Revija SRP 155/156

Arkadij Videmshek

 

A ZARJE NI DOCHAKAL

 

V POLETNEM JUTRU

 

Chrez polje sva shla,

ko klas je zorel

in v jutranjem solncu

shkrjanchek je pel.

 

In svojo rokó

si v mojo rokó

hladno polozhila,

a vendar srchnó.

 

In venec Ti vil

sem v zlate lasé –

pach shkoda, da to so

le sanje bile.

 

 

 

POMLAD, PRISHLA SI …

 

Pomlad, prishla si, zlato solnce sije,

zavela sapica je gorka, mlada,

ozelenela hrib sta in livada,

povsod zhivljenje iz narave klije.

 

Pomlad, razgnala vse si melodije,

ki pela jih je zima gostobrada,

in gozd zhe petja tichic vech ne strada,

iz tebe vse zhivljenje novo pije.

 

Pomlad, ti, ki si slavcu pesmi vlila,

k zhivljenju novemu vzbudila svet,

v zeleni sochni vrt ga prerodila,

 

in posadila v njem pri cvetu cvet,

Ti tudi meni nov si svet razkrila,

s teboj se vzdramil v meni je – poet.

 

 

 

PTICHKAM

 

Na jug, na jug jesen vas zhe podi,

pobran zhe sad je, njiva zhe pozheta;

a tam na jugu se vam raj obeta,

ker tam na novo vam pomlad vzcveti.

 

Ve, ptichice, odletite. – Toda mi

ostanemo, kjer deda in ocheta

in tla teptal je tujec nasha sveta

iz starih chasov pa do nashih dni.

 

Nekdáj she sanjali smo o daljini –

ne, to ni sen, to niso le spomini,

ne, ne, jaz vem, da pride srechni dan,

 

da nasha zemlja bode chasa pricha,

ko zavihtel nash narod buzdovan

s krepko roko bo Marka Kraljevicha. –

 

 

 

MOJ DAN

 

Ciprese in vrba zhalujka,

vam svojo otozhnost bom dal,

skrbi in sanj se bom otresel:

vstajenja bom dan praznoval.

 

In shel bom na shiroko polje,

izvriskal se sredi poljan,

naj vidi, naj chuti vse stvarstvo,

da v prsi mi shinil je dan.

 

 

 

ZA CILJI

 

Mladenich je shel krepak in vesel

po svetu iskat srecho,

mladenich je shel mlad, chil in vesel

za zarjo plamenecho.

 

In shel je in romal, preblodil noch, –

a zarje ni dochakal;

utrujen je shel in zakril si ochi,

zajokal je, zaplakal.

 

 

 

ARKADIJ VIDEMSHEK (1898, Slov. Konjice – 1918, Monte Valbella, Benechija, Italija), pesnik. Oche Jozhef uradnik, mati Marija r. Barth; osn. sholo in gimn. konchal v Celju, po maturi 1916 vpoklican v A-O vojsko in poslan na tirolsko fronto (t. i. »bitka treh planin«), kjer je 18. 6. 1918 umrl od ital. granate, podobno kot prav tam par dni prej enako star pesnik France Zbashnik (15. 6. 1918; gl. SRP 149-150 / 2020 feb.). Kakor Zbashnik je bil v gimn. povezan z ilegalnim mladinskim gibanjem preporodovcev (sodelavci Mlade Bosne), angazhiranih za razbitje A-O in za ustanovitev jugosl. drzhave. V literarnem krozhku celjskih dijakov Kondor je bil podpredsednik (preds. Malgajev koroshki soborec in tudi pesnik Srechko Puncer, 1895-1919); krozhek je 1914 izdajal revijo Savinja, katere mentor je bil Rudolf Maister, pod slovanskimi psevdonimi pa so v njej objavljali nekateri pozneje znani literati (npr. pod psevd. Svobodin Semenov zlasti Fran Rosh, ki je 1933 v romanu Zvesta cheta upodobil Videmshka in Puncerja), menda pa tudi Franjo Malgaj. Sholska preiskava je ukinila krozhek in revijo ter kaznovala chlane, ki jih je nato civilna in vojashka oblast oznachila kot politichno sumljive.

Videmshek je v Savinji pod psevd. Gojko objavil poldrug ducat pesmi, v reviji Odmevi (1930 / 4), ki jo je izdajal knjizhevnik Radivoj Peterlin Petrushka, pa so obj. Zimski soneti (im. ozn. †Arko Videmshek). Zapushchina v celjski knjizhnici obsega 36 pesmi in chrtico. V tem skromnem opusu, kolikor ni izgubljeno, so pesmi v kontekstu tedanjih mladostnih stereotipov in zgledov iz domache moderne, nekaj pa jih izstopa s tehtnejsho vsebino, dodelano obliko in lepim jezikom, pri chemer se prevladujochim ljubezenskim motivom pridruzhita spretno intoniran odpor zoper tujo oblast in vizija osvoboditve s pomochjo juga (sonet Ptichkam). Kratki, enako umerjeni pesmi Moj dan in Za cilji s preprosto briljanco soochata tragichno razdvojenost med mladostnim zanosom in slutnjo brezizhodnosti. Tukajshnja objava ohranja izvirni jezik, dopolnjena je le interpunkcija.

 

Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich