Revija SRP 155/156

Andrej Lutman

 

TRI OSLIKANKE

 

Usodnik

 

Izpod prsti in skozi z vodo pogasheno

ognjishche prodre usodnik, kamnina

prihodnosti v zrak, v z ognjem uparjeno

vodo. Sprva, she v razsulu, ima ime

Temnotemnega. Veda

jo obesedi za zachetek, za zametek,

za dobiti vase tuje telo.

Veshchina ji pritrdi s trditvijo:

mejno skrizha zaostalo obilje.

Vera jo prevzame, ji dolochi smer in

spremeni spol. Obdrzhi se usodnik,

samostalnik,

most med tlemi in tlenjem;

in sod masti za zraven.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 


 

 

Za sezhenj blizhine

 

Lizhi nezhno sev,

soj v slini vlada,

strah dosezhesh svoj;

mine, ko zastara.

 

 

 

 

Samosvojka

 

Iztrzhek ni ustreznica za ugodje

in bolechina ni nasprotje uzhitku in

nadaljevanje nasprotovanj ne zadosti

povprashevanju po prebavljenih jedeh;

nadaljevanje zapolnjevanja pregibnih sten

odzhene stenice, naplastevanje povrshine

odprtemu oknu povzrochi, da srhozor uvidi

svoj razpon, svoje strinjanje s skupnostjo v odboju.

Pa samosvojec najde sebek, svoj trostenski kot,

pod katerim izrazi strinjanje z zgolj ploskovnim,

z le delnim obiljem obnove, in z obljubo po fuku.