Andrej Lutman
TRI OSLIKANKE
Usodnik
Izpod prsti in skozi z vodo pogasheno
ognjishche prodre usodnik, kamnina
prihodnosti v zrak, v z ognjem uparjeno
vodo. Sprva, she v razsulu, ima ime
Temnotemnega. Veda
jo obesedi za zachetek, za zametek,
za dobiti vase tuje telo.
Veshchina ji pritrdi s trditvijo:
mejno skrizha zaostalo obilje.
Vera jo prevzame, ji dolochi smer in
spremeni spol. Obdrzhi se usodnik,
samostalnik,
most med tlemi in tlenjem;
in sod masti za zraven.
Za sezhenj blizhine
Lizhi nezhno sev,
soj v slini vlada,
strah dosezhesh svoj;
mine, ko zastara.
Samosvojka
Iztrzhek ni ustreznica za ugodje
in bolechina ni nasprotje uzhitku in
nadaljevanje nasprotovanj ne zadosti
povprashevanju po prebavljenih jedeh;
nadaljevanje zapolnjevanja pregibnih sten
odzhene stenice, naplastevanje povrshine
odprtemu oknu povzrochi, da srhozor uvidi
svoj razpon, svoje strinjanje s skupnostjo v odboju.
Pa samosvojec najde sebek, svoj trostenski kot,
pod katerim izrazi strinjanje z zgolj ploskovnim,
z le delnim obiljem obnove, in z obljubo po fuku.
