih, vojnih in povojnih psihozah pri nas. Psihiatrija je bila kot nekatere druge vede sluzhabnica drzhave in je predpostavljala ideal zdravega drzhavljana, ki ga sploh ni.

Pribijem pa, da oni »inteligenti«, ki ne lochijo zhivchnih kompleksov od dushevnih in zlorabljajo dr. Kraigherjevo besedo o Cankarjevem kompleksu telesne manjvrednosti, podzavestno ali celo zavestno chutijo svojo dushevno manjvrednost in se ravno zaradi te s sadistichno naslado zagrizujejo v Cankarjev kadaver in dosledno gotovo tudi v she zhive dushevne tvorce. Zvrhana mera lastnih skushenj in zgodovina me uchita, da masa zavida umetnike in uchenjake za njih socialno priznano jim vishjo vrednost in se skusha za lastno manjvrednost mashchevati nad njimi in njih delom s kakrshnokoli nechedno besedo, s kakrshnimkoli grdim dejanjem. Sploh je to obchen vsakdanji pojav ne le v odnoshajih mase do dushevnih veljakov, temvech je med vso pisano mnozhico ljudi medsebojno v navadi. Med rafinirane specialiste sladostrastnike te vrste spada tudi neka dolochena vrsta kritikov. (Tudi te je zhivi in mrtvi Cankar obchuteval.)

Kakor je gotovo, da je Freud ochitno preenostranski in da gre v svojih sklepih vchasih predalech, tako gotovo je tudi, da so popolnoma slepi tisti, ki Freuda a limine odklanjajo. Stremljenje po seksualnem uveljavljenju je pach integralen chlen v obshirnem skupku gonov po sploshnem uveljavljanju individua. (No, Cankarjeva skushnja z »Nino« potrjuje, da Freud ni v vsem obsegu veljaven.)

Dr. Kraigherjeva diagnoza v glavnem in bistvenem drzhi, kar vem po svojem opazovanju Cankarja in njegovega zhivljenja. Cankarjeva telesna shibkost je gotovo mochno pognala prirojeno mu silo duha in jo trajno gonila. Muke enureze so bile gotovo mochan motor in so njegov vrojeni mochni duh she bolj sensibilizirale nasproti okolici, dushevne slabiche pa je enureza pognala v hudih primerih celo v samomor. Po mojih zakljuchkih iz opazovanj je bila I. Cankarju ob rojstvu zhe dodeljena nesrechna dedishchina konstitucionalne nevrastenije, ki ga je naravnost gnala v alkoholizem, in ta ga je tiral s svojimi shkodljivimi uchinki v razbohotenje manjvrednostnega kompleksa vsled telesne slabosti, v postopno »okrepljenje« sploshne telesne in zhivchne oslabelosti, med drugim – seve – tudi spolne. Mashinerija njegovega duha je sicer do zadnjega tochno kvalitetno delovala, stroji pa so bili hudo zamazani, zazhlindrani, glavni motor srca pa je zhe vsled tovarnishke napake v materialu in she bolj vsled neekonomichne prehude izrabe postal usodno defekten.

Priporochal bi raznim zlobnim in omejenim »inteligentom«, naj preishchejo podrobno svoje lastne dushevne manjvrednostne komplekse. Morda so junaki po mochi in obsegu svojega telesa, pa se nemara kesajo ali divjajo, che ne dobe ob dolocheni uri svojega polnega zajtrka, morda prodajajo preprichanje in sploh svojo dusho za neznatne udobnosti zhivljenja, morda so veternice za inflacije svojih vetrastih soprog itd. Naj premislijo, kar jim da sila njih duha, mochno, kakshna in kolikshna mora biti dushevna sila in velichina duha chloveka (I. Cankarja in drugov v vekovih), ki telesno slaboten vztraja v sredi vseh mogochih strahot zhivljenja, pomanjkanja, ponizhevanja, zlobnega zasramovanja, preganjanja, podlega mashchevanja, pretepa in boja na vse strani, razburjanja vsled hudih notranjih bojev. In ki navzlic vsem tem grenkostim ostaja dosleden, trden na podlagi neomajnega preprichanja in neustrashne vere in ustvarja dela, ki se jim klanja ne le mala dolina shentflorjanska po tolikshnem odporu nekako po sili, temvech spontano vesoljni svet, ko jih spozna.

In che ste kljub vsemu v neglobokem dnu svoje inteligence trmasto preprichani, da le norci proizvajajo vse dobrine napredka v civilizaciji in kulturi, ki zhivi ob njih in od njih ves svet, koliko je potem vreden vash duh?

 

(Jutro, 1939, sht. 64)

 

Prokrustova postelja: razbojnik Prokrus, ki je zhivel v antichni Grchiji, je popotnike privezal na posteljo, che jim je bila prekratka, jih je raztegnil, che je bila predolga, jim je odsekal noge. Ubil ga je Tezej.

Cesare Lombroso (1836–1909), italijanski zdravnik in antropolog, mdr. je raziskoval razmerja med genialnostjo in dushevno boleznijo.

Cankarjev roman Nina (1906).

Smrekar je pritrdil strokovno vprashljivi diagnozi dr. Alojza Kraigherja o enurezi (mochenje postelje).

a limine: lat. s praga, fraza, ki pomeni takoj, v celoti zavrniti, odrechi, odbiti nekaj (predlog, ponudbo, pogodbo).

(op. Damir Globochnik)