Revija SRP 155/156

Evgen Spektorski

 

RELIGIOZNA PROBLEMATIKA PRI TURGENJEVU, TOLSTOJU IN DOSTOJEVSKEM

 

Drobna knjizhevnost se zadovoljuje tudi z drobno problematiko. Prizadeva si, da je v skladu z modnimi strujami v umetnosti ali politiki in da se prilagodi okusu publike. Velika knjizhevnost pa se povzpne na tako vishino, na kateri se neizogibno pokazhe velika problematika. Zato zhe odsihdob vsi zares veliki umetniki ne ocharajo samo z lepoto svojih mojstrovin, ampak vzbujajo she ona plemenita chuvstva, ki so navadno zdruzhena z veliko problematiko. Vrhunec te problematike pa tvori vprashanje o Bogu. In samo ona umetnost je zares velika, ki se dotika religiozne problematike. Od stalishcha, ki ga zavzemajo umetniki napram tej problematiki, zavisi v znatni meri tudi znachaj njihovega ustvarjanja. Kaj je na primer Dante brez religije? Ali, Goethejeva genija ne moremo razumeti, ako ne uposhtevamo njegovega panteizma. Dokler je bil Wagner navdahnjen z germanskim paganizmom, je komponiral Nibelunshki ciklus. Ko je pa preshel h krshchanski doktrini o zvelichanju, je ustvaril Parsifala.

Tesno zvezo med veliko umetnostjo in religiozno problematiko opazhamo zlasti pri ruskih knjizhevnikih. Pushkin je shel tudi skozi malovernost in celo skozi brezbozhnishtvo. Bile so dobe, ko se mu je zdelo, da je »na nesrecho chisti ateizem najbolj verodostojen« in je zhivljenje »brezsmiseln dar, sluchajni dar« in samo »brezvernost vleche nesrechnika tja do hladnih vrat groba«. Pushkin je shel tudi skozi tako tipichno rusko »bogoiskateljstvo«, ko, po njegovih besedah, »um ishche Bozhanstvo, a srce ga ne najde.« Toda konchal je s trdno krshchansko vero. Prishel je k preprichanju, da je prav »krshchanstvo veliki dushevni in politichni prevrat nashega planeta« in da je »najnovejsha zgodovina – zgodovina krshchanstva«. Shele tedaj je Pushkin nashel samega sebe. In njegovo pesnishko ustvarjanje je dobilo vedro harmonijo in sonchni sijaj. Znano je, kako globoko je pretresla Gogolja religiozna problematika. Razvnet od nje je pisec »Revizorja« podvrgel svoje lastno zhivljenje in svoje ustvarjanje temeljiti reviziji ter je, po besedah Sergija Aksakova, postal »pravi muchenik nashega chasa«.

Z ozirom na tako resno pojmovanje religiozne problematike pri ruskih knjizhevnikih ni brezpomembno vprashanje o tem, kakshno je razmerje do religije onih treh velikanov, namrech Turgenjeva, Tolstoja in Dostojevskega, ki dajejo znachaj veliki ruski knjizhevnosti prav tako, kakor dajeta Schiller in Goethe znachaj veliki nemshki knjizhevnosti. Pri njih ne opazhamo samo razne poglede chisto ruske mentalitete na vero, temvech tudi razlichne tipe pojmovanja religiozne problematike sploh. Mozhni sta dve stalishchi k tej problematiki: negativno ali pozitivno. To drugo stalishche pa je po svoji vrsti dvojno: subjektivno ali objektivno. Na ta nachin obstoja areligioznost, religiozni subjektivizem ali konchno religiozni objektivizem. Veliki ruski knjizhevniki kot da so si razdelili med seboj vse te tri tipe: Turgenjev je areligiozen, Tolstoj religiozen subjektivist, Dostojevski pa objektivist.

Turgenjev je bil areligiozen. V tem smislu je imela prav neka duhovita gospa, ki mu je ob priliki njegovega nihilista Bazarova rekla, da je tudi on sam nihilist. Pisal je: »ne verujem v nobeno absolutnost«. Verskega gladu ni obchutil, zato ga je Belinski pokaral: »nismo she reshili vprashanja o obstoju Boga, pa vi zhe hochete jesti«. Priznaval je determinizem narave, katere zhelezne logike ne more izpremeniti nobena mistika. Istovetil je vsako molitev z neizpolnjivo zheljo, »da ne bi bilo dvakrat dve shtiri«. Vprashanja o smislu smrti ni resheval po krshchanski formuli vstajenja, niti po poganski formuli nesmrtnosti, ampak po ateistichni formuli unichenja. V smrti je videl odvratno zhuzhelko ali hudo starko, ki nas poriva v nenasitno, nemo in brezsmiselno brezdno, kjer vlada »tema, vechna tema«. Vchasih se ni s tem zadovoljeval, tako da imamo vtis, kot da je veroval celo v poshasti. Toda tudi tedaj je ostal veren svoji areligioznosti. Ko se v svoji fantastichni pripovedki »Poshasti« obracha k povampirjeni pokojnici z besedami: »preklinjam te v imenu Bozhjem«, mu ona odgovarja: »kaj pravish? ne razumem.«

To svojo areligioznost ni smatral Turgenjev za prednost, ampak nasprotno za skrb in veliko nesrecho. Pisal je: »Kdor ima vero, ima vse in ne more nichesar izgubiti, kdor pa nje nima, ta nima nichesar; in to chutim jaz tem globlje, ker sam pripadam k onim, ki je nimajo.« Ta, po besedah gospe Viardot, »najbolj zhalostni chlovek na svetu«, je priznal za svojo »osebno nesrecho« to, da »ni kristjan«. Na koncu svojega zhivljenja je mogel samo zhalostno ponoviti besede Lavreckega iz »Plemishkega gnezda«: »zdravo, osamljena starost! zgôri do kraja, nepotrebno zhivljenje!« Rad je chital Schopenhauera in enako kot on menil, da je »na zemlji brezdvomno in jasno samo eno, namrech nesrecha.« Enako kot on ishche edino uteho v umetnosti. Trdi, da je lepota »edina nesmrtna stvar«. In ko je nekoch znamenita pevka gospa Viardot odpela neko arijo, ji je zresnjen posvetil pesem v prozi: »Stoj! glej, odkrita je tajna, tajna pesnishtva, zhivljenja, ljubezni! glej jo, brezsmrtnost! ni je in ni treba druge brezsmrtnosti!«

Dochim je Turgenjev areligiozen, je Tolstoj izrazito religiozen. Vendar je njegova religioznost odlochno subjektivna. Hoche biti pravi kristjan. Toda ne strinja se z zgodovinskim krshchanstvom in njegovo objektivno metafiziko. Leta 1855. pishe v svojem dnevniku, da je cilj njegovega zhivljenja »ostvaritev nove religije«. Pozneje je opustil to namero in se je vrnil h krshchanstvu. Toda priznal ga je samo pogojno in delno, namrech, v kolikor prav on, Lev Tolstoj, pristaja: »ne dvomim o tem, da v krshchanski doktrini nahajamo resnico. Toda ni dvoma, da v njej nahajamo tudi lazh. Jaz moram najti resnico. In glej, jaz zachenjam.« Zares zachne razglabljati o temi: »v chem obstoja moja vera?« Ne ozira se na vprashanje, katero v imenu objektivne religioznosti stavlja Tertullian vsem kritikom krshchanske metafizike: »s kakshno pravico sekash moj gozd?«. Razlaga bistvo krshchanstva po lastnem doumevanju, kot da pred njim ni nihche o tem rekel nich resnichnega. Izrecno pishe: »nisem se mogel takoj navaditi na to chudovito misel, da po 1800 letih, odkar izpovedujejo milijarde ljudi Kristusov zakon, in po tisochih ljudeh, ki so posvetili svoje zhivljenje prouchavanju tega zakona, moram sedaj jaz odkriti ta zakon kot nekaj novega.« Da bi bil dosleden, se je Tolstoj radikalno otresel zgodovinskega etosa, odlochil se je od cerkve in zavrgel versko kosmologijo, ali, kot bi rekel Emerson, ni vpregel zvezd v svoj voz. Na ta nachin si je naprtil na svoja plecha ogromno breme celokupne religiozne problematike. Naravno, da je bil s tem preobtezhen prav tako kot sonarodnjak Shakespearovega Hamleta »genij refleksije« Kierkegaard, ki je preko ironije in dvoma prishel do zakljuchka, da »krshchanstvo ni uspelo« in kateremu se ga ni posrechilo preurediti. Uspelo ni niti podvzetje Tolstoja ter mu ni prineslo dushevnega miru in sreche. Po njegovih lastnih besedah, se je Bog »kot ledena svecha topil pred njegovimi ochmi« tem bolj, chim vech je podvrgel objektivno vero subjektivnemu raziskovanju. Da se izrazimo v jeziku Dostojevskega, vsi njegovi napori so kipeli »v pechi dvoma« in on ni nashel svoje »hosane«. To je izzvalo v njegovi dushi ogromno metafizichno in socialno praznoto, mrzlo in trudno samoto: »Kakshen je smisel mojega zhivljenja? Nobeden. Kaj bo ostalo od mojega zhivljenja? Nich.« Vse osebno zhivljenje Tolstoja je velika tragedija, namrech tragedija etichnega in metafizichnega subjektivizma. In ta tragedija koncha s tem, da Tolstoj v starosti 82 let zapusti vse in bezhi, bezhi ne samo stran od svoje druzhine, ampak takorekoch, stran od samega sebe. In na tem begu se je zrushil v grob, t. j. po njegovem lastnem naziranju, ki se krije s Turgenjevim, v jamo, v kateri trohni in razpada vse to, kar je prestalo od bivshega zhivljenja chloveka, namrech strashno in smrdljivo truplo.

V razliko od Turgenjeva, ki ishche uteho v umetnosti, ishche Tolstoj zdravilo proti svojemu metafizichnemu subjektivizmu v poostrevanju osebne moralne odgovornosti. Namesto da bi umiril svojo vest in se sprijaznil s stvarnostjo, namesto da bi oblazhil vznemirjenost z resignacijo, se vse bolj in bolj vznemirja. Ostal je s problemi brez reshitve, ker je smatral vsako reshitev samo za odmikanje od problema. V takem dushevnem stanju se je odrekel, kot tudi Gogol, svojim knjizhevnim mojstrovinam kot »grdi umetnosti«. Zaman ga je Turgenjev rotil, da naj se vrne k umetnosti. Odrekel se je svojemu bozhanskemu geniju kot kakemu grehu. In bil je popolnoma v oblasti svoje ogromne etichne patetike.

Pomanjkanje prav take patetike pri Turgenjevu z njegovim rafiniranim estetizmom je bilo pravi vzrok spora med njim in Tolstojem. Taka patetika je bila kongenijalna z Dostojevskim. Tudi njemu je jakost etichnega dozhivljanja pri Tolstoju vlivala sposhtovanje. Vendar pa je pri njem odlochno obsodil pomanjkanje metafizichnega patosa. Pishe z grenkobo: »Taki ljudje, kot pisec Ane Karenine, so uchitelji druzhbe, so nashi uchitelji, in mi smo samo uchenci. Vendar kaj nas oni uchijo?« Do neke mere je obchutil sam Tolstoj, z vsem svojim subjektivnim samozaupanjem, da ima Dostojevski neko prednost pred njim. Zato pishe po njegovi smrti, da je bil Dostojevski zanj »najpotrebnejshi chlovek« ter da je »neki podpornik odletel od njega«.

Nekaj, kar manjka Tolstoju, je oni metafizichni patos, ki izhaja iz religioznega objektivizma. Prav s tem patosom je v najvechji meri navdahnjen Dostojevski. Ne zavracha one svobode misli in volje, ki tvori temelj vsakega subjektivizma. Toda ne smatra te svobode za nekaj samoniklega, temvech za Bozhji dar. To je »podaritev svobode«, ki prihaja od Boga. Iz tega izhaja, da etichna svoboda chloveka temelji na objektivni Bozhji zapovedi. Zato opominja Dostojevski vse samozavestne subjektiviste: »Umiri se, oshabni chlovek!« »Ako Boga ni, tedaj je vse dovoljeno,« razglablja Smerdjakov v romanu »Bratje Karamazovi« in na ogaben nachin se dopusti groznega zlochina. Toda Bog obstoja in ni vse dovoljeno. Iz tega vidika ni moralna patetika subjektivna v metafizichnem smislu, ker vezhe poedinca na transcedentni svet. Ona ni subjektivna niti v socialnem smislu, ker vezhe poedinca na objektivni etos. V razliko od Smerdjakova, ki ne priznava niti Boga niti njegovega sveta, in od Ivana Karamazova, ki »sprejema Boga, toda ne sprejema njegovega sveta« in »vracha Bogu vstopnico«, je sam Dostojevski sprejel tako Boga kot njegov svet. V njegovih »Besih« nek kapitan zavracha agitacijo nekega revolucionarja s tem, da ga vprasha: »Che ni Boga, kakshen sem potem kapitan?« Socialna orientacija take patetike ni sebichna in ohola. Ne hrepeni po »komediji edinjenja«, ampak po »celokupnosti, vsemiru, vsechlovechanstvu«. In konchno ni patetika Dostojevskega subjektivna niti v kozmichnem smislu, ker temelji na preprichanju, da »svet upravlja Bog in njegovi zakoni.« – V luchi takega objektivizma reshuje Dostojevski Tolstojevo vprashanje o smislu zhivljenja pozitivno. To ni samo bioloshko zhivotarjenje. To je nek blagoslovljen poziv. Kdor se mu odziva, stopa v objektivno zvezo z etosom, s kozmosom in z Bogom. To mu vliva to, kar je imenoval Pushkin »blazhenost vere«, katere ne omaja neizogibnost smrti, ki pri taki veri ne pomeni konca, ampak nek transcendenchni zachetek. Tak chlovek nima vzroka, da bi bil zhalosten. Povsem obratno, naj ima katerekoli nesreche v svojem osebnem zhivljenju, more in mora biti optimist. Tudi to dokazuje Dostojevski na svojem lastnem primeru. Cheprav je bilo njegovo osebno zhivljenje, zhivljenje epileptichnega chloveka, bivshega sibirskega kaznjenca, v neprestani borbi z gmotnimi razmerami, mnogo tezhje od Turgenijevega ali Tolstojevega zhivljenja, vendar je bil, po besedah N. Strahova, nesrechnik, ki se je sam smatral za srechnega chloveka. Vzrok tega tichi v oni blazhenosti religioznega objektivizma, katere nima niti Turgenjev s svojim areligioznim skepticizmom, niti Tolstoj s svojim religioznim subjektivizmom. V romanu Dostojevskega »Mladenich« pravi Makar Jovanovich: »Ne, ti nisi ateist, kajti ti si vesel«.

Dochim pri Turgenjevu chutijo najnedolzhnejshi ljudje »strupene krasote hladnega obupa« in smatrajo sami sebe za nepotrebne ljudi, dochim se muchijo Tolstojevi junaki v brezizhodni moralni analizi, se chuje pri Dostojevskem celo iz najgreshnejshih ust radostna hosana. In dochim se Tolstoj odpoveduje lepoti zaradi subjektivnega moraliziranja, dochim vidi Turgenjev v njej subjektivno zatochishche za razocharane skeptike, navezuje nanjo Dostojevski velik objektiven klic: »Lepota bo reshila svet«. Na ta nachin vracha zopet Dostojevski v rusko veliko knjizhevnost ono vedro harmonijo, ki se je bila izgubila po Pushkinu. In ni slichajna okolnost, da je bil njegov labodji spev znameniti govor leta 1880. ob priliki posvetitve spomenika Pushkinu v Moskvi.

 

(prva objava v reviji Slovanski svet – tezhnje neodvisne mladine; Ljubljana, leto I., shtev. 3-4, december-januar 1935 / 1936)

 

 

EVGEN SPEKTORSKI (Jevgenij Vasiljevich Spektorskij), pravnik, filozof, pedagog, rojen 15. okt. 1875 v Ostrogu (Volhinija, SZ Ukrajina) v druzhini sodnika, umrl 3. marca 1951 v New Yorku za posledicami nesrechnega padca. Konchal je gimnazijo v Radomu (Rusija, danes Poljska), pravni shtudij na univerzi v Varshavi ter se s shtipendijo izpopolnjeval 1901-2 v Berlinu, Heidelbergu in Parizu. Od 1903 je bil docent na pravni fakulteti v Varshavi, 1906-7 shtudiral v Berlinu, Marburgu, Göttingenu, Heidelbergu in Parizu, od 1914 profesor na univerzi v Kijevu, 1918 rektor, 1920 emigriral. 1920-4 je bil honorarni profesor pravne fakultete v Beogradu, od 1924 profesor ruske pravne fakultete in Karlove univerze v Pragi, od 1927 spet v Beogradu. V letih 1930-45 redni profesor javnega prava in pravne filozofije v Ljubljani, 1945 emigriral v ZDA ter postal profesor cerkvenega prava na Duhovni akademiji sv. Vladimira (Columbia Univ.) v New Yorku. – V rushchini je napisal vech del s podrochja svoje stroke (npr. monumentalna Zgodovina socijalne filozofije, slov. prevod v dveh knjigah 1932-33, prev. Josip Vidmar), njegovi spisi, tudi eseji o literarnih pojavih, so izhajali v predvojni slovenski publicistiki; she danes v marsichem uchinkujejo aktualno z izjemno shirino in poglobljenostjo svojih pogledov. To po svoje velja tudi za prichujochi esej, katerega ponovna objava je prispevek k letoshnji 200-letnici rojstva in 140-letnici smrti Dostojevskega. Ohranjen je jezik prve objave, z nekaj drobnih popravkov, npr. Tolstega > Tolstoja ipd.

(Op. ur. I. A.)