Revija SRP 153/154

Yun Sondo

 

SRECHA NA KAMNU OB VODI

 

*

Pojém jechmenovo kasho,

          zraven zgodnjo zelenjavo.

Nato veselega srca

          sedim na kamnu ob vodi.

Katero drugo bogastvo

          bi bilo vredno zavisti?

 

 

*

Zhalosten ali vesel,

          vchasih imam prav, vchasih ne.

Zmeraj pa moram le eno:

          izpopolniti svoj um.

Le za kaj she naj bi skrbel

          kot biti resnichen v sebi?

 

 

*

Sedim s chasho vina v roki

          in zrem v daljne planine.

Ali bom morda bolj srechen,

          che kdaj pride kak prijatelj?

Brez potrebe smeha in besed

          sem namrech vech kot vesel.

 

 

*

Pod skalo ob reki v hribih

          sem si zgradil kocho iz slame.

Prichakujem smeh ljudi,

          saj me pach ne poznajo.

Sem preprost kot ti dezhelani,

          s tem je vse povedano.

 

 

*

Po naravi sem lenuh,

          Nebu je to dobro znano.

Od vseh chloveshkih zadev

          mi je zadalo le eno:

ohranjati reke in gore

          zunaj dosega ljudi.

 

 

 

SPEV O PETIH PRIJATELJIH

 

*

나의 벗이 몇인가 헤아려 보니 수석과 송죽이라.

동산에 달이 밝게 떠오르니 그것은 더욱 반가운 일이로다

나머지는 그냥 두어라. 다섯 외에 있으면 무엇하겠는가?

 

Shtejem svoje prijatelje:

          voda in kamen, bambus in bor.

Posebno sem vesel mesca,

          ko vzide nad vzhodnim hribom.

Le kaj bi sploh she potreboval

          poleg te peterice?

 

 

*

Oblaki so lepih barv, pravijo,

          a pogosto potemnijo.

Glas vetróv je chist, pravijo,

          a pogosto onemijo.

Zato pravim: le voda je stalna

          in nenehno mimobezhna.                               

 

 

*

Zakaj se cvetje razcveti,

          nato pa hitro oveni?

Zakaj trava ozeleni,

          nato pa spet porumeni?

Mogoche je le kamen zares

          nedostopen za spremembe.                    

 

 

*

Cvetje cvete, ko je topló,

          listje odpada, ko je hladnó.

Kako to, da si le ti, bor,

          v mrazu in snegu enak?

Vem, da zato, ker s koreninami

          segash globoko do pekla.

 

 

*

To pravzaprav ni drevo,

          kakor tudi trava ni.

Kako lahko stoji navpik,

          cheprav je znotraj votlo?

Chast bambusu, ki v vseh letnih chasih

          zmeraj pokonchno zeleni.

 

 

*

Droben predmet se vzpenja

          in poshilja luch na ves svet.

Mar kakshna druga svetloba

          svetleje sije v temno noch?

Mesec, ti molchish o vsem, kar vidish,

          ti si mi zares prijatelj.

 

 

 

YUN SONDO (hangul: 윤선도; hanja: 尹善道; 1587, Seul – 1671, Bogildo?), korejski pesnik, pisatelj, neokonfucijanski uchenjak, drzhavnik dinastije Joseon. Iz druzhine visokih uradnikov, posvojil in sholal ga je stric. Par let po diplomi je kot vladni uradnik javno razkril korupcijo in si pridobil ugled pogumnega poshtenjaka, pa tudi prvi izgon v provinco. Po smrti prizadetega ministra se je po vech letih lahko vrnil na dvor in postal vzgojitelj princa (poznejshi kralj Hyojong). Chez nekaj let kot zhrtev dvorne zarote degradiran in znova izgnan; po vrnitvi novi zapleti z oblastniki. Ob kitajski invaziji 1636 se je umaknil (umaknjen?) na otok Bogildo; ni zanesljivo, ali je tam tudi umrl; danes je to turistichni biser na skrajnem jugu Kor. polotoka z Yunovim spominskim parkom. Med bivanji v izgnanstvu je zhivel kot pushchavnik ter se ukvarjal s pisanjem poezije in z glasbo (sam zase je izvajal shamanske meditacije na korejskih citrah komungo in kayagum).

Yun (po kit. tradiciji enozlozhni priimek in dvozlozhno os. i.) je eden velikih klasikov korejske lit., najvechji mojster izvirne korejske pesemske oblike-zvrsti sijo (시조, izg. sidzho; latinichni prepis korejskih besed je le priblizhen zaradi zvochne razlichnosti fonemov; sploshno sijo, a so tudi mnoge variante: rus. sichdzho, shpan. shijo, si-yo; shrv. sichu, sichzhu; korejski shumniki so mehki, zato je blizhe shidjo; vechpomensko: oche, koren, ritem, vali chasa, novi stih itd.). To je »korejski sonet«, kratka pesem (obstaja tudi daljshi, manj formalni, pripovedni sasol sijo), nastala pri koncu 14. stol. iz konfucijanskega odpora zoper budistichno umetnost ter iz prevzema ljudske korejshchine, ki je bila stoletja prej in potem vse do 20. stol. v senci kitajshchine kot njeno »vulgarno narechje«. Gre za kombinacijo »kitajske vsebine« (chlovek-narava) in »japonske oblike« (haiku): trije verzi po zlogovni shemi 7 7 / 7 7 / 9 7 (mozhne so manjshe variacije), skupaj ok. 45 zlogov; dvoshtevilchna oznaka zlogovnih enot kazhe cezuro (brez prestopov, metruma in rim) v vsakem verzu, zato razlike v zahodnih prevodih: nekateri so v treh dolgih verzih, drugi se dolzhini izognejo s prelomom v cezurah in z obliko treh dvoverznih kitic ali pa po cezuri naredijo polverz z levim zamikom (tako tudi tukaj). Vsebinska shema po verzih: uvod, poglobitev, sklep (obrat). Yun je uvedel ciklichne pesnitve; njegovi najvechji mojstrovini sta Pet prijateljev (6 sijo) in Ribichevi letni chasi (40 sijo, za vsak letni chas 10).

Sijo je bil prvotno ritmichna recitacija nepismenih ob glasbilu, shele po izumu izvirne korejske zlogovne pisave (hangul / chosongul) sredi 15. stol. je postal zapisana pesnishka zvrst, ki se je ohranila vse do danes, ko je popularna tudi na Zahodu, zlasti v ZDA. Izvor kor. jezika (knjizhni po narechju Seula) ni zanesljiv; v osnovi je uraloaltajska aglutinacija, podobno kot v jap., tudi zvochni vtis govora je blizhji japonskemu kot kitajskemu, zaradi tisochletne prevlade kit. kulture pa so she danes v rabi tudi kit. pismenke (hanja), ki jih Korejci od nekdaj berejo po svoje. Prva korejska drzhava mongolsko-malajskih plemen je nastala 2333 pr. n. sh. pod kraljem Tangunom; vsa korejska zgodovina je muchen napor za lastno identiteto med notranjimi vojnami in proti mongolskim, kitajskim (mandzhurskim), japonskim in ruskim posegom – pisava je adut te identitete. Yun Sondo je najbolj enostaven lat. prepis, sicer se pojavlja tudi kot Yun Seondo, Yun Seon-do, Yoon Sun-Do, Yun Sŏn-do, Jun Son Do itd. Tukajshnji prevod je po prevodih v drugih jezikih (angl., rus.) z omejeno uporabo izvirnika in z delno zlogovno shemo.

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Ivo Antich