Revija SRP 155/156

Damir Globochnik

 

GROTESKA ZHIVLJENJA IN SMRTI

 

France Mihelich velja za enega najbolj izvirnih slovenskih likovnih ustvarjalcev. Mihelichev grafichni in slikarski izraz sta v tridesetih letih preteklega stoletja opredeljevala socialni in barvni realizem. Njegova likovna interpretacija vojnih grozot predstavlja enega vrhuncev partizanske grafike. Mladostni spomini, obchutenje narave in vojne izkushnje so bila izhodishcha, ki so vodila Franceta Mihelicha v oblikovanje posebne razlichice fantastichne umetnosti, s katero se je kot eden redkih domachih umetnikov uvrstil v preglede svetovne umetnosti.

France Mihelich je zgodnjo mladost prezhivel v Virmashah pri Shkofji Loki. Mihelichevi so stanovali v stari, s slamo kriti hishi, ki je bila v lasti dveh starejshih neporochenih sester Lenke in Marije Mohar ter njunega brata Jozheta. »Tam sem dozhivljal prve stvari svojega zhivljenja. V vasi so bile kmetije s starimi chebelnjaki s poslikanimi panjskimi konchnicami. Blizu je bil Crngrob, poslikana znamenja in cerkve, polno kulturnih spomenikov. Ves ta ambient kmechkega zhivljenja, povezan z naravo, gozdom in mnogimi spomeniki, je zapustil v meni globok vtis. Stvari, ki so bile shranjene v otroshkem spominu in sem jih pozneje odkrival in prepoznaval.«1

Mihelicheva druzhina se je leta 1909 preselila v Ribnishko dolino. Uchitelj risanja na meshchanski sholi v Ribnici je bil ravnatelj in ljubiteljski slikar Janko Trosht (1894–1975), ki je uchence vodil v naravo in jih uchil slikati s pasteli. Mihelich je med sholanjem na ljubljanskem uchiteljishchu dve leti obiskoval privatno risarsko-slikarsko sholo Probuda, na kateri ga je risanje uchil Matej Sternen.

Med profesorji risanja na zagrebshki akademiji je Mihelich posebej cenil Ljuba Babicha, ki je vodil upodabljanje vechernega akta. Risanje ga je poucheval Jozo Kljakovich. Profesorju Maksimilijanu Vanki je celo pomagal risati kartone za vitrazhe v neki cerkvi. Mihelichev profesor za slikarstvo je bil Vladimir Becich, vendar Mihelichu njegov nachin slikanja ni prav ustrezal. Pomembnejshe je bilo izobrazhevanje v grafichni delavnici Tomislava Krizmana, ki ga je uvedel v litografijo.2

Mihelich je prve litografije (»Starki«, »Samotni pivec«, »Stara cukrarna«, »Avtoportret z ribjim oljem«, »Akt«, »V mesechni nochi« idr.) izdelal na akademiji. Karel Dobida je zapisal, da ga je litografija »Starki« napolnila z obchutkom bridke otozhnosti. »Zhive in nezhive stvari, vse diha globoko, skoraj brezupno otozhnost.«3

Mihelich se je med sholanjem na uchiteljishchu v Ljubljani in na akademiji v Zagrebu otepal s pomanjkanjem. V Zagrebu je dalj chasa prebival v nekdanji baraki za ruske vojne ujetnike in za hrano prerisoval oziroma povecheval anatomske risbe iz medicinskih knjig na velike kartone, ki so jih uporabljali za predavanja porodnishtva. Po konchani akademiji je ostal brez zaposlitve. Po konchani vojashki obveznosti se je leta 1932 vrnil domov. Prvi zasilni atelje si je uredil na podstrehi domache hishe v Dolenjih Lazih pri Ribnici. S slikami, ki jih je prinesel iz Zagreba, je prekril okna.4

V Dolenjih Lazih so nastali Mihelichevi osnutki za ciklus shestnajstih litografij, ki jih je odtisnil v Blaznikovi tiskarni (1933/1934). Drobnochrtkano risbo je zamenjal s poustvarjanjem strukture lesenih desk, zidu, starega pletenega kovchka in drugih predmetov. Ostal pa je obchutek tezhke otozhnosti, ki ga je mogoche razbrati tudi iz poimenovanj posameznih litografij (»Pozabljeni umetnik«, »Zapushcheni vrt«, »Obisk«, »Mrtvashnica«, »Zhalost na listu«, »Sodnija«, »Jecha«, »Hlapec«). Mihelich je z izborom svojih litografij leta 1934 opremil Preproste pesmi Mileta Klopchicha.

Litografija »Atelje« (1933) prikazuje Mihelichevo slikarsko delavnico v podstreshni kamri, za silo zbiti iz preperelih desk. Pred praznim platnom sedi slikar s prazno paleto. »Roka mu je onemogla omahnila – kaj naj she dela, kaj naj bi she slikal? Ali ima dandanashnji slikanje sploh she kak pomen? Odgovora ni. In kakor chlovek, je vse okolje kakor mrtvo, she machka lezhi negibna na tleh. Le rozhe v vrchu in kitara ob njih so znamenja, da vrvi tam zunaj neko zhivljenje, ki se je pa ustavilo v tem zatohlem podstreshju, kjer je vse zastavljeno s trohnelo, zavrzheno ropotijo. Brezupnost ... In vendar podoba ni hladna, te ne pusti mirnega, temvech govori, vpije.«5

Mihelich se je leta 1934 zaposlil kot suplent na gimnaziji Krushevac v Srbiji. Na obchnem zboru »Kluba nenameshchenih slovenskih upodabljajochih umetnikov« marca 1934 je bil izvoljen za odbornika.6 Za novo sholsko poslopje za Bezhigradom je leta 1936 naslikal dva panoja s prizori iz otroshkega zhivljenja in z motivom zaklete kraljichne s shkratki (tempera na les). Pri nekaterih reshitvah na teh panojih, ki nista ohranjena, se je oprl na nizozemskega slikarja Pietra Brueghla st.7

Od jeseni 1936 je bil profesor likovne vzgoje na gimnaziji Ptuj. V Krushevcu in na Ptuju ni imel mozhnosti, da bi se ukvarjal z grafiko, zato se je posvetil slikarstvu in ilustraciji. Leta 1937 je z ilustracijami, pri katerih je opazen vpliv Krsta Hegedushicha in skupine Zemlja,8 zachel sodelovati z revijo Nash rod. Ilustriral je vech zgodb sodelavca na ptujski gimnaziji Antona Ingolicha;9 pri njem je Mihelich po svoji poroki s slavistko Vlasto Juvanc (+1939) leta 1937 nekaj chasa tudi stanoval.10 Mihelicheve ilustracije so bile objavljene tudi v knjigah Josipa Ribichicha Tinkin zajchek (slikanica, 27 ilustracij), Oskarja Hudalesa Zgodbe o bombazhu (obe 1938) in Jozheta Krivca Dom med goricami (1942).

Antonu Ingolichu, ki je o prvi Mihelichevi samostojni razstavi na Ptuju pisal v Mariborskem vecherniku Jutra, je zaupal, da je z grafiko hotel »ustvariti nekakshno konstruktivno ogrodje za svoje sedanje slikarstvo«. Ni pa se strinjal s trditvami, da na nekaterih njegovih slikah izstopajo predvsem grafichni elementi.11

Mihelich je na sliki »Mrtvi Kurent« (»Smrt kurenta«, 1938) upodobil resnichni dogodek, ki mu je bil pricha na pustni torek 1937 v vasi Dornava. »Okrog mene so plesale in se prerivale pijane mashkare. V vesel trushch pa je nekdo prinesel novico, da lezhi tam za pristavo mrtev Kurent. Nekdo mu je usmiljeno potegnil masko z obraza, ali pa si jo je v smrtnem strahu strgal sam. Vse to se je zgodilo v mrachni okolici ob dolgochasni grashchinski pristavi, za katero teche umazan potok s starimi vrbami ob bregu. Dogodek me je presunil kot chloveka in slikarja.«12

Skupina kurentov in mashkar je obstopila svojega mrtvega tovarisha. Ena od mashkar ima oblecheno staro avstrijsko uniformo, desno sta picek (dechek s petelinchkom) in jajcharica (deklica z jajci v koshari). Mashkare so se sklonile nad umrlim tovarishem, ob katerem lezhita sneta maska in palica. Oblachno nebo, samotna pristava, drevesna debla, ki se sklanjajo podobno kot naslikane figure, in zamolka barvna lestvica krepijo turobno vzdushje dogajanja.

Dogodek je Mihelich tudi fotografiral. Fotoaparat si je kupil z denarjem, ki ga je prejel za Preproste pesmi.13 Mrtvi kurent je bil kmet Franc Poshtrak, ki ga je na poti s skupino kurentov iz vasi Borovci v blizhnjo Dornavo zadela srchna kap.14

Mihelich je od razstave slovenske umetnosti leta 1938 v Mariboru dalje sodeloval s »Klubom neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov«. Neodvisni so za izhodishche izbrali poetichni barvni realizem, kakrshnega so spoznali med zagrebshkim sholanjem. Mihelich je v barvi videl vsebinski element, s katerim je podajal razpolozhenja krajine in ljudi ter lastno obchutje.15 V razlagi »Mrtvega kurenta« je poudaril: »Barva sluzhi kot izraz, ne samo kot dekoracija. Kaj bi chlovek z dekoracijo – obchutje, ki sem ga hotel izraziti v 'Mrtvem Kurentu', je, sodim, resnichno obchutje nashih dni.«16

Stane Mikuzh je med Neodvisnimi oznachil Mihelicha za najbolj samosvojo in izoblikovano umetnishko osebnost. »Che bi nich drugega ne videl na njegovem delu, bi moral pribiti to dejstvo, da sta Mihelich in resnichna narava sklenila zvezo, ki je ni moch vech prelomiti in da mu je slednja z vso svojo silo porok, da ne bo zashel v gluho lozo jalovosti in manirizma.«17

Mihelich je prvich razstavljal leta 1930 na razstavi na ljubljanskem velesejmu. Prvo spodbudno oceno njegovih del je v kritiki razstave »Zhenska v slovenski umetnosti« zapisal Hinko Smrekar: »Mochan in iskren je v svojih litografijah Mihelich. Ves moderen, razodeva vesten shtudij in skrbno ljubezen do svojega dela.«18 Prvo samostojno razstavo pa je priredil v dijashkem domu na Ptuju leta 1939. Razstavljene so bile slike »Mrtvi kurent«, »Predmestna gostilna«, »Revna vas«, »Hajdina«; prevladovali so krajinski motivi s Ptujskega polja, Haloz in Slovenskih Goric, pokrajin, ki jih je Mihelich med prvimi uvedel v slovensko moderno slikarstvo.

Recenzent razstave v Mariborskem vecherniku Jutra je Mihelicha oznachil za »slovenskega Brueghla«. »Mihelicheva moch je v preprosti, a preprichevalni liniji, ki podaja bistvo predmetov brez olepshevanja. Za skupine z ljudmi pa je znachilno Brueghelovsko pojmovanje, rahla grotesknost, tu ironija, tam tragichnost, najcheshche pa oboje tako povezano, da chlovek res ne ve, ali bi se smejal ali bi se jokal. Slovencem je Mihelich to, kar Flamcem in svetu Pieter Brueghel, Hrvatom pa Hegedushich. Ne gre tu za kako sorodnost – Mihelich ima svoj slog in svoj svet – marvech za globoko psiholoshko pojmovanje in ubranost. Revni svet okrog Ptuja pa je v Mihelichu nashel novega glasnika in klicarja, ki se tako chudovito dopolnjuje s pisateljem A. Ingolichem.«19

Nekatere Mihelicheve motive (slika »Berach«, shtudija za »Berache na Ptujski Gori«, ilustracije v Nashem rodu) je bilo mogoche povezati s sochasno socrealistichno literaturo: »Mihelicheva realistika je pravi pendant Mishka Kranjca in Ingolicha.«20 Socialne poudarke je mogoche razbrati tudi na kompoziciji »Romanje na Ptujski Gori«, ki jo je Mihelich naslikal v vech variantah (1939, 1940, 1941). Prva varianta je ostala nedokonchana, ker je slikarju aprila 1939 umrla mlada zhena Vlasta.21

Med slikarji, ki so vplivali na Mihelichevo pejsazhno motiviko, je bil francoski slikar Camille Corot. Njegove slike je lahko obchudoval med obiskom Benetk leta 1938.22 France Mesesnel je v oceni razstave Kluba neodvisnih v Jakopichevem paviljonu leta 1942 zapisal: »Mihelich ni robusten zavojevalec, temvech pesnishko poglobljen opazovalec: o tem pach govorita ravninski krajini s svojimi skoro Corotovskimi obchutji, toda v idilo se povsod oglasha resnoba dneva in zhivljenja.«23 Mihelicheve krajinske motive so obvladovala mrachna vzdushja. Stane Mikuzh je o njih pisal kot o »pesmi slovenski zemlji in njenemu chloveku, zapeti v mrachnem molu«. »Slikar vidi krajino polno otozhnega razpolozhenja umirajoche jeseni ali zgodnje pomladi.«24

Izkushnja tezhkega zhivljenja, ki se je odrazila na osebnoizpovednih litografijah, je obtesala slikarjevo asketsko postavo in oblikovala njegov ironichen, zadrzhan in samotarski znachaj. Stane Mikuzh je Mihelicha v uvodu v pogovor z umetnikom predstavil z naslednjimi besedami: »Mihelichev obraz me spominja na chloveka, ki mu ni tuja askeza, taka lica srechash v konviktih in samostanih! Tudi v nachinu govorjenja, ki tako razkrije chlovekovo dusho, ne najdesh bezhnih miselnih in govornishkih prebliskov, ki se nenadoma vzhgo in zopet ugasnejo. Zdi se, da slikarjeva notranjost tli v neugasljivem ognju, tako zbrano privede vsako misel do logichnega zakljuchka in tako intenzivno izlushchi iz predmeta njegovo bistveno podobo. Njegov glas je preprichljiv, epichen. Ob zvochnosti dolenjskega dialekta te nehote spomni na stare pripovedovalce narodnih pesmi. Dostikrat izzvenijo njegove misli v ironijo in jedkost.«25

Mihelich je leta 1940 izdelal fresko na stavbi posojilnice v Ribnici (Ribnichan z vrchi, dekle s srpom in zhitnim snopom, chebelar, mati z otrokom, Ribnichan s suho robo) in sgraffito »Shtirje letni chasi« na prochelju hishe prof. Likarja na Vishevku pri Preddvoru. Razstavljal je na VIII. razstavi »Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov« v Ljubljani, na razstavi Neodvisnih v Zagrebu in na razstavi slovenskih umetnikov v Beogradu.

Po okupaciji Jugoslavije se je iz Ptuja umaknil v Ljubljano. Deloval je kot aktivist OF in se udelezhil prvega plenuma kulturnih delavcev Osvobodilne fronte septembra 1941. Risal je za ilegalne publikacije in z denarjem od prodanih slik podpiral odpornishko gibanje.

Mihelich je decembra 1941 (ob skupni razstavi z Rikom Debenjakom in Bozhidarjem Jakcem v Jakopichevem paviljonu) uredniku Jutra Bozhidarju Borku zaupal: »Umetnik ne more imeti zavezanih ushes pred dogodki svojega chasa, ne more se kakor kak Arhimed odtegniti resnichnosti okrog sebe. Kakor nekoch, je she danes in bo zmerom ostala v veljavi Hamletova beseda, da bodi umetnost zrcalo dobe in ljudi.«26

Stane Mikuzh je konec leta 1942 (ocena razstave F. Mihelicha in T. Kosa v Salonu Jake Orazhma) ugotavljal: »Mihelicheva umetnost se razvija nevzdrzhno v kvalitetnem vzponu. Naslonjena na sodobno chasovno obchutje, ljudska v pravem pomenu besede, ne zapada v brezkrvne teoreme in modne poizkuse. Slikar dobro ve, da je umetnikovo mesto v sredini deroche reke pravega zhivljenja, ne pa na pozabljenem, zatishnem bregu.«27

Mihelich je dan po razglasitvi kapitulacije Italije odshel v partizane. Najprej je deloval v Propagandnem odseku Izvrshnega odbora Osvobodilne fronte. Januarja 1944 je bil premeshchen v Znanstveni inshtitut pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Spomladi 1944 so ga na pobudo Nikolaja Pirnata pritegnili v slikarsko sekcijo Glavnega shtaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije oziroma v grafichno bazo Centralne tehnike Komunistichne partije Slovenije. Z Nikolajem Pirnatom sta pripravila linoreze za grafichno mapo Nasha borba (junij 1944).

Mihelich se je v referatu z naslovom »Likovna umetnost in nasha osvobodilna borba«, ki ga je predstavil na ustanovnem obchnem zboru Slovenskega umetnishkega kluba v Semichu 3. oktobra 1944, zavzel za umetnost, ki mora imeti etichen znachaj in biti antimilitaristichna.

»Gozdovi bodo tvorili globoko simbolichno ozadje na slikah bodochih slikarjev. V njihovem okrilju se bo spochela velichastna epopeja slovenskega naroda. /.../

Naloga slikarja v danashnji borbi je zbirati dokumentarichen material, belezhiti kot kronist scene in dogodke, ki so enkratni in bodo tudi dragocen material nashim zanamcem. Iz tega gradiva in njegovih globokih dozhivetij in dozhivljajev bodo mogoche nastala poznejsha velika dela.

Dostikrat se teh rechi pri nas ne pojmujemo pravilno in se obtozhuje umetnika, vse to je danes nepotrebno, potrebna je sama propaganda. Jasno je, da bo slikar sodeloval pri propagandi. Ne sme pa biti to ena izmed glavnih nalog. Zavedajmo se, da smo tudi v tem oziru neodpustljivo odgovorni pred bodochnostjo.«28

Mihelichev partizanski opus obsega okrog 500 risb in gvashev, 92 grafik, osnutke za bankovce, ilustracije za abecednik, partizanske jaslice. Nachrtoval je tudi ciklus grafik Apokalipsa. Od decembra 1944 je bil ilustrator pri Slovenskem porochevalcu, za katerega je risal karikature, satirichne ilustracije. Grafichno mapo Krvava bratovshchina je izdal v samozalozhbi po osvoboditvi. Novembra 1945 je postal profesor na Akademiji upodabljajochih umetnosti v Ljubljani, pri ustanovitvi katere je sodeloval. V grafichni delavnici na akademiji je ponovno dobil mozhnost za izdelavo grafik v razlichnih tehnikah (chrno-beli in barvni lesorez, kredna litografija).

Po zaslugi predvojnih socialnokritichnih del in partizanske grafike je Mihelich veljal pri novi oblasti za umetnika, ki sledi naprednim tendencam druzhbenega razvoja. Vendar njegovih slik »Brigada (Kolona)« (1948, olje, platno, 116 x 90 cm) in »Partizansko taborishche« (1949, olje, platno, 116 x 146 cm) ne moremo povezati z nacheli socialistichnega realizma oziroma s propagandno vlogo umetnosti, prichakovano pri oblasti. Na sliki »Brigada«, za katero je leta 1949 sicer prejel Preshernovo nagrado, ni chutiti optimizma. Naslikana je kolona, ki se trudoma pomika skozi pozhgano vas.

Takshnemu nachinu upodabljanja partizanske epopeje je nasprotoval slikar in grafik Dore Klemenchich-Maj (1911–1988), ki je po vojni postal zagovornik socialistichnega realizma: »Ali so vechne rushevine in gnile bajte F. Mihelicha edina znachilnost za nasho herojsko borbo in danashnjo monumentalno izgradnjo? One dajejo dojem tragedije, kar pa ni nasha borba nikdar bila.«29 Izjavo prvega komandanta slovenske partizanske vojske Franca Leskovshka-Luka je mogoche razumeti kot nasprotovanje Mihelichevemu »Partizanskemu taborishchu« s skupino utrujenih borcev, ki se greje ob ognju: »Moji partizani zhe niso stali in chepeli ob tabornih ognjih ogrnjeni z nekakshnimi cunjastimi, zaflikanimi koci in pokriti z zmechkanimi kapami in berashkimi klobuki.«30

Podoba »Kronista«, ki jo je Mihelich uresnichil v grafiki (1955) in v slikarski kompoziciji (1972/1973), je zachela nastajati med nemshko ofenzivo leta 1943. Mihelich je med pochitkom v neki napol porusheni hishi blizu Velikih Lashch skiciral Filipa Kumbatovicha-Kalana pri branju dnevnika. Zamisel je nadalje razvijal z risbo po modelu, za katerega mu je bil slikar Ive Shubic.31 Figuro je postavil pred pozhgano vas in jo obdal z ozhganim deblom, s tulechim psom in s porusheno steno, na kateri je razbita petrolejka. Kronist je zapisovalec vojnih grozot, ki se spreminja v simbol vojnega razdejanja, v glasnika opomina na bodoche kataklizme.

Mihelich je kot shtipendist zvezne vlade konec leta 1949 odshel v Pariz. Tu je prezhivel sedem mesecev, risal zhenske akte, motive iz zhivalskega vrta in kavarn ter si ogledoval razstave. Veshchino risanja je negoval vse zhivljenje, vselej pozoren na risarsko strukturo pri slikarskih kompozicijah. Leta 1950 se je porochil s pisateljico Miro Puc (Miro Mihelich).

Ponovno se je intenzivno zachel ukvarjati z ilustracijo. Levstikovo nagrado je prejel za ilustracije Voranchevih Solzic (1949), Levstikove Najdihojce (1951), Bevkove Pestrne (1952) in Shtirih letnih chasov Mire Mihelicheve (1956). Na ilustracijah otroshkih knjig se pojavljajo fantastichni elementi, ki jih je Mihelich razvil v svojem poznejshem obdobju.

Mihelich je po vrnitvi iz Pariza likovni izraz prilagodil nekaterim sodobnejshim umetnishkim tokom in oblikoval samosvojo razlichico sodobne fantastichne in nadrealne umetnosti. Jure Mikuzh med umetniki, ki so negovali soroden motivni svet oziroma njegovo likovno interpretacijo, navaja Luciena Coutada, Jeana Lurçata, Jacquesa Heroda in Henrija Fischerja.32 Mihelich je nova dela prvich predstavil na Umetnostni razstavi »petnajstorice« slovenskih likovnih umetnikov v Moderni galeriji v Ljubljani maja 1954.

Grafike je leta 1955, tedaj je bil v Ljubljani prirejen prvi mednarodni grafichni bienale, razstavil na samostojni razstavi v galeriji jugoslovanskega informacijskega centra v Parizu. Marcel Brion je Mihelicha kot edinega jugoslovanskega umetnika uvrstil v knjigo Art Fantastique (Pariz 1961): »Tako Mihelich utelesha enega najizvirnejshih in najpristnejshih aspektov sodobne fantastike, napajajoche se iz kmechkega praznoverja in pradavnih legend, ki jim je bil gozd naravna zibelka, in ker je zhivel z njimi v najzaupnejshih stikih, je postal tako kot kurenti, ki so njegovi najljubshi liki, njegov predstavnik in hkrati njegova upodobitev, umetnik in dusha drevesa, kmet, ki se maskira v Boga pomladi, da bi pregnal bogove zime, in hkrati sam Bog in demoni.«33

Mihelich je motive svojega fantazijskega sveta nashel v naravi – zlasti v gozdu. »Gotovo ni bil samo gozd zibelka moje domishljije, vendar je neizchrpen, poleg njegovih zhivih prebivalcev so tudi drevesa sama sposobna pricharati neverjetne oblike in ne nazadnje ustvarja gozd tishino posebne vrste, razpolozhenja in tesnobe, ki posegajo v chlovekov notranji svet in ga vznemirjajo.«34

Mihelich je motive, ki jih je povzel po naravi ali izbrskal v globinah notranjega sveta, domishljijsko preoblikoval in jih razvijal v razlichnih motivnih sklopih: muzikanti, himere, demoni in druge strashljive poshasti, ki se obnashajo kot ljudje, Dafne, Narcis, krila nochnih veshch, ure brez kazalcev. Mladostni spomini so pobudili jedkanice z motivi kresne nochi, kresnic in drugih drobnih fantazijskih prikazni, ki plovejo v likovnem prostoru.

Eden od virov Mihelicheve umetnosti je bila poezija, od antichnih pesnikov (Ovidove Metamorfoze) do sodobnikov. Metamorfoze oziroma preoblikovanja je Mihelich izbral za temeljni princip oblikovanja fantazijske motivike. Ciklus lesorezov »Dafne« (1967) je interpretacija mitoloshke preobrazbe nimfe Dafne, ki se spremeni v drevo, ko se je dotakne Apolon. Vsa upodobljena bitja na njegovih kompozicijah se razkrajajo in spreminjajo. Zhivo umira, da lahko spet vzklije zhivljenje. Mihelich je zhe leta 1939 v razlagi slike »Mrtvi kurent« govoril o »groteski zhivljenja in smrti«.35 

Mihelich se je na zachetku shestdesetih let preteklega stoletja zachel bolj posvechati slikarstvu (tempera, akril, pastel). Slika »Rojstna hisha z Lucijo« (1975), ki je predstavljena na naslovnici kataloga njegove retrospektivne razstave v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1976 in v likovni prilogi Revije SRP, je spomin na rojstno hisho v Virmashah pri Shkofji Loki in na njegovo prvo, nikoli izpovedano ljubezen. Dechek, ki z ganka opazuje razpadajocha kurenta, Lucijo in druga strashljiva bitja, je najbrzh sam slikar. Na sliki »Spomin na ocheta« (1967) je slikar postavo svojega ocheta Franca Mihelicha (1876–1940) upodobil v porusheni bajti. »Bili smo na zimskem pohodu skozi ribnishko dolino, ko sem naletel na njegovo pisarno, zraven zheleznishkega skladishcha. Bila je porushena, vse je bilo razmetano, a v njej je she vedno stala zhelezna pech, kosi pohishtva, nekaj pechatov in utezhi. V mislih sem zagledal ocheta, ki sedi za sluzhbeno mizo, tako kot tedaj, pred mnogimi leti, ko sem ga prvich poskusil naslikati.«36 Podoba ocheta, bajte in dreves, ki se spreminjajo v poshasti, so podane v razpadajochih, enako razjedenih oblikah.

 

 

Opombe:

1 Shpelca Chopich, »Intervju Sodobnosti: France Mihelich / Ob slikarjevi osemdesetletnici«, Sodobnost, 1987, sht. 5, str. 450.

2 Prav tam, str. 451.

3 Karel Dobida, »K litografijam Franceta Mihelicha«, Mladika, 1931, sht. 6, str. 231–232.

4 Po: Melita Stelè-Mozhina, besedilo v katalogu retrospektivne razstave, Moderna galerija v Ljubljani, 1976, str. XI.

5 Karel Dobida, »France Mihelich / K vencu njegovih litografij«, Mladika, 1933, sht. 11, str. 432.

6 Po: »Nashi slikarji in kiparji se organizirajo«, Jutro, 1934, sht. 58.

7 Po: Stane Mikuzh, »K Mihelichevim slikam v bezhigrajski sholi«, Slovenec, 1936, sht. 230.

8 Hrvashka skupina Zemlja je bila ustanovljena leta 1929 in policijsko razpushchena leta 1936. Mihelich si je v Zagrebu lahko ogledal prvo razstavo te skupine (Salon Ulrich, 1929).

9 Pisatelj Anton Ingolich (1907–1992) je bil od leta 1932 profesor slovenshchine in francoshchine na ptujski gimnaziji. – Mihelicheve ilustracije Ingolichevih besedil v reviji Nash rod: »Korenov Lojz«, Nash rod, 1936/1937, sht. 7 in 8; »Che bi se odprlo ...«, Nash rod, 1937/1938, sht. 2; »Tonchek Balonchek«, Nash rod, 1937/1938, sht. 6 in 7; »Podravski splavarji«, Nash rod, 1937/1938, sht. 4; »Med pustnimi shemami v Lukariji«, Nash rod, 1937/1938, sht. 6; »Sirote«, Nash rod, 1938/1939, sht. 1 do 9; »Zakaj so haloshki otroci lachni«, Nash rod, 1938/1939, sht. 2, in »Sprehod v Haloze«, Nash rod, 1939/1940, sht. 5. Mihelich je za Nash rod prispeval tudi ilustracije za dela drugih piscev (Ivan Primozhich, »Prevzetna hrushka«, Nash rod, 1936/1937, sht. 4; Albert Shirok, »France Bevk«, Nash rod, 1940/1941, sht. 6; Franjo Chichek, »Astron«, Nash rod, 1941/1942, sht. 1–9; ilustracije v celotni shtevilki Nashega roda, 1942/1943, sht. 1; Gustav Strnisha, »Trije vrazhichi – zakleti fantichi«, Nash rod, 1942/1943, sht. 2).

10 Po: Lojze Gostisha, »Biografija«, France Mihelich / Retrospektivna razstava, Moderna galerija v Ljubljani, 1976, str. 93.

11 Po: Anton Ingolich, »France Mihelich razstavlja v Ptuju«, Mariborski vechernik Jutra, 1939, sht. 41.

12 Kristina Brenk, »Razgovor s Francetom Mihelichem«, Nash rod, 1941/1942, sht. 6, str. 164.

13 Po: Lojze Gostisha, France Mihelich na poti k Mrtvemu kurentu, Ljubljana 1997, str. 263.

14 Po: Milchek Komelj, Mihelichev Kurent: Zgodba o zhivem mitu, Ljubljana 2002, str. 54.

15 Po: Karel Dobida, »Razstava Neodvisnih«, Ljubljanski zvon, 1939, sht. 8, str. 510.

16 France Mihelich, »Umetnost bodochnosti bo umetnost sinteze«, Jutro, ponedeljska izdaja, 1939, sht. 241.

17 Stane Mikuzh, »Peta umetnostna razstava 'Neodvisnih' v Jakopichevem paviljonu«, Slovenec, 1939, sht. 236.

18 »Hinko Smrekar o razstavi 'Zhenska v slovenski umetnosti'«, Jutro, 1932, sht. 208.

19 F. J., »Ob Mihelichevi razstavi v Ptuju«, Mariborski vechernik Jutra, 1939, sht. 45.

20 Fran Shijanec, »Prva reprezentativna razstava slovenske likovne umetnosti v Mariboru«, Obzorja, 1938, sht. 7–8, str. 260.

21 Po: Alenka Puhar, »Potovanje po odcharanem svetu«, France Mihelich, Ljubljana 1997, str. 27.

22 Mihelich je med bivanjem na Ptuju slikarsko znanje izpopolnjeval na kratkih shtudijskih potovanjih. Jeseni 1937 je z Borisom Kobetom prvich obiskal Pariz. Obisk je ponovil jeseni 1939 v druzhbi z Maksimom Sedejem. Spotoma si je v Zhenevi ogledal razstavo slik iz madridskega Prada. Na bienalu v Benetkah si je leta 1938 ogledal razstavo krajinskega slikarstva 19. stoletja, pritegnile so ga zlasti krajine Camilla Corota.

23 France Mesesnel, »Jesenski razstavi v Ljubljani«, Sodobnost, 1939, sht. 11, str. 536–537.

24 S. M. (Stane Mikuzh), »Razstava Mihelich-Tine Kos«, Slovenec, 1942, sht. 294.

25 Stane Mikuzh, »Pogovor s slikarjem Mihelichem«, Slovenec, 1941, sht. 296.

26 (Bozhidar Borko), »Slikar France Mihelich«, Jutro, 1941, sht. 298.

27 Stane Mikuzh, »Kronika umetnostnih razstav v letu 1942«, Dom in svet, 1943, sht. 1, str. 151.

28 Tipkopis referata Franceta Mihelicha na ustanovnem obchnem zboru Slovenskega umetnishkega kluba v Semichu, 3. oktobra 1944, po: Lojze Gostisha, Franceta Mihelicha balada o drevesu, Ljubljana 1994, str. 325).

29 Dore Klemenchich, »Umetnost in resnica«, Ljudska pravica, 3. 3. 1948.

30 Po: Igor Torkar, Deseti bratje, Celovec 1993, str. 191.

31 Po: Lojze Gostisha, Franceta Mihelicha balada o drevesu, Ljubljana 1994, str. 192.

32 Jure Mikuzh, Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost / Od preloma s socialistichnim realizmom do konceptualizma, Ljubljana 1995, str. 176–177.

33 Po: Shpelca Chopich, »Intervju Sodobnosti: France Mihelich / Ob slikarjevi osemdesetletnici«, Sodobnost, 1987, sht. 5, str. 455.

34 Po: Shpelca Chopich, »Intervju Sodobnosti: France Mihelich / Ob slikarjevi osemdesetletnici«, Sodobnost, 1987, sht. 5, str. 455.

35 France Mihelich, »Umetnost bodochnosti bo umetnost sinteze«, Jutro, ponedeljska izdaja, 1939, sht. 241.

36 Po: Alenka Puhar, »Potovanje po odcharanem svetu«, France Mihelich, Ljubljana 1997, str. 27.