Revija SRP 155/156

Branko J. Hribovshek

 

IMHOTEP MLAJSHI: KAKO SEM ZGRADIL VELIKO PIRAMIDO

PRVI DEL: PRETEKLOST NACHRTA

 

Predgovor

Prav zabavno je, koliko teorij o gradnji piramid, posebej o Keopsovi (Kufujevi), so postavili razni raziskovalci, pustolovci, pa tudi arhitekti in she kateri – in kot je videti, je za vse ostal pretrd oreh prenos tezhkih kamnitih blokov, med temi zlasti tezhjih granitnih delov, do tam, kjer se nahajajo she sedaj.

Imam vtis, da se s pojasnilom nachina in poteka gradnje piramid nihche ni resno ukvarjal. Pravzaprav bolj zaradi tega, ker skoraj vsi podcenjujejo sposobnost in domiselnost starih kemovskih (egiptovskih) zemljemercev, arhitektov, kamnorezcev, tesarjev, kovinarjev, tkalcev, zlatarjev ... Vsi sodijo samo z danashnjega vidika in pozabljajo, da so bili stari gradbeniki bolj domiselni, kajti – in to je bistvena razlika do danashnjega dne – niso imeli na razpolago te kolichine zgoshchene energije, kot jo imamo danes, omogochila pa je razvoj znanosti in tehnologije. V vsem ostalem rokodelstvu so dosegli prav vrhunsko veshchino v mejah mozhnosti. O tem pricha zhe bezhen pregled predmetov v kairskem, pa tudi v drugih muzejih. Seveda so to predmeti iz izjemno dolgega chasovnega razpona, to pa pojasnjuje dovrshenost in obenem morda nekoliko varljivo podobo sposobnosti graditeljev v razlichnih obdobjih.

Tudi trajanje drzhavnosti Kema (Egipta) – kljub nekaterim vmesnim nemirom – je bilo varshchina za nepretrgan razvoj in preudarnost celotne njegove ureditve, kot v nashi dobi pravzaprav nima prave primere. Tako lahko zanesljivo domnevamo, da so bila vsa velika gradbena dela, podjetja in njihova izvedba natanchno nachrtovana in premishljena v okviru tehnichnih, financhnih, ideoloshkih mozhnosti in zahtev, posebno tista, ki so bistveno obremenila drzhavna sredstva.

Pravzaprav je dejstvo, da obchudujemo te zgradbe, obenem pa nam ni jasno, kako so jih zgradili, in podcenjujemo stare mojstre ter ishchemo neka, skoraj nadnaravna sredstva in bitja za pojasnilo – to je velik nesmisel in protislovje zdravemu razumu.

Chlovek dobi vtis, da je vechina raziskovalcev teh zadev, ko so bili she uchenci, pri sholskem pouku fizike – saj je z srednjesholsko fiziko vse to mozhno pojasniti – sedela na ushesih in gledala skoz okno. Seveda che prezremo, da je mogoche s skrivnostmi, pa cheprav samo pripesnjenemi, dobro zasluzhiti pri neukih.

Tipichen sedanji primer je najdishche Göbekli Tepe v Turchiji – cheprav je vse jasno, se prikazuje kot nedoumljiva skrivnost, ker s tem prinasha denar, ki ga drugache ne bi bilo.

Nedokonchani obelisk faraonke Hachepsut v Asuanu, najvechja kamnita klada v Baalbeku, nedokonchani kip Paro mo’ai na Velikonochnem otoku, najvechji lezhechi T-kamniti blok na Göbekli Tepeju, ki jih razni raziskovalci obchudujejo kot sposobnost neke stare neznane tehnologije ter pri tem navajajo njihove velikosti in tezhe, a pravzaprav kazhejo le na omejene mozhnosti starih mojstrov, saj gre zgolj za opushchena, nedokonchana dela, ki jih niso zmogli dokonchati, bila pa so verjetno plod megalomanskih zhelja takratnih vladarjev.

Tako bodo v bodochih raziskovanjih nashli del slovite in legendarne zbirke zvitkov, tam, nedalech od piramid, kakor so to vedno prichakovali. Vsebovala bo tudi zvezek spisov, ki jih bodo z veliko tezhavo obnovili in razvozlali, v letih po odkritju pa predstavili javnosti. Zgodba in dogodki, ki jih bomo zvedeli iz the spisov, bodo izjemnega pomena, presenetljivi. Dajali bodo globlji vpogled v verstvo, odnose in miselnost starega Kema, kot pa smo to doslej zvedeli iz uradnih, verstvu in oblasti prilagojenih zapisov na zidovih grobnic, ki so jih pisali – bolje recheno risali – slikarji, ki jih sami verjetno niti niso znali brati.

Tu vam predstavljam uspeh te bodoche raziskave. Kot prevajalec sem si dovolil poenostaviti bozhanske nazive ter prirediti mere v nashe, nam bolj razumljive. »Piramidologije« pri prevodu nisem uposhteval, saj piramidologi pozabljajo, da je pravilna piramida enoznachno dolochena z enim kotom in eno daljico ter s shtevilom strani. Povezava s trikotniki 3:4:5 in 1:2:V5 ter nekaj numerologije pojasnita vse presenetljive, magichne in skrivnostne odnose v verskih prispodobah, v svetih in bozhanski razmerjih. Nekaj geometrije sem uporabil za boljshe razumevanje teh svetih nachel. Vkljuchil sem tudi risbe na podlagi modernih raziskav, prav tako za boljshe razumevanje.

Zvitek bo tu in tam toliko poshkodovan, na teh mestih bo nechitljiv, zato sem si dovolil dopolniti manjkajoche – upam, da v skladu s sploshnim smislom pripovedi.

Kljub temu pa vseeno ostanejo nekatera dogajanja precej nepojasnjena ali pa nepopolno opisana. Recimo, kako to, da naj bi bil veliki duhovnik Hesi-Teute uchenec Imhotepa starejshega? Zakaj Imhotep mlajshi ne omenja Hemiuna, ki je bil gotovo njegov uchenec? In she vech tega ...

Nikakrshen duh chuvaj me ne bo motil pri prevajanju na monitorju rachunalnika, ker bom predstavljene podobe znakov s posnetih zvitkov prevajal samo z nichlami in enicami.

Vechina moje razlage je usklajena, slonech na naravnih zakonih, na dejstvih, na chloveshki naravi, zato je ta zgodba najmanj enakovredna, che ne boljsha kot vsa domishljija doslej; mogoche pa nazadnje ostane le kot ena od zgodb.

 

 

Neznani porochevalec v petem letu vladanja faraona Titkeperure

Te papiruse sem nashel v zbirki starih, pozabljenih in gotovo zavrzhenih spisov nashega svetishcha. Sodech po dogajanju in pisavi, bi morali biti stari vsaj tisoch petsto let, vendar to skoraj ni mogoche, saj bi zhe razpadli od starosti. Tako so ti spisi verjetno vechkratni prepisi izvirnika, in tako ne moremo oceniti, ali je to celota ali le del izvirnika niti ali je morda izmishljena zgodba. Prepisovalci se niso podpisali, to pa pomeni, da je bila vsebina zanje skoraj neverjetna, krivoverska, pravzaprav nevarna, che bi jo izdali drugim; morda celo bozhanska, saj omenja Imhotepa, velikega duhovnika boga Ptaha, varuha rokodelcev in umetnikov; pravzaprav omenja dva Imhotepa – starejshega, ki ga vsi poznajo, in mlajshega, za katerega ni vedel nihche. Zato se nihche ni upal unichiti tega sumljivega spisa, ki se je ohranil po volji bogov.

Moram priznati oziroma ugotoviti, da ima zvitek skrivnostnega, nevidnega spremljevalca, neko prikazen, nekakshnega duha, recimo chuvaja – mochno chutim njegovo srhljivo prisotnost, ko se dotaknem spisov. Chutim njegovo zadovoljstvo, ko prepishem mochno poshkodovane dele, pa tudi njegovo grozhnjo, che se zazdi, da bi bili spisi lahko v nevarnosti. Nekako je vedno za menoj, pritajeno mi gleda chez rame, z ledenim dihom po tilniku. Vchasih si mislim, da je le plod moje domishljije, nato pa zopet she mochneje chutim njegovo prisotnost. Preprichan sem, da ga je zachutil vsakdo, ki je prishel v stik s tem zvitkom, in je bil tako posvarjen. Ugotoviti usodo zvitka in ga ohraniti je volja bogov.

Tudi jaz se zavedam verjetnega nerazumevanja duhovnikov, ki so zelo pozorni na vplive raznih tujih verovanj, ki nas ogrozhajo, zato bom ta spis spet skril med ostale papiruse, moje ime pa naj ostane neznano. Nekatere slabo chitljive dele sem prepisal in vstavil v celoto.

Kot recheno, spis omenja dva velika duhovnika nashega templja. Iz nekih starih letopisov tega templja pa je znana omemba dveh velikih duhovnikov, ki sta bila zashla s poti prave vere, zato so ju pravoverni nasledniki prekleli z vechno pozabo in izbrisali njuni imeni iz svetih seznamov. Verjetno je ta spis delo enega od njiju, in sicer mlajshega. Vsi, ki so ta spis prepisali, ga poznali ali ga poznajo, pa hochejo ostati neznani.

Spis opisuje zgodbo o namenu in nachrtu Velike piramide, njen ustroj in nachin gradnje. Je pripoved njenega graditelja, ki pishe v svojem imenu. Pravzaprav je to del preglednega nachrta, ne stvarnih gradbenih nachrtov in tudi ne dejanskega poteka gradnje, zato so ti deli spisa starejshi od ostalih. Bili so v vechkratni uporabi med gradnjo, pa so tako zhe bili v slabem stanju, ko jih je veliki duhovnik Imhotep mlajshi vkljuchil v svoje porochilo, da si je na ta nachin kot zhe zelo betezhen starec prihranil opisovanje same gradnje.

 

 

Imhotep mlajshi, veliki duhovnik Ptahovega templja, v desetem letu vladanja faraona Menkaure: Kako sem zgradil Veliko piramido

– Zakaj si se nasmehnil?

Nisem odgovoril. Hotel sem oditi, a ko sem she stal pred njim s sklonjeno glavo in z nasmeshkom, kot se to spodobi pred gospodarjem Kema, je nadaljeval:

– Imhotep, poznam te dobro – ne osiromashi mi Kema!

– Moj gospod, moj gospodar, mogochni faraon! Ali sem te morda doslej kdaj oshkodoval? Zakaj se ti sedaj poraja sum?

Zachel se je smejati, zamahnil je z roko:

– Ti si naslednik starega Hesi-Teuta, ti bosh veliki duhovnik Ptahovega templja in tako bosh postal nevaren za Kem – enako kot vsi ti vezirji!

Nekako posmehljivo in izzivalno je premeril navzoche.

Nato pa je hlinil veliko zaskrbljenost:

– Nikdar me nisi nichesar prosil zase! Ne za bogatstvo, pa tudi ne pijesh, ne zhresh, ne ljubimkash, kot pochnejo vsi drugi; tebi ni do vsega tega, in dobro vem, kako jih prezirash. Pravzaprav bi se te moral bati ... Te gradnje ... hm, ochi so te izdale! Ha, to je tvoja strast ... ne glede na vse stroshke in zhrtve!

Da, mogochni Kufu je imel prav. Moral bi se me bati ... Kakor jaz se tudi on ni zavedal, kako usodna je odlochitev za gradnjo, kako usoden je bil ta lepi, gledano nazaj pa strashni dan odlochitve, kako usodno bo to za njega kot faraona, usodno za ves Kem, usodno in grozno tudi zame!

– Moj gospod! Mogochni faraon! Ne bom te razocharal! Za gospodarja Kema, sina bogov, chigar spomin naj bo ohranjen za vse bodoche rodove, bo cena za njegovo vechno zhivljenje visoka, a tebe vredna!

Spet se je zasmejal in mi tako dal vedeti, da mu je jasno, da blebechem obichajno prilizovanje bolj zaradi ostalih navzochih kot zaradi njega. Nekako me je zelo uposhteval. Toda zaradi moje shibke postave mi je za telesno strazho dodelil dva velika Nubijca, da bo, kot je rekel, zhe od dalech lahko videl, kje se nahajam.

Priklonil sem se she enkrat, pobral vse papiruse in hitro odshel s strazharjema. Pravzaprav sem se nekako bal, da bo nachrtovano gradnjo omejil, ko bo dojel obsezhnost nachrta. Faraon Djoser je namrech delo previdno nadaljeval, neki nesrechnik (naj ostane neimenovan) pa ga je ustavil, zato so se bogovi mashchevali, potem pa ga je mogochni Snefer spet zagnal in zavladala je blaginja, ki she vedno traja. Mogochni Kufu delo prav tako nadaljuje, bolj zato, ker ga je premagalo samoljubje, pohlep po slavi, ter bolj zaradi previdnosti do duhovnishtva kot iz strahu pred bogovi. Bal sem se, da si bo premislil, ker bi to vse spremenilo.

Nasmehnil sem se pri sebi: piramida bo za njegovo vechno zhivljenje (mislim, da je bil prevech trezen chlovek, da bi zares verjel vanj), za njegov spomin, njegovo ime naj bo ohranjeno za vse bodoche rodove – vedel je, da to ni mozhno brez mene …

Dejansko bo ohranjeno le moje delo, obchudovali ga bodo bodochi rodovi – she takrat, ko bo pesek izbrusil vse vklesane napise z njegovim imenom, ko bodo vse barve obledele, vsi papirusi strohneli, ko ne bo nikogar vech, da bi se ga spominjal ... Niti mogochnega kipa Atonovega strazharja ne bo vech – njegovega klesarja se zhe zdaj nihche vech ne spomni. Naredil bom nekaj vechjega od tega kipa, ki nemo strmi in vsako jutro prichaka Kefrija, nekaj, chesar doslej ni naredil nihche in nikdar vech ne bo. Ima pa prav, cena bo visoka! Ve, da se skushnjavi tako velikega nachrta ne bom mogel upreti, da ne bom prevech shtedil s sredstvi, pa naj se zgodi karkoli; enako se je lahko preprichal zhe pri nekaterih mojih prejshnjih delih.

Roke so mi trepetale, lovil sem sapo od veselja, pravzaprav od vrochice, od silnega pohlepa, od sle, da bi chim hitreje dodelal nachrte in nadaljeval s pripravljalnimi deli in s celotno gradnjo.

Dneva, ko sem na njegovo zheljo predlozhil mogochnemu gospodarju Kema, faraonu Kufuju, nachrt za njegov vechni dom v njegovo vechno slavo, se seveda dobro spomnim. Dotlej je shlo predvsem za nachrt mogochne piramide, pravzaprav le za tempelj. Ta dan mi je bolj v spominu kot pa neshteta malenkostna dela, razni dogodki, ovire in uspehi med vsemi leti gradnje.

Sedaj stoji pred menoj, se vzdiguje proti nebu, se bleshchi v zahajajochem soncu in slavi Atuma najvechja, najlepsha, najmogochnejsha, najbolj chudovita, res bozhanska, sveta Velika piramida. Mogochni Kufu, moral bi se bati bogov, njihovo ljubosumje je veliko – nobeden od njih nima tako vzvishenega svetishcha, kot sem ga tebi zgradil jaz, nihche drug ne prej ne sedaj in ne poslej! In kje si sedaj ti? ... To poleg bogov vem samo she jaz …

Sem tudi jaz izbranec bogov? Mogoche bogov sploh ni, saj bi me sicer zhe ubili, ker sem ne njim, marvech nekomu, ki naj bi shele postal bog, zgradil ta velichastni spomenik.

Na zhalost mi bo kmalu tudi to jasno ... Preden pa grem tja, ki je mogoche nikjer, hochem bodochim rodovom pojasniti, kako sem zgradil to velichastno piramido. Naj sledijo toku mojih edinstvenih misli, naj obchudujejo, kako sem premagal vse tezhave, kako je moja iznajdljivost reshevala nereshljive probleme, da sem naposled ponosen na vse! Zato pishem to porochilo, ki pa naj ostane skrito, dokler se ne razkrije shele veliko kasnejshim rodovom.

Ni mi mar za njihovo mnenje, lahko me le obchudujejo ali pa preklinjajo od zavisti. Nochem biti skromen – ponosen sem nase! Morda se celo obchudujem, pa cheprav sem bil mogoche nezmerno predrzen in samozavesten, ne hotech biti kakor tisti, ki niso nikdar dojeli vishin mojih misli ter me z odporom sposhtujejo in se me bojijo, cheprav bi me z enim udarcem lahko pokonchali – vsak od njih je delal pod mojim vodstvom, vsi so moji! Zato jih imam po svoje rad, vsakega od njih – od bedaka do prebrisanca, od slabotnega do silaka, od grdega do lepega, od felaha do vezirja, vse, ki so umirali med to gradnjo, vsak je dal nekaj k tej chudoviti celoti, vsak prezhiveli je lahko ponosen, da je sodeloval, zrasla mu je veljava pod mojim vodstvom, po moji zaslugi.

Zagotovil sem si sredstva in soglasje bozhanskega faraona, poglobil sem zavist in sovrashtvo vechine njegovih vezirjev, pri nekaterih sem obchutil celo obchudovanje moje drznosti in nekashno blizhino, ker so vedeli, da bodo morali sodelovati z mano. Skoraj vsi pa so izrazili navidezno skrb in priporochilo bogovom glede faraonove odlochitve za gradnjo, v resnici pa so se previdno odrekli kakrshni koli osebni odgovornosti za ta nachrt, in to je razumel tudi Kufu. Zabaval ga je njihov strah, odnos teh mogochnikov do mene, dotlej zanje nepomembnega duhovnika, chetudi sem nekajkrat spremljal faraona na kazenskih pohodih, zgradil razne utrdbe in poti ter dal celo nekaj koristnih nasvetov glede vojashke strategije.

Sicer pa pravzaprav niti nisem bil chisto nepomemben duhovnik. Sem naslednik Hesi-Teuta, velikega Ptahovega duhovnika. Ta je bil tedaj she zhiv, a zhe zelo betezhen. Bil mi je drugi oche, ki me je nauchil mnogih skrivnosti duhovnikov, gradbenikov, obrtnikov ...

 

 

Moja mladost

Moji starshi so bili usluzhbenci Ptahovega templja v Menoferju. Skrbeli so za sprejem vernikov, za razpodelitev in skladishchenje njihovih darov ter za njihov dostop do duhovnikov in zdravnikov. Bil sem edinec, pravzaprav zelo slaboten, pa so starshi menili, da je najbolje dati me v tempeljsko sholo v uk za pisarja. Dali so mi ime Imhotep v zhelji in upanju, da bo ugodno vplivalo na mojo bodochnost, che bom nosil ime pokojnega velikega duhovnika templja. Ime mi je res verjetno kar precej pomagalo; nekateri so bili celo preprichani, da se je Ka velikega duhovnika Imhotepa vsaj obchasno spet utelesil v meni – moje ime, moj polozhaj in moje delo naj bi kazali na to. Leta kasneje, ko je mati umrla kmalu za ochetom, sem dal oba po vseh predpisih balzamirati, opremiti za onostranstvo in pokopati v skromni, toda lepi sobani, vklesani med drugimi grobovi v blizhini Velike piramide.

Malo ali sploh nich sem se druzhil z ostalimi uchenci, ker sem bil v sholi oznachen kot nekakshna usluga mojim starshem, vsi drugi so bili iz bolj premozhnih in vplivnih druzhin. Suvali so me, odrivali in brcali, che so me sploh opazili. Tudi med sabo so se velikokrat pretepali, povrshno so se uchili in bili so predrzni do uchitelja. Jaz pa sem raje pazljivo spremljal pouk in tako sem postal najboljshi uchenec.

Nekega dne je uchilnico med poukom obiskal sam veliki duhovnik Hesi-Teute, ki so ga skoraj vsi za hrbtom imenovali Tot. Bil mu je res nekoliko podoben z ozko golo glavo na dolgem suhem vratu in z velikanskim, tudi zelo tankim in ukrivljenim nosom. Nihche ni zanesljivo vedel, koliko je star. Vsi so se ga bali, tudi duhovniki; bil je namrech faraonov svetovalec in veliki gradbenik. Imel je razlichne sluzhabnike, med njimi tudi mlajshe duhovnike, vsakega z dolocheno nalogo. Med starejshimi je bil njegov osebni sluga, ki pa je moral bolj skrbeti za njegovo zbirko papirusov, kot pa za njegove osebne potrebe. Ko je ta sluga umrl, si je Tot izbral novega, a ga je iz neznanih razlogov kmalu nagnal. Zato je prishel v sholo, da bi si izbral mladca, ki ga bo sam vzgojil po svoji volji za svojega pomochnika in arhivarja.

Najprej je nekaj shepetal s prestrashenim uchiteljem; tudi uchence je zajel strah, zato so bili popolnoma mirni. Uchitelj mu je predlagal par uchencev, seveda takih iz boljshih druzhin, a jih je Tot odklonil po nekaj izmenjanih besedah. Nato se je sprehodil med nami in si ogledoval tablice, na katere smo pisali. Pri meni se je ustavil, me pogledal in zahteval, da ga pogledam v ochi. To sem tudi storil in radovedno premeril njegov obraz. Vprashal me je, kako mi je ime. Mirno sem mu povedal. Nekako je stisnil ozke suhe ustnice (to je bil nasmeshek, kot sem kasneje ugotovil) in dejal:

– Tega hochem.

Meni pa je rekel:

– Upam, da bo tvoje ime upravichilo svoj sloves …

She naprej sem hodil v sholo, vmes pa sem opravljal razna dela v njegovi zbirki papirusov, se uchil rachunstva, merjenja z enotami dolzhine, povrshine, vsebine, chasa, tezhe, pa o lastnostih trikotnikov, krogov, kock, piramid in o njihovih medsebojnih razmerjih, tudi astrologije in koledarja, dolochanja polozhaja zvezd s trikotnikom in svinchnico ob dolochenem chasu, napovedovanja pojavov zvezd, zemljemerstva, delovanja vzvodov, vodotoka in vodovodov, o sili tezhe na suhem in v slani ali sladki vodi, o lastnostih svetlobnih zharkov in zrcal – vsega torej, s chimer so duhovniki ocharali neuke in uprizarjali chudezhe vode in svetlobe pri bogosluzhju in zhrtvenih darovanjih.

Spremljal sem Tota, ko je dajal razlichna narochila in navodila obrtnikom – steklarjem, livarjem, kovachem, tesarjem, strugarjem, tkalcem, usnjarjem, kamnosekom, zidarjem in slikarjem. Obiskala sva tudi orozharje, kolarje, ladjarje, poljedelce, kuharje, vinarje, pivovarce, krojache in she katere – vse, ki so vsak po svoje prispevali k bogatsvu, mochi in slavi Kema.

Vse nashtete sem pazljivo opazoval pri njihovem delu, vechkrat me je Tot tudi pustil pri kakshnem mojstru, da sem se dodatno uchil in obenem nadzoroval potek njegovega narochila. Tako sem si nabiral obilno znanje. Schasoma mi je Tot prepustil manjsha gradbena dela, pa kmalu tudi vechino pisanja in branja, ker je zhe slabo videl in se mu je zhe zelo tresla roka. Sicer je imel koshchek stekla, s katerim je napisano lahko videl v povechavi, cheprav nekoliko izmalicheno. Steklarji so mu naredili okroglo posodo, v katero je nalil vodo, gledal skozi vodo in steklo, da je tudi tako videl povechano. Vchasih pa je, che je bilo opazovano dalech, gledal skozi majhno luknjo na temnem zaslonu, ki ga je drzhal tik pred ochesom. Rekel je, da vidi ostreje, ker sicer tega ni mogel. Imel je tudi zbirko zrcal, ki so bila iz razlichnih kovin – bakrena, bronasta, srebrna in zlata – ter ploshchata ali pa razlichno ukrivljena, tako da so bili odsevi razlichni, poti zharkov pa zanimivo spremenjene. Ta zrcala je uporabljal predvsem za posebne svetlobne uchinke pri zhrtvenih daritvah.

Tebi, ki to beresh, ker tudi znash to brati, je verjetno znano vse, kar sem tukaj nashtel, mogoche marsikaj podobnega uporabljash vsak dan, zato se pri tem ne bom vech zadrzheval.

 

 

Preteklost nachrta

Moj pokojni soimenjak je v svojih zapisih zapustil tudi nachrt za Veliko piramido. Njeno gradnjo je predlagal faraonu Djoserju. Ta bi bil srechen, che bi res lahko imel za svojo grobnico piramido, ki bi prichala o njegovi mogochnosti, vendar se zanjo ni odlochil iz gospodarskih razlogov. Po izrachunih je spoznal, da piramida ne bi bila konchana v chasu njegovega zhivljenja, cheprav bi zhivel she tako dolgo. Zato je dal zase zgraditi znano skromnejsho piramido, a tudi ta je zahtevala ogromna sredstva.

Pravzaprav pa se ni hotel zameriti bogovom, saj je Imhotep nachrtoval Veliko piramido tudi kot tempelj boga Raja, ki naj bi zagotovil uspehe in vladavino Kema za naslednjih tri tisoch let. Tako so nekatera dela zanjo vseeno pochasi stekla zhe v chasu vladavine Djoserja in pod vodstvom Imhotepa, velikega duhovnika. Odnos faraonovih naslednikov do Velike piramide pa sem zhe omenil.

Tot je rekel, da je skrb za piramidni tempelj prevzel po smrti Imhotepa, mislim pa, da shele po odstopu njegovih uchencev. Pri tem se je moral nenehno boriti za sredstva in za delovno silo, saj je bila potrebna neverjetna kolichina kamnitih klad, da njihovega prevoza in vzidave niti ne omenimo. Tako je Tot kasneje prenesel odgovornost za nadaljevanje in vodstvo gradnje name. Nachrte sem nekoliko spremenil in priredil (o tem vech kasneje), faraona pa sem preprichal, da bo to njegova velichastna grobnica, seveda che jo bo dovolil graditi, obenem bo tudi tempelj boga Raja, v katerem bodo poleg le-tega chastili tudi Ptaha in njega osebno, faraona Kufuja.

Strukturna razmerja piramide so bila tako nachrtovana, da bo ob praznikih, pri posebnih polozhajih Atona (sonca), obsijana s sonchno svetlobo ustrezno za vsak praznik posebej, v dolochenih razmerjih pa bodo tudi bozhanska likovna pravila. Tako se ostali duhovniki iz verskih razlogov niso upali nasprotovati gradnji, ki je pochasi zhe potekala. Pravzaprav to she ni bila prava gradnja, marvech je shlo bolj za pripravljalna dela.

Veliki duhovnik Imhotep je piramido nachrtoval skladno s kotno vishino Atonovega koluta opoldne ob poletnem in zimskem sonchnem obratu ter ob enakonochju. Pri teh dnevih je uposhteval tudi kote med smermi sonchnega vzhoda in zahoda, vse tudi v skladu s svetimi likovnimi pravili in s shtevilchnimi razmerji stranic.

Motilo me je, da vsa razmerja pri obliki piramide glede na polozhaj Atona niso usklajena s stalnimi svetimi razmerji likov, zlasti trikotnikov 3:4:5 (pitagorejski trikotnik, op. prev.) in 1:2:V5 (1,2, koren iz 5, oznaka prev.), v skladu z Ma’at. To sem tudi omenil Hesi-Teutu.

On pa me je samo resno gledal in dejal:

– Che bi bilo vse to v skladu z Ma’at, bi kot edinstvena popolnost za vedno ostalo enako. Veliko vprashanje pa je, ali v tem primeru ne bi vse stalo popolnoma nespremenljivo, saj bi vsak odklon od popolnosti povzrochil nepopolnost, te pa ne bi smelo biti. To pa bi pomenilo, da je Ma’at samo enkrat popolnoma izpolnjena, in to za vedno. Pri spremembi bi ji Ma’at skushala slediti in prilagajati vse posledice, tako bi po popolnosti ostal samo Nu. Zato je v razmerjih piramide Ma’at le delno izpolnjena, vedno razlichno; tako imamo vsaj delni red v vseh chasih, obenem pa moramo sprejeti tudi delni nered, in vse to se ponavlja z dolgorochnim gibanjem Atona, ki poskusha dosechi popolnost. Tako bo do najvechjega reda pri piramidi prishlo priblizhno chez tri tisoch let, sledil bo vedno vechji nered, nakar bo red znova chez 26 tisoch let, kajti tako se spreminjajo koti vishine Atona opoldne tu pri nas, ker smo v dezheli Kem na podrochju svetega Ptahovega stvarstva. Te spremembe so razvidne tudi iz gibanja zvezd. Nekod na jugu so ta razmerja sicer trenutno bolj tochna, vendar pa tam ne gre za sveto podrochje nastanka vsega sveta. Sicer pa v tem smislu popolnost vsebuje tako red kot nered, saj drugache ni celovitosti.

Danes lahko rechem, da me je to njegovo pojasnilo preprichalo, da se je tudi on sprasheval, chemu tudi ta nered pri bogovih; kakor jaz po dolgih letih je tudi on imel vse to za zgodbice, namenjene neukim, katerim je s svojim velikim znanjem pricharal bozhje chudezhe pri obrednih zhrtvovanjih. Te chudezhe je pach lahko naredil vsakdo, ki je imel dovolj ustreznega znanja, navzochi ljudje pa dovolj verovanja, ki je v skladu z Ma’at in zagotavlja red v gospodarstvu po nachelih Tota.

 

 

Sveta naloga

Hesi-Teute je nadaljeval svoje pojasnilo:

– Volja Ptaha je zgraditi to piramido, ker je sama po sebi prispodoba njegovega ustvarjanja, njena razmerja so prispodoba bozhjih pravil, izpolnjenih in neizpolnjenih v skladu z Ma’at. Veliki duhovnik Imhotep je dobil Ptahovo narochilo, faraon Djoser ga ni zmogel uresnichiti, zato je ta naloga preshla na nas, posebej na naju, naposled pa bo preshla nate. Sedanji faraon Kufu je dovolj mogochen, da to nalogo lahko dokoncha; che mu uspe, bo ta piramida tudi njegov grob. Z njo bodo chastili Ptaha, Raja in Kufuja v vseh chasih in nihche se ne sme zoperstaviti njeni gradnji.

S tem je menil vechino vezirjev, ki so bili skeptichni glede Velike piramide, zlasti zaradi stroshkov. Podprli so jih Rajevi duhovniki, saj so bili tudi oni, kakor njihov tempelj, dolzhni prispevati znatna sredstva za gradnjo.

Hesi-Teute se je vzravnal, ochi so mu zazharele, globoko je vdihnil in skoraj brez sape zakrichal:

– Ptah je vse! Ptah je Neskonchen! Ptah je bil, je in bo! Ptah je Volja! Ptah je Moch! Ptah je Delovanje! Ptah je Bistvo!

Dvignil je roke in nadaljeval:

– Velika skrivnost je, zakaj je Ptah ustvarjal! Ne, pravzaprav ni ustvarjal, ker on je Vse: Enakost, Istost, Neskonchnost, Popolnost, Celovitost … Vse je le z Mislijo izlochil iz sebe in je tako Celovitost in Popolnost ozhivil in razdelil z Besedo. On je zachetek, in ta zachetek je en sam, edini, enkraten. Iz njegove Volje je izshla Modrost, ki je postala Tot, izshel je Red, ki je postal Ma’at, izshla so vsa sveta nachela, ki jih je razdelil na moshka in zhenska, ker je on sam hkrati moshki in zhenska v svoji popolnosti!

Premolknil je za trenutek:

– Eden brez drugega nista popolna, pa tudi skupaj sta samo Njegov del osnovnih pravil ... Iz Mochi sta izshla Vlaga, ki je postala Tefnut, in Zrak, ki je postal Shu, oba sta prav tako sveti nacheli. Poprej sta bila Nu – zmeshnjava, nered, dokler ju ni uredila Ma’at v skladu s Totom. Lochila sta svetlobo in temo. Skozi njiju se je iz delovanja Ptaha rodila Zemlja, ki je postala Geb, in Nebo, ki je postalo Nut, in ti rojeni nacheli sta bozhanski zaradi svojega neposrednega porekla. Geb in Nut pa sta rodila Usira, Eset, Nebtet in Seshet, ko Tot in Ma’at nista bila prisotna, zato so ti bogovi le bozhja nachela, smrtni, zmotljivi in omejeni.

– In kdo je Ra, kdo je Amun in kdo je Amunet?, sem vprashal.

– Ra je Ptahovo nachelo delovanja nad vsem. Ra je oplodil Nut, da poraja sonchno ploshcho Atona zjutraj kot Kefri, zvecher pa jo pozhira kot izchrpanega Atuma, vsak dan, vse v skladu z Ma’at ter z lochitvijo svetlobe in teme, se pravi za red zaradi nereda. Amun in Amunet sta kot Ra pri tistih, ki govorijo drugachen jezik, poimenovana drugache. Ra s sonchno ploshcho Atona omogocha plodnost Geba in Nut, daje svetlobo in potuje skozi Nut, to je Amunet, ki je Mut za vse med Nut in Gebom s pomochjo Tefnuta in Shuja … Z Usirom, z Eset, z Nebtet in s Seshetom sta se pojavili nespamet in nered zaradi odsotnosti Tota in Ma’at. V pohlepu je Seshet ubil in razkosal Usira (Ozirisa), Eset (Izida) pa je pozhrtvovalno sestavila njegove dele, ga delno ozhivila ter se z njim oplodila in rodila Heruja, praocheta vseh faraonov in mashchevalca prvega umora … Tako so nastala nachela: smrt, podzemlje, dobro in zlo, ljubezen in sovrashtvo, ter vsi bogovi, ki so postali usoda tako bozhanskih faraonov kot vseh ljudi, le-ti pa so rojeni iz chustev bogov, iz njihovih solza zhalosti in veselja … V tezhnji po zdruzhitvi, ki poskusha znova dosechi celovitost in popolnost, je vse to boj med dobrim in zlim, med ustvarjanjem in unichevanjem, med gradnjo in rushenjem, med ljubeznijo in sovrashtvom ...

– Zakaj pa se je Ptah sploh razdelil, che je konchni namen razdeljenih, da se zopet zdruzhijo v celoto? sem vprashal.

– To, vidish, je pa najvechja skrivnost, to je usoda. Vse je v njegovi oblasti, tudi to delitev je naredil po svoji volji, sicer ne bi bil gospodar vsega. In kakshen je njegov namen pri tem? Ali mora vsaka pot do svoje konchne popolnosti? Naj mi vsemogochni Ptah oprosti mojo drznost, da skusham kot njegov zvesti sluzhabnik razlagati njegove svete namene. Upam, da bo v svoji vsemogochnosti dopustil tudi to mojo drznost, sicer bi me kaznoval z mojo zmoto glede najvazhnejshega, najsvetejshega, to je glede Njegovega delovanja.

– Imhotep, prosim, vzemi tisti papirus z mize. Kaj vidish na njem?

– Sposhtovani uchitelj, saj je chist in prazen, nepopisan! sem odgovoril.

– Da, ker je povsem prazen, pravish, da ni na njem nichesar. Lahko pa packash, pishesh in rishesh po njem, poljubno ali pa v skladu s pravili, nakar bosh dejal, da je poln, da nekaj vsebuje, da nekaj pomeni. Zakaj tako? S svojimi dejanji si ga razdelil na dele, ki lahko nekaj pomenijo, nekaj povedo, postali so nekaj drugega, a so vseeno ostali del istega papirusa; bili so zhe prej prisotni, ampak nevidni. In teh nevidnih je neskonchno mnogo, kot je neshteto tudi nachinov za razdelitev tega papirusa, naj je to smiselno ali ne … Tako namrech skusham pojasniti Ptaha in njegovo delovanje – vse je neskonchno in celovito, kot je neskonchno velik vesoljni papirus, ki ga je razdelil po svojih nachelih na neshtete dele. Ti nekaj pomenijo in delujejo medsebojno v skladu z nacheli, da ostanejo ali spet postanejo v okvirju celote, ki se neprestano deli naprej; to delovanje je videti nepopolno in mi ga zaznavamo kot potek zhivljenja. Bogovi so nujni za pravilen potek vsega, za smisel in ohranitev celovitosti, a so vseeno zmotljivi; tako sluzhijo nam, tako sluzhi nam tudi bozhanski faraon, ki s svojim delovanjem ohranja nas in vse nashe, mi pa sluzhimo z nashim malenkostnim delovanjem vsesploshni celovitosti bitja in delovanja.

Za trenutek je umolknil, nato pa nadaljeval:

– S to delitvijo in ponovno zdruzhitvijo pa je Ptah iz prvotne celovitosti ustvaril she nekaj vech, neki novi smisel, pravzaprav je prikazal neki prej neviden smisel, podobno, kot se na papirusu nov smisel pojavi s pisanjem in risanjem. Vechina ljudi se tega niti ne zaveda, zato imajo svoje zgodbe, svoja nachela kot bogove, svoj pohlep, svoje zhelje in strahove, mi pa jih usmerjamo v pravilno zhivljenje, skladno z bozhanskimi zakonitostmi. Iz istega razloga je Ptah velikemu duhovniku Imhotepu vdihnil zamisel Velike piramide in zheljo po njej.

Vse, kar mi je Tot dotlej pojasnjeval, je bilo povsem razumno in razumljivo, skladno, premishljeno in sprejemljivo, le nekaj me je she zanimalo, da sem vprashal:

– Zakaj ta navdih Imhotepu, ne pa bozhanskemu faraonu?

– Misli, zamisli in zhelje so v pristojnosti Tota in Ma’at, zato je dolzhnost nas, Ptahovih sluzhabnikov, da jih vodimo in posredujemo ter skrbimo, da bodo izpolnjene. Mi svetujemo faraonu v teh zadevah, on pa jih uresnichuje. Ptahova volja je nad voljo faraonov, z njimi si tudi mi delimo del nereda. Zato se vsi lahko motimo in delujemo napachno, a Ptahova volja, ki jo posreduje Tot v skladu s svetimi nacheli Ma’at, je nezmotljiva in tudi faraon se ji mora ukloniti. Velika piramida naj bi bila prispodoba Ptaha, zgrajena po njegovih nachelih in pravilih v skladu z njegovim delovanjem v podobi boga Raja; ta prispodoba naj bi upodabljala najvishje nachelo she tisoche let, v slavo in chast vsem bogovom in bozhanstvom, ki so Ptah in tvorijo celovitost, ki ponazarja dostojanstvo in moch tako zdruzhenega Kema kot tudi faraona in njegovih ljudi v skupnem delovanju. Zato je nasha poglavitna naloga zgraditi Veliko piramido. Nachrtovati jo je zachel veliki duhovnik Imhotep, moj sposhtovani uchitelj, pripravljalna dela pa sem nadaljeval z drugimi duhovniki vsa ta leta po njegovi smrti. Vezirji so bili zadrzhani glede sredstev za gradnjo, enako tudi faraon. Pripravljene kamnite klade, vodne kanale, chrpalke in drugo bi lahko uporabili tudi v druge namene, gradnja piramide pa jim ni bila vshech. Toda naposled se je vechina uklonila volji Ptaha in volji bozhanskega Kufuja, ker bo piramida tudi tempelj za chashchenje Ptaha, Raja in Kufuja, za katerega bo zemeljsko pochivalishche in zagotovilo njegovega vstajenja v bozhanstvo.

Premolknil je in nato besede namenil maravnost meni:

– Vem, da te imajo nekateri za uteleshenje velikega duhovnika Imhotepa, mojega uchitelja. Doslej se je to pokazalo kot zelo koristno za namen gradnje piramide. V posvet o gradnji te je sprejel tudi bozhanski Kufu. Vendar se zavedaj, da nimash nichesar od Imhotepovega Ka, she manj, da bi bil res njegovo uteleshenje. Po njem imash le njegovo znanje, ki sem ti ga posredoval. Chisto tvoja pa je trdna volja, neizprosen namen graditi, tvoja sta zaupanje vase in drznost pri uresnichevanju nachrta. Zato vem, da si dovolj mochan in pameten za to nalogo, da si bosh, che bo treba, upal kljubovati ne le bozhanskemu faraonu, marvech tudi bogovom, saj sta tvoja zashchitnika Tot in Ma’at.

Spet je premolknil in povzel:

– Piramida naj bo bozhanska, oblikovana po nachelih Tota, usklajena po nachelih Ma’at, podpira naj jo Geb, stremi naj k Nut, obsije naj jo Aton boga Raja v skladu z nacheli Tota in Ma’at, gradijo naj jo ljudje po nachelih Usira in Eset, gradnjo pa naj nadzorujejo Ptahovi duhovniki po istih nachelih.

Imel sem petnjast let, ko mi je tako vechkrat pridigal moj uchitelj; vchasih je le kaj podobnega omenil, dokler se ni dokonchno preprichal, da mi lahko zaupa in da pravilno dojemam njegova pojasnila, ki so bila res smotrna in razumna, za vechino ljudi, tudi za uchene duhovnike, pa nerazumljiva ali sploh nesprejemljiva.

Svoj najvazhnejshi sklep v zvezi s to zadevo pa mi je zaupal shele pred lastnim odhodom k Usiru, bogu smrti in preroda. Tudi bozhanski faraon se namrech mora podrediti ali ukloniti uresnichenju Velike piramide, neizogibno in brezpogojno. S tem sem se seveda popolnoma strinjal, kajti gradimo jo za Ptaha – in za bodocha tisochletja!

 

 

Vojni pohod

Moj polozhaj pri faraonu se je she utrdil med nashim pohodom na jug in v spopadu z Nubijci. Znano vam je uradno porochilo o tem pohodu, tukaj pa vam bom opisal predvsem tisto, kar v njem ni omenjeno. Moj uchitelj Hesi-Teute je bil tedaj zhe prevech betezhen, da bi poleg drugih dolzhnosti she faraona spremljal na potovanjih in vojnih pohodih, zato sem bil jaz dolochen v spremstvo. Namen tega pohoda na jug je bil le pregledati stanje v obrobnih pokrajinah zaradi vdorov Nubijcev, utrditi meje in izbrati strateshke tochke za vojne postojanke. Moja naloga je bila oceniti te tochke s strateshkega in z gradbenega vidika, obenem pa sem bil tudi zdravnik odprave. Vojaki so se sprva sicer malce norchevali iz mene kot mladca, cheprav mi je faraon dodelil stalno telesno strazho. Nekaj mojih zdravstvenih posegov (gnili zobje, driska, zlomi, rane, vnete ochi ipd.) pa je korenito spremenilo njihov odnos do mene.

Ko smo prishli chez mejo Nubije, smo tisto podrochje razglasili za nasho last, toda izvidnica nam je sporochila, da nam prihajajo naproti shtevilne in dobro oborozhene nubijske enote, ki jih vodi njihova kraljica. Glas o nashem pohodu se je zhe prej hitro razshiril in kraljica je imela dovolj chasa, da je tam zbrala svojo vojsko.

Nashi poveljniki so predlagali popoln umik, chez chas pa bi se vrnili z vechjo vojsko. Med posvetom sem faraonu predlagal, da ostanemo na tem podrochju in da se umaknemo le v blizhnje grichevje, kjer bomo lazhje izvajali obrambo in napade ter nastavili past shtevilchno mochnejshemu nasprotniku. Naredil sem tudi skico nashega polozhaja, kjer smo zhe prej predvideli svojo postojanko, ter nakazal razpored nashih sil z mozhnimi zasedami in smermi napadov.

Spomnil sem se Totovih naukov in sem, precej drzno za moje mesto v hierarhiji, dejal faraonu:

– Dovoli mi, o vrhovni poveljnik, da pripomnim she nekaj, kar bi ti dejal tudi tvoj veliki uchitelj Hesi-Teute ...

– Reci!

Zvenelo je nekoliko odsotno in razdrazheno, a sem vseeno nadaljeval:

– Nasha trgovina z jugom je zelo donosna. Vojna jo bo unichila, imeli bomo neznanske stroshke in velike vojashke potrebe za obvladovanje teh krajev. Zato ne storimo nichesar, kar bi to trgovino in odnose bistveno ogrozilo ter morda za vedno vzpostavilo sovrazhnike na nashem jugu. Tudi kraljica Nubijcev je to po volji bogov. Izognimo se vsega, kar bi lahko vznevoljilo bogove, Nubijce pa naredilo za nashe vechne sovrazhnike. Nubijska kraljica naj bo delezhna vsega kraljevskega sposhtovanja, naj se zgodi karkoli.

Faraon je razumel in je ukazal kraljico ujeti zhivo, neposhkodovano in z vsem sposhtovanjem, ki pripada vladarski osebi.

Moj strateshki predlog se je izkazal kot uspeshen. Nubijci so bili neprevidni zaradi svoje premochi, padli so v nasho zasedo, kraljico smo hitro osamili, cheprav so jo njeni na vso moch branili, pa tudi ona je bila izredno pogumna in nevarno bojevita. Ker smo morali sposhtovati faraonov ukaz, smo ji komaj preprechili samomor. Nashi poveljniki so ji izbili mech iz rok in jo prekrili z mrezho; tako ujeta ni mogla storiti nichesar vech, oni pa so v primerni razdalji pokleknili na eno koleno in ji izkazali kraljevski pozdrav. Bila je tako presenechena, da se ni vech branila. Njeno zajetje pa je bilo za Nubijce vishje znamenje, da morajo konchati boj in se umakniti.

Kraljico smo privedli pred faraona; tedaj sem jo shele dobro videl. Bila je postavna in ponosna Nubijka, vishja in mochnejsha kot nashe zhenske, chvrstih mishic kot kak bojevnik – prava kiparska mojstrovina iz ebenovine.

Faraon ji je s pomochjo prevajalca ponudil, da se osvezhi in dopusti, da ji oskrbijo rane v posebnem zastrazhenem shotoru, k njeni vojski pa je poslal sla po zdravnika in dvorjanke z njeno opravo. Moje zdravnishke usluge je odlochno zavrnila. Nubijci so se pomirili, ko so zvedeli, da s kraljico ravnamo kot z visoko sposhtovano gostjo. Poskrbeli smo tudi za njihove ranjence in jih poslali nazaj k njihovim enotam.

Faraon je dosledno uposhteval moj nasvet, naj premagana kraljica ne bo ponizhana. Osebno, kot vojshchak vojshchaka, jo je povabil k jedi v svoj shotor, v krog svojih vojashkih vodij. Vsi so jo obchudujoche in pozheljivo opazovali; tudi jaz sem bil zraven. Za nas je bila prava pasha za ochi, nenavadna v svojem dostojanstvu, kolikor smo sicer poznali njeno ljudstvo. Imel sem vtis, da je zelo mochna oseba in da se tega zaveda tudi faraon. Njun pogovor je zaradi prevajanja potekal bolj pochasi. Presenetilo me je, da jo je faraon, she preden je zvedel njeno ime, nagovoril: modra kraljica, Velika mati svojega ljudstva. Njen pravi naziv je bil: Amonova hchi, Velika Mati Naroda.

Ponosno je sedela ter pochasi pila in jedla. Kufu je poprej pred njo osebno poskusil vsako jed in pijacho, da ji dokazhe, da ni v nichemer strupa ali opoja. Ona pa je obenem vse navzoche tudi ostro opazovala in presojala.

Zame je bilo she posebno pomembno, da mi je nekaj dejala, potem ko me je vechkrat naklonjeno premerila. Seveda je nisem razumel, a po njenem nasmehu in zvenu njenih besed sem zaslutil nekakshno priznanje. Zato sem se ji vljudno priklonil.

Tolmach je prevedel:

– Brez tebe me vash faraon nikoli ne bi premagal!

Kufu je vedel, da se kraljica ne moti; gromko se je zasmejal in pripomnil:

– Njegove molitve bogovi zmeraj uslishijo!

Njen odgovor je bil le zadovoljen nasmeshek.

Od takrat sem bil dejansko enak vezirjem. Po pogovoru smo kraljico she primerno obdarovali, jo pospremili do njenih in se poslovili. Kasneje smo z Nubijci she nekajkrat izmenjali poslance in darove. Dokler je vladala ta kraljica, smo she naprej brez problemov trgovali z jugom.

 

 

Tujka

Kot veliki duhovnik sem imel zagotovljen dostop do faraona, ni pa to zagotavljalo tudi mojega popolnega vpliva na zadevo piramide. Skrbel me je vpliv vezirjev, she posebno takrat, ko so se o tem pogovarjali med sabo ali pa s faraonom, jaz pa nisem bil zraven. Hesi-Teute je nekaj sluzhabnikov placheval, da ga obveshchajo o slishanem, meni pa se ti niso zdeli zaupanja vredni, saj njihovih obvestil vechinoma ni bilo mogoche preveriti; ko pa so se izkazala kot napachna, so mu zatrjevali, da je prishlo do sprememb zadnji hip onkraj njihovega dosega.

Faraon se je sicer najraje ukvarjal z lovom in z vojnimi pohodi, gospodarske zadeve je v glavnem prepushchal vezirjem in duhovnikom. Nekateri od njih pa so raje shli z njim na lov ali v kakshno vojno. Faraon je bil precej zadrzhan do Hesi-Teuta, ker mu je ta svetoval, naj raje osvaja dezhele v postelji, na primer z bojevitimi kraljicami Nubije, kakor pa z dragim vojskovanjem, ki opustoshi cele pokrajine, sicer bolj koristne pri trgovanju, kot pa osiromasheni porazhenci, katerih sovrazhost je treba krotiti, trgovskih odnosov pa ni vech, vsaj ne v obsegu kot pred vojno. Seveda je bilo takshno svetovanje dovoljeno le Hesi-Teutu, ker je svoje mnenje vselej podprl s poznavanjem svetih nachel. Ko sem dojel modrost njegovih misli, navdihnjenih s Ptahom, sem se vselej pridruzhil njegovemu mnenju.

Tako sem sklenil ustanoviti lastno obveshchevalno sluzhbo, ki bi mi morala biti brezpogojno vdana tudi brez plachila. Jasno mi je bilo, da to lahko dosezhem le v obmochju verskih chustev obveshchevalca, vse drugo je bolj ali manj nezanesljivo.

Spomnil sem se, da mi je Hesi-Teute posebej pojasnjeval boj boginje Eset in njeno iskanje delov Usirovega telesa.

– Ni shlo toliko za njeno ljubezen do Usira; zadnje, kar je nashla od njega, je bil njegov bozhanski falus, s katerim se je oplodila, ni je oplodil zhivi Usiru! To je bistveni namen zhenske – biti oplojena in imeti otroke, oche je pri tem le v danem trenutku najboljsha mozhna izbira. Uposhtevaj pomen zhensk za tempelj, ker mu one ponavadi prinashajo najvechje darove ter vzgajajo otroke, nashe bodoche vernike. Izdajo vsakogar in se kruto mashchujejo vsakomur, ki jih razochara ali ovira pri tej zhivljenjski nalogi. Neusmiljeno je tudi medsebojno tekmovanje zhensk pri druzhbenem napredovanju lastnih otrok.

Edino pot do svojih obveshchevalcev sem tako videl prek faraonovega harema. Celo prva zhena, glavna porodnica, je bila ob faraonu politichno skoraj enako nevidna kot ostale zhene, ki so bile predvsem za okras in zabavo, prosto so se gibale tudi po tistih prostorih palache, ki so bili za mnoge prepovedani, klepetale in spletkarile so med sabo in tekmovale za faraonovo naklonjenost. Zanj so bile pravzaprav del opreme, uporabne glede na potrebo, imel jih je rad, ni pa bil v nobeno zaljubljen; posebne ljubljenke so se hitro menjavale, z vsemi pa je lepo ravnal. Tisto, chesar ni zaznaval, je bila njihova zhenska potreba po ljubezni in otrocih, nepoteshena strast, ker je bil on edini moshki, ki se jih je smel dotakniti.

Vse to sem dodobra spoznal, kajti kot zadnji dedich in naslednik velikega duhovnika Imhotepa in uchenec velikega duhovnika Hesi-Teuta sem bil tudi zdravnik faraonovih zhena s prostim dostopom v harem. Kot zhe recheno, zaradi drobne postave na sploshno nisem veljal za »polnovrednega« moshkega. Zaradi obrite glave in otroshkega videza so v meni samoumevno videli evnuha, to pa se je izkazalo kot zelo koristno zame. Celo pravi evnuhi, chuvaji harema, me niso niso imeli za nevarnega, cheprav moj glas ni bil znachilno evnushki.

Haremske zhene so me pravzaprav imele po svoje rade. Zaupale so mi razne osebne skrivnosti, se izpovedovale kakor nikomur drugemu. Vedele so, da bom vse zadrzhal zase. Pomagal sem jim pri njihovih zhenskih tezhavah; najbolj uchinkovita je bila prekuhana voda z zelishchi in redno umivanje, zlasti spodnjih telesnih delov, shele potem je sledil premaz vsega telesa z odishavljenim oljem, pa bolj zmerna uporaba temnega lichila in raznih jedi ter prepoved posedanja naokrog, saj so znotraj palache vechinoma nosile le copatke, umetelni pas in lasuljo z okrasi. Skrbel sem pa tudi za njihove otroke.

Preucheval sem te zhenske, da bi ugotovil, katera bi bila zaupanja vredna, da je ne zanima le nakit ter haremske chenche in spletke, da mi je naklonjena kot spovedniku, saj so me nekatere imele le za pametnega mladoletnika. Vchasih se mi je zdel precej smeshen ta njihov materinski odnos, nekako v nasprotju z njihovo zheljo po izpovedi in nasvetu.

Naposled mi je postalo jasno, da za moje namene ni najbolj primerna nobena domachih zhensk, temvech neka tujka, bolj suzhnja kot pa faraonova ljubimka, prishla pa je k njemu kot prijateljsko darilo druge drzhave.

Bila je od nekod s severa, niti ne doma pri darovalcu, pa je seveda le slabo govorila nash jezik, zato sem se zelo potrudil, da sem jo nekako razumel; tako sem postal njena edina resna pogovorna druzhba. Imela je zelo svetlo kozho, kakor da bi bila iz belega alabastra, poshevne zelenomodre ochi, lase temne, goste in nezhne, oblike pa malo manj bujne kot pri nashih zhenah. Bila je tudi nezhna in krhka, nekako krotka, otozhna ter precej manjsha od domachink. Svetoval sem ji, naj na soncu malo potemni telo in naj nosi lasuljo po nashi modi, da bo chim bolj podobna ostalim zhenskam in jim ne bo vzhujala nezaupanja zaradi drugachnosti. Le za kratko je bila faraonova ljubljenka, v ljubezenski veshchini se ni mogla meriti z nashimi zhenskami, ki se posebej vadijo v ta namen; tako je ostala ob strani, precej zapushchena, osamljena in zhalostna, ko je gledala druge faraonove ljubljenke, nosechnice in matere.

Naredil sem naslenjo potezo. Vchasih so se nekatere pritozhevale nad podobnimi tezhavami, ki pa so bile bolj namishljene kot resnichne. Objavil sem, da te tezhave lahko zdravim le v templju z bozhjo pomochjo in tako so dobile dovoljenje, da z evnushko strazho zapustijo harem in pridejo v posebno molilno sobano pri templju. V tempelj sicer niso smeli ne evnuhi ne zhenske, le slednje pa so smele v molilno sobano. V njej sem zhenskam ukazal, da se umijejo ter nato, ob strogi prepovedi pogovarjanja, kleche molijo, dokler bo v mraku tlela opojna dishava na darilnem kamnu. Neki uchenec je medtem v templju udaril po gongu pri vsakem obratu vodne ure in s tem zhenskam meril chas zdravljenja. Zhe drugich ali tretjich niso vech hotele priti, ker jim je bilo vse skupaj prevech neprijetno. Edina, ki je she prishla, je bila moja lepa tujka. In prihajala je pogosto, saj sem se z njo vsakokrat veliko pogovarjal. Kmalu se je pritozhila nad nekakshno bolechino v trebuhu, ki sem ga zato pretipal, pri tem pa sem ugotovil, za kakshen izgovor gre … Bila je zelo strastna in prijetno presenechena nad mojo zmogljivostjo, kakrshne zaradi mojega videza ochitno ni prichakovala.

Njene obiske sem omejil, ker bi prevech pogosti lahko postali sumljivi. Vechkrat sem enako zdravljenje dolochil she nekaterim haremskim zhenam, da sem pach imel kritje; seveda niso vech prihajale, tujko pa so imele za ne povsem prisebno versko zasvojenko.

Z mojo jezikovno pomochjo je schasoma vse bolje razumela pogovore, ljudje pa so she naprej mislili, da ne razume nich, in so breskrbno govorili, ko jim je stregla. Redno in izchrpno mi je porochala o slishanem, she raje pa se je »zdravila« v mojem objemu. Bila je pametna, v nichemer ni pretiravala, zadovoljna je bila z vsem, kar je dobila. Postala je bolj vedra, ostale zhene pa so to pripisale mojemu zdravljenju; seveda niso bile neumne, predvsem so bile previdne in izkushene, zaradi nepomembne tujke se niso vmeshavale niti s kakshno pripombo. Jaz pa je nikoli nisem vprashal po njenem pravem imenu; kasneje sem sicer zvedel, da naj bi bilo Ai Ai, a to mi je zvenelo kot nekakshna haremska shala.

 

 

Faraonov grob

Kot je gradnja napredovala, sem spoznaval, da Velika piramida verjetno ne bo konchana v chasu Kufujeve vladavine, che bo umrl v bolj ali manj obichajni starosti. Hesi-Teute mi je zabichal, naj pazim, da ne bi tega mojega spoznanja zaznal Kufu, saj bi to pomenilo tveganje, da preneha podpirati gradnjo. Sicer je bil Kufu tedaj she chil in zdrav, cheprav zhe v letih, toda porochila Lepotice, kot sem imenoval mojo tujko, niso bila spodbudna. Razbrati je bilo, da se Kufu zaveda, da gradnja prepochasi napreduje, ni pa she ukrenil nichesar, kar bi dalo slutiti, da jo namerava ustaviti. Delezh odgovornosti so seveda nosili tudi vezirji, ki so neposredno vodili gradbene enote z razlichnimi nalogami, vendar so molche, tako rekoch neuradno, a neogibno priznavali moje vodstvo. Pri razlichnih tehnichnih tezhavah niso imeli izbire – njihovo znanje je bilo skromno, vedno sem jih le jaz izvlekel iz zagate. Kljub temu sem sklenil, da moram nekaj ukreniti v primeru, da izgubim faraonovo podporo ali pa che bi on nenadoma umrl.

Po dolgem in temeljitem premisleku o nevarni mozhnosti, da bi sveta naloga ostala neizpolnjena, kar bi pomenilo tudi zapravljen chas, zaman porabljene surovine, v nich izgubljena zhivljenja in napore tisochev, sem ugotovil, da bi bilo najbolje, che bi Kufu umrl »pravochasno«, namrech preden bi utegnil ustaviti gradnjo, noben naslednik pa se je ne bo drznil onemogochati, saj bo bozhanski Kufu potreboval svoj faraonski grob, ki bo obenem tudi svetishche.

Ker je bila torej dokonchana piramida she dalech v prihodnosti, je bil potreben je nadomestni grob. V ta namen sem dal poiskati nekaj delavcev iz Ta Shemaua, iz Vo’se, iz zgornjega Kema, brez znancev in sorodnikov pri nas. Po mojem narochilu jih je nashel duhovnik, po poreklu iz Vo’se, ki sem mu pojasnil, da nam primanjkujejo delavci za hitrejsho gradnjo in da novinci lahko pridejo s svojimi druzhinami, saj bodo pri nas dlje chasa, morda tudi za vedno; iz istih krajev je dobil tudi nekaj vojashko vzgojenih mozh za strazharske naloge, ki niso imeli pravega dela in so prav tako radi prishli k nam.

Iz nekega potovanja po zahodni pushchavi, kjer smo iskali primerne polozhaje za mejne postojanke, sem se spomnil skalnatih grichev, kjer smo se takrat skrili pred hudo vrochino. Sestavil sem karavano iz prispelih novih delavcev, njihovih druzhin in strazharjev, priskrbel zaloge in skupaj smo krenili v tisto grichevje. Spotoma smo na izbranih mestih poskrili nekaj vode in hrane za chas, ko se bomo vrachali. Karavano sem razdelil na dva dela. Eni delavci z druzhinami in nekaj strazharjev so shli z mano do cilja v skalnih grichih, ostali so morali pochakati na mestu glavne zaloge. Ti, ki so shli z menoj, bodo tam kasneje nashli nove zaloge, nikakor pa naj ne prihajajo v Menofer, dokler jih ne poklichem.

V grichih sem poiskal grapo, v kateri sem delavcem narochil, naj v skalo vsekajo vhod in sobano, v kateri lahko nato prebivajo in jo po potrebi tudi shirijo, jaz pa bom redno prihajal preverjat napredek teh del. Tako je tudi bilo. Karavana iz Menoferja je prinesla zaloge na dolocheno mesto, pochakali smo na delavce in samo jaz sem z njimi odshel pregledat delo v grapi, nato pa so me pospremili nazaj h karavani, ki se je potem z menoj vrnila v Menofer.

Vsi so verjeli mojemu pojasnilu, da gre za posebne (dragoceni kamni, kovine itd.) trgovske stike nashega templja s pushchavskimi plemeni, to pa mora potekati chimbolj prikrito zaradi okolishkih roparskih tolp.

Po letu dni sem ugotovil, da so podzemne sobane dovolj prostorne in ukazal pripraviti dovolj skal in kamenja za gradnjo utrdbe, ki naj bi varovala Kem s te strani, posadka pa bi lahko s hrbta napadla vsakega sovrazhnika.

Prishel je trenutek, da uporabim mojo Lepotico za usodni namen, ki mi sicer ni bil po volji, vendar sem moral za vsako ceno izpolniti to strashno in sveto nalogo, in to je bilo brez dvoma mogoche le tako, kot sem si zamislil.

Mogochni faraon Kufu je moral umreti.

 

 

Faraonova smrt

Chakal sem primerno prilozhnost – kakshno faraonovo bolezen, nesrecho pri lovu, rano iz boja. Postajal sem zhe nestrpen, saj so bila dela v pushchavi skoraj pri koncu, dokonchana Velika piramida pa je bila she dalech v prihodnosti.

Usoda se mi je grozotno nasmehnila z nesrecho, ko je hotel Kufu v svoji samozavesti sam z mechem pokonchati panterja, ranjenega s pushchico. Panter pa je bil she zhiv in mu je raztrgal stegno; rana se je vnela, ko je bil faraon s spremstvom she dalech na jugu. S seboj niso imeli zdravnika, ker so predvideli le krajshi uradni obisk pokrajine. Shele po vrnitvi v Menofer me je faraon poklical k sebi. Oskrbel sem rano, kolikor je bilo mogoche, mu dal krepchilni napitek in ga priporochil bogovom, zlasti nebeshkemu lovcu Usiru, duhovniku boga Raja pa sem ukazal, naj moli ob faraonu in zanj opravi zhrtveni obred. Mojo Lepotico sem dolochil za faronovo strezhnico, da ga bo negovala.

Pozneje, ob ugodni prilozhnosti, sem ji izrochil poseben napitek, s pojasnilom, da je zdravilo za faraona. Dobro se spomnim, kako je z veseljem je vzela to malo posodico in takoj odrevenela, ko se je zazrla v moje ochi – v njih je prebrala grozo mojega namena. V hipu je dojela, da sem jo zhrtvoval za strashno dejanje. Nich ni rekla, le globoko otozhno me je she enkrat pogledala, se obrnila in pochasi odshla z napitkom v rokah. Zrl sem za njo, upajoch, da se bo vse izteklo brez zapletov, kot sem nachrtoval. Zgodilo pa se je drugache.

Faraon je popil napitek, ki sem ga pripravil s posebnim strupom. Takoj je izgubil zavest in kmalu izdihnil. Po nakljuchju pa je tedaj v sobano prishel neki faraonov osebni strazhar; ko je zagledal chasho poleg mrtvega faraona in naglo odhajajocho Lepotico, je takoj posumil v njeno vlogo pri dogodku in je pohitel za njo, da bi jo zaslishal. Zachela je bezhati, pa jo je zabodel.

Prichakoval sem, da bom nashel samo mrtvega faraona, toda strashno me je prizadelo, da sem nashel mrtvo tudi mojo Lepotico. Ni mi jasno, kako sem obdrzhal zdrav razum, do smrti besen in tega nisem kazal.

V razburjenju, ki je sledilo faraonovi smrti, obenem z razpravami o nasledniku, se ni nihche posebej ukvarjal z ozadjem tragichnega dogodka. Sprejeto je bilo moje strokovno pojasnilo, da je shlo za rano, ki je zhe gnila. Faraona so takoj zacheli balzamirati. Poskrbel sem, da je bila tudi moja Lepotica balzamirana. Kasneje sem jo dal pokopati v grob pri mojih starshih. Poskrbel pa sem tudi za njenega morilca.

Kljub temu, da sem pravzaprav dosegel, kar sem nachrtoval, me je zajelo turobno obchutje, bil sem zelo besen in zelo zhalosten, saj sem izgubil chloveshki bitji, ki sta mi bili, vsako po svoje, posebno blizu. V zadoshchenje mi je bilo, da sem jima v molitvah in priporochilih bogovom she naprej izkazoval ljubezen in zvestobo, ter da sem z nedvomno strashnim dejanjem vendarle izpolnil Ptahovo voljo s ciljem dokonchane Velike piramide. Ostalo pa je tezhko in strashno breme moje krivde.

 

 

Pogreb mogochnega Kufuja, velikega faraona Kema

S to zavestjo sem si zadal nalogo, da bom, kolikor je v moji mochi, poskrbel, da bo Kufu pokopan brezhibno po vseh pravilih, ki veljajo v takih primerih. Nihche, tudi noben naslednik, ga ne bo motil vse do bozhanskega vstajenja; verjel sem, da mi bo odpustil moje dejanje, saj sem le dosledno izpolnjeval Ptahovo sveto voljo, ki je nad voljo drugih bozhanstev. Seveda, che je vstajenje, che so bogovi, che je Ptah zavestno Bitje in che mu je mar.

Ob vseh obveznih obredih smo opravili balzamiranje Kufuja in ga zalozhili s popotnico v vechnost. Ker Velika piramida she ni bila dokonchana, smo faraona le navidezno shranili v njej. Dal sem pripeljati sarkofag, ki pa je bil poshkodovan, ampak dovolj za navidezni pokop – no, posluzhil je dobro v ta namen, nov pa she zdalech ni bil gotov. Sarkofag smo spravili v she nedokonchano sobano, zakladnico pa sem ukazal popolnoma zapreti tako, da smo skozi jashke sprozhili klade za zaporo. She nedokonchano piramido smo vseeno razglasili za tempelj in tako je bil vstop vanjo dovoljen le she izbranim. Zagotovili smo tudi sredstva za nadaljevanje njene gradnje.

Na zunaj se je zdelo, da je faraon pokopan v vladarski sobani v piramidi, nekateri pa so bili preprichani, da sem ga dal skrivaj zachasno pokopati v zakladnico. V resnici sem faraonovo mumijo in pripadajoche dragocenosti, vse v navadnih zavojih na oslih, napotil k piramidi, pri njej pa je vse to prevzela druga karavana, ki sploh ni vedela, kaj prevzema, medtem ko so v prvi menili, da bo druga to prenesla v piramido in zaprla dohode vanjo.

Tako je karavana, ki je oskrbovala delovishche v pushchavskih grichih, dobila podtaknjeno faraonovo mumijo in njegovo popotnico. Niso vedeli, kaj prenashajo, povedal sem jim le, da so v tovoru nashe tkanine in drugi izdelki za trgovanje ter tudi oprema za mejne postojanke.

Ponochi smo odrinili in ob pravem chasu dosegli obichajno mesto srechanja. Tam so nas zhe chakali strazharji z delovishcha v pushchavi. Prevzeli so tovor in shel sem naprej z njimi. Po prihodu v grichevje sem ukazal vse prineseno shraniti v skalne sobane, delavci pa so vhode zaprli s skalami in zasuli s peskom; nekateri od njih so se temu chudili, saj bi tam morala biti vojashka postojanka. Pomiril sem jih, da so to zaloge in orozhje za obrambo v primeru napada s te strani. Znano je bilo namrech, da ima vojska za primer vojne skrite zaloge na primernih razdaljah ob poteh k bolj oddaljenim krajem.

Delavcem sem obljubil, da dobijo plachilo po prihodu v Menofer; ko pa smo bili dovolj oddaljeni, sem ukazal izbranim strazharjem, da jih vse, z zhenami in otroki vred, pobijejo in zakopljejo. Strazharji, ki so se me bali kot charovnika, so tako tudi storili. Opravil sem mrtvashke obrede in molitve, strazharje pa pouchil, da je vse to izpolnjevanje svete Ptahove volje. Verjeli so mi, nisem jim pa dovolil, da bi pobite oropali, saj da jih chaka bogata nagrada v Menoferju, le da ne smejo nich sprashevati glede verskih zadev, razumljivih le posvechenim.

Pri vsem tem svojem nedvomno strashnem delovanju sem se pochutil prav nenavadno, kot da to nisem jaz, marvech nekdo drug. Zavedal sem se, da postajam vse bolj odtujen svetu, otrdel in hladen po smrti moje Lepotice, kakor da bi bil hkrati igralec in gledalec neke grozljive igre.

Odshli smo na mesto srechanja, kjer nas je chakala karavana, s katero naj bi se vrnili v Menofer. Zaupniki iz te karavane so zhe imeli narochilo, da opite strazharje z delovishcha do zadnjega pobijejo in zakopljejo. Za vse pobite sem opravil obredne molitve.

Po vrnitvi v Menofer sem preostale iz te karavane izplachal in ker so bili vsi iz zgornjega Kema, sem jih poslal z ladjo domov. Pomochnikom iz templja, ki so sodelovali pri skrivnem prenosu faraonove mumije, pa sem narochil, da jih pospremijo in popazijo, da ne bi kaj prevech govorili. Uradno so bili na poti kot obiskovalci templja v Vo’osu. Obojim se je zdelo nekoliko chudno, da potujejo skupaj, pa cheprav v razlichnih cholnih. Malo za Siutom se je za vsemi izgubila vsaka sled.

Za to, v dolochenem smislu nenamerno uslugo je poskrbel neki vezir bodochega novega faraona. Dobil je namrech obvestilo, da so ti ljudje pristashi zarotnikov iz Vo’se, ki ogrozhajo nasledstvo pokojnega faraona, tudi duhovniki so bili menda med njimi. Dezhele Ta Shemaua so se she vedno spominjale, da so bile nekoch samostojne, da so imele svoje kralje, zato so si potuhnjeno zhelele obnoviti samostojnost. Nashemu faraonu in sploh nam so tudi zamerile velikanske stroshke in zapravljivost pri gradnji templjev in piramid.

Vojaki so zato, v skladu s plachilom, verjeli, da gre za zaroto proti novemu faraonu. Opozorjeni so bili tudi, da imamo mogochne zaveznike med bogovi, zato so zvesto molchali o svojem dejanju. Za pobite, kljub temu, da so bili med njimi tudi moji uchenci, nisem priredil mrtvashkih obredov, ker so pach bili »nevarni sovrazhniki«.

Tako sem mogochnemu Kufuju zagotovil mir do vstajenja, ne da bi bilo treba tako njemu kot tudi meni skrbeti, da bi kdo poskusil oropati grobnico in oskruniti njegovo mumijo – njegov Ka mi je stal ob strani. Naposled sem ostal edini, ki je vedel, kje pochiva mogochni Kufu, kmalu pa tega ne bo vedel nihche vech.

 

 

Chasi po Kufuju

Gradnjo Velike piramide smo nadaljevali, zacheli smo zhe graditi veliko klanchino. Novi faraon Djedefre, Kufujev sin, gradnje ni ustavil, nekoliko se je le upochasnila, saj sem moral nachrtovati in s pomochniki kmalu zacheti graditi she zanj piramido s templjem in z dohodom na ravnici, vishji kot Velika piramida. Mislim, da je slutil, da Kufu ni pokopan v slednji, bil pa je shibak faraon z oslabljenim polozhajem. Verjetno je dopushchal gradnjo Velike piramide samo zato, da bodo pripadajoche dragocenosti nekoch res shranjene v njej, on pa si jih bo lahko prilastil. Najbrzh je tudi domneval, da razen mene nihche ne ve, kje je Kufu resnichno pokopan.

Bila sva zoprna drug drugemu, toda moj polozhaj glavnega graditelja in hkrati velikega Ptahovega duhovnika je neogibno moral sposhtovati. Uposhtevati je moral mojo moch, ki je izhajala iz duhovnishtva, ter strahosposhtovanje ljudi, za katere sem bil tudi svojevrsten charovnik, po potrebi dober ali pa tudi skrajno nevaren. Za Djedefra je bil zlasti ta strah prav dragocen, saj je njegova vladavina slonela na ustrahovanju tako sodelavcev kot vseh prebivalcev.

Motilo me je tudi, da si je del gradbenih surovin za Veliko piramido prisvojil za svojo piramido. Sicer pa Djedefre prav tako ni dochakal konca gradnje ne svoje »male« ne ochetove Velike piramide. Kmalu po nastopu vladavine je zaslutil, da njegova piramida ne bo konchana pravochasno za njegov pogreb, saj je bil tezhko bolan. O tem se ni smelo govoriti, njegovi zdravniki – mene ni maral med njimi – so bili zavezani molku. Vse tezhje je hodil, telo mu je bilo nabuhlo, roke tresoche in od chasa do chasa je zadrgetal. Ker ga nisem pregledal, mi pravi vzrok tega ni bil znan.

Hotel je pospeshiti gradnjo svoje piramide in me je dal poklicati na uradni posvet v druzhbi vezirjev, ker je domneval, da se mu v njihovi navzochnosti ne bom upal resneje ugovarjati. Ukazal mi je, da se popolnoma posvetimo gradnji njegove piramide in ne Kufujeve, katere gradnjo naj zachasno ustavimo. Jasno mi je bilo, da bi taka prekinitev dejansko pomenila konec gradnje Velike piramide za vse chase. Ves dotedanji trud, vse zhrtve, vsi vlozheni stroshki – vse bi bilo zaman, sveta naloga pa pred Ptahom neizvrshena.

Djedefre je sedel na vzvishenem prestolu, s sivim zabuhlim obrazom, videl sem, da tezhko diha. Stal sem pred prestolom v sposhtljivi razdalji z rahlo sklonjeno glavo, vendar ne v drzhi podlozhnika, in sem nameraval olikano razpravljati o zadevi gradnje. Obrazlozhil sem mu moj ugovor, on pa ga je imel za prikrit upor, zato je hotel pokazati svojo moch. Odlochno je dejal:

– Kot tvoj gospodar ti ukazujem prenos gradnje na mojo piramido. To je moja vladarska odlochitev, ki jo morash sprejeti!

To je bila ochitno ponizhanje, ker bi me moral nagovoriti kot faraon in ne kot moj gospodar; narochilo velikemu duhovniku bi moral izraziti kot svojo zheljo, ne pa kot ukaz sluzhabniku. Odlochil sem se za protiudarec:

– Mogochni faraon, oba sva le sluzhabnika bozhanskega Ptaha, nashe dezhele in vseh njenih prebivalcev. Moja glavna in neomajna dolzhnost je izpolniti sveto voljo Ptaha, ki je najvishji. Naredil bom edino, kar morem glede te zadeve. S tvojim dovoljenjem lahko povprasham bogove ...

To je seveda pomenilo obchutljiv izmik njegovi zahtevi. Videl sem, da komaj zadrzhuje bes, jasno pa mi je bilo tudi, da me bo skushal chimprej naskrivaj umoriti. S svojo izjavo sem njega in sebe izenachil kot Ptahova sluzhabnika na isto raven, to je bila zanj neopravichljiva zhalitev. Vedel je, da je bozhji zhreb v moji pristojnosti, in che ga dovoli, ga bom izvedel tako, da bo izid v mojo korist, njegov ukaz pa bo dejansko razveljavljen kot nichen. Navzochi vezirji so otrpnili in onemeli, zbegani spricho moje predrznosti.

Faraon me je z ostro kretnjo odslovil, jaz pa sem se molche in uradno priklonil. Ko sem odhajal po hodniku, sem se sprasheval, kako se bo to konchalo. Odshel sem v tempelj in sedel, da se ohladim in razmislim o svojem polozhaju, ki se je hudo zapletel. Ljudje so se me ponavadi izogibali, zdaj, ko sem ochitno zashel v faraonovo nemilost, she posebno ni bilo nikogar v moji blizhini. Tempeljska dvorana je bila povsem zapushchena, tako sem sedel sam v tishini vse preostalo popoldne; sonce se je zhe spushchalo, shkrzhati so se zacheli oglashati, ko se mi je eden mojih uchencev sposhtljivo priblizhal, se opravichil, ker me moti, in zashepetal:

– Mogochni faraon Djedefre je to popoldne preminil …

Nato je naglo odshel, ne da bi chakal na moj odgovor, toda vsemogochni Ptah ga je dal!

Verjetno je bila Djedefrova jeza usodna le zanj osebno; kmalu potem, ko sem odshel od njega, je izdihnil med pogovorom z vezirji. To je bil razlog, da so v skladu z mojim slovesom vsi mislili, da je Djedefre umrl zaradi mojega charobnega uroka s podporo vsemogochnega Ptaha, mojega zashchitnika, katerega zastopnik sem bil v sporu s faraonom.

Djedefrovo piramido smo zasilno konchali in ga v njej pokopali. Nihche, niti tisti na visokih polozhajih, si ni vech upal karkoli rechi ali storiti proti gradnji Velike piramide. Novi faraon Kafre (Kefren), tudi Kufujev sin, je dopushchal nadaljevanje gradnje in se vanjo ni vmeshaval, cheprav ga je prav tako bolj zanimala lastna piramida, ki jo je z mano nachrtoval in kmalu zachel graditi moj uchenec. Tudi Kafre si je za svojo piramido prisvojil nekaj gradbenih surovin Velike piramide, ni je pa skushal prekositi. Podobno je bilo, ko je vladal faraon Baka in za njim Menkaure. Skupno za vse piramide v gradnji smo uporabljali vodovode in sani za dostavo peska. Takrat sem zhe prepustil nadzorstvo vseh gradenj uchencem, redno in do zadnjega kamna natanchno pa sem spremljal le dela na Veliki piramidi.

Sluzhabniki so me v nosilnici prinashali na gradbishche. Che se je pojavil kakshen bolj resen zastoj, so me dvignili do najvishje ravni piramide v gradnji. Po mojih nasvetih je bil reshen zaplet. Vechkrat je bil problem, kako najti najbolj primeren polozhaj vlechnih vrvi, da bi dostavili posebno tezhek tovor, ki je obtichal vmes, na pravo mesto.

Po smrti Djedefra me njegovi nasledniki niso vech imenovali za svojega svetovalca, she manj za uradnega zdravnika glavne palache. Srechevali smo se le prilozhnostno ob praznikih in obrednih zhrtvovanjih; bili so vljudni do mene, vendar zadrzhani.

Tudi navadni podlozhniki so se zdrznili, sklonili glavo, povesili pogled in pospeshili korak, kadar so me srechali. Sicer pa sem she naprej opravljal svoje dolzhnosti duhovnika, zdravnika in gradbenika.

Opazil sem, da je vechina kmalu pozabila faraona Kufuja, mnogi so bili tudi preprichani, da pochiva v Veliki piramidi. Skoraj vsi, ki so ga bili osebno poznali, so z leti pomrli. Z vztrajnim nadaljevanjem gradnje in rednim nadzorom sem onemogochil verjetne poskuse sabotazh tistih, ki bi sicer morali skrbeti, da do njih ne bi prishlo. Morda so ti mogochniki v svojem pohlepu in medsebojnem boju za oblast kakrshne koli namene z Veliko piramido prepushchali chasu, ko mene ne bo vech, saj se niso hoteli zameriti tempeljski duhovshchini in meni kot velikemu duhovniku in glavnemu graditelju. Tako so si skushali zagotoviti tako nasho kot tudi podporo vernikov.

 

 

(Se nadaljuje: Branko J. Hribovshek, Imhotep mlajshi - Kako sem zgradil Veliko piramido II.)