Revija SRP 155/156

Damir Globochnik

 

BARAGOV KIP V DOBRNICHU

 

Friderik Irenej Baraga je bil prvi slovenski misijonar in shkof v Ameriki, jezikoslovec in etnograf. Rojen je bil 28. ali 29. junija 1797 v dvorcu Mala vas pri Trebnjem. Med shtudijem prava na dunajski pravni fakulteti (1816–1821) je prishel v stik s krogom redemptorista patra Clementa Marie Hofbauerja (sv. Klemen Marija Dvořák). Pod njegovim vplivom se je odlochil za duhovnishki poklic. Leta 1821 je prepustil dedno pravico do gradu Trebnje sestri Amaliji. Med letoma 1821 in 1824 je shtudiral bogoslovje v Ljubljani. Za duhovnika je bil posvechen leta 1823. Od leta 1824 je bil kaplan v Shmartinu pri Kranju, od leta 1828 v Metliki. Leta 1826 je napisal svoje najbolj znano delo v slovenshchini, molitvenik Dushna pasha za kristjane, kteri shelé v' duhu in resnizi Boga molit, ki je bil natisnjen leta 1830. Do leta 1905 je izshel v 17 ponatisih v skupni nakladi 150.000 izvodov.

Ob branju knjizhice cincinnatijskega generalnega vikarja Fredericka Reseja se je odlochil za misijonski poklic. Jeseni 1829 je odpotoval v ZDA. Med Indijanci je misijonaril 25 let, najprej med Indijanci iz plemena Otava v Arbre Crochu ob Michinganskem jezeru (1831–1833), nato v misijonu ob Grand River (1833–1835), med Indijanci iz plemena Chipeva v La Pointeu na juzhni obali Gorenjega jezera (1835–1843) in naposled v L'Anseu in Fond de Lacu (1843–1853).

Baraga je leta 1832 v Detroitu v jeziku Otavcev izdal prvi molitvenik Otawa Anamie-Misinaigan z molitvami, nabozhnimi pesmimi in s katekizmom. Pozimi 1835–1836 je napisal knjigo Geschichte, Charakter, Sitten und Gebräuche der nordamerikanischer Indier, ki jo je v slovenshchino prevedel in nekoliko skrajshal Jozhe Kek (Popis navad in sadershanja Indijanov Polnozhne Amerike, 1837). V njej je opisal shege in nachin zhivljenja severnoamerishkih Indijancev. V letih 1836/1837 je prvich potoval v Evropo z namenom, da bi zbral gmotna sredstva in sodelavce za misijon ter tiskal knjige. Med obiskom v Evropi je mdr. dal natisniti molitvenik Otchipwe Anamie-Masinaigan in Zhivljenje gospoda Jezusa Kristusa (Jesus Obimadisiwin Oma Aking), ki sta bili prvi knjigi v ochipvejskem jeziku. V Rimu ga je sprejel v avdienco papezh Gregor XVI., na Dunaju pa cesarska druzhina, povabljen je bil na vecherjo h knezu Metternichu. Na drugo pot v Evropo se je odpravil po posvetitvi za shkofa novembra 1853. V Rimu je bil s sestro Amalijo sprejet v avdienco pri papezhu Piju IX. (27. februar in 5. marec 1854), na Dunaju se je kot predstavnik severnoamerishke cerkve udelezhil poroke cesarja Franca Jozhefa I. z bavarsko princeso Elizabeto (23. april 1854). Cesar Ferdinand I. mu je v Pragi daroval tisoch goldinarjev, bavarski kralj ga je sprejel v Münchnu.

Ob prihodu v Michigan je zachel zbirati gradivo za slovnico in slovar otavsko-ochipvejskega jezika. Slovnica A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language for the Use of Missionaries je bila natisnjena leta 1850 v Detroitu. Istega leta je izshlo Baragovo osrednje delo v ochipvejshchini Katolik enamiad o nanagatawendomowinan (Knjiga razmishljanj). Baragov ochipvejsko-angleshki in angleshko-ochipvejski slovar je izshel leta 1853 v Cincinnatiju (A Dictionary of the Otchipwe Language, Explained in English, For the Use of Missonaries).1

Baraga je bil 1. novembra 1853 v Cincinnatiju posvechen za shkofa in imenovan za prvega apostolskega vikarja novega vikariata Gornji Michigan. Za sedezh vikariata je izbral Sault Ste. Marie v Gornjem Michiganu. Apostolski vikariat Gornji Michigan je bil leta 1857 dvignjen v shkofijo s sedezhem v Sault Ste. Marie. Baraga je leta 1866 shkofijsko rezidenco preselil v Marquette. Umrl je 18. januarja 1868 v Marquetteu.

 

Stoletnico rojstva shkofa Ireneja Friderika Barage so njegovi rojaki pochastili z odkritjem Baragovega doprsnega kipa v cerkvi sv. Jurija v Dobrnichu. Zhupno predstojnishtvo se je za kiparsko pochastitev Baragove obletnice odlochilo s privoljenjem in priporochilom knezoshkofijskega ordinarijata. Za pomoch oziroma prispevke je zaprosilo Baragove chastilce. »Tak mozh pa zasluzhi, da se ga spominjamo. Nameravani spomenik bo stal do 1000 forintov, ker je pa to precejshnja svota za tukajshnje revno ljudstvo, zato se zhupno predstojnishtvo obracha s ponizhno proshnjo do vsih chastilcev Baragovih svetnega in zlasti duhovskega stanu, ker on je chast in ponos slovenskih duhovnikov, vzor znachajnega, pozhrtvovalnega neumorno delavnega shkofa katolishke cerkve, naj po svoji mochi prispevajo, da se omogochi nameravano podjetje in pokrijejo stroshki.

Prispevki naj se blagovolijo poshiljati zhupnemu uradu v Dobrniku, poshta Trebnje; sprejme se hvalezhno najmanjshi dar in se zhe naprej izreka zahvala; darove objavil bo svojedobno 'Slovenec' in ravno tako natanchen rachun.«2

 

Zhupnik Karel Janchiger (Karol Janchigar) je izdelavo doprsnega kipa zaupal kiparju Alojziju Progarju (1857–1918),3 ki je bil po rodu Dolenjec in je deloval v Celovcu. Ukvarjal se je predvsem s sakralnim in nagrobnim kiparstvom. Med njegovimi najpomembnejshimi deli so: Brezmadezhna za Shutno (1892), relief »Kristusovo vstajenje« za grobnico grofa Eggerja v Rottensteinu na Koroshkem (1895), veliki oltar v Velikovcu in nagrobni spomenik grofu Eggerju v Shent Juriju ob Sht. Vidu na Koroshkem.4

 

Progar je Baragov doprsni kip izklesal iz kararskega marmorja v ateljeju, ki ga je imel v benediktinskem samostanu v Celovcu.5 Barago je odel v slovesni plashch, t. i. cappo magno s hermelinom, preko katerega visi verizhica s krizhem.6

 

Pisatelj Vatroslav Holz (1844–1914) si je nastajajochi portret ogledal v Progarjevem ateljeju v Celovcu. Holz se je s Progarjem seznanil v chasu, ko je bil ta v uku pri kiparju Francu Zajcu v Ljubljani. Progarjeva pisma s potovanja po Italiji je objavil v Zvonu v letih 1896 in 1897. Holz je portret pohvalil v Slovenskem narodu in pojasnil, da ga je Progar izdelal po Baragovem portretu, ki ga je leta 1855 naslikal J. Lang v Cincinnatiju v Ohiu.7 Baraga je ta portret poslal sestri Amaliji, po njej pa ga je podedoval vnuk in Baragov pranechak, c. kr. podpolkovnik ljubljanskega pesh. polka Jozhef Greselj (Gressel) iz Celovca (Baraga je pranechaka birmal 2. februarja 1854 v Trebnjem), ki ga je posodil Progarju.8

Vatroslav Holz je navedel, da si je Progar pri modeliranju pomagal samo z Langovim portretom Barage.9 Portret Barage, ki je bil leta 1869 objavljen v Baragovem zhivljenjepisu (Leon Vonchina, Friderik Baraga, prvi slovenski apostolski misijonar in shkof med Indijani v Ameriki, Druzhba sv. Mohorja v Celovcu, 1869), ni mogel sluzhiti kot predloga, ker ni dovolj izrazit; »tudi druga Baragova podoba, v kamnotisku od znanega Kriehuberja ni mogla preprichati kiparja o pristnosti oblichja slavnega apostola indijanskega.« Lang je portret Barage v naravni velikosti naslikal po zhivem modelu. Baraga, ki je bil tedaj star 58 let, je upodobljen v shkofovski obleki; »njegova glava je veleizrazovita in klasichno modelovana, plastichno oblichje pa zhivo in zgovorno«.

Po mnenju Vatroslava Holza je Progarju, ki je izdeloval portret »z ognjenim navdushenjem, in z nekim svetim sposhtovanjem«, uspelo v Baragovem »resno-prijaznem oblichju« dosechi zhivljenjsko preprichljivost. »Koliko zhivljenje je vdihnil v njega resno-prijazno, z resnimi potezami udolbeno oblichje! Koliko mislij je zbral v tisti dve globoki gubi med ochesi! Koliko duhovitosti je nakopichil na divno obokanem chelu! Koliko trpkosti prebitih muk v pretezhavnem misijonskem poklicu je razlil okrog mirno sklenjenih ustnic! Koliko odlochnosti in samozavestnega ponosa je podelil smelo zakrivljenemu orlovskemu nosu! Koliko iskreche bistrosti je vlil v njegove ochi in kako naravno ter uprav virtuozno je izdelan sploh ves obraz in njega zgrbanchena kozha …«10 »Smelo urezani, orlovski nos daje njegovemu oblichju odlochen znachaj in mirno sklenjena usta nam pripovedujejo jako zgovorno v vseh bridkostih, ki jih je prebil v pretezhavnem svojem poklicu. Posebna miloba pa odseva iz njegovih bistro zrochih ochi, katere je umetnik izdelal z vzgledno marljivostjo, podelivshi jim z onimi virtuozno ubranimi gubicami kaj drazhestven okvir.« Bujni valoviti lasje so Holza spominjali na portrete pesnikov.11

 

Kaplan v Dobrnichu Karel Jaklich pishe, da je imel kipar sprva nekaj tezhav zaradi razlichnih variant Baragovih likovnih upodobitev,12 vendar vsi, ki so Barago poznali, zatrjujejo, da je kip »prava istinita podoba njegovega obraza«. Kip predstavlja preprichljiv, avtentichen Baragov portret »z idealnim poletom«. »Vsakemu tudi neveshchaku v umetnishkih pravilih prikupiti se mora mil smehljajoch obraz z resnimi suhimi potezi z visokim naprej stojechim chelom z dolgimi valovitimi redno pochesanimi lasmi z kapico na glavi in palijem krog zhivota, znaki shkofovske chasti.«13

Progar je Baragov kip razstavil v Celovcu (izlozhbeno okno knjigotrzhca A. Ravnekarja) in v Ljubljani (izlozhbeno okno trgovine Ane Hofbauer). Vatroslav Holz je porochal, da so nemshki chasniki v Celovcu objavili pohvalne ocene.14

 

Velik del sredstev za kip so prispevali slovenski misijonarji v Severni Ameriki.15 Zhupnik Karel Janchiger je v Slovencu 24. julija objavil seznam vseh donatorjev in stroshkov. Shkof Shkofije Marquette Janez Vetrin je poslal 120 goldinarjev, generalni vikar nadshkofa v St. Paulu v Minnesoti Janez Stariha je pri misijonarjih nabral 176 dolarjev oziroma 427 goldinarjev (po 10 dolarjev so prispevali Jakob Trobec, Matija Shaus, Anton Miksh, Alojzij Kashtigar, Janez Tori, Janez Solnce, Anton Ogulin, Jan. Stariha, Ferdinand Pozhek, Marko Pakizh, Fran Jager, Franc Bajc, Janez Rezhek, po 5 dolarjev Fran Shustershich, Ivan Tomazin, Alojzij Kotonc, Al. Plut, 8 dolarjev Podgorshek, po 6 dolarjev Buh in V. Hribar, po 2 dolarja Mart. Hrashevec in Anton Vilman, 1 dolar Maks Buh in Fr. Slabe). Slovenski duhovniki in drugi darovalci so zbrali 128 goldinarjev: kaplan v Mengshu Matija Slak 20 gld., po 10 gld. so poslali zhupnik v Smledniku Janez Karlin, lastnik parnega mlina v Jarshah Peter Majdich in davchni izvestitelj v Pazinu Ivan Perpar, po 5 gld. nadzhupnik v Mengshu Janez Sorc, nadzhupnik v Shentvidu pri Stichni Shtefan Jaklich, zhupnik v Mirni Franc Jarc, vodja Alojzijevishcha v Ljubljani dr. Josip Lesar, zhupnik v Shmihelu pri Zhuzhemberku Ignacij Kljuchevshek, neznani darovalec iz Begunj pri Cerknici, po 3 gld. neznani darovalec iz Hinj, zhupnik pri Fari Matija Grzin, zhupnik v Soteski Janez Plevanich, zhupnik v pokoju Josip Sterbenc in zhupnik v Lipoglavu Fran Mareshich, po 2 gld. Fran Pogrivni iz Drazhgosh, kaplan v Ljubljani Fran F., zhupnik v Radovici Fran Schweiger, zhupnik v Sht. Janzhu Matevzh Jereb, upokojeni zhupnik v Shmarjeti Miha Bogolin, kaplan v Naklem Josip Benkovich, zhupnik na Vrhu (Rovte) Josip Gregorich, prefekt dr. Franc Ushenichnik, zhupnik v Banja Luki Janez Zupanchich, zhupnik v Krashnji Fran Kadunc, zhupnik v Preloki Matija Kadunc, kaplan v Ljubljani Viktor Steska in zhupnik v Shtangi Mihael Saje, po 1 gld. zhupnik v Mozelju Fran Andrejak, kaplan v Sp. Idriji Janez Gnjezda, kaplan v Brezovici Anton Poljshak, zhupnik v Zrechah Matija Karba, dekan v Sht. Jerneju Anton Fettich-Frankheim, kaplan v Sht. Jerneju Vaclav Vondrashek in dobrotnik iz Zhuzhemberka.

Alojzij Progar je od prvotno dogovorjenega plachila v vishini 600 gld. podaril 50 gld. sholski mladini iz Mirne pechi in Dobrnicha. Feliks Toman je za kamnoseshko delo rachunal 316 gld. Prevoz in postavljanje spomenika sta stala 26 gld. 44 krajcarjev. Skupni stroshki so znashali 902 gld. 44 kr. S prispevki se je zbralo 675 gld., primanjkljaj je znashal 227 gld. 24 kr.16

 

Kip so postavili v cerkev sv. Jurija v Dobrnichu – v nisho, ki so jo nalashch uredili na listni strani, nasproti prizhnice. Okvir za kip z ozadjem in podstavek iz rumenkastega istrskega marmorja je izdelal ljubljanski kamnosek Feliks Toman.17

Odkritje Baragovega doprsnega kipa se je odvilo v sklopu misijona lazaristov v Dobrnichu (28. junij–7. julij 1897). Prvi dan je bil misijon za otroke, 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla in natanko sto let po Baragovem rojstvu in njegovem krstu v cerkvi v Dobrnichu, pa je bilo ob 10. uri predvideno odkritje Baragovega kipa.

 

»Ker se je ravno oni dan prichel sveti misijon za odrashene, kar je bilo gotovo po duhu slavljenchevem, vrshila se je slavnost strogo cerkveno, in vsled tega so izostale vse posvetne priprave in brezpotrebno okrashevanje.« V cerkvi so razobesili zelenje in vence, pred cerkvijo so stali trije 28 metrov visoki mlaji z zastavami. Na cerkvenem zvoniku je visela papezheva zastava, »v znamenje, da je bil danashnji slavljenec vrl sin matere svete katolishke cerkve, zvesto udan sv. ochetu«. Nad cerkvenim vhodom je bil napis Duh rojaka misijonarja – Naj tudi vas vse prestvarja! Na velikem mlaju sredi vasi je plapolala slovenska trobojnica – »v znak, da je bil pokojni slavljenec sin domache slovenske matere, koje nikdar v svojem zhivljenju pozabil ni, da celo bil je svitla zvezda na slovstvenem polju malega, oni chas pozabljenega in zanemarjenega naroda slovenskega, celo v daljni Ameriki spisoval je nabozhne knjige za svoj narod.« Na mlaju pred pokopalishchem je vihrala cesarska zastava »v znamenje, da je bil pokojni shkof Baraga zvest podanik svojemu cesarju, kolikor chasa je zhivel pod okriljem avstrijskega orla, in celo kasneje v misijonskih potrebah se je rad zatekal k svitlimu radodarnemu cesarju in njegovi rodbini v svesti si, da ne bo shel od njih praznih rok, ko gre za dushevni in telesni prospeh bednega zanemarjenega indijanskega rodu.« Na drugem mlaju pred pokopalishchem je visela zastava zdruzhenih severnoamerishkih drzhav (shest belih in rdechih pasov na eni polovici, modro polje z zvezdami in enoglavim orlom).18

 

Slavnostni govornik je bil misijonar, lazarist Vincencij Krivec (prvotno je bil predviden amerishki duhovnik in misijonar Bezhek, tj. morda Ferdinand Pozhek, ki pa ni prispel). Karel Jaklich je v opisu slovesnosti objavil Krivchev govor: »Zbrali ste se v obilnem shtevilu; ni vas prignal zachetek svetega misijona, ne krasno ozaljshana cerkev zunaj in znotraj, ne praznik sv. Petra in Pavla, temvech prignalo vas je hrepenenje, da prisostvujete pri odkritju spomenika slavnega in imenitnega vashega rojaka shkofa amerikanskega, slovenskega misijonarja, apostola Indijanov Ireneja Friderika Barage. Danes minulo je sto let, kar je bil v tej zhupniji v gradu Malavas rojen in v tej cerkvi krshchen danashnji slavljenec. Bil je vash rojak pri ravno tistem kamnu krshchen, kakor vi, bodite ponosni nanj. Ne bom opisoval na drobno njegovega zhivljenja, kajti marsikaj je she temno v njegovem zhivljenju, ker je svoji sestri Amaliji narochil, naj sezhge vsa pisma od njega, da svet ne zve o njegovem delovanju. /…/

Bil je apostoljski mozh, vreden naslednik prvih oznanovalcev sv. vere, zato se spodobi, da ga spodobno proslavimo. Jeden napis zunaj pravi: Raduj se vsa fara. Da, v resnici radovati in veseliti se smete, da proslavljate danes tako svetega mozha. Bil je iz vashe fare, bil je vash domachin. Veseli se grad Malavas, ker je pod tvojo streho pred stotimi leti prishel na svet mozh, ki ga slavi ves svet. Veselite se dobrnishki farani danashnjega dne, ko se spomnite na slavnega svojega rojaka. Veseli se danashnjega dne mati Slovenija, ker jeden tvojih sinov dosegel je to chast in slavo, da se proslavlja po shirnem svetu. Njegovo srce gorelo in zharelo je za gmotno in dushevno blagostanje svojega naroda. Smilil se mu je narod slovenski, zato mu je pomagal, kjer mu je mogel. Ko je zapustil domovino, je srce njegovo she vedno gorelo za blagor domovine. Njegov um, njegov duh ustvaril je slovstvena dela, katera she dandanashnji z radostjo prebira vsak veren Slovenec. Raduj se danashnjega dneva sveta katolishka cerkev, ker proslavljash spomin jednega najveljavnejshih svojih sinov, ki je razshiril tvoje kraljestvo shirom sveta in ponesel bozhje ime divjim rodovom. Raduj se danashnjega dne daljna Amerika, kajti ti se imash najvech zahvaliti plodonosnemu delovanju danashnjega slavljenca. Marsikateri izmed vas se she spominja, ko je pokojni Baraga kot amerikanski shkof leta 1854. prishel v to cerkev, obiskal najprvo krstni kamen, kjer je milost svetega krsta prejel, padel na tla, poljuboval kamen in britko jokal: potem je stopil pred altar in razlagal o milostih, ki jih chlovek dobi pri sv. krstu. Takrat ste ga videli zhivega, danes zagledali bote le kip njegov: spominjajte pa se, kaj da ta kip pomeni.«

Lazarist Vincencij Krivec je napovedal odkritje spomenika. »Zavesa pade, in strmech ugledajo ljudje pred seboj krasen kip, predstavljajoch domachina rojaka, slavnega shkofa Barago.« Krivec je ob zakljuchku svojega govora izrekel zheljo, da bi Baraga dosegel svetnishko chast in bil postavljen na oltarje. »Gotovo je on s svojim zhivljenjem in delovanjem zasluzhil to najvishjo chast v sveti cerkvi. Prej ali slej, pravijo Amerikanci, postane gotovo svetnik. Bog uslishi njihovo proshnjo! Potem she le bote smeli dobrnishki farani ponosni biti nanj. Potem, ako se to uresnichi, ga bomo smeli Slovenci z Indijani vred in z vsem katolishkim svetom cerkveno chastiti.«19

 

Spomin na Barago so pochastili tudi v dvorcu Mala vas pri Trebnjem. Julij Treo, lastnik gradicha Mala vas, je dal 29. junija 1897 na gradich vzidati spominsko ploshcho z napisom: G. Friderik Baraga, rojen v tem gradu 29. 6. 1797, umrl kot misijonar in shkof v Marquette Sever. Ameriki 19. 1. 1868. / Postavil 29. 6. 1897 Julij Treo, tukaj posestnik. Druzhba sv. Mohorja v Celovcu pa je v pochastitev Baragove stoletnice dala leta 1896 ponatisniti Baragov zhivljenjepis, ki ga je napisal dr. Leon Vonchina.

 

 

 

 

 

Napis na ploshchi: Irenej Friderik Baraga.

roj. v gradu Malavas 29. jun. 1797 in isti dan krshchen v tej farni cerkvi. Po dovrshenem pravoslovju na Dunaju in bogoslovju v Ljubljani v mashnika posvechen 21. sept. 1823, kapelan v Shmartnem pri Kr. in Metliki. Od l. 1831 misijonar Otava- in Ochipove-Indijanov v Michiganu Sev. Amerike, v shkofa posvechen 1. nov. 1853, v Gospodu zaspal 19. jan. 1868 v Marquette. Postavili chastilci njegovi l. 1897.

 

 

 

 

 

 

Josef Kriehuber, Baraga, 1854, litografija

 

 

 

1 Po: Janez Stanonik, »Friderik Baraga: Ob dvestoletnici rojstva«, Dve domovini / Razprave o izseljenstvu / Two homelands: Migration studies, 1996, sht. 7, str. 14–32.

2 Po: »Iz Dobrnich (Baragov spomenik. Za stoletnico rojstva shkofa Frid. Barage)«, Zgodnja Danica, 1897, sht. 17.

3 Alojzij Progar je bil rojen v Dolenji vasi pri Mirni pechi. Po nasvetu zhupnika Antona Mlakarja ga je oche poslal v uk k podobarju Jerneju Jerebu v Metliko. Po konchani vajenishki dobi je shel v uk h kiparju Francu Zajcu v Ljubljano, nato k Janezu Vurniku v Radovljico in k Francu Ozbichu v Celovec. V Münchnu ga leta 1885 niso sprejeli na akademijo, nekaj chasa je ostal pri nekem podobarju, nato pa je odshel na Dunaj, kjer je shtiri leta obiskoval akademijo (prof. Hellmer in prof. Zumbusch). Po povratku z Dunaja je odprl delavnico v Celovcu. S prvimi prihranki je leta 1894 obiskal Italijo (po: Viktor Steska, »Kipar Alojzij Progar«, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921, str. 140–149).

4 Po: Viktor Steska, »Kipar Alojzij Progar«, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921, sht. 3-4, str. 142–145.

5 V. H-z. (Vatroslav Holz), »Doprsni kip Friderika Barage«, Ljubljanski zvon, 1897, sht. 7, str. 448.

6 Cappa magna: veliki plashch, ki ima vlechko.

7 Morda George Lang, portretni, cerkveni in historichni slikar ter scenograf, ki je bil rojen leta 1816 na Bavarskem. V Cincinnatiju je deloval vsaj od leta 1853 do 1875 (po: Artists in Ohio 1787–1900: A Biographical Dictionary, Kent, Ohio, str. 508). – Viktor Steska v shtudiji o Progarju pishe, da je Baragov kip nastal po sliki J. Lanyja iz leta 1855 (po: Viktor Steska, »Kipar Alojzij Progar«, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921, str. 143).

8 Po: V. Holz-Kretanov (Vatroslav Holz), »Apostol Indijanov. (K izlozhbi kipa shkofa Friderika Barage)«, Slovenski narod, 1897, sht. 139.

9 Po: »Baragov spomenik«, Slovenski narod, 1897, sht. 149.

10 Po: V. Holz-Kretanov (Vatroslav Holz), »Apostol Indijanov. (K izlozhbi kipa shkofa Friderika Barage)«, Slovenski narod, 1897, sht. 139.

11 V. H-z. (Vatroslav Holz), »Doprsni kip Friderika Barage«, Ljubljanski zvon, 1897, sht. 7, str. 448.

12 Kriehuberjeva grafika je nastala leta 1854, ko se je Baraga drugich vrnil v domovino. Po Kriehuberjevi litografiji je tiskarna Höfelichove vdove izdelala manjshe slike z nemshkim napisom, tiskarna Rauch pa vechje z angleshkim napisom. Matevzh Langus (1792–1855) je po Kriehuberjevi predlogi naslikal Baragov portret, ki ga hrani ljubljansko bogoslovno semenishche (po: Franc Jaklich & Jakob Sholar, Friderik Baraga (3. izpopolnjena izdaja ob 100-letnici Baragove smrti), Celje 1968, str. 116). Kipar Franc Zajec je okrog leta 1870 uvrstil Barago v serijo celopostavnih kipcev (odlitki) znamenitih Slovencev (po: »Umetnik gosp. Zajic«, Slovenski narod, 1869, sht. 105).

13 Karel Jaklich, »Odkritje Baragovega spomenika«, Zgodnja Danica, 1897, sht. 29.

14 V. H-z (Vatroslav Holz), »Friderik Baraga«, Edinost, 1897, sht. 76.

15 Po: »Iz Dobrnich. 7. junija«, Slovenec, 1897, sht. 154.

16 Po: Karol Janchigar, »Prispevki za spomenik Baragov«, Slovenec, 1897, sht. 166. – Alojzij Progar se je junija 1897 v Celovcu porochil s Karolino Rainer (po: »Osobne vesti«, Slovenski list, 1897, sht. 25).

17 V. H-z. (Vatroslav Holz), »Doprsni kip Friderika Barage«, Ljubljanski zvon, 1897, sht. 7, str. 448.

18 Po: Karel Jaklich, »Odkritje Baragovega spomenika«, Zgodnja Danica, 1897, sht. 29.

19 Po: Karel Jaklich, »Odkritje Baragovega spomenika«, Zgodnja Danica, 1897, sht. 30.