Revija SRP 155/156

Hinko Smrekar

 

NEKAJ STVARNIH PRIPOMB, POJASNIL IN POPRAVKOV K OBRISU OSEBE IN OSEBNOSTI IVANA CANKARJA

 

Mnogo rojakov ve o I. Cankarju le to, da je bil velik, prvi slovenski pisatelj, simpatichen, dober chlovek in da »ga je rad pil«. She tik po njegovi smrti so se mnogi Ljubljanchani najbolj zanimali za shtevilo chetrtink vina, ki jih je baje ostal dolzhan v hotelu Shtrukelj in drugje. Nekateri bolj idealni so v svojem zanimanju prodrli dosti dalje. Poznam chloveka, ki me je ves razburjen vlekel na svoj dom in mi pokazal iz svoje zbirke pravi, pristen Cankarjev – klobuk. Pomeril ga je she sam, pa se mu pod klobukom ni nich spremenilo. Cankarjevih knjig ni imel v svoji knjizhnici, ker je sploh knjizhnica manjkala. Nekdo se je vse naokrog bahal s Cankarjevimi rokopisi, pa niti teh ni prebral. O njem samem pa je vedel mnogo chench povedati. Premnogi, ki so ga ob tej ali oni priliki osebno spoznali, so se razzhaljeni razburjali, da je bil grozno neolikan, neotesan, tako da je vchasih svojo sluchajno drushchino surovo napadal, ter pristavljali, da se nekateri motijo v izmeri njegove umetnishke vrednosti. Tistim ljudem pach ni godilo, da jim je Cankar tik pred nos pomolil ostro in bistro ogledalo, v katerem so se videli take, kot so v resnici, ne pa kakrshne se kazhejo ali za kakrshne bi hoteli pred svetom veljati. V tem oziru je bil Cankar pach res brezobziren, saj tudi pisal ni samo za zabavo ali samo zaradi lepote besed – »v areni zhivljenja je stal«. Che pa je v teh ali onih ljudeh le kaj dobrega in lepega zasledil, je bil zh njimi navadno zelo potrpezhljiv, in che je koga vzljubil in zasposhtoval, ni meril svoje naklonjenosti s tehtnico natanchno po resnichnih zaslugah. Vchasih je zavzelo to njegovo chustvovanje naravnost groteskne in zelo komichne oblike in mere. Odkrito sovrazhil in ljuto napadal pa je vselej ljudi, ko so se brez srca in duha udajali le surovim, materijelnim uzhitkom in nechimrnostim tega zhivljenja.

O teh zadevah Vam pa danes prav za prav nisem nameraval pripovedovati, nekako zaletelo se mi je, pa naj vseeno ostane napisano tako, kot je.

Rajshi bi Vam razlozhil, zakaj je Cankar »pil«, in bom spet, a zdaj hoté, zashel preko Cankarja in bom postavil vprashanje, zakaj nekateri umetniki »pijejo«, ter takoj odgovoril na to.

Vechina ljudi meche pach vse umetnike v en kosh, chesh da so vsi pijanci. No, – pa poznamo mnogo, premnogo ljudi, ki dosti pijejo »in popijejo«, pa vseeno niso umetniki in so tudi sicer absolutno neproduktivni, k vechjemu bi lahko rekli, da imajo izreden »zhenijalen« sechni mehur. So pa ljudje kot v vsem tudi v tem nedosledni: po eni strani grajajo in pomiljujejo umetnike – pijance, po drugi strani pa spet ne privoshchijo polne mere priznanja umetniku, che ne pije.

Vrag naj razume svet in ljudi! Umetniki so pach prav tako hudo razlichni po svojem temperamentu, po nagnjenjih, sposobnostih in navadah kot vsi drugi ljudje. Poznam celo umetnika, ki je navaden skopuh in ne poskusi ne vina ne piva ter ne kadi. Umetniki tudi niso nich bolj abnormalni kot drugi normalnejshi, vsaj vechina njih ne. Poznam neshteto ljudi, ki imajo vsi svoje posebne muhe in shege, pa niso niti malo umetnishko navdahnjeni, dosti jih je celo vech ali manj ali hudo psihopatichnih, pa tega na njih nihche ne opazi ali pa vsaj tega ne razbobna s pavko. Bom koj povedal, zakaj ljudje z zasmehljivim zadoshchenjem radi opazhajo na umetniku (ali na kakem drugem »prominentu«) vsako mishjo dlako, sami na sebi pa ne, chetudi so celi po gorilsko kosmati. Umetnikom (in drugim »prominentom«) je dodeljeno ugledno mesto na lestvici hierarhije prosvetnega vodstva naroda, dasi med branjevci in zlikovci, med meshetarji (z narodnimi svetinjami) nimajo chastnega ugleda. To-le je: skrita zavist povprechnikov je vzrok temu, da ishchejo primerov in dokazov, s katerimi lahko te »prominente« ponizhujejo, smeshijo in blatijo. Grki so she svoje bogove grdo zafrkavali, kristjani pa svoje svetnike priblizhujejo zemlji in sebi s tem, da jim dodeljujejo v legendah komichne vloge.

Zakaj »pijejo« nekateri umetniki, dasi niso zhe po rojstvu k temu nagnjeni? Eh, spet je treba trdoglavce uchiti! ... Velika vechina ljudi (tudi tako imenovanih inteligentov) misli, da zhivi umetnik kot ptich na veji v raju. Poje, zhvizhga, se sonca veseli, igraje se malo »packa«, – Bog ga pa redi. »E, pa pjevaj brate, kad' ti je Bog dao glas!«, malokdo pa ve, kako prekleto tezhashko muchno je delo umetnikov, ki resno streme in se uche – do vselej prezgodnje smrti, tudi che bi uchakali nad sto let. Seve – dobe se n. pr. taki, ki so bili prej dzhenerali in gubernatorji, in taki, ki pridejo z akademije, kjer so se s skromnimi sredstvi sijajno zabavali, kot gotovi veleumetniki, ki lahko tudi z zaprtimi ochmi in dremaje delajo in ki ne pazijo na tesarski las v natanchnosti. Toda malo je tako srechnih. Klimt, najvechja korifeja med dunajskimi slikarji v chasu secesije, mozh vseznalec, tako rekoch najpopolnejshi umetnik, je vchasih begal po ateljeju, glasno tozhil in stokal in roke vil, che mu kaj ni shlo gladko izpod prstov. Cankar mi je pravil, da ima navadno po kakem konchanem delu sam pred seboj obchutek ponizhanja in sramu, chesh da je slabo ali vsaj ne zadosti tochno, dobro in lepo izrazil, kar je hotel ljudem v dusho vliti. Mnogim umetnikom, vsem velikim mojstrom se je prav tako godilo in se jim she godi. Tista – o nebeshki inshpiraciji in o mojstrstvu na mig, – ta je bosa, – to verjamejo pach le nekateri umetnostni historiki. Cl. Monet n. pr. je slikal shtiri krajine celo poletje, – tik pred razstavo pa jih je unichil itd. itd. O enormni sili velike napetosti, ki je za resno in visoko umetnishko stvarjanje potrebna, malokdo ve, celo nekaterim resnim umetnikom, tudi velikim mojstrom med njimi, ostane to dosmrtna tajnost. Ne zavedajo se te napetosti – pach pa obchutijo reakcijo na to napetost in se je zelo neprijetno zavedajo. Reakcija je huda utrujenost, ki se pri nekaterih, ki nimajo trdnega zhivchnega sistema, stopnjuje celo do izrazite depresije. Kam naj se dene tak umetnik po plodnih urah dela za chas, ki je za delo absolutno neploden? ... Navada je taka med ljudmi: che jim kaj ni prav, che jih kaj tishchi in kolje, se zatechejo v gostilne.

Cankar, ki ni podedoval zheleznih zhivcev, je po takratnih shegah mladine svojega chasa zahajal v gostilne in tam obsedel – do svoje smrti – tako rekoch. Prishtejte she utrujenost po naporih pisanja, (vchasih je en sam stavek radi blagoglasja po celo uro obrachal in pilil) – prishtejte krivichne napade in zasramovanja od strani bedakov in falotov, – gmotne skrbi, trajna negotovost obstoja itd. – kaj je chudno, che je mozh pil in kadil, ko premnogi brez prave potrebe zgolj iz pozhreshnosti »zhro« in »zhro«? Mnogi zlikovci so hoteli Cankarjevo pijanchevanje iz navidezne usmiljenosti zlorabljati kot nekako olajshevalno okolishchino za zoper nje zagreshen poboljshevalni zlochin v njegovih pisanih moralnih pridigah, – chesh da je sploh samo v pijanosti pisal. Lahko pa demantiram in prisezhem, da v pijanosti ni sploh nichesar napisal, she potrdila o prilozhnostnem »pumpu« ne, in je v tem stanju vchasih prav tako neslane kvasil kot drugi normalni ljudje. Che sploh kaj pijanost pomaga umetniku pri delu, je dushevno dete prav gotovo ravno taka potvora, kot mesen otrok, v hudi pijanosti spochet.

Kaj pa Cankarjev svetovni nazor, njegova vera? ... Po vsej sili hochejo nekateri ucheni ljudje, da mora imeti vsak »prominent« vse predale v mozhganih polne in urejene, v vseh zadevah in ozirih. Kje neki! Cankar je imel v predalu svetovnega nazora, vere – hud nered in zmedo. Chustvo, srce mu je drugache velelo, drugache razum. Trdnega, do vrha filozofsko izcizeliranega svetovnega nazora ni imel, – katolik, celo lahko prisezhem, ni bil. V »Slovencu« je nekoch neki bosanski pisatelj iz Hlapca Jerneja dokazoval, da je bil Cankar zasidran v katolichanstvu. Po chustvu pach, pa she to bolj z estetskega poprishcha, po razumu pa ne. »Hlapec Jernej« se je po logiki in estetiki moral tako obnashati in – kot slovenski hlapec le tako govoriti. Mar naj bi bil naravnost in dobesedno bral poglavja iz Marxovih knjig?? Mati, domovina, Bog, kriki srca v stiskah in bolechinah, z eno besedo lahko rechem: Cankar je bil agnostik. To je zadnji cilj premnogih glav, ki niso bile najneumnejshe na svetu. Videl pa je, da ni pomagano ljudem, che jim lepo in sveto pridigash, a nich dobrega ne storish njim in zanje, temvech celo vede in hote le slabo in hudo. To ga je vznemirjalo, to je hotel popraviti. Hranim razglednico iz serije, ki mi jo je pisal iz Sarajevega, ko je bil gost svojega brata in biskupa dr. Sharića. Tista drushchina mu je bila neprijetna ( a on se je krepkejshe izrazil).

She nekaj bi »pribil«. Bratranec Izidor je nekje nekoch napisal, da se Ivan toliko vech razume na literaturo, chim manj se na druge zadeve, t. j. n. pr. na likovno umetnost. Lahko pa tu ugotovim, da je Ivan Izidorja & Cie (ter naslednike) po chutu, chustvovanju, intuiciji za likovno umetnost dalech in visoko presegal. O, seveda uchen pa ni bil tako, tisto pa bolj malo! Letnic ni znal skoraj nobenih, tudi trikotov, piramid, horicontal, vertikal in dijagonal, zlatega reza in drugih rekvizitov primitivne abecedarske matematike historikov ni imel v glavi. Tudi tega ni vedel, da je krogla najpopolnejshe telo in da so torej strugarji najpopolnejshi umetniki na svetu, tako da so ostali popolnoma odvech, celo Zdenko Kalin. Pach pa je bil (brzhkone sijajno) nadarjen za slikarja, pa je sempatja malo podiletiral. Prevech se je predajal vetrovom, da bi ga bil mogel kdo pripeljati na pot discipliniranega, sistematichnega uchenja v risanju in slikanju. Kar pa sem teh poskusov videl, ki so bili vsi zelo bojechi in drhtavi, so razodevali vsi resnichno mochno chustvo in zhe dosti bister pogled. Njega samega je bilo te bojechnosti zelo sram, jaz pa nisem tako pogosto zh njim obcheval, kot bi bil sicer rad, da bi ga vztrajno priganjal k risanju in ga pri tem »nadziral«. Rozhnik mi je bil prevech od rok in nog, prevelik prijatelj gostiln in rednega krokanja tudi nisem bil.

Jaz záse in za ves narod le obzhalujem, da je Izidor pokopal literata v sebi prav tako, kot mi je srchno zhal, da se je dr. I. Tavchar toliko ukvarjal s politichno kneftro in s shkornji na kveder. –

Naj za danes koncham! Kar sem tu zmetal na papir, sem storil ex abrupto na zheljo tovarisha Mihe M. Ob posebni priliki, che se she kdaj pokazhe na obzorju, kaj vech in kaj bolj urejenega, »sistematichnega«.

              

(Umetnost, 1942, sht. 4–6, str. 81–92)

 

 

Bratranec Izidor je pisatelj, umetnostni zgodovinar, prevajalec in diplomat dr. Izidor Cankar (1886–1958).

ex abrupto: lat. nenadoma, brez priprave.

Miha M. je Miha Malesh (1903–1987), grafik in slikar. Izdajal in sourejal je prvo domacho revijo za likovno umetnost Umetnost (1936–1945).

(op. Damir Globochnik)

 

 

 

Naslovnica revije Zhivljenje in svet s Smrekarjevo risbo »Kje je Iv. Cankar?«