Revija SRP 153/154

Raffaele Carrieri

 

SMRT NE PRIDE SAMO ENKRAT

 

NOCH MITNICHARJA

 

Ponochi je mitnichar

bolj reven od Joba.

Zajec ima brlog,

ovca volno.

List se druzhi

z drugim listom.

Ni mravlje

brez mravljishcha.

Niti kukavice

brez smreke.

Neshplja naredi sad,

chebela med.

Zima prinese sneg.

Ob vsakem letnem chasu

mitnichar prenese

najhujshe od nochi.

Zavijanje vetra,

muchno spanje.

Kdo odstranjuje mlake,

kdo gre skozi deteljo.

Pozor, mitnichar,

je Gospa Smrt.

 

 

PRICHAKOVANJE NA NICH

 

Svetloba ni bila moja druzhica

na zemlji, niti voda sestra.

Ljubezniva dezhevnica,

ki materinsko uspava

starega mitnicharja

in mlado zhabo.

 

 

Rad bi zaprl nebo

kot chisto navadna vrata,

da bi se lahko en dan chepé

potuhnil v travo

v prichakovanju nicha.

 

 

NIMAM NICHESAR

 

Nimam nichesar,

prav nichesar

svojega.

Od srajce

do kape

nimam nichesar

svojega.

Iz ochi

sem naredil

zimi

past.

Uho

sem podjarmil

zvijachi.

Od sluha

do plashcha

nimam vech

nichesar svojega.

Tudi roke

so nehale

biti moje.

Moje roke

so last te

bedne pushke,

ki v temi

mi je podobna …

 

 

ZID NAD ZIDOM

 

Prekleto naj bo to molchanje,

ki dviguje zid nad zidom:

Nebo lochuje od telesa,

pogled od ochesa.

 

Med eno in drugo roko

je prostora za dolino.

Prekleta naj bo ta tishina,

ki vzdiguje zid nad zidom.

 

 

VRT

 

S tishino

sem naredil

vrt

in z dimom

zid.

 

V endiviji

sem izkopal

sinjo celico,

v rosi pa

odprl

oko.

 

Na brezi

vodni list

in luna.

 

 

SPOMIN

 

Moj

spomin

je zvesta

ostriga,

kjer naj noch

ohranja skrivnosti

ochesa,

jezik

in prijeten

vonj

po cimetu …

 

 

 

PEPEL JE PETJE

 

Pepel je petelinovo

petje

na rechni

prodini.

 

Zhalostna zima

na ravnini,

ki rezhe repe

moji krvi.

 

 

MAJSKA NOCH

 

Ziblje se

jetnikova pesem,

nato odide

v nebo in zamre,

bolj krhka

od limoninega cveta.

 

 

SEPTEMBER

 

Okus po havanki

ima september

in gostoto

flanele.

Seno dishi

po zhenski

in nebo

po novih rokavicah.

 

 

RIBA V SANJAH

 

Minljiva sled

rdeche ribe

je tvoj jezik.

Sanjska riba,

ki bezhi in se vracha,

ki bezhi in se vrne.

 

 

MOJE JUTRO

 

Moje jutro,

visoko morje.

Koralde v ustih.

Na oko nanizam

otoke in konje.

 

 

KO MINE LJUBEZEN

 

Nedozorelo je tvoje oko

in zeleno kot poletje

zaostalega dechka.

 

Ljubezen za seboj

je pustila senco

mrtvih lastovk.

 

 

NI JIH

 

Ni

kraguljchkov

v tvojem glasu.

Niti studenchkov

v tvojih rokah.

 

Ni vech

ogledal

v tvojem molku,

niti jam

v tvojih laseh.

 

 

BOLI ME

 

Hodim za svojo pipo,

kot slepec hodi

za slepcem.

Nocoj ni neba,

ni niti

malo neba

za hojo po njem.

Nocoj me pipa boli.

 

 

ZGODBA

 

Ne prihajam

iz dobrih

dni.

Tisti,

ki so hodili

pred mano,

so bili slabshi

od obichajnih

starcev.

Jaz sem

sam

in to

je vse.

 

 

SMRT

 

Smrt,

vse

povsod

sem

slishal,

kako gresh

in se vrachash,

kot

gre

in se vracha

veter.

 

 

NIHCHE

 

Nihche nas ne obsoja.

Nihche nas ne bicha.

Nihche nas ne reshi.

Nihche ne reche dovolj.

Nihche nam ne zasadi

v vodeno srce

niti zheblja niti nozha.

 

 

ANGEL ME GLEDA

 

Imam angela, ki me gleda

za utrujeno ramo.

Angela brez tehtnice,

ki ne tehta mojega dneva.

Angela, ki me ne kaznuje,

ko ranim vrtnico,

ko bezhim pred upanjem,

ko tolchem s chelom

po kamnu zablode,

ko prevaram smrt

s papirnatimi lastovkami.

Imam angela, ki me odreshi

za utrujeno ramo.

 

 

SEDEM ZIDOV

 

Imam sedem duhov

za vsako noch

in sedem zidov.

 

Imam sedem vrat

v srcu

in sedem zidov.

 

Imam sedem zhivljenj

v svojem zhivljenju

in eno samo smrt.

 

 

NOCH ZA NOCHJO

 

Noch za nochjo

bezhim pred usodo

pravichnega chloveka.

In prosim blato,

naj mi dá vijolico.

Noch za nochjo

odpiram vrata,

ki so zaklenjena.

 

 

TUDI CHRICHKI SE POSTARAJO

 

Postarajo se tudi chrichki

in roka me zaboli,

ko gradim in podiram otoke

za otroke mojih otrok.

 

 

ZAVIDAM SIPI

 

Kako zavidam sipi,

ki mrkne v svoji chrnini.

Nato se bela in reshena spet znajde

v spreminjasti sinjini.

 

 

 

NE RECI PESNIKU

Ezri Poundu v washingtonski kriminalni norishnici

 

Ne reci pesniku, da je kruh

bolj bel od soli,

ne poklichi strazharja,

che pesnik gori.

Ne reci mu, kaj mora storiti,

ko je morje viharno.

Pusti, da se pesnik razjoche

nad ranjenim kristalom

v temnem rovu rudnika.

 

 

NE ENKRAT SAMKRAT

 

Smrt ne pride samo enkrat

in jo je treba prepoznati.

Ni tista Gospa z razjedenim obrazom,

kot jo vidimo na naslovnih straneh latinskih knjig.

Pogosto je prijazna in vede se olikano:

ne odvzame nich vpadljivega.

Zadostuje ji, da nekaj umre,

ena sama stvar, vsakokrat drugachna.

In nam iz rok vzame vrtnico.

 

 

DOBER DAN

 

Enako postavo imava,

posluh in voh.

Daljave se ujemajo

in sence v sobah,

kjer prebivava za shalo.

Z njenimi ochmi spim,

uporabljam njen jezik,

da zazhelim dober dan.

 

 

NI ZHEJEN ZID

 

Ni zhejen zid

in voda pronica na drugo stran.

Nima ust niti ochi

in roka apna

se drobi v prah

in me odganja.

 

 

NATO PRIDE SMRT

 

Nekdo se prepozna v drevesu,

drugi v lishaju.

Spreminjast kot kralj

je potepuh.

Komedijant se pretvarja,

vernik veruje

in sebe vidi v shkofu,

ki umiva noge revezhu.

Z mnogimi pomeshanimi podobami

zhenska ustvari eno samo,

in lahko zachne znova

drugache.

Pesnik se rodi sedemnajstkrat

v enem samem dnevu,

nato pride smrt

in reche dovolj.

 

 

SPOKOJNOST JE PAJCHEVINA

 

Spokojnost je pajchevina:

pajek prede in prede,

pride muha, se usede

in postane smrt.

 

 

CHE GRESH V PESTUM

 

Che gresh v Pestum, ne zahtevaj vrtnic

in she manj satja z medom.

Fantich, ki pase koze,

ne ve nich o Pozejdonu,

tebi pa se posmehuje, ker ishchesh vrtnice.

Che hochesh razbrati

kakshno bozhansko znamenje,

poslushaj, poslushaj smeh

dechka, ki pase koze.

 

 

KOLO NASLEDNJEGA DNE

 

Sobota je bila tezhavna,

nedelja prazna.

Kolo naslednjega dne

je krozhilo v prazno

do vechera.

Do torkovega vechera,

do sredinega vechera,

do chetrtkovega vechera,

do petkovega vechera.

Vchasih sem sanjaril,

da sem lastovka

v zhitnem polju.

 

 

NI GOSPOD

 

Pri nas ni gospod,

oblechen v svilo-svetlobo

kot francoski kralj.

Pri nas je Jezus kot doma.

Pride in gre,

se vrne, se zadrzhi.

Nagovarjamo ga z imenom

kot mizarjevega sina.

 

 

POEZIJA

 

Poezija ni potrpljenje

in ni nestrpnost.

Poezija ni pisalna miza

in she manj papir.

Poezija je Upanje.

Ljubljena ali prezrta,

povzrocha led in ogenj

in nekakshno praznino,

v kateri se kdo prepozna,

kdo drug pa iz nje zbezhi.

Poezija ni volna

za mrzlo glavo,

saj segreje samo

odprto roko.

Poezija je most,

ki se bo zdaj zdaj sesul

in se nikoli ne podre.

Poezija je tam gori visoko

in tudi tu chisto nizko,

kjer rastejo semena,

reke in gliste.

 

 

KO BI IMEL GOSLI

 

Ko bi imel gosli

in bi znal nanje igrati!

Odprt, priprt

v temnem kotu,

sem poln glasbe

kot steklenica vina.

 

 

BESEDE, KI JIH RECHE

 

Besede, ki jih reche,

nichesar ne povejo.

A ko se zasmeje,

in smeje se pogosto,

tishina zazhari

in smrt se zabava.

 

 

JAZ, KI SEM SHKRZHAD

 

Jaz, ki sem shkrzhad,

zate prepevam,

zate prepevam,

ki molchish,

sama v senci

velike hishe.

 

 

MOJE SRCE JE TRAVNIK

 

Moje srce je travnik,

Nekaj belih cvetov,

nekaj rumenih rozh.

Nad novim zhitom

se tashchica vzdigne v let.

 

 

DA BI ME CHULI

 

Ko bo prishla smrt,

ne bom imel kljuchev,

da bi zaklenil vrata.

Ne bom imel rok

za objem.

 

Ko bo prishla smrt,

ne bom imel pogledov,

ne bom imel glasu,

da me bi lahko chuli.

 

 

TISTA STARKA

 

Tista starka,

upognjena kot peresce,

ki stopica

gor pa dol

po akacijevem

drevoredu,

je gospa Marija,

moja mati.

 

 

PRIVID

 

Videl sem jo samo enkrat

in trepetavo morje

se ni vech zganilo

tistega dne v Benetkah.

 

Bila je tako chista v svetlobi

in tako pokonchna v polmraku,

da sem pobesil ochi,

da bi jo she bolje zaznal.

 

Enkrat samkrat sem jo videl,

in ko sem dvignil pogled,

da bi jo spet zagledal,

je zhe izginila.

 

 

NEVIHTA TRAJA DLJE

 

Jezhesh, kako bezhijo leta,

nevihta traja dlje!

Ostajajo mi bridkosti

kot lepki mrtvashki prti.

In daljno shelestenje

vetra na osteklenelih

vejah.

 

 

 

 

O avtorju

Raffaele Carrieri, italijanski pesnik, pripovednik, esejist ter literarni in umetnostni kritik, se je rodil 17. februarja 1905 v Tarantu (Apulija) na skrajnem jugu Italije in umrl 14. septembra 1984 v Pietrasanti blizu mesta Lucca v Toskani. Ko je bil star 14 let, je zbezhal z doma in se potepal po Albaniji, Chrni gori in drugih balkanskih drzhavah, obredel pol sveta in pochel vse mogoche, dokler se ni posvetil pisanju kot pesnik, pripovednik, esejist, literarni in umetnostni kritik. Napisal je veliko knjig, tudi umetnostnih monografij, prejel je vech nagrad in literarnih priznanj.

Tukaj prevedene pesmi so vzete iz izbora Poesie scelte, ki je izshel leta 1976 pri zalozhniku Mondadoriju v Milanu, zajema pa pesmi iz naslednjih zbirk: Il Lamento del Gabelliere (Tozhba mitnicharja), 1945; Souvenir caporal (Desetnishki spomin), 1946; La civetta (Sova), 1949; Il trovatore (Trubadur), 1953; Calepino di Parigi (Parishke bukve), 1954; Canzoniere amoroso (Ljubezenska pesmarica), 1958; La giornata èfinita (Dneva je konec, 1963; Io che sono cicala (Jaz, ki sem shkrzhad), 1967; La formica Maria (Mravlja Marija), 1967; Stellacuore (Zvezdasrce), 1970; Le ombre dispettose (Nagajive sece), 1974, in Gli Dei scapestrati (Razuzdani bogovi – slikarska monografija z grafikami D. Cantatora in s Carrierijevimi pesmimi), 1972.

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Jolka Milich