Revija SRP 153/154

Mavro Orbini

 

KRALJESTVO STARIH SLOVENOV (II)

(Poglavji iz drugega dela: 1. Dubrovnik, 2. Dalmatinski kralji)

 

V nekdanji rimski pokrajini she danes stoji mesto Dubrovnik, ki je slovensko lastno ime in v katerem govorijo po staroslovensko, obenem pa je to tudi edino svobodno, pri tem pa tudi najbolj slavno mesto ne le v Dalmaciji, temvech v celotni Iliriji. Ta svoj sloves ne dolguje le svoji starodavnosti, temvech tudi podvigom njenih meshchanov v preteklih chasih. Po mnenju vseh pisateljev, ki so kdaj pisali o njegovem nastanku, moramo njegove zachetke iskati v rushevinah Epidavra, nekdanje rimske naselbine, kot pishe Plinij, imenovane Maria. V tistih chasih je bila Maria sedezh devete legije.1 Mesto je bilo plemenito in starodavno in so ga ustanovili za chasa rojstva velikega Mojzesa, vodje hebrejskega ljudstva,2 in to je bilo leta 2606 po nastanku sveta.3 Obdrzhalo se je vse do chasa cesarja Valerijana leta 265, ko so Goti, ki so ropali in plenili po Trakiji in Iliriku, skoraj povsem porushili Epidaver. Tedaj je nekaj njegovih meshchanov, tisti najbolj preudarni, v zhelji, da bi se v prihodnosti lahko izognili takshnim barbarskim napadom, na visokem in strmem hribu, lochenem od kopnega, postavilo majhen kashtel, ki je imel naravno varno lego.4

Leta 283 so za chasa cesarja Proba kashtel razshirili potem, ko so Sarmati, ki so ropali in plenili po Iliriku, skoraj povsem porushili Epidaver in so mesto zapustili vsi meshchani,5 ker se je v tistem kraju pojavil zmaj, imenovan boas.6 Zhrl je govedo, moril pastirje, s svojim kuzhnim dahom pa je zastrupljal zrak. Bival je v neki globoki jami, ki jo je danes mogoche videti sredi rushevin Epidavra. Nazadnje je zmaja sezhgal sv. Hilarij, in to je bilo okoli leta 360. In potem ko so jim leta 453 mesto unichili Goti, so njegovi meshchani ustanovili Dubrovnik.7 V knjigi z naslovom Zveze, pravice in druzhbe v rimskem cesarstvu Konstantin Porfirogenet takole opisuje nastanek Dubrovnika: »Mesto Dubrovnik oziroma Raguza (pove) je ime dobilo po grshki besedi las ($$), kar pomeni kamen, njegove meshchane pa so najprej imenovali Lavseji, kar je s premeno chrk nato postalo Ravseji ali Raguseji. To so bili nekdanji meshchani Epidavra, ki so ga stari Sloveni zasedli skupaj s preostalo Dalmacijo, del njegovih meshchanov pomorili, del pa zasuzhnjili. Peshchica, ki ji je uspelo pobegniti iz porushenega mesta, pa se je sprva zatekla v blizhnja mesta, nato pa so zgradili mestece, ki so ga pozneje she razshirili in obdali z obzidjem, dolgim pol milje. Njegovi ustanovitelji so bili Grgur, Arsacij, arhdiakon Valentin in duhovnik iz cerkve Svetega Shtefana Faventin.

Petsto let je minilo, odkar so zapustili Salono in postavili omenjeno mesto, v katerem lezhi Sv. Pankracij v omenjeni cerkvi Sv. Stjepana v sredishchu mesta. Pomanjkanje in neplodna prst sta Dubrovchane prisilila, da so se bolj posvetili trgovanju in pomorstvu kot pa obdelovanju zemlje in poljedelstvu na sploshno. Toliko pove Konstantin o Dubrovniku v knjigi, ki jo je napisal leta 959,8 postavitev Dubrovnika pa umeshcha v leto 459. Vendar pa se Konstantin v tem moti, razen che s Sloveni ne misli Gotov, ko zatrdi, da so Epidaver porushili Sloveni. Ti so namrech prvich prodrli v Dalmacijo za chasa cesarjev Mavricija in Foke, prvi je vladal leta 583, drugi pa leta 604.9 Zato je torej nemogoche, da bi Sloveni porushili Epidaver. To moramo pripisati Gotom, ki so mesto unichili veliko pred prihodom Sv. Hilarija v Dalmacijo in njegovim bojem z epidaverskim zmajem, novo mesto Dubrovnik pa so utemeljili na rushevinah Epidavra.10 Vendar pa to ni bilo leta 453, kot menijo omenjeni pisci, temvech leta 267, kot pishe v svoji razpravi o Dalmaciji Miha Solinjan, ki je veliko starejshi pisec od prej omenjenih. To je she toliko bolj verjetno, saj leta 360, ko je po okolici Epidavra strashil zmaj, tam zagotovo ni she nobene zgradbe, ko pa je zmaj s svojim dahom zastrupil zrak, sv. Hieronim pa je napisal, da je moril pastirje, ne pa meshchanov. Iz tega je razvidno, da je bil v tistem chasu Epidaver opushchen, ker so se njegovi meshchani zhe preselili v na novo ustanovljeni Dubrovnik. Glede njegovega nastanka pa se pop Dukljan hudo moti, ko trdi, da je prve mestne temelje postavil Pavlimir Bello po svojem prihodu iz Rima. Natanchnega chasa prihoda Pavlimira v ta del Dalmacije ni mogoche ugotoviti, vendar pa vemo, da je to bilo po letu 900, in torej tedaj, ko je bil Dubrovnik, kot bomo povedali malo pozneje, zhe zelo razvito mesto. Seveda pa je mogoche, da ga je Pavlimir delno nadgradil ali pa je postavil kakshno novo trdnjavo. O razvitosti mesta pricha tudi dejstvo, da so Dubrovchani leta 880 sklenili zvezo z Neretvanci, ki so se tedaj vojevali z Benechani.11

In da ne bi kdo pomislil, da so to same dolgochasne zgodbe in da so bili v tistem chasu Dubrovchani neznani, poslushajmo, kaj o njih pishe grshki pisec Georgij Cedren v Zgodovinskem pregledu: »Ko je cesar Mihael zapustil tudi to ozemlje, kakor tudi vsa druga, je skoraj celotna Italija in shtevilna mesta na Siciliji, ki so bila nekdaj del rimskega cesarstva, preshla v roke barbarov iz Kartagine, katerim so morala plachevati dajatve. Obenem so Skiti, bivajochi v Panoniji, Dalmaciji in drugih dezhelah v notranjosti, oziroma Hrvati, Srbi, Zahumci, Trebinjci, Konavljani, Dokleati in Dubrovchani, ko so zrushili jarem rimskega cesarstva, ki so mu bili v preteklosti podrejeni, postali svobodni. Tedaj so Agareni iz Kartagine, potem ko so za poveljnike postavili svoje tri najbolj izkushene pomorce Soldana, Saba in Kalfusa, s shestintridesetimi ladjami napadli mesta, ki so bila del rimskega cesarstva, in so zasedli shtevilna dalmatinska mesta, med katerimi so tudi Butamo, Roso in spodnji Kotor. Ker sta jih pri tem podvigu spremljali srecha in uspeh, so se lotili tudi dolgotrajnega obsedanja Dubrovnika, ki je na svojem podrochju najpomembnejshe mesto in katerega meshchani so se pogumno branili. Ko pa so Dubrovchani uvideli, da jim preti dokonchni poraz, so iz nuje poslali svoje poslance cesarju Mihaelu in ga zaprosili za pomoch, da ne bi krshchanskemu ljudstvu zavladalo pogansko. Vendar pa je cesar preminil, preden so prishli njihovi poslanci, in ga je nasledil Bazilij Makedonec, ki pa jih je ljubeznivo sprejel in jim pozorno prisluhnil. Njihove besede so ga tako zelo ganile in mu prebudile sochutje, da je zbral floto stotih ladij in jo izrochil poveljstvu Niketa, ki se je pisal Orifas, in ki je bil izjemno preudaren plemich, pomorski admiral in soprog. Ko so oblegovalci od nekaj beguncev slishali za dubrovnishke poslance pri cesarju, so iz strahu, da bo cesar resnichno priskochil na pomoch mestu, she pred njegovo zasedbo opustili obleganje. Prepluli so morje v tisti del Italije, ki se danes imenuje Lombardija, zavzeli so mesto Bari in se v njem ustavili. Nato so iz njega odhajali napadat druga sosednja mesta in so kmalu zavladali celotni Lombardiji v tistem delu, ki sega vse do Rima. Ko so Hrvati, Srbi in druga maloprej navedena skitska ljudstva videli, kako se razvijajo dogodki v Dalmaciji, in sprevideli, kako mochno je vplivala cesarjeva obljubljena pomoch, so ga zaprosili, naj jih sprejme nazaj v varstvo svojega cesarstva. Njihova proshnja se je Baziliju zdela povsem upravichena in poshtena in jim jo je rad izpolnil ter poskrbel, da so jim she naprej vladali njihovi lastni ljudje.

Medtem so taisti Agarenci, ki so oblegali Dubrovnik, plenili in ropali po Italiji ter jo skoraj povsem opustoshili. Cesar jih je hotel izgnati iz Italije, vendar pa se je zavedal, da za kaj takega Orifasovo brodovje ne bo zadostovalo, zato se je po pomoch obrnil na frankovskega kralja Dolika in rimskega papezha. Nato pa je malo prej omenjenim Slovenom in tudi Dubrovchanom, ki so trpeli zaradi obleganja, sporochil, da potrebuje njihovo pomoch. Ko so se zdruzhile sile vseh teh zaveznikov, so po zaslugi Orifasove vojashke modrosti in izkushenosti takoj zasedli mesto Bari. Frankovski kralj je v bitki premagal Soldana, ga zajel in odpeljal skupaj z drugim agarenskimi ujetniki. Tako se je konchal Bazilijev prvi podvig na zahodu.

Dubrovchani in drugi Sloveni so nato she dolgo ostali v Lombardiji pod vodstvom Prokopa, glavnega zakladnika cesarja Bazilija ter poveljnika slovenskih in zahodnih vojashkih sil. Po njihovih shtevilnih junashkih podvigih in velikem pokolu Saracenov je med Prokopijem in drugim poveljnikom cesarske vojne Leonom, ki je vodil Makedonce in Trachane, izbruhnil spor. In tedaj so ga v neki bitki s sovrazhnikom zaradi Leonovega izdajstva porazili, pri chemer je padlo veliko Slovenov in Dubrovchanov. Nihche se tudi ne bi smel chuditi, da Dubrovchani zhe od nekdaj slovijo kot izjemni, saj je ozemlje, ki ga imajo danes in so ga imeli pred prihodom starih Slovenov, vselej rojevalo veliko junakov. Najprej so namrech v teh krajih zhiveli Partini.12 Za chasa vrhunca rimskega cesarstva so se bojevali z Rimljani, obchasno pa so jim pomagali proti sovrazhnikom. To prvi omenja Dion iz Nikeje, ko pove, da so v Pomponijevem chasu v Epidavru, mestu Partinov, izbruhnili nemiri, ki jih je z nekaj bitkami zatrl Polion. Isti pisec omenja tudi pogumno obrambo mesta Retina ali Ratana (kot ga imenuje Plinij), katerega razvaline je she danes mogoche videti v Cavo Cumano na dubrovnishkem obmochju, in pove: »Tisti del Rimljanov, ki se je z Germanikom na chelu odpravil nad mesto Retina, je pretrpel velike izgube. Ko so namrech branitelji uvideli, da jih sovrazhnik prekasha v shtevilu, so spretno in prekanjeno na obzidju in sosednjih zgradbah zakurili ognje, pri tem pa prikrili njihov sij, da jih od zunaj ni bilo mogoche videti, in se nato z obzidja umaknili v notranjost trdnjave. Rimljani o vsem tem niso nich vedeli in so se podali v divji napad na mesto z namenom, da ga osvojijo zhe s prvim naletom in oropajo, vendar so se naposled znashli dobesedno med dvema ognjema, od zgoraj pa so jih postreljali branilci. Tako je ali v ognju ali pod pushchicami padla vechina Rimljanov, prezhivela jih je le peshchica, ki je v ogenj nametala trupla svojih rojakov, in so nato prek njih pobegnili kakor prek mosta na varno. Pozhar se je nato tako razshiril, da so se mu morali umakniti v mestno podzemlje tudi Partinci.« Apijan iz Aleksandrije pa v svoji knjigi O Iliriku opishe, kako se je Cezar nekoch hvalil, medtem ko je grajal svojega tekmeca Marka Antonija, kako je nekoch pogumno premagal Partine in druge Ilire.

So pa Partini vechkrat tudi prijateljsko priskochili na pomoch Rimu, kot pove Tit Livij:13 »Anicij, ki je bil tedaj pretor v Apoloniji, je potem, ko je slishal, kaj se je zgodilo v Iliriku, poslal sporochilo Apiju, da ga prichakuje pri Genusiji. In tretjega dne je res prishel na bojishche s podporo dveh tisochev mladih peshakov in dvesto konjenikov. Pehoti je poveljeval Epikad, konjenici pa Agalso. V Ilirik so se odpravili predvsem zato, da bi priskochili na pomoch Basijanom, ki so jih oblegali.« Iz tega je povsem ochitno, da je dubrovnishka zemlja vselej rojevala mozhe, spretne vojshchake. Takshni so ostali tudi v poznejshih obdobjih in so zato vselej ohranili svojo prostost, cheprav nekateri beneshki pisci trdijo prav nasprotno, da je Dubrovnik leta 998 za chasa dozha Petra Orseola, ki se je vojskoval z Neretvanci, priznal beneshko oblast. Sabellico pove:14 »Ko so v tej vojni naposled zmagali Benechani, so Dubrovchani poslali shkofa v spremstvu nekaj najuglednejshih plemichev, ki so oblast izrochili beneshkemu dozhu, ki je bil tedaj s svojim brodovjem v Dalmaciji.« Vendar pa se v tem Sabellico moti. Mesto Dubrovnik15 je bilo namrech tedaj v zaveznishtvu s carigrajskim cesarjem Bazilijem Porfirogenetom, omenjeni dozh pa je od njega pridobil dovoljenje za neplachevanje davka. Che so Dubrovchani prijateljevali s tako mochnim vladarjem, niso imeli nobenega razloga za strah ali kakega drugega razloga, da bi kot svobodni ljudje po lastni volji postali podlozhniki. Vendar pa so nadshkof in dubrovnishki plemichi obiskali dozha zaradi drugega razloga. V beneshko-neretvanski vojni je dozh Peter Orseolo poslal deset ladij, da so plenile in ropale na nasprotnikovih mejah. In med njihovo plovbo so naleteli na veliko dubrovnishko ladjo, jo napadli in zasedli. Ko je novica o tem prishla v Dubrovnik, je mestni senat pri prichi poslal poslance na chelu z nadshkofom in z nalogo,16 naj prosijo Benechane, da jim vrnejo njihovo ladjo, saj niso imeli nobenega razloga, da bi smeli zapleniti njen tovor. Che te njihove proshnje ne bi uslishali, pa bi moral nadshkof svechano izjaviti, da jih bodo tozhili pri carigrajskem cesarju in bodo dali vse od sebe, da povrnejo, kar je njihovo. In to je bil edini razlog za to njihovo poslanstvo. In Dubrovchani se zagotovo niso odrekli svoji svobodi, kot sicer trdi Sabellico. Ta pisec si namrech mochno prizadeva razsvetliti in proslaviti beneshko zgodovino, vendar pa na koncu dosezhe prav nasprotno. To je ochitno tudi iz njegovega opisovanja Neretvancev kot peshchice lopovov, saj che se ne motim, s tem skusha preprichati bralca, da so Benechani dolgih 170 let trpeli napade in muke in, kar je she huje, da so morali plachevati davek tej peshchici lopovov.

Kot recheno, je bil Dubrovnik vselej svobodno mesto, tujci pa so mu enkrat samkrat zavladali, ko so Dubrovchani, da bi se znebili tiranije dubrovnishkega plemicha Damjana Jude, nepreudarno sprejeli beneshko oblast. O tem porocha Franchesko Serdonati:17 »Dubrovnishki republiki vlada knez z vrhovnim poveljstvom in s predsednikom sveta, sedezh pa ima v javnem Knezhjem dvoru. Izberejo ga vsako leto. Ko pa so leta 1260 na ta polozhaj izvolili Damjana Judezha, ki je bil premozhen in pogumen mozhak, se mu je oblast tako priljubila, da si je zazhelel ostati na tej dolzhnosti vse zhivljenje, in to kot absolutni vladar. Priskrbel si je vojashko strazho in ko je minilo leto dni njegovega vladanja, je hinavsko v mesto poklical vech svojih podlozhnikov in jih poskril na razlichnih krajih. Nato pa je z njihovo pomochjo in s podporo peshchice, katerih prijateljstvo in naklonjenost si je pridobil z darezhljivostjo in uslugami, preprechil srechanje Velikega sveta, ki bi moral izbrati njegovega naslednika, in ni hotel zapustiti dvorca. In cheprav je to razburilo vech plemichev, ki so mu to ochitali, pa jih je modro in prekanjeno umiril in jih preprichal, da tako ravna zgolj zato, da bi preustrojil in uredil tedaj zhe precej skvarjeno in podkupljeno oblast, obenem pa bo odstranil spore med plemichi, nato pa se bo umaknil s svojega polozhaja in iz javnega zhivljenja. Ker moshkih potomcev ni imel, so mu to she lazhje verjeli. Vendar pa je Judezh tudi slutil, da del plemichev, predvsem pa tisti iz premozhne druzhine Bobaljevich z vech mozhmi, povsem privrzhenimi svobodi, javno grajajo njegovo tiranijo in njegove lazhi in tega vech ne morejo in niti ne zhelijo vech prenashati. In ker dubrovnishki gospodje namrech nimajo nobenih drugih redarjev kot svojih strazharjev, ki so jih uporabljali tudi za aretacije, je skrivaj ukazal poveljniku dvorne strazhe Gashparju Ugrinu, naj jih zgrabi in vrzhe v temnico. Vendar pa se je Gashper zaradi shtevilnih uslug pochutil dolzhnika hishe Bobaljevich, obenem pa je kot poshten chlovek sovrazhil tirana, in ga je zato prek nekega meniha vnaprej na skrivaj posvaril. In tedaj je skupina mladih plemichev pobegnila v Bosno, med njimi tudi trije Bobaljevichi: Vlaho, Volcho in Domanja, ki so bili vsi nadvse nadarjeni in krepostni ter nadvse srchni. Ko jih je tiran uspeshno pregnal in se mu je zdelo, da se mu vech nikogar ni treba bati, je zachel s svojo objestno vladavino in je vse upravljal povsem po lastni volji, ne da bi komurkoli drugemu izkazoval kakshno sposhtovanje. Z vojaki je tako zastrashil chlane senata, da se niso nikoli zbrali. Na sploshni gnev in bolechine meshchanov in celo nekaterih tiranovih najblizhjih sorodnikov je ta njegova strahovlada trajala dolgi dve leti.

Tedaj pa je tiranov zet Peter Benesha, izjemen mladenich, na svoj dom na skrivni sestanek povabil nekatere najpomembnejshe chlane senata in druge plemiche in se pritozhil nad tastovo zlobnostjo. Vsi navzochi so se strinjali in razglasili svojo pripravljenost, da izkoreninijo tiranijo, in to pod vodstvom Benesha, ki ga tiran she najmanj sumnichi. Ker pa se jim je zdelo, da tega ne morejo odkrito in javno narediti, so sklenili, da bo Benesh odshel v Benetke, in to z izgovorom, da si gre ozdravit neko manjsho bolezen, obenem pa bo nadziral svoje tamkajshnje posle. V resnici pa bi Benechane na skrivaj zaprosil za pomoch. Da bi se za pomoch oddolzhili, so bili Dubrovchani pripravljeni sprejeti oblast beneshkega kneza. Moram pa tudi povedati, da sta temu nachrtu nasprotovala Miha in Vito Bobaljevich, saj se jima je zdelo bolj chastno, da sami odstranijo tirana. Bila sta namrech nadvse modra starca in izkushena drzhavnika, ocheta treh izgnanih mladenichev, ki smo jih zhe omenili. Svarila sta, da je sramotno prevzeti tuj jarem, che bi se lahko osvobodili sami in zhiveli svobodno. Vechina je podprla Benesha, ker se jim je zdelo, da je takshna pot manj nevarna in lazhja.

Benesh je odshel v Benetke, nastopil pred senatom in preprichal Benechane, da so jim bili pripravljeni pomagati za omenjeno nagrado. Vendar so na Beneshev nasvet in premetene nachrte, ki so jih pripravili zhe v Dubrovniku, sklenili ravnati zelo zvijachno in prikrito. Zato so izbrali dva poslanca, ki sta se na videz odpravljala v Bizanc k tamkajshnjemu cesarju v spremstvu dveh dobro oborozhenih galij. Poveljnikom so narochili, naj v vsem poslushajo Benesha, ko se bo z njimi vrachal domov. Po vrnitvi je Benesh povedal tastu, da bi se z njim rada sestala beneshka poslanca in se pogovorila o nekaj stvareh ter ga je prosil, naj zanju pripravi gostijo, saj bi mu njuno prijateljstvo lahko samo koristilo in mu je v chast. Damjan je resnichno dal pripraviti chudovito gostijo in veliko slovesnost in jima tako izkazal najvishje chasti. Proti vecheru sta se Benechana vrnila na svoji galiji, naslednje jutro pa sta tiranu poslala vabilo, naj ju obishche na ladji, da mu bodo priredili gostijo in razkazali chudovita darila, ki jih dozh poshilja bizantinskemu cesarju. Tiran ni nichesar posumil in je njuno vabilo sprejel. Ko je prispel v pristanishche, sta ga poslanca sprejela z velikim pompom in ga odvedla na ladjo. Ko se je vkrcal, sta kapitana galij ukazala, da so dvignili sidra in odveslali na odprto morje. In ko so se dovolj oddaljili od kopnega, so tirana zvezali. Ko je ta uvidel, da bo izgubil svoje oblast in svobodo, da je premagan, se je pritozhil nad zetovo in beneshko blasfemijo, iz obupa vechkrat mochno butnil z glavo v les na krmi in se tako pokonchal. Benesh se je z ladjama vrnil v Dubrovnik, in ko so zarotniki izvedeli za tiranovo smrt, so vzklikali svobodi, drhal pa je vdrla na tiranov dvor in vse pokradla.

Nato se je zbral veliki svet, ki je kljub zheljam Bobaljevichev, da Dubrovniku vladajo domachini in brez vmeshavanja tujcev, na Beneshev nasvet za kneza izvolil enega od lazhnih poslancev, Marka Dandolo, vendar s pogojem, da ta ne more prav nichesar ukreniti brez znanja in odobritve senata. To se je dogajalo leta 1262, po drugih virih pa leta 1215. Podobno pomanjkanje preudarnosti so nekaj let pozneje pokazali tudi Florentinci. Ko je v mestu izbruhnil hud spor, so poklicali sosede iz mesta Luccae, da so ti upravljali njihovo mesto. Vendar pa Dubrovchani beneshkemu knezu, dokler se je ta zadrzheval med njimi, niso dopustili upravljati javnih zadev, smel pa ni tudi imeti vech kot shtirih sluzhabnikov in ti niso smeli biti niti redarji niti vojaki. Skratka, izkazovali so mu tako malo sposhtovanja, da ga je nekoch v katedrali neki plemich iz hishe Sarcev celo napadel; ko pa se je knez dubrovnishkemu senatu vechkrat pritozhil zaradi tega dogodka, njegove besede niso naletele na pozorna ushesa.

Sklicujoch se na prihod shtirih beneshkih galij, ki so Dubrovchanom pomagale odstraniti tirana, so nekateri pisci napisali velike lazhi. Med njimi tudi Sabellico pishe,18 da je Tommaso Morosini, ki so ga prav tedaj imenovali za carigrajskega patriarha, na poti tja s shtirimi beneshkimi galijami znova osvojil Dubrovnik. S tem bi Sabellico rad izpostavil dvoje: da je bil Dubrovnik zhe prej pod beneshko oblastjo, drugo pa, da je bilo ob prihodu teh shtirih galij okrog leta 1208 mesto tako shibko in branjeno s tako malo sil, da so shtiri galije zadostovale, da so jih prestrashile in jih prisilile k predaji. Vendar pa se moti v obeh primerih, saj je Dubrovnik od samega zachetka ohranjal svojo svobodo nedotaknjeno; ko pa so v njegovo pristanishche priplule shtiri beneshke galije, je mesto imelo dovolj sil, da bi se ubranili tudi stotim galijam, kakor se je 350 let pred tem tudi zhe zgodilo, ko so se Dubrovchani pogumno obranili saracenske flote iz Kartagine. Prav ti Saraceni so po odhodu iz Dubrovnika zasedli nekaj mest v Apuliji in je carigrajski cesar nadnje poslal sto svojih oborozhenih ladij. Ko pa je uvidel, da potrebuje she vech ladij, je za pomoch zaprosil Dubrovchane. Che bi bili Dubrovchani tedaj res tako slabotni, kot trdi Sabellico, jih carigrajski cesar zagotovo ne bi prosil za pomoch. Ochitno torej Sabellico lazhe, in to ne samo na tem mestu, temvech she marsikje drugje, ko pishe za tochno dolochena ushesa. V nashem chasu je podobno pochenjal tudi Cesare Campana, ko je zapisal,19 da so se leta 1594 Dubrovchani prestrashili, da bi jim lahko shkodoval poveljnik turshkega brodovja Cicala, in so poslali proshnjo Benechanom za pomoch v teh tezhkih chasih, pri tem pa so izjavili, da se raje pokorijo Benetkam kot pa poganom. Kako je vse to zelo dalech od resnice, vam lahko potrdijo ne le tisti, ki so v tem chasu upravljali v Dubrovniku, temvech tudi sami Benechani, saj dubrovnishka republika prav nikoli niti prek pisma niti prek poslancev ni prosila za pomoch ne samo Benechanov, temvech tudi ne shpanskega kralja in ne papezha. Vendar tega ne trdim zato, ker jih je iz nuje prosila za pomoch, temvech ker so Dubrovchani zanesljivo vedeli, da omenjeno brodovje ne pluje nadnje, saj pravzaprav sploh ni vplulo v Jadransko morje. Res je sicer dubrovnishka republika, ko so se razshirile govorice o tem, da so Cicala poslali nad njihovo mesto in nad senjske uskoke, mochno poostrila strazhe, vendar so isto storile tudi Benetke, sicilska mornarica in tudi neapeljska. Naj mi Campana oprosti, vendar je napachno zapisal nekaj, kar Dubrovchanom ni niti padlo na pamet. Njihovo mesto je vshtric s spreminjanjem chasov izkusilo razlichne usode, vojskovanja, zaveznishtva s shtevilnimi knezi, ki jim v sili tudi priskochili na pomoch. Spomin na shtevilne podvige Dubrovchanov se je izgubil, vemo pa, da se je leta 1075 kralj Rashke in Srbije Bodin vojskoval z mestom in ga oblegal dolgih sedem let, medtem ko meshchani niso prav nich ukrenili, da ne bi prekrshili obljube, ki so jo dali Bodinovim nechakom. V tem obdobju so Dubrovchani tudi razshirili svoje mesto. Za chasa vojskovanja Roberta Guiscarda, apidijskega vojvode, s cesarjem Aleksandrom Komnenom in z Benechani se je Dubrovnik skupaj s she nekaterimi dalmatinskimi mesti pridruzhil Robertovi strani. Dubrovchani so mu tedaj poslali dve galiji, Splitchani pa eno.20 Med spopadom z Aleksijevim in beneshkim brodovjem pri otoku Drachu se je zgodilo, da se je dubrovnishka poveljnishka ladja spoprijela prav z ladjo cesarja Alekseja in njeni vojshchaki so se v tem spopadu tako zelo izkazali s svojo izurjenostjo in spretnostjo, da so cesarsko ladjo zhe skoraj premagali, ko je neki dubrovnishki mornar odshel na krmo in poskusil ubiti cesarja, vendar ga je pri tem zadrzhal kapitan in mu to preprechil. Ne dolgo zatem so se Dubrovchani vojevali na kopnem z Neretvanci in so leta 1148 premagali vojsko, ki ji je poveljeval Miroslav, brat rashkega vojvode Desa, in to pri Poljici, kraju, kjer je danes dubrovnishka luka v Albaniji. Leta 1160 so se vojskovali s kraljem Borichem, kot se je tedaj imenoval bosanski ban, in ga v bitki pri Trebinju tudi premagali. Leta 1253 so se v bitki pri Acriju z desetimi ladjami bojevali na beneshki strani proti Genovezhanom in podpisali nove sporazume z carigrajskim cesarjem Mihaelom Paleologom. Ko se je aragonski kralj Peter vojskoval z neapeljskim kraljem Karlom Anzhuvincem, so mu pomagali Dubrovchani, za kar se jim je Petrov sin Friderik nato bogato oddolzhil. Leta 1320 jim je cesar Andronik podelil shtevilne privilegije, kar pa je she pomembnejshe, oprostil jih je plachevanja vseh davkov na obmochju njegovega cesarstva. Leta 1322 so se Dubrovchani vojskovali s sinovi Branivoja, gospodarja Stona, in z uskoki iz Omisha, leta 1358 so sklenili zvezo z ogrskim kraljem Ludvikom, zatem so se vojskovali proti Vladislavu, knezu uzhishkem, nato pa she z njegovim nechakom Nikolom Altomanovichem.

Vojna med Dubrovchani in Kotorchani se je zachela leta 1361 in v njej je prishlo do shtevilnih pokolov na obeh straneh. Malo zatem je Nikola Kaboga, ki ga je v vojni pohod z brodovjem poslal senat, premagal Baltazarja, kapitana v sluzhbi vojvode Ludvika Anzhuvinskega, ki je v zalivu ropal trgovske ladje. Ko je izbruhnila ponovna vojna med Benechani in Genovezhani, so Dubrovchani na pomoch slednjim poslali dve galiji pod poveljstvom Matija Dzhurdzhevicha, ki je v tistem podvigu v kratkem chasu svoji druzhini pridobil vechno slavo. Genoveshka republika mu je zato podelila plemishki naziv, kot je mogoche videti iz privilegijev, ki jih imajo Dzhurdzhevichi she dandanes v Dubrovniku. Ko sta po dubrovnishkem primorju ropali in plenili dve galiji vojvode Anzhuvinskega, so ju Dubrovchani zajeli v pristanishchu Giuliani. Na galijah je bilo devet baronov, za katere je francoski kralj Karel VI. obljubil odkupnino v vishini dvesto tisoch zlatnikov. Vendar jih je dubrovnishki senat izpustil brez vsake odkupnine in jih z galijo poslal v Marseille.

Leta 1398 in 1399 so Splitchani pregnali svoje oblastnike, ki so jim Dubrovchani poslali v pomoch vech galij, ter svojo republiko vrnili plemichem. Leta 1404 je Dubrovniku napovedal vojno bosanski kralj Ostoja. Shest let kasneje so pod vodstvom Andrija Volchicha pred Korchulo potolkli devet galij neapeljskega kralja Vladislava Slovena, ki jih je ta poslal v Kotor na pomoch bosanskemu kralju Ostoji. Leta 1413 so iz Korchule, Hvara, Visa in Bracha izgnali vojashke posadke splitskega vojvode Hrvoja Vukchicha in sami zavladali tamkajshnjim otokom, po treh ali shtirih letih pa so otoke prepustili Vladislavu, vitezu cesarja in ogrskega kralja Zhigmonda. Pod vodstvom Radoslava Pavovicha so se Dubrovchani leta 1430 vojskovali za Konavle. Leta 1444 so podpisali sporazum z zahodnimi knezi in so v Varno nad pogane poslali dve galiji. Leta 1451 je vojvoda svetega Save Stjepan Kosach napovedal vojno Dubrovniku. Leta 1464 pa so Dubrovchani stopili v zvezo s papezhem Pijem II. proti zhe omenjenim poganom, vendar pa se je papezh nato lotil tudi Benetk in so Dubrovchani stopili na stran Benetk ter jim v podporo poslali dve ladji, polni zhita. Ko pa so se Benetke zachele vojskovati z Alfonsom, ferrarskim vojvodom, so Dubrovchani zaradi svojega prijateljstva s hisho Este poslali brodovje pod vodstvom Andrija Crijevicha, da je pregnal ivanovca Janeza, viteza z Rodosa, ki je v dubrovnishkem primorju povzrochal velike tezhave. Crijevich ga je dohitel zhe na obmochju otoka Rodosa in ga tam potolkel in pokonchal. V vojni Turkov z Benetkami se je Dubrovnik leta 1539 pridruzhil s shtevilnimi ladjami svojim zaveznikom in se v bitki pri Prevesu nadvse izkazal. Dvajset let pozneje pa so Dubrovchani leta 1559 z velikim shtevilom ladij priskochili na pomoch katolishkemu kralju.

Leta 1566, ko je v Dubrovniku knezoval Peter Jakovljev Lukarich, je pred grajske zidove priplulo 120 galij turskega sultana Sulejmana Velichastnega, meshchani pa so se oborozhili iz strahu, da gre za ukano. Leta 1590 je Sandzhak beg Enehan turshkega sultana Murata prishel na dubrovnishko mejo z zelo shtevilnim spremstvom in si povsem jalovo in neupravicheno prizadeval zasesti konaveljsko zhupanijo. Tedaj so Dubrovchani zbrali veliko vojsko, ki so ji postavili za poveljnike Valentina Orsatova Dzhurdzhevicha, Junija Bernarda Crijevicha in Nikola Sebastijana Mencheticha; ti so bili prav vsi dostojanstveni senatorji in nadvse modri mozhje, ki so pogumno pregnali Enehana in Dubrovnik reshili bojazni. V preteklosti je to mesto skorajda od njegove ustanovitve naprej nudilo zatochishche shtevilnim nesrechnezhem in je postalo zaklonishche in domena smrtnikov. Za to bi vam lahko navedel neshteto primerov, da pa ne bi dolgochasil bralca, jih navajam le peshchico. Kolikor mi je znano, se je v Dubrovnik prvi zatekel Silvester, sin dalmatinskega kralja Prelemira, ki je skupaj z materjo bezhal pred gnevom podlozhnikov, in se tako reshil. Ko je Silvester odrasel, je s pomochjo svojih dubrovnishkih zaveznikov znova zavladal svojemu kraljestvu, in jim nato prodal tri otoke, ki jih Plinij imenuje Elafiti oziroma Shipan, Lopud in Kolochep. Nato so se leta 1075 v Dubrovnik reshili otroci Branislava, ko so bezhali pred besom njihovega rojaka kralja Bodina, leta 1161 pa je druzhina Nemanjichev iz drzhave izgnala Radoslava, kneza Zete, chigar bratje so se umaknili v Dubrovnik. Po smrti bosanskega kralja Stjepana, ki je imel tedaj naziv kneza, so njegove otroke leta 1310 pregnali z dvora in njegov najstarejshi sin Stjepan se je z materjo Izabelo zatekel v Dubrovnik, kjer so ga vzgajali in nauchili latinshchine in grshchine, nato pa si je s pomochjo Dubrovchanov povrnil svoje kraljestvo in jim leta 1333 prodal otok Ston z rtom Ponta (Punta). Leta 1359 je v Dubrovnik prebegnil Dabisha, brat bosanskega kralja Tvrtka, s shtevilnimi plemichi, Dubrovchani pa so nato Tvrtka preprichali, da jih je vse po vrsti pomilostil. Leta 1396 se je ogrski cesar in kralj Zhigmund med begom po porazu v bitki s turshkim sultanom Bajazitom pri Nikopolju umaknil v Dubrovnik in dubrovnishkemu knezu podelil naslov viteza ogrskega kralja. Nato so ga Dubrovchani s svojimi galijami, ki jim je poveljeval Volchi Vlahov Bobaljevich, v tistem chasu sposhtovani senator in izkushen mozhak, izveden v vojashkih veshchinah, odpeljali v Shibenik. Njegova srchnost in velika modrost sta ocharali Zhigmunda, da ga je nato vechkrat povabil s seboj na Ogrsko, vendar pa se je Bobaljevich izgovoril na svojo starost in je vabilo odklonil. Leta 1440 je srbski samodrzhec Dzhuradzh na neki dubrovnishki galiji pobegnil iz Barija v Dubrovnik, in cheprav je sultan Murat od Dubrovchanov zahteval, naj mu ga izrochijo, jim pri tem marsikaj obljubil, na koncu pa tudi pretil. Vendar je dubrovnishki senat reshil Dzhurdzha in ga nato poslal na Ogrsko, kjer si je poskusil znova pridobiti oblast v svoji drzhavi.

Ko je leta 1451 Vladislav bezhal pred svojim ochetom Stjepanom Kosachom, se je umaknil v Dubrovnik, kamor je shtiri leta zatem prishel tudi Tomo Paleolog, vladar Magnezije, ki so ga pregnali Turki. Ko je leta 1462 papezh Pij II. pregnal Sigismonda Malatesto, se je ta umaknil v Dubrovnik, od koder je nameraval na vzhod, da bi pripeljal turshko orozhje. Dubrovchani so ga zadrzhali in za eno leto postavili za vrhovnega vojashkega poveljnika v svoji drzhavi. Leto zatem so Turki zasedli kraljevino Bosno in tedaj je soproga nekdanjega bosanskega kralja Tomasha Katarina Kosacha pobegnila v Dubrovnik in od tam v Rim.

Leta 1483 je Turek Bajazit prek sandzhaka Hesibega iz drzhave izgnal Kosacheva sinova Vladislava in Vlatka, ki sta se reshila v Dubrovnik, kjer so jima priskochili na pomoch. Nato je leta 1512 florentinski poglavar Pietro Soderini pobegnil v Dubrovnik, in cheprav je potem papezh vechkrat zahteval njegovo izrochitev, mu ga senat ni izrochil. Ko je dal shest let pozneje turshki sultan Bajazit umoriti chrnogorskega vojvoda Ivana Crnojevicha, se je njegov brat Dzhuradzh zatekel v Dubrovnik, kjer se mu je pozneje pridruzhil tudi njegov stric Shtefan. Iz strahu, da ga Dubrovchani nameravajo predati Turkom, je Crnojevich na skrivaj poskushal pobegniti iz mesta, a mu meshchani tega niso dovolili.

Leta 1570 so Dubrovchani reshili beneshko galijo z imenom Trona, ki so ji dali zavetje v svojem pristanishchu, ko so jo preganjale galije turshkega poveljnika Karahoza. Tedaj je Karahoz zagrozil, da bo pokonchal celotno dubrovnishko drzhavo, vendar so ga pomirili z vechjo vsoto.21 Naposled pa je turshki sultan leta 1575, potem ko so Shpanci potopili njegovo brodovje, zhelel vrniti v domovino nekaj svojih sandzhak-begov in drugih dostojanstvenikov, Shpanci pa so prav tako zheleli reshiti iz turshkega ujetnishtva priblizhno 60 krshchanskih plemichev, med katerimi je bil tudi Gabrio Cerbelone iz Milana. Za mesto izmenjave sta obe strani predlagali Dubrovnik, saj drugega primernejshega in varnejshega mesta niso imeli. Potem so ob navzochnosti kneza Junija Bobaljevicha, izjemno uglednega in izkushenega drzhavnika, vse ujetnike pripeljali v dvorano mestnega Sveta. Tako so osvobodili ujetnike, zahvaljujoch senatu, ki so ga prav vsi nato nadvse hvalili in cenili. Vse, kar smo povedali do zdaj, zadostuje, da pokazhemo, kako je mesto Dubrovnik zhe od nekdaj nudilo zatochishche nesrechnim smrtnikom in da so za njihov blagor marsikdaj tudi tvegali svojo varnost. Dubrovchani so se namrech prav vselej izkazali kot shirokosrchni ljudje, mesto pa si je pridobilo sloves tudi zaradi vsega drugega. Tako v preteklosti kot danes je mogoche videti, da so Dubrovchani prav v vsem, chemur so se posvetili, naj je bilo to vojashka veshchina ali znanost ali pa knjizhevnost (to so glavna podrochja, ki po navadi prinesejo slavo mestu), dosegali prav neverjetne uspehe. Zamolchal bom imena preshtevilnih Dubrovchanov in bom govoril le o peshchici. Prvi med njimi je Vito Bobaljevich, ki je leta 887 kot poveljnik peshchice neretvanskih ladij zaslovel, ko je pokonchal benechansko brodovje, pri tem pa je padel tudi dozh Peter Candiano. Pravochasni prihod njegovega ladjevja je bil tudi odlochilen za zmago Neretvancev nad sovrazhniki. Njemu sledita Miha in Nikola Bobaljevich: Miha je leta 1160 v bitki pri Trebinju premagal kralja Boricha, tedanjega bosanskega bana, in domovino reshil shtevilnih muk, Nikola pa je porazil rashkega vojvodo Nemanjo. Potem je tu tudi Marin Resich, ki ga je na pohod z nekaj galij poslal dubrovnishki senat, da je pregnal vojashke posadke vojvode Hrvoja s Hvara, Bracha, Korchule in Visa. Nato sta Matija in Marin Dzhurdzhevich z velikim pogumom proslavila lastni imeni in ime njune domovine, Matija v vojnah z Genovezhani in Benechani, Marin pa v skupnih podvigih z Matijem proti gusarjem, ki so sluzhili vojvodi Anzhuvinskemu. Za vechno sta s svojo vojashko veshchino zaslovela Matija in Ivan Lukarich ter tako proslavila svojo domovino. Zaradi njunih velikih vojashkih uspehov je cesar in kralj Ogrske Sigmund imenoval Matija za bana Dalmacije in Hrvashke, ogrski plemichi pa so ga nato poslali v spremstvu kninskega shkofa, vojvodovega sina Henrika Marcelina, in Vladislava Paleologa, ki so bili najuglednejshi mozhje v tistem kraljestvu, da pripelje na Ogrsko Ladislava, Kazimirjevega brata in poljskega kralja. Matijevega brata je imenoval za priorja vranskega, nesmrtno slavo pa si je potrdil kot upravnik Beograda, ki ga je obranil pred Turki. Zdi se mi, da nikakor ne bi smeli zamolchati Volcha Vlahova Bobaljevicha, ki ga je senat za chasa vojskovanja z bosanskim kraljem Ostojem s petimi galijami poslal nad sovrazhnika, Volcho pa je nato zazhgal neretvansko trgovsko sredishche z vsemi sosednjimi mesti in se tako ustrezno mashcheval nasprotnikom. Naposled pa je v nashem chasu zaslovel moj stric Shimun Florio, ki je shestintrideset let prezhivel v Franciji v sluzhbi njenih kraljev, v vojnah pa je bil tako uspeshen, da ga je vojvoda alensonski hotel za vselej obdrzhati pri sebi, Henrik in njegov brat Karel, kralj Francije, pa sta mu dodelila nadvse cenjene dolzhnosti. Zato izvrstni pesnik Didak Pir takole poje o njem:

 

Et miles intrepidus, & duw invictus in armis

Venit ab antiqua Florius Illiria,

Illius egregiam virtutem, & fortia facta

Experta est duris Gallia temporibus.

 

Ni pa Dubrovniku primanjkovalo niti takih ljudi, zaradi katerih je mesto zaslovelo na podrochju znanosti in knjizhevnosti. Med njimi je tudi kardinal Ivan Stojkovich, ki je bil uchen poznavalec vseh vej znanosti, o katerem Munster pri opisovanju Basla pove tole: »V Baslu je mogoche videti grob dubrovnishkega kardinala Ivana Teologa, ki slovi tudi po dedishchini, ki nam jo je lastnorochno zapustil, namrech knjige v grshkih rokopisih.« Bil pa je tukaj tudi Ilija Crijevich, izjemen pesnik, pa Ivan Guchetich, nadvse spreten govornik; oba omenja Sabellico.22 Zelo uchen je bil tudi Juraj Benich Benigno iz reda minoritov, ki je za seboj zapustil vech natisnjenih teoloshkih del. Izvrsten pesnik Jakov Bunich je v latinshchini sestavil knjigo in chudovit spev o zhivljenju nashega Gospoda. Matija Bobaljevich je mozh, ki ga zaradi njegovih kreposti nikoli niso dovolj hvalili, poleg vseh drugih chudezhnih znanj pa je bil tudi izvrsten in uchen poznavalec grshchine, iz katere je v latinshchino prevedel zbrana dela svetega Bazilija v tako izbornem slogu, da so ga obchudovali vsi uchenjaki, njegov prevod pa se danes nahaja v knjizhnici benediktinskega samostana Sv. Jakova pri Dubrovniku. Sabin Sordo Bobaljevich je bil izvrsten pesnik v italijanshchini in tudi v stari slovenshchini, objavili so nekaj njegovih del, napisanih v italijanshchini. Klement Ranjina, veliki poznavalec Svetega pisma, je objavil del svojih pridig, ki jih uchenjaki visoko sposhtujejo. Danes je potomec iste druzhine Dinko Ranjina, vitez sv. Stjepana in sloviti pesnik v italijanshchini in slovenshchini. Slovi tudi Nikola Gucich-Guchetich, ki je velik uchenjak in je do danes napisal in objavil zhe vech del v latinshchini in toskanskem narechju. Dovolj je bilo o tem predmetu, predolgo bi namrech trajalo, che bi nashtel prav vse uchenjake in knjizhevnike, ki nam jih je dal Dubrovnik.

Na sploshno velja, da dubrovnishko ozemlje sega kar stopetintrideset milj v dolzhino, po shirini pa je zelo ozko, med drugim pa vkljuchuje tudi Ston, ki je zagotovo mesto, ki ga ne bi smeli prezreti. Delno so pomembni tudi otoki, ki spadajo pod Dubrovnik: Lastovo, Mljet, Shipan, Lopud in Kolochep. Lastovo je oddaljeno od Dubrovnika sto milj in meri okoli petdeset milj. Otok je bogat z vsem, kar nam daje zemlja, torej z vinom, oljem, zhitom in vsemi vrstami plodov. Otochani so krepki in postavni mozhje, njihove zhenske pa so prav tako pogumne in vajene naporov. Dubrovchani so ta otok odkupili od zhupana Stepana Krapale, ki so ga nato okronali za kralja Rashke in s katerim so ostali tesni prijatelji vse njegovo zhivljenje, o chemer govorim v njegovem zhivljenjepisu. Lastovo je ostalo pod dubrovnishko oblastjo vse do leta 1308. Tedaj je v Rashki vladal kralj Urosh, oche rashkega cesarja Stefana, na katerega se je obrnilo nekaj plemichev s pritozhbo, da Dubrovchani posedujejo ta otok, cheprav ta v resnici pripada kraljevini Rashki, dobili pa so ga za smeshno nizko vsoto. Urosh je pri prichi obvestil Dubrovchane, da mu morajo v blizhnji prihodnosti prepustiti oblast nad otokom, ker ga ima za svojo posest. Vendar pa so mu ti odgovorili, da tega zagotovo ne bodo dovolili, saj so njegovi zakoniti lastniki, odkar so ga odkupili od njegovega nekdanjega lastnika kralja Krapale. Njihov odgovor je Urosha tako razsrdil, da je na otok poslal svoje mozhe, ki so domachine spodbudili k uporu, pri tem pa so jim obljubili razlichne privilegije in svobodo, kot tudi, da jih bodo pred vsemi sovrazhniki odslej vselej varovali rashki kralji. Lastovchani niso dolgo oklevali, sprejeli so rashko ponudbo in se odcepili od Dubrovnika. Ko so za to izvedeli Dubrovchani, so takoj zacheli pripravljati ladje in posadke, da bi jim vrnile Lastovo. Vendar jim je Urosh tedaj svetoval, naj se raje odpovejo temu podvigu, che ne bo dal zazhgati celotno njihovo drzhavo in jo unichiti, kar je Dubrovchane na srecho preprichalo, da so se odpovedali ukrepanju. In chez ne dolgo chasa so z rashkim kraljem podpisali mirovni sporazum, kralj pa se je v njihovo korist odrekel vseh pravic, ki jih je dotlej imel do Lastovega in otochanov. Ko so ti uvideli, da so se jim Rashchani odpovedali, so pri prichi v Dubrovnik poslali poslance s proshnjo, naj jim oprostijo njihovo zmoto in jih znova sprejmejo za vdane in zveste podlozhnike, obenem pa obljubljajo, da bodo takshni tudi vselej ostali. Dubrovnishka republika jih je prijazno sprejela in potrdila in celo razshirila nekatere njihove privilegije.

Mljet, v preteklosti Melita oziroma Meligena, po dolzhini meri okoli trideset milj in v shirino shestdeset ter je od Dubrovnika oddaljen okoli trideset milj. V preteklosti je otok v veliki bitki premagal Cezar Avgust.23 Mljetchani so namrech ropali in plenili po morju in Cezar je za kazen dal pomoriti vse mladeniche, ki jim she ni poganjala brada, vse druge pa je prodal za suzhnje na javni drazhbi. Na Mljetu pridelajo veliko vina, najvech je chrnega in zelo mochnega, zhetev pa ne daje dovolj zhita. Na juzhni strani otoka je jezero z morsko vodo, dolgo okrog dve milje in shiroko manj kot eno miljo, skupni premer pa znasha sedem milj. Morje priteka v jezero skozi tako ozek prehod, da ga lahko preplujejo samo najmanjshe barke, kadar pa so domachini prehod zaprli z veliko verigo, niso do jezero imela dostopa niti najmanjsha plovila. To krasno jezero na vseh straneh obdajajo bori, hrasti in drugo drevje, ki rase tako blizu vode, da ne nudi samo sence poletnemu sprehajalcu, temvech je pogosto mogoche videti shkoljke, prilepljene na zelene veje, kako se nagibajo nad gladino jezera. V jezeru namrech zhivijo zelo raznovrstne morske shkoljke in je bogato z ribami, she najvech je orad in trilj, ki po velikosti presegajo tiste, ki jih lovijo drugje. V enem od zalivov jezera se dviguje iz vode majhen hribchek, na katerem so zgradili chudovito opatijo s samostanom reda svetega Benedikta, ki stoji na chelu te bratovshchine, po njem imenovane mljetska, in kjer sem sam postal menih. V mljetski bratovshchini je bilo veliko uchenjakov, med katerimi je tudi dom Makarij Bobaljevich, ki si je s chistim zhivljenjem pridobil preroshki dar in je bil tudi odlichen poznavalec Svetega pisma. Za njim je bil Krizostom Kalvin, veliki strokovnjak za hebrejshchino, latinshchino in grshchino, ki je postal dubrovnishki nadshkof; pa Bazilij Gradich in stonski shkof dom Ivan Dzhurdzhevich, naposled pa dom Benedikt Menchetich in dom Kornelij Franceschi, sami veliki uchenjaki in poligloti. Tu so bili tudi dom Mavro Vetranovich, izjemen pesnik v slovenshchini, in dom Evzebij Kaboga, ki je v latinshchini napisal Dubrovnishki letopis in zhivljenjepise vodilnih svechenikov v tem mestu, ki pa jih zaradi smrti ni objavil. Na srecho pa jih je izrochil Krizostomu Ranjini, tedanjemu stonskemu shkofu in nekdanjemu bratu iz omenjene mljetske bratovshchine.

Che se vrnemo k mljetskemu jezeru, moramo omeniti tudi morske medvedke, imenovane medvedice, ki vchasih vanj priplavajo in pozhrejo shtevilne ribe. Ko pa se zhelijo vrniti iz jezera na odprto morje, jim ribichi v tisti tesni nastavijo velike mrezhe, in ko se medvedke zapletejo v te mrezhe in udarijo po njih ribichi, se prav obchudovanja vredno branijo. Med svojim bivanjem v jezeru rade splezajo na obrezhje in se brez vsakega strahu razkazujejo, glede na njihove gibe in dejanja pa je tudi ochitno, da razumejo vse, kar jim chlovek reche. Ker sam tega nisem nikoli videl na lastne ochi, tudi nisem mogel verjeti, da bi lahko riba razumela to, kar ji povemo, vendar pa sem bil v Italiji v mestu Pesari in sem se lahko na lastne ochi preprichal, da je to res. Leta 1599 so namrech pri Gaeti ulovili eno od teh medvedk, ki jo nekateri imenujejo tudi tjulenj, in so jo nekaj mesecev ohranili pri zhivljenju na slami. V zaboju s slamo so jo vodili po shtevilnih italijanskih mestih in kadar so jo njeni skrbniki zheleli razkazovati ljudem, so jo vzeli iz zaboja, v katerem je bila ponochi zaprta, in jo polozhili v veliko vedro vode. Imenovali so jo Martino, in ko so jo vzeli iz vode, se je zachela plaziti po tleh, in kakor so ji ukazali, tako se je obrnila na trebuh ali pa na enega od bokov. Che so zahtevali njeno shapo, podobno gosji, jo je stegnila k njim, che pa so jo vprashali, ali je kaj lachna, je takoj odprla gobec in se tolkla po zobeh, kakor da pritrjuje svojemu gospodarju. Ta se je vchasih pretvarjal, da jo namerava udariti s palico, in tedaj se je medvedka vselej oglasila z divjim glasom in se je zdelo, da ga bo ugriznila. Naposled so ji ukazali, naj zleze nazaj v svoj zaboj, kar je nato tudi naredila in se dvignila kot kacha in spolzela nazaj v vodo. Resnichno je bil pravi chudezh videti ribo, ki razume, kar se ji reche in tudi izpolnjuje ukaze. Ta medvedka, ki sem jo videl v Pesari, je bila precej manjsha od tistih v mljetskem jezeru.

Ob tem jezeru je na prav krasnem mestu na sami obali, imenovanem Luka pri Dvoru, she danes mogoche videti ostanke vile Agesilaja iz Cicilije, ki ga je na Mljet izgnal cesar Severin. Ko se je namrech ta po zmagi nad Pescanijem vrachal prek Cicilije, so ga prichakali in sprejeli prav vsi tamkajshnji plemichi razen Agesilaja. Ta ga je zato potem izgnal na Mljet, kjer je ostal, dokler ni na cesarskem prestolu Severina zamenjal Antonin. V izgnanstvu je z njim bival tudi sin Opijan, ki je prav na Mljetu zlozhil chudovito razpravo o ribolovu v verzih. In ko jo je nato izrochil Antoninu, mu je cesar izkazal milost in njegovemu ochetu dovolil vrnitev v domovino. Malo po Agesilajevem odhodu so vilo porushili Saraceni. Schasoma so otoku zavladali gospodarji Huma, leta 1151 pa ga je rashki vojvoda podaril redovnikom omenjenega samostana, pri tem pa je skrb zanj in njegovo varovanje prepustil dubrovnishkim gospodarjem. Danes ni na otoku prav nikogar, ki ne bi bil vashchan ali pa podanik tamkajshnjih menihov; ker pa se tisti, ki sluzhi, rad pritozhuje, se Mljetchani radi pogosto in brez pravega razloga upirajo svojim gospodarjem in jim delajo velike tezhave. Moram pa vam porochati o dveh stvareh, ki sem ju videl na otoku: prva je, da se domachini znajo sporazumevati z zhvizhgi, s katerimi se odlichno razumejo tudi na vechji oddaljenosti, nich manj kot ljudje, ki pri pogovoru uporabljajo besede. Druga pa je znamenit dogodek iz leta 1310. V zaselku Babino polje sta zhivela mati in sin edinec Shurmal, ki ga je nadvse ljubila. Ko je odrasel, se je ozhenil in odshel od doma. Nekega vechera je mati prishla do vrat sinovega doma, sin pa se je v hisho zaprl in je ni hotel spustiti vanjo, cheprav ga je ostarela mati dolgo prosila, she zlasti zato, ker se je pripravljalo k nevihti. Vendar se okrutnemu sinu mati ni zasmilila in se ji je celo smejal. Ko je mati to dojela, je zachela preklinjati sina in snaho in klicati nanju Bozhji gnev ter je med drugim tudi rekla: »Enako kot me vidva nista hotela spustiti v svojo hisho, naj Bog poskrbi, da zemlja ne bo hotela sprejeti vajinih kosti!« Kaj vam moram tukaj she povedati? Okrutni sin je umrl in pokopali so ga pred cerkvijo Sv. Pankracija, vendar so naslednji dan njegovo truplo nashli lezhati zunaj krste, ker ga zemlja ni hotela sprejeti; to se je nato ponovilo she dvakrat, ko so ga vrgli v morje, ki je bilo v tistem trenutku povsem mirno, a takoj ko je sprejelo njegovo truplo, se je razburkalo in truplo pri prichi zaluchalo v skalo, na katero so se nato kosti tako prilepile, da jih zdaj ni mogoche odstraniti niti z orodjem, kakor sem vechkrat poskushal narediti tudi sam.

Otok Shipan meri z zahoda na vzhod po dolzhini priblizhno shtiri milje, celoten premer pa je okrog deset milj. Nekateri menijo, da je Plinij ta otok imenoval Siparis. Eden od teh krasnih otokov je v lasti dubrovnishkega senata in si zasluzhi pozornost zaradi chudovitega razgleda kot tudi zaradi izbornosti vina, ki ga tam stiskajo v velikih kolichinah. Lopud, v italijanshchini Isola di Mezzo ali Srednji otok, se tako imenuje zaradi svoje lege med dvema drugima otokoma, namrech med Kolochepom in Shipanom. Po obsegu meri deset milj in na njem je mogoche dihati najbolj chist zrak, otok, ki je sredi slane vode, pa ima tudi vech izvirov sladke vode. Njegov najlepshi del, ki je obenem tudi najbolj naseljen in urejen z vrtovi, vilami in ladijskim pristanom, je tisti, ki gleda proti zahodu. Vendar pa prav povsod po otoku stojijo udobne stavbe in chudovito urejeni vrtovi, griche pa prekrivajo vinogradi. Ko je Lopud leta 1538 prijateljsko sprejel v svoj pristan dvanajst galij papezha Pavla III. pod poveljstvom akvilejskega patriarha in plemicha iz hishe Grimani, so posadke teh ladij strahopetno in okrutno izropale celotni otok. Kolochep je manjshi otok od Lopuda in tudi ni tako naseljen ali ploden, cheprav na njem kljub temu pridelujejo dobra vina. Prebivalci teh treh otokov so vechinoma pomorci in se zato marsikdaj zgodi, da je na otokih le malo moshkih in obilo zhensk, ki se odlikujejo po svoji veliki lepoti in krepostnem zhivljenju. Kadar njihovi mozhje odplujejo, jih neusmiljeno zapustijo tudi za polnih deset let ali kolikor so pach na morju. In ker se ne morejo zanashati na pomoch svojih mozh, one same noch in dan delajo in si tako zagotovijo prezhivetje.

Danes s teh treh otokov prihajajo tiste velike ladje, ki plujejo po italijanskem in shpanskem morju in ki jih je v Dubrovnishki republiki mogoche nashteti najmanj sto, ob mnozhici velikih galij in manjshih ladij. Njihova shtevilnost in shtevilchnost njihovih posadk sta tudi razloga, da Dubrovchani danes ne morejo zbrati vech kot pet ali shest tisoch vojakov kopenske vojske. Kljub temu pa njihove ladje, zbrane na enem samem mestu, tvorijo eno od najvechjih in najmochnejshih mornaric, s katero bi se lahko postavljal prav vsak vladar v Sredozemlju, tako zaradi same velikosti ladij in mochnega topnishtva, she veliko bolj pa zaradi poguma mornarjev, ki ga she danes kazhejo v bojih s Turki in z drugimi gusarji. Kadar se namrech zgodi, da jih ti napadejo, se Dubrovchani bojujejo tako pogumno, da sovrazhniku do zadnjega diha nikoli ne pustijo zasesti svojih ladij, v boju pa jih lahko vidite jurishati kakor besne leve, med seboj pa se spodbujajo z besedami, ki jih spominjajo na to, da so Dubrovchani, ki da so vselej svojo smrt mashchevali s pokolom nasprotnikov. Tukaj ne bom navajal primerov, saj ti slovijo po vsem svetu, temvech bom svojo pripoved o nastanku Dubrovnika sklenil z obvestilom, da bo radoveden bralec lahko dobil vech podatkov o tem iz letopisa dubrovnishkega plemicha Jakova Petrova Lukarevicha, ki bo, tako verjamem, to svoje delo kma kmalu objavil.

 

 

Zgodovina dalmatinskih kraljev in drugih okolishkih ilirskih kraljev od leta Gospodovega 495 do leta 1161

 

V chasu, ko je carigrajsko cesarsko zhezlo drzhala v rokah Anastazija, ki je samo sebe in shtevilne druge onechistila z evstahijevskim krivoverstvom, medtem ko je v Elmu cerkvi vladal papezh Gelazij, v Italiji pa so zasloveli blazheni kapuanski shkof German in shkof Carusae Sabin, na gori Cassini sveti Benedikt, so s severa navalili Goti, zelo divji in okrutni mozhje. Njih so vodili trije bratje vojvode, sinovi kralja Svevlada z imenom Brus, Totila in Ostroilo, najstarejshi med njimi je bil Brus, ki je podedoval ochetov kraljevski naziv. V zhelji, da bi se proslavila, sta brata z Brusovim dovoljenjem zbrala mochno vojsko in z njo prechkala meje svoje dezhele. Najprej sta pokorila Ogrsko, nato pa sta vdrla v Trnovino. Kralj Dalmacije, ki je imel sedezh v Saloni, je poslal svoje sle h kralju Istre s proshnjo, naj zbere vse svoje ljudi in se poda nad Gote. Ko je tako naredil, se je utaboril nedalech od Gotov in vojaki z ene in druge strani so nato uprizarjali manjshe spopade, osmega dne pa se je razvila huda bitka, ki je trajala od treh popoldne in vse do vechera. Nazadnje so zmagali Gotje, in to ne po Bozhji volji, kajti naj so se Dalmatinci in njihovi zavezniki she tako dobro in pogumno bojevali, se je naposled izkazalo, da so shibkejshi. Na bojishchu je padel kralj Istre, dalmatinski kralj pa si je komaj reshil glavo z begom in se je, ranjen na dveh mestih, vrnil v Salono s peshchico svojih ljudi. Ker sta imela tako veliko vojsko, sta Totila in Ostroilo sklenila, da si jo razdelita. Totila je z delom vojske odshel v Istro, od tam pa v Italijo, kjer je nekaj chasa povzrochal velike muke in tezhave, ko je rushil tamkajshnja mesta, naposled pa jih je nekaj zasedel in jih povsem opustoshil. Malo po napadu na Sicilijo je odshel s tega sveta, kot mu je tudi napovedal sluzhabnik bozhji sveti Benedikt. Njegov brat Ostroilo pa je prodrl v Ilirik in ker tam ni naletel na nikogar, ki bi se mu hotel upreti, je zasedel Dalmacijo z vsemi njenimi obmorskimi mesti. Naposled se je ustavil v dezheli prevalitanski, od koder je poslal svojega sina Svevlada z veliko vojsko na sever, da si pokori preostanek Ilirika. Ko pa je carigrajski cesar izvedel, da je Ostroilo ostal v Prevalitaniji z maloshtevilnim spremstvom, je nadenj poslal mochno vojsko in ga presenetil z napadom. Ostroilo se jim je s svojim majhnim spremstvom sicer pogumno upiral, ko pa je padel, so se njegovi ljudje reshili z begom, cesarska vojska pa se je vrnila z bogatim plenom. Ko je izvedel za ochetovo smrt, se je Svevlad urno vrnil v Bosno v upanju, da bo she naletel na cesarsko vojsko in se mashcheval za ochetovo smrt. Vendar ni bilo vech nikjer nikogar, in tako si je lahko povrnil ochetovo kraljestvo in se mu je rodil sin Selimir. Svevladovo kraljestvo se je raztezalo od Valdevine do Polonije ali Poline in od morja na sever. Kristjanom, naseljenim v primorskih mest, je hudo shkodoval, po dvanajstih letih svojega kraljevanja pa je preminil. Nasledil ga je sin Selimir, ki je bil sicer pogan, vendar pa tudi pravichen chlovek. Lepo je ravnal s kristjani in je z njimi celo podpisal sporazum, s katerim so se obvezali, da mu bodo plachevali davek. Svojo dezhelo je napolnil s Sloveni in v chasu njegove oblasti si je vsa dezhela oddahnila. Po dvajsetletnem vladanju je preminil in za seboj pustil sina Vladana. Ta je nadaljeval po ochetovih stopinjah in vladal v miru ter dobil sina Radmirja. Ta je bil zhe kot dechek izredno okruten in objesten. V njegovem chasu je mnozhica ljudstev zapustila obale reke Volge, po kateri so ta dobila tudi ime, saj se prav po Volgi vse do danes imenujejo Volgari oziroma Bolgari. S svojimi zhenami in z otroki in z vso svojo lastnino so vdrli v pokrajino Siloduksijo. Vladal jim je mozh z imenom Kris, ki so ga v svojem jeziku klicali kagan, kar pri njih pomeni cesarja. Vladal je devetim knezom, ki so delili pravico temu ogromnemu ljudstvu. Po zasedbi Siloduksije so prodrli v Makedonijo in ko so si jo pokorili, so odshli v pokrajino Latinov, tedaj imenovanih Rimljani, danes pa Morlaski, torej Chrni Latini. Carigrajski cesar je s svojega prestola dolgo vodil boj s tem ljudstvom, ki pa ga nikakor ni mogel premagati ter je zato naposled z njim sklenil mir in ga pustil pri miru. Enako je ravnal tudi kralj Vladan, ko je uvidel njihovo mnogoshtevilnost in da govorijo vsem skupni jezik. Med Goti, Sloveni in Bolgari se je namrech rodila velika naklonjenost predvsem zato, ker so bili vsi pogani in so govorili isti jezik. Tako so si, zavarovani z vseh shtirih strani, Bolgari lahko v miru postavili trdnjave in dvorce ter poselili zasedene dezhele, ki so she danes v njihovi posesti. Medtem je kralj Vladan preminil in je zavladal njegov sin Radmir. Ta se je zhe v otroshtvu izkazal za velikega sovrazhnika kristjanov, in ko je prevzel oblast v kraljestvu, jih je zachel preganjati in rushiti njihova mesta in druge kraje. Ko so uvideli hudobnost njegovega srca, so kristjani zacheli bezhati v gore in na druga naravno zavarovana podrochja ter so si tam, kolikor so pach mogli, postavili svoje trdnjave, da bi se v njih lahko branili pred preganjalci. Po Radmirovi smrti so drug za drugim zavladali shtirje zli kralji, ki so nenehno preganjali kristjane. Ker besedo vleche k lepshim stvarem, bomo tukaj zamolchali vso pokvarjenost teh kraljev in podrobnosti o njihovih pregonih kristjanov. Shtevilni Kristusovi verniki, ki so sicer bivali ob morju ali pa na severu dezhele, so se raje, da bi se izognili gnusnim navadam teh kraljev, umaknili v zhe omenjene kraje v gorah ter so raje trpeli vse mogoche tegobe, pomanjkanje in lakoto za reshitev svojih dush, kot pa da bi uzhivali v pozemskih dobrinah na shkodo lastnega duha. Ko so tisti shtirje kralji pomrli, je njihov potomec Svetimir po zasedbi kraljevskega prestola opustil vse trpinchenje in pogrome kristjanov. V njegovem chasu se je v Solunu (Tesaloniki) izkazal filozof Konstantin, sin patricija Leona, veliki poznavalec Svetega pisma in chistega zhivljenja. Domovino je zapustil in pod vodstvom Svetega Duha odshel v pokrajino Hazarijo, kjer je zmagal v vseh razpravah z najboljshimi tamkajshnjimi filozofi, in potem ko jim je dan za dnem pridigal o krshchanstvu, je celotno pokrajino spreobrnil h Kristusovi veri, malo zatem pa se je isto zgodilo tudi z bolgarskim ljudstvom. Medtem je Svetimir preminil in ga je nasledil Svetopelek. V chasu svoje vladavine je papezh Shtefan prejel veliko novic o zhivljenju in uchenosti Konstantina ter mu je poslal pismo z povabilom, naj ga obishche. Konstantin je rad ugodil papezhu, vendar pa je pred svojim odhodom zhelel tistim, ki jih je spreobrnil v krshchansko vero, pustiti duhovno hrano, s katero bi se v njegovi odsotnosti hranili in prezhivljali. Zato je posvetil duhovnike, da so nato lahko ljudstvo pouchili o krshchanskem nauku, iz grshchine pa je tudi v slovenshchino prevedel Kristusov Evangelij, Davidove psalme in vse knjige Stare in Nove zaveze, preden se je od vseh poslovil in odpotoval v Rim. Med svojo potjo je obiskal kralja Svetopeleka, ki ga je zaradi njegove chastivrednosti in redke uchenosti sprejel z najvishjimi chastmi. Konstantin-Ciril je zachel kralja pouchevati v bogoslovju in krshchanski veri, ki je Svetopeleka tako ocharala, da je skupaj z vsem svojim ljudstvom sprejel krshchansko vero. Ko so to zvedeli kristjani, ki so zhiveli v gorah, so se nadvse razveselili in se zacheli spushchati s gora in iz drugih skritih krajev, kjer so blagoslavljali in slavili Gospoda, reshitelja vseh, ki se mu prepustijo. Kralj Svetopelek je zhelel, da se kristjani, ki so govorili latinsko, vrnejo ter si znova postavijo in obnovijo svoja mesta in utrdbe, ki so jim jih v preteklosti porushili pogani. Nato je ukazal, da se dolochijo meje njegovega kraljestva. Za mnenje o tem je povprashal svoje modrece, ker pa ni dobil nobenega odgovora, je poslal svoje glasnike k papezhu Shtefanu in k carigrajskemu cesarju Mihaelu ter ju prosil, naj ga pouchite glede tega vprashanja. Po pogovoru s poslanci, ki so odshli v Rim, se je papezh silno razveselil in je upal, da je to prilozhnost, da kralja in njegovo ljudstvo ohrani pri pravi veri. Ko je odpustil svoje glasnike, je v spremstvu z njimi poslal kardinala Honorija, uchenega in krepostnega mozha, kateremu je podelil pooblastila, kakrshna po navadi dajo, kadar se ugledne velmozhe poshilja na podobne naloge v krshchanske dezhele. S Honorijem je poslal tudi dva kardinala, da bi to komajda spreobrnjeno ljudstvo dobilo svojega shkofa, posvechene cerkve in vse drugo, kar je za kristjane nujno. Ko so prispeli v Ilirik, sta se kardinala odpravila h kralju, ki je bival v ravnici Dalme in ki jih je sprejel z najvishjimi chastmi, obenem pa je ukazal, naj se na poljih Dalme zbere vse njegovo ljudstvo. Medtem ko se je ljudstvo she zbiralo, sta se poslanca Ivan in Leon vrnila iz Carigrada in kralj ju je sprejel enako chastitljivo kakor maloprej oba kardinala. Sklicali so zbor, ki je zasedal dvanajst dni ter se ga je na ukaz papezhevega namestnika Honorija in kralja Svetopeleka udelezhilo celotno ljudstvo, tako tisto, ki je govorilo latinsko, kakor ono, ki je govorilo ilirsko. Prvih osem dni so na zboru izvajali cerkvene svechanosti, zadnje shtiri dni pa so razpravljali o pravicah kralja in ureditvi kraljestva. V navzochnosti celotnega ljudstva so na tem zboru prebrali starodavne latinske in grshke privilegije, ki jih je podelil rimski papezh, in tudi carjeve, v katerih se odreja razdelitev pokrajin in dezhel na tak nachin, kot je to veljalo v daljni preteklosti. Kralju in vsemu zbranemu ljudstvu je bila vshech zamisel, da bi kralja okronali na rimski nachin. To je opravil Honorij s svojimi druzhabniki in iz tega se je nato rodila velika slovesnost v radost celotnega kraljestva. Nato je kralj she odredil, naj posvetijo dva nadshkofa, enega v Saloni in drugega v Duklji. Tedaj so tudi posvetili shtevilne shkofe, cerkve, ki so v preteklosti dozhivele unichenje, pa so obnovili in na novo posvetili. Kralj je izdal tudi odlochbo, po kateri ni smel nihche vznemirjati cerkve glede nobenega vprashanja ter si nihche ni smel jemati pravic nad njo in ne oblasti, razen njenih nadshkofov ali drugih dostojanstvenikov, katerim so po pravu podlozhni. Tisti, ki bi ravnal napak, bi bil obtozhen razzhalitve kraljevske krone. Nato je dal javno zapisati privilegije v skladu s tistim, kar so javno prej prebrali, ter razdelil kraljestvo na pokrajine in jim dolochil meje. Dezhelo, ki jo obdajajo vode, pritekajoche z gora, nato pa zavijejo na jug in se izlijejo v morje, je poimenoval Primorje, drugi del, ki ga sekajo vode, ki techejo na sever in se izlivajo v Donavo, pa je imenoval Srbija. Primorje je nato razdelil na dve pokrajini: na Dalmo, kjer je imel prestolnico kralj in kjer se je odvil ta zbor, in na Valdevino, torej Vinodol, ki jo je poimenoval Bela Hrvashka oziroma spodnja Dalmacija. Za prestolnico te pokrajine so s papezhevim soglasjem razglasili Salono, pod njo pa so spadale cerkve Splita, Trogirja, Skradina, Aravzone, danes imenovane Zadrska utrdba, kot tudi cerkve Nina, Raba, Osorja, Krka in Epidavra, danes imenovanega Dubrovnik. Podobno je ozemlje, ki se razteza od tistega mesta Dalme pa vse do mesta Bambalone oziroma danashnjega Dracha, poimenoval Rdecha Hrvashka oziroma Gornja Dalmacija. Za njeno prestolnico je izbral Dukljo, njenemu nadshkofu pa so bili podlozhni shkofi Bara, Budve, Srbije, Bosne, Kotorja, Ulcinja, Svacha, Skadra, Drivasta, Pulata, Trebinja in Zahumlja. Srbijo, ki se razprostira proti severu, je prav tako razdelil na dve pokrajini. Ena je segala od velike reke Drine na zahod do gore Pine in so jo poimenovali Bosna, druga pa od iste reke proti vzhodu do Lusrija in do Labeatskega mochvirja, in jo je poimenoval Rashka. V vsaki od pokrajin je ustolichil bane, namrech svoje sorodnike vojvode, kot tudi zhupane, grofe in nazadnje she stotnike oziroma centurione. Banom je podelil oblast nad sedmimi centurioni, ki so delili pravico med ljudstvom in sodili ter pobirali davke, ki so jih potem predali banu, ta pa je polovico davkov odstopil kralju in preostanek zadrzhal zase. Zhupanom je ukazal, naj imajo pri sebi vselej po enega stotnika in da naj z njim skupaj pravichno sodijo ljudstvu. Polovico davkov morajo oddati kralju, ostanek pa obdrzhijo zase, bani pa nimajo prav nobene pravice nad drugimi pokrajinami razen nad tistimi, za katere so dolzhni skrbeti. Bani morajo polagati svoje rachune samo kralju in nikomur drugemu. Poleg teh jim je podelil she druge dobre zakone in vpeljal hvalevredne navade. Kdor bi o tem rad izvedel vech, naj si prebere slovensko knjigo z naslovom Metod, v njej bo namrech izvedel, kaj vse je she vpeljal ta milostljivi kralj. Ko je vse to opravil, je kralj odpustil kardinale, shkofe in poslance kot tudi bane, grofe in centurione. Svetopelek je kraljeval polnih shtirideset let in shtiri mesece, za seboj pa je zapustil mnozhico tako moshkih kot zhenskih potomcev. Pokopali so ga v cerkvi Sv. Marije v Duklji, ljudstvo, ki se je tedaj zbralo, ga je grenko in dolgo objokavalo. V isti cerkvi so nato kronali in posvetili za kralja njegovega sina Svetolika in odtlej imajo navado, da vsa kronanja opravijo v tej cerkvi. Pri svojem vladanju se je Svetolik zgledoval pri ochetu in njegovi pobozhnosti ter je zhivel v skladu z naukom in Bozhjimi zakoni in vselej v miru z vsemi. Ko je po dvanajstih letih vladanja preminil, je za seboj zapustil shtevilne potomce. Nasledil ga je sin Vladislav, ki pa se ni zgledoval po ochetovi dobroti, temvech je zavil s prave poti in ni sposhtoval Bozhjih zakonov ter se je onechastil s shtevilnimi sramotnimi dejanji. Po Bozhji pravichnosti je zato nekoch na lovu padel v jarek in na mestu oblezhal mrtev. Brat Tomislav, ki je nasledil njegov prestol, pa je bil prav nasprotno chastitljiv chlovek. Za chasa njegove vladavine so v dezhelo vpadli Ogri in jo ropali in z njimi se je zgrabil v shtevilnih bitkah in vselej zmagal in naposled jih je tudi pregnal iz svojega kraljestva. Imel je vech sinov in hchera, umrl pa je v sedemnajstem letu vladanja, ko je prestol zasedel njegov sin Sebeslav. V njegovem chasu so se na vojni pohod podali Grki in so oblegali meto Skader. Ko je izvedel za to, je Sebeslav zbral shtevilno ljudstvo in navalil na grshki tabor, pokonchal shtevilne, preostale pa zasuzhnjil. Nato sta se Sebeslavu rodila dvojchka Razbivoj in Vladimir. Po 24 letih vladanja je preminil brez kakshnih drugih slavnih podvigov. Njegova sinova sta si razdelila kraljestvo: Razbivoj je dobil Primorje, Vladimir pa Srbijo. Vladimir je ozhenil ogrsko kraljichno, ki mu je povila vech otrok. Na njuni poroki so Ogri in Sloveni sklenili mir. Ko je Razbivoj po sedmih letih umrl, je njegov del pripadel bratu Vladimirju in se je kraljestvo znova zdruzhilo. Nasledil ga je sin Karamir, za chasa njegove vlade se je Bela Hrvashka uprla kraljevi oblasti. Karamir je zbral mochno vojsko bojevnikov iz Rashke in Bosne in se spopadel z uporniki na ravnici v Humu. V tej bitki so potolkli kralja Karamirja in ga pokonchali. Prestol je zasedel njegov sin Trdoslav, ki si je povrnil oblast nad celotnim ochetovim kraljestvom in nato vladal v miru. Za njim je zavladal sin Tolimir, v chigar chasu je kraljestvo zaradi njegove modrosti zhivelo v radosti in srechi. Na oblasti ga je nasledil njegov sin Pribislav, ki pa je pochenjal neshteta hudodelstva. Schasoma celo najboljshi bosanski plemichi niso mogli vech prenashati njegovih krivic, kralja so pobili in njegovo truplo vrgli v reko. Njegov sin Krepemir tega ni mogel prenesti in je po nasvetu z bosanskim banom dal prijeti vse ochetove morilce in jih dal vse usmrtiti. Zasedel je prestol in zavladal kraljestvu, ko so Nemci, potem ko so zasedli Istro, hoteli prodreti she naprej na Hrvashko. Kralj Krepemir je tedaj zbral velikansko vojsko in z bitko ustavil njihovo napredovanje in jih izgnal iz dezhele. Nato je nemshki poveljnik poslal kralju Krepemiru svoje poslance s proshnjo, da bi odtlej zhiveli v prijateljstvu, Krepemirov sin Svetorad pa naj porochi njegovo hcherko. Nemcheve proshnje so bile kralju po godu, bil je namrech cesarjev prvi bratranec, pristal je nanje in nato sta sklenila mir. Krepemir je nato vladal dvajset let in en mesec, po smrti ga je nasledil Svetorad, mozh blage nravi, pobozhen in bogabojech. Rodil se mu je edini sin Radoslav, nato je preminil. Kraljestvo je nasledil Radoslav, ki si je nadvse prizadeval hoditi po ochetovih stopinjah in se je s svojim zhivljenjem in z dejanji zgledoval po ochetovi dobroti in nepokvarjenosti. Rodil se mu je sin Chaslav, ki pa je v mladosti zachel izkazovati svojemu ochetu nepokorshchino. Prav v tistem chasu se je znova uprla Bela Hrvashka in je kralj zato zbral vojsko; en njen del je prepustil sinu, drugega je ohranil pod lastnim poveljstvom. Z vseh strani so obkolili upornike in jih premagali. Kraljeve ujetnike so spustili na svobodo, ujetniki njegovega sina pa so postali suzhnji Chaslavovih vojakov. Ko so to videli vojaki kralja Radoslava, so se razjezili, zapustili ocheta in vsi prestopili v Chaslavovo vojsko. To pa je Chaslavu stopilo v glavo in je na nagovor svojih vojakov vrgel ocheta s prestola in ga zachel preganjati. Kralj se je med begom pred sinovim besom umaknil v mesto Lasta, ko pa je spoznal, da tudi tam ni vech varen pred sinovimi grozhnjami, se je z delom svoje druzhine spustil blizhe k morju. Chaslav je za to izvedel in ga zachel preganjati. In ko je s svojimi konjeniki zhe skoraj ujel ocheta, se je kralj vrgel v morje in odplaval na blizhnji otochek in se tako reshil pred sinom. In medtem ko je ostal na tistem otochku, se je po volji dobrega Boga mimo pripeljala ladja, ki je plula v Apulijo, in ko so jo kralj in njegovo spremstvo zagledali, so zacheli klicati mornarje. Ko jim je kralj zaupal svoje gorje, so se ga mornarji usmilili in ga na ladji sprejeli z najvechjimi chastmi in izrazi sposhtovanja in so ga odpeljali v Siponto, od koder je kralj odshel v Rim. Tisti kamniti otochek pa se je odtlej imenoval Radoslavov kamen. Ko je tako pregnal ocheta, je Chaslav zavladal kraljestvu.

V tistem chasu je v kraju Sraga zhivel mladenich Tihomil, sin duhovnika iz vasi Rabike, ki je pasel chredo nekega plemicha Budislava. Bil je krepke postave in spreten lovec ter najhitrejshi tekach v vsem kraju. Njegov gospodar ga je zato rad jemal s seboj na lov. Na enem od teh lovov je Tihomil nepazljivo s palico tako mochno udaril psico svojega gospodarja, imenovano Palusha, da se je zgrudila mrtva. Hudo se je prestrashil, saj je bila ta psica gospodarju nadvse ljuba, in je prebegnil h kralju Chaslavu, ki ga je rad sprejel. Med njegovo vlado je v Bosno vpadel ogrski vojskovodja Kis z mochno vojsko in je ropal, pozhigal in plenil po Chaslavovi dezheli. Ta se je odlochil upreti se Ogrom v Drinski zhupaniji na rechnem obrezhju in v tej bitki je omenjeni Tihomil lastnorochno zadavil ogrskega vojskovodjo Kisa in mu odsekal glavo, ki jo je nato odnesel svojemu kralju. V bitki so padli shtevilni Ogri. Po zmagi je Chaslav dodelil Drinsko zhupanijo Tihomilu, za zheno pa mu je dal hcher bana Rashke. Ko se je novica o tem boju razshirila po Ogrski, je Kisova soproga zvedela za smrt soproga in odshla k ogrskemu kralju in ga rotila, naj mashchuje smrt njenega soproga. Kralj ji je dal veliko vojsko, s katero se je odpravila v Chaslavovo kraljestvo, kjer je kralja nashla v nekem gozdu v spremstvu peshchice mozh, saj kralj ni nichesar sumil. Napadli so ga, ga zgrabili in mu odrezali nos in ushesa, nato pa so ga skupaj z vsemi njegovimi ljudmi utopili v reki. Po njegovi smrti je dezhela ostala brez vladarja, vendar so ji she naprej vladali bani, ni si pa nihche med njimi drznil prisvojiti kraljevskega naslova. Po tastovi smrti je Tihomil prevzel oblast v Rashki, a si tudi on ni drznil imenovati se za kralja, temvech so ga imenovali zhupan ali velegrof, ker so mu bili podlozhni vsi drugi rashki grofje. Tako so Chaslavovemu kraljestvu dolgo chasa vladali bani in zhupani. Novica je prishla tudi do Chaslavovega ocheta Radoslava, ki se je umaknil v Rim. Tam se je na proshnjo svojih spremljevalcev porochil z rimsko plemkinjo, ki mu je povila sina Petrislava. Ta je kakor oche ozhenil neko mlado Rimljanko plemenitega rodu, ki mu je rodila sina Pavlimira. Po dolgih letih zhivljenja s svojo rimsko druzhino je Petrislav preminil, po njegovi smrti pa se je Radoslavova druzhina sprla z drugimi Rimljani in so vsi zhiveli v sovrashtvu in vsakodnevnih spopadih. Tedaj je Pavlimir zhe odrasel in se je v teh nemirih prav krasno vedel, zaradi velikega poguma in modrosti ga niso vzljubili le vsi rojaki, temvech tudi drugi Rimljani, in so ga kot izkushenega bojevnika poimenovali Bello. Istochasno je iz Sicilije odplulo veliko shtevilo saracenskih ladij, ki so opustoshile celotno Dalmacijo. Grshko ime tega brodovja je bilo Miriarmeno, torej deset tisoch jader, porushilo pa je vsa primorska mesta. Tedaj so Latinci zbezhali v gore, ko pa so se Saraceni vrnili v svojo dezhelo, so se tudi Latinci hoteli vrniti v svoja mesta. Vendar so jih ujeli Sloveni in jih obdrzhali za suzhnje, chez nekaj chasa pa so jih vechino spustili na svobodo, vendar s pogojem plachevanja davka in opravljanja tlake. Tako se je zachela obnova mest, ki so bila unichena med saracenskim pohodom. Istochasno je druzhina Pavlimirove soproge, ki ni vech mogla prenashati nasprotnikovega vsakdanjega nadlegovanja, zaprosila Bella, naj zapusti Rim, pri tem pa so mu obljubili, da ga bodo vsi radi pospremili, in to skupaj z zhenami, otroki in vso svojo lastnino. Da bi jim ugodil, jih je Bello dal prepeljati iz Apulije v Dalmacijo v mesto, imenovano Gruzh. Poleg zhena in otrok rojakov je Pavlimirja spremljalo petsto vojakov. Ko so za njegov prihod izvedeli Sloveni, so mu pri prichi poslali poslance, ga prosili, naj pride k njim in prevzame oblast nad kraljestvom, ki mu pripada po pravici. Pavlimir jim je ugodil in se je izkrcal na kopno na obali nedalech od Gruzha in je tam zachel graditi utrdbo za primer, che bi se moral vrniti, da bi imel varno mesto, od koder bi to lahko storil. Novica o tem je dosegla tudi ljudi, ki so se reshili iz rushevin Epidavra in so zdaj zhiveli v gozdovih in drugih naravno zavarovanih krajih, in ti so pohiteli pomagat Pavlimiru postaviti utrdbo. Utrdbo so poimenovali z njihovo besedo laus, ki pomeni kamenje, s spremembo chrke l v r pa je to postalo Rausa, cheprav se ta stolp ali utrdba sicer imenuje Dubrovnik, in to po gozdovih, sredi katerih stoji, saj dobrava v slovenshchini pomeni isto kot gozd. Sloveni iz celotnega kraljestva, she najvech pa iz trebinjskega okraja, so se v velikem shtevilu pridruzhili Pavlimiru. Ko je dokonchal gradnjo utrdbe in jo dal mochno zastrazhiti, se je Pavlimir podal na pot. Najprej je prishel v Trebinje, kjer so ga sprejeli z velikimi chastmi, med njegovim tamkajshnjim bivanjem so ga obiskali vsi plemichi razen zhupana Rashke, ki je bil potomec Tihomilovega rodu. Na dan gospodovega vnebovzetja so Pavlimirja poimenovali in okronali za kralja. In cheprav mi je bila zelo ljuba enotnost knezov, ki so ga razglasili za kralja, se je razjezil nad zhupanom Rashke in se sklenil z njim vojskovati. Zbral je vojsko in napadel njegovo ozemlje, ki ga je z velikim shtevilom mozh branil Ljutomir, kot se je imenoval zhupan Rashke, in spopadli so se na reki Limi. Zhupanova vojska se ni mogla uspeshno obraniti pred Pavlimirovimi vojshchaki in je porazhena zbezhala. Pavlimir jih je zasledoval vse do neke druge reke, imenovane Ibar, in jih tam del pomoril, del pa zajel zhive. Ko je most prechkal zhupan, ga je eden od Pavlimirovih vojakov zaklal in vrgel v reko. Po tej zmagi je Pavlimir zavladal kraljestvu svojih prednikov in pod njegovo oblastjo se je dezhela umirila. V spomin na to zmago je dal v Rashki nedalech od Kaldane postaviti cerkev Sv. Petra, zraven katere je na obrezhju postavil mesto, po njem imenovano Bello, in je tam ustanovil shkofijo, ki she danes obstaja. Nato je obiskal vse pokrajine svojega kraljestva, ko pa je prishel v Srem, se je tamkajshnje ljudstvo, ki se je povezalo z Ogri, oborozhilo in ga prichakalo z mochno vojsko. Pavlimir jih je v boju premagal in jih skoraj vse poklal, odtlej se kraj te bitke v spomin na tisto zmago imenuje Bellovo polje. Ogri pa so se bali, da bo Pavlimir zaradi njihovega napada morda hotel zdaj shkodovati njihovim dezhelam in so mu poslali proshnjo za sklenitev miru. Po dolgotrajnih pogovorih in pogajanjih je pristal na njihovo proshnjo za mir, vendar pod pogojem, da bo meja med obema pokrajinama in dezhelama vselej reka Sava in da v prihodnje niti Ogri niti Sloveni ne smejo prestopati te meje. Nato je Pavlimir odshel v Primorje, ko pa je prishel v Trebinje, ga je tam doletela smrt in so ga pokopali v tamkajshnji cerkvi Sv. Mihaela Arhangela z velikimi pogrebnimi chastmi, vse njegovo ljudstvo pa ga je she dolgo objokovalo. Sedmega dneva po njegovi smrti mu je zhena rodila sina, ki ga je poimenovala Teshimir. Vendar pa se noben knez v kraljestvu ni hotel podrediti detetu s Tihomilovim potomcem iz Rashke na chelu. Svojemu kralju so ostali zvesti le Trebinjci in Lavzhani, ker so v Trebinju in Dubrovniku zhiveli sorodniki Teshimirove matere. Zaradi tega ljudskega upora je fantova mati, ko je ta dosegel mladenishko dobo, poskrbela, da se je ozhenil z eno od hchera Chudomira, bana Bele Hrvashke. Teshimir jo je pripeljal domov in z njo imel dva sinova, Prelemira in Kreshimira. Ko sta ta dva odrasla, je oche Teshimir poslal Kreshimira banu Bele Hrvashke in svojemu tastu s proshnjo, naj s svojimi ljudmi napade bana Bosne, on pa bo z drugim sinom odvedel vojsko v prevalitanski okraj. Tamkajshnji ban se mu je uprl in so se spopadli, v boju je padel ban in tudi Teshimir je dobil smrtne rane. Teshimirov sin Prelimir si je na podlagi te zmage povrnil celotno Belo Hrvashko, okronali so ga za kralja in je zavladal kraljestvu svojih prednikov.

Medtem je njegov brat Kreshimir skupaj s stricem, materinim bratom, oropal Uskoplje, Luko in Plivo. Ko je bosanski ban sprevidel, da se jim ne bo mogel upirati, jih ni pochakal, temvech je pobegnil na Ogrsko. In tako si je Kreshimir, ne da bi se mu kdo uprl, znova povrnil Bosno. Malo zatem je preminil tudi njegov sorodnik po materi, ki ni imel nobenih otrok, in je Kreshimiru pripadla Bela Hrvashka. Skoraj sochasno je preminil tudi vladar Bolgarov Peter, ki je imel prestolnico v mestu Preslav. Tedaj je carigrajski cesar zhelel izkoristiti prilozhnost in zasesti Bolgarijo, zato je zbral veliko vojsko in jo skoraj vso tudi zasedel ter tam pustil svojo vojsko, sam pa se je vrnil v Carigrad. Ker pa njegovia vojska ni mogla mirovati, je vdrla v Rashko in jo zasedla. Rashki kralj je zdaj ostal brez svoje pokrajine in je odshel v Onogosht h kralju Prelimiru v spremstvu svojih sinov Plena in Radigrada ter hchere Prehvale. V zhupaniji Onogosht so naleteli na kralja. Banova hchi je bila prava lepotica in je bila kralju tako vshech, da je prek svojih slug sporochil njenemu ochetu, da bo v primeru, che mu jo da za zheno, storil prav vse, da bo povrnil drzhavo Rashko, ki jo je potem nameraval izrochiti banu in njegovim potomcem, vendar pod pogojem, da prostovoljno sprejmejo pokorshchino Rashke kralju in mu prisezhejo zvestobo. Banu je bilo to silno vshech in je njegovo ponudbo sprejel. Imela sta zelo razkoshno svatbo, svojega bratranca Radigrada pa je proglasil za kneza Onogoshta. Malo zatem je preminil carigrajski cesar in tedaj je Prelimir s svojim banskim tastom nakazal Rashanom, da lahko brez vseh zadrzhkov pobijejo vse tamkajshnje Grke, in nekega dne so to Rashani tudi storili. Nato je Prelimir odshel v Rashko in jo izrochil njemu in njegovim potomcem, zase pa je ohranil samo kraljevsko chast. Njegov zhena Prehvala mu je nato rodila shtiri sinove: Hvalimirja, Boleslava, Dragislava in Svevlada. V zhelji, da bi sinovi zhiveli med seboj v miru, je oche she v chasu svojega zhivljenja vsakemu podelil po en del kraljestva. Hvalimir je dobil Zeto z okolico, ki zajema mesta Luska, Podluzhje, Gorsko, Kupelnik, Oblik, Prapratno, Crmnica, Budvo s Kuchevom in Gripolom. Boleslavu je podelil Trebinje z okolishkimi mesti: Ljubomir, Vetnico, Rudinsmi, Krushevico, Vrmom, Risanom, Drachevico, Konavlami in Zhrnovico. Dragislavu je dal ozemlje Huma in Stonsko zhupanijo z mesti: Popovo, Jabsko, Luka, Velika Gora, Imotski, Vecherigorje, Dubrava in Dabar, Svevladu pa je pripadlo ozemlje, ki ga Latinci imenujejo Submonatana, Sloveni pa Podgorje z zhupanijo Onogosht, ki obsega: Moracho, Komarnico, Pivo, Gacko, Nevesinje, Gujshevo, Kom, Debrecho, Neretvo in Ramo. Te dele, razdeljene med sinovi, je imenoval tetrarhije ali chetrtine kraljestva. Prezhivel je she vrsto let in je dochakal tudi vnuke, nato pa je zapustil ta svet, sinovi pa so ga pokopali z velikimi pogrebnimi chastmi v cerkvi Sv. Petra.

Njegovemu bratu Kreshimirju se je rodil sin Stjepan, ki je po ochetovi smrti vladal Bosni in Beli Hrvashki kot tudi njegovi potomci. Omenjenemu Stjepanu je neka ljubica rodila hromega sina Legeta, ki so ga po ochetovi smrti odpeljali v Trebinje k bratrancu Boleslavu. Tam se je zaljubil v dekle z imenom Lovica, ki mu je sluzhila po Boleslavovem ukazu. Porochila sta se in z njo je imel sedem sinov, ki so odrasli v izvrstne bojevnike in prave junake. Prelemirovi sinovi so zacheli surovo ravnati z ljudstvom in so nase priklicali veliko sovrashtvo. Ljudstvo je zato zaprosilo Legeta in njegove sinove, naj prezhenejo Prelimirove potomce in prevzamejo kraljestvo. Legetovi sinovi so se po posvetu z ochetom in z najuglednejshimi mozhmi v kraljestvu dvignili proti potomcem kralja Prelimirja z ljudstvom ramo ob rami, pomorili so vse chlane kraljevske druzhine razen Silvestra, ki se je z materjo zatekel v Lauzij. Njegova mati je namrech izvirala iz Dubrovnika. Po vseh teh pomorih so Legetovi sinovi zavladali v dezheli svojih rojakov. Njihov oche si je v Kotorskem zalivu postavil utrdbo v mestu, imenovanem Trajekt, kamor je preselil svoj dvor. Vendar pa je Vsemogochi Bog, ki ne trpi takih hudodelstev, hitro zadal Legetu in njegovim sinovom tak udarec, da so vsi pomrli zaradi kuge in drugega zla. Ko je to uvidelo ljudstvo, ki jih je nagovorilo k tem hudodelstvom, se je mochno prestrashilo, da bo Gospod kaznoval tudi njih. Zato so se zbrali in sklenili izbrati za svojega kralja Silvestra, ki se je edini, kot smo povedali, zatekel v Dubrovnik. Silvester je zapustil Dubrovnik in prevzel oblast nad ochetovim kraljestvom, in dokler je vladal, je dezhela zhivela srechno. Kot bogabojech chlovek je delil pravico brez razlikovanja in kot se je spodobilo. Rodil se mu je sin Tugomir, ki je po ochetovi smrt prevzel oblast nad kraljestvom, se ozhenil in dobil sina edinca Hvalimirja, chesa drugega, vrednega omembe, pa v svojem zhivljenju ni naredil. Med njegovo vladavino se je na cesarski sedezh v Bolgariji povzpel neki Samuilo, ki je po boju pregnal Grke iz Bolgarije, ki so jih zatirali. Ti so se ga tako bali, da za chasa njegovega zhivljenja ni niti eden Grk prishel v Bolgarijo. Po smrti kralja Tugomirja je prestol nasledil njegov sin Hvalimir, ki se je porochil in dobil tri sinove: Petrislava, Dragimirja in Miroslava. Petrislav je dobil oblast nad Zeto, Dragomir Trebinje in Hum, Miroslav pa Podgorje. Ko je Hvalimir naposled ostarel in konchal svoje dneve, se je Miroslav nekoch odpravil obiskat svojega brata Petrislava in se je vkrcal na neko ladjo, vendar pa se je med plovbo po Baltu dvignila nevihta, v kateri je umrl skupaj z vsemi svojimi potomci, ne da bi pustil za seboj naslednika. Tedaj je Petrislav zagospodaril tudi v bratovi dezheli. Dobil je sina Vladimirja, ko pa je preminil, so ga pokopali v cerkvi Sv. Marije v Gazenima. Vladimir, ki je bil tedaj zhe mladenich, je prevzel oblast nad kraljestvom, poleg telesne lepote, s katero ga je nagradil Bog, pa se je odlikoval tudi po veliki modrosti in svetosti. Za chasa njegove vladavine je omenjeni cesar Bolgarov Samuilo z mogochno vojsko prodrl v Dalmacijo in zachel ropati in pleniti po ozemlju kralja Vladimirja. Kralj Vladimir je bil zelo chastitljiv in preprost chlovek, ki se ni hotel upreti Samuilu iz strahu, da ne bi padel kateri od njegovih mozh. Namesto tega se je povzpel na zelo visoko goro, imenovano Oblik, in se tam namestil s svojimi ljudmi. Bolgar je sprevidel, da kralju Vladimirju, vse dokler se skriva v gorah, ne more shkodovati, Zato je del svoje vojske pustil ob vznozhju gore, preostale mozhe pa je sam povedel v osvajanje Olciniuma (Ulcinj). V tem chasu je v gorah, v katerih je prebival Vladimir s svojimi ljudmi, mrgolelo strupenih, ki so morile ljudi in tudi zhivali. Ko je Vladimir uvidel, kakshne muke morajo trpeti njegovi ljudje zaradi teh kach, se je z vdano molitvijo obrnil na Boga in ga prosil, naj jih reshi tega zla. Gospod je uslishal njegovo proshnjo in odtlej vse do dandanes tam vech prav nihche ne umre zaradi kachjega pika. Ko je spoznal, da na silo ne bo mogel zgrabiti kralja Vladimirja, ga je Samuilo zachel prek poslancev vabiti, naj se spusti z gore, pri tem pa mu je obljubil, da mu ne bo storil nobenega zla. Vendar pa Vladimir njegovih vabil ni sprejel. Tedaj pa je eden od Vladimirjevih zhupanov ponudil Samuilu, da mu bo predal v roke Vladimirja in njegove ljudi, che mu obljubi visoko nagrado. Samuil mu je nato obljubil doline in gore, zhupan pa je zachel nagovarjati Vladimirja, naj se Bolgaru preda, ker da mu ta zagotovo ne bo prav nich hotel shkodovati, temvech bo to nasprotno njemu she koristilo, chetudi bi se Bolgar do njega vedel zelo slabo. Kralju Vladimirju so se smilili lastni ljudje, zanje ga je namrech bolj skrbelo kot zase, in ker je bil, kot smo povedali, svet chlovek, je naposled popustil zhupanovemu nagovarjanju. Zbral je ljudstvo in jim rekel: »Nuja me sili, kot se mi zdi, moji predragi bratje, da se v tem trenutku zadovoljim s tistim evangelijskem izrekom, ki pravi: 'Dobremu pastirju se spodobi tvegati svojo dusho za reshitev svoje chrede.' Bolgar obljublja, da vas bo vse pustil pri miru, che se spustim k njemu in se z njim pogovorim; che pa tega ne bom storil, grozi, da bo ostal na svojem polozhaju, dokler ne bomo vsi umrli od lakote. Zato je menda bolje, che se predam v njegove roke in se prepustim njegovi milost in nemilosti, kot pa da bi vas vse vodil v velike muke in tezhave.«

Ko se je od vseh poslovil, je odshel pred Samuila, ki ga je takoj, ko ga je lahko zgrabil, poslal v mesto pri Ohridu imenovano Perspa, kjer je imel svojo prestolnico. Nato pa je z vso svojo vojsko napadel Ulcinj, ker pa mu mesta ni uspelo zasesti, je nato ropal in plenil po Dalmaciji vse do Zadra, ob vsej drugi shkodi, ki jo je naredil, pa je zazhgal tudi Lauzij in Kotor. Veliko shkodo je naredil tudi v Bosni in Rashki, naposled pa se je vrnil v Bolgarijo, za seboj pa ni pustil niti ene cele in nedotaknjene stvari. Med tem dogajanjem je Vladimir spoznal, da njegovo kraljestvo ne bo nikoli varno, vse dokler bo zhiv Radomirov svak Vladimir. Ta ga je medtem zachel vabiti k sebi in hliniti prijateljstvo do njega. Ko je za to slishala Vladimirjeva soproga Kosara, se je prestrashila, da bi se mu lahko zgodilo enako kot njenemu bratu Radomirju, in je soproga zadrzhala doma, sama pa je odshla k Vladislavu ter poskushala odkriti njegove namene. Vladislav jo je sprejel z velikimi chastmi in ji je prishel naproti z velikim spremstvom. Nato ji je znova poslal svoje ljudi z zlatim krizhem in ji pri svoji veri prisegel, da Vladimirju ne bo storil nichesar zlega, temvech le dobro, naposled pa ga bo z njegovo soprogo pospremil z najvechjimi chastmi in v njegovo veliko zadovoljstvo. Vladimir, ki je bil pobozhen in preprost chlovek, mu je verjel in se je ponudil, da mu pride naproti, vendar pod pogojem, da Vladislav poshlje leseni krizh, ne pa zlatega. Vladislav mu je pri prichi poslal dva shkofa in enega pushchavnika z lesenim krizhem, kakor je zahteval, da bi nad tem krizhem prisegel, da mu ne bo storil nich slabega, kot je Vladimir zhelel. Ko so mu to zagotovili oba shkofa in pushchavnik, se je Vladimir podal na pot s peshchico svojih ljudi. In cheprav mu je Vladislav na pot postavil vech zased, da bi se na tak nachin reshil prisege, jih je Vladimir vse prezhivel, saj vsemogochni Bog ni pustil, da bi se uresnichile zle zamisli. Vsi tisti namrech, ki jih je poslal, da bi pokonchali kralja Vladimirja, so v njegovem spremstvu videli mnozhico vojakov s krili in s kopjem v rokah, in ko so dojeli, da so to angeli, so vsi do zadnjega pobegnili, Vladimir pa je srechno prispel v Vladislavovo prestolnico Preslav. Tam se je odpravil naravnost na kraljevi dvor, kralj pa je tedaj ravno obedoval. Silno se je ozlovoljil, ko je zagledal Vladimirja, ki bi po njegovem nachrtu moral biti mrtev, she preden bi se pojavil pred njim, da ne bi bilo videti, da je on povzrochil njegovo smrt. Ker pa je zhe trdno sklenil, da ga bo dal pokonchati, je takoj ukazal, naj ga skrajshajo za glavo. Ko je to videl Vladimir, se je obrnil k shkofoma in rekel: »O, prechastita mozha, zakaj sta me izdala? Kaj vaju je pripravilo do tega, da sta mi lazhno prisegla nad krizhem Gospodovim, ki sta ga prinesla s seboj, da mi ne boste storili nich slabega? Mar verjameta, da bo Bog trpel takshna hudodelstva?« Shkofa nista vedela, kaj mu naj odgovorita in sta od sramote pogled uprla v tla, nema in skljuchena. Preden so mu odsekali glavo, je Vladimir she dosegel, da je dobil Presveto Telo Kristusovo, in ko je s sposhtovanjem vzel krizh in ga poljubil, je rekel: »Prechastiti ta krizh naj skupaj z vami pricha, da bom na ta Gospodov dan umrl nedolzhen.« Tako so ga 22. marca obglavili, shkofa pa sta njegovo truplo pokopala v cerkvi, na njegovem grobu so pozneje ozdravili shtevilni bolniki in nemochni. Bog mu je mrtvemu dal ta dar kot dokaz njegove nedolzhnosti in resnichnega muchenishtva, s katerim je zapustil ta svet. Ko je to videl, je Vladislav skoraj otrpnil, in je zato njegovi soprogi dovolil, da ga je nenehno objokovala in ga po lastni volji pokopala tam, kjer je sama izbrala. Odpeljala ga je v Krajino, v njegovo kraljevsko prestolnico, in ga pokopala v cerkvi Svete Marije. Njegovo telo tam lezhi nedotaknjeno she danes, iz njega izparevajo prijetne vonjave, v rokah pa drzhi krizh, ki mu ga je poslal bolgarski cesar. Na njegov god se tam vsako leto zbere velika mnozhica, in she danes je mogoche v tisti cerkvi videti shtevilne in velike chudezhe po zaslugi blazhenega Vladimirja. Njegova soproga se je zato odpovedala svetu in v isti cerkvi postala nuna ter tam tudi prezhivela ostanek svojega zhivljenja. Vendar pa je Vladislav, medtem ko so Vladimirja odpeljali v njegovo grobnico, zbral veliko vojsko in zasedel celotno njegovo kraljestvo. Pri tem pa je od grshkega cesarja dobil tudi mesto Drach, ki mu ga je ta obljubil za vsa opravljena hudodelstva. Ker pa Bog ni hotel pustiti vsa Vladislavova hudodelstva nekaznovana, se je nekega vechera v Drachu, ko si bili pri obedu, pojavil chlovek, podoben Vladimirju in z mechem v rokah. Silno prestrasheni Vladislav je poklical na pomoch strazhe, vendar ga je angel, ki ga je poslal Bog, kljub temu udaril, da je padel na mestu mrtev. Ko so to videli njegovi vojaki, so vsi pobegnili. Tako je ta hudobni mozhak, potem ko je sede za mizo dal umoriti blazhenega Vladimirja, prav tako konchal svoje zhivljenje za mizo in pokonchala ga je roka angela Bozhjega. Ko je za to slishal Vladimirjev stric Dragimir, je zbral mnozhico mozh in poskusil povrniti kraljestvo svojih prednikov, ki mu je po pravici pripadalo. Na tem svojem pohodu je prishel v Kotorski zaliv, kjer so ga prichakali Kotorchani, mu prinesli zhivezh in ga zaprosili, naj gre obedovat na otok Svetega Gabrijela, oni pa bodo medtem pripravili vse potrebno, da ga bodo v svojem mestu dostojno sprejeli in s chastmi, ki pripadajo chloveku, kakrshen je bil on. Dragimir jim je ugodil in se vkrcal na ladjo z nekaj svojimi mozhmi ter se odpeljal na imenovani otok. Ko so Kotorchani, ki se jih je zbralo zelo veliko, pripravili zanj obed, so takole govorili pred zbranim ljudstvom: »Samuilo in Vladislav, nekdanja kralja teh pokrajin, sta mrtva, od starodavnega kraljevskega rodu pa je ostal samo Dragomir, ki nam bo, dokler bo zhivel, vladal v skladu z navadami svojih prednikov in se bodo stvari za nas znova poslabshale. Zato ga pokonchajmo in ko se bomo tako reshili suzhenjskega jarma, ne bomo niti mi niti nashi otroci nikoli vech trpeli nobenega zla.« Ko so se tako zarotili proti kralju, ki je za mizo radostno obedoval, in ko so se vsi pogreli z vinom, so vsi skupaj planil nadenj. Ko je kralj videl, kaj se dogaja, se je hitro umaknil v sosednjo cerkev in se z izdrtim mechem postavil na njen vhod. Ko so Kotorchani uvideli, da v cerkev ne morejo skozi vrata, so se povzpeli na streho in z nje zlezli v cerkev in pokonchali kralja, ki se ni mogel vech upirati dvema napadoma obenem. Po tem hudodelstvu so Kotorchani pobegnili. Ko je za kraljevo smrt izvedela njegova vojska, se je razshla in se je vsakdo vrnil domov. Ko je izvedela za mozhevo smrt, se je Dragimirova zhena vrnila v Rashko k svojemu ochetu Ljutomiru, glavnemu rashkemu zhupanu. Ko pa je tam zvedela, da ji je umrl tudi oche, je skupaj z materjo in dvema hcherkama odshla v Bosno k bratom svoje matere. Ko je bila she na poti, je v Drinski zhupaniji v mestu Brusna rodila sina Dobroslava in se nato nekaj chasa z njim zadrzhala v Bosni. Ker pa ni sumila, da ji kdo zheli shkodovati, ga je odpeljala v Dubrovnik. Tam se je Dobroslav ozhenil z nechakinjo nekdanjega bolgarskega kralja Samuila, ki je bila prava krasotica, in z njo je imel pet sinov: Mihalja, Gojislava, Saganeka, Radoslava in Predimira. Ko pa je grshki cesar Bazilij izvedel za smrt bolgarskega kralja Vladislava, je zbral shtevilno vojsko in z njo zasedel celotno Bolgarijo, Rashko in Bosno, z mochnim brodovjem pa si je pokoril tudi Dalmacijo vse do njenih skrajnih meja. Tem dezhelam je Bazilij vladal prek svojih grshkih namestnikov, zaradi katerih lakomnosti je ljudstvo moralo veliko pretrpeti. Ko je to videl Dobroslav, je sklenil povrniti si kraljestvo svojih prednikov. Zato se je zachel po eni strani prilizovati grshkim namestnikom in hvaliti njihovo slavo in modrost, s katero delijo pravico, po drugi strani pa je sochustvoval z ljudstvom, ker je bil jarem njihovega suzhenjstva tako tezhak, pri tem pa jih je spominjal na vse grshke krivice ter na to, da so jim osramotili zhene in onechastili hcherke device, chesar njegovi predniki, tako je trdil, niso nikoli pochenjali. Tako si je s svojo domiselnostjo pridobil naklonjenost ljudstva, ki je sovrazhilo Grke, in ki je zachelo premishljevati o tem, kako bi se lahko reshili iz tega muchnega polozhaja. Zbrali so se na zborovanju, na katerem so se dogovorili o vstaji, in nato so nekega dne res pomorili vse cesarjeve namestnike in grshke upravitelje, ki so bili tedaj v Dalmaciji. Nato so o tem obvestili Dobroslava in ga povabili, naj pride prevzet svoje kraljestvo. Ta je takoj odhitel s svojimi sinovi, ki so vsi bili zelo obetavni mladenichi, in prevzel oblast v kraljestvi, v boju z Grki pa je nato zasedel vse ozemlje do Toplic. Ko je za to zvedel cesar, je dal ves besen predse poklicati enega od svojih vojskovodij, Armenopolosa, in mu ukazal zbrati vojsko in pokoriti Dobroslava in njegove sinove. Armenopolis je nato pomoril vse grshke begunce. S to zmago je kralj utrdil svojo oblast v kraljestvu, preden mu je prikljuchil she vech dezhel, ki jih je vzel iz rok sovrazhnikov. Sinu Radoslavu je za njegove zasluge v tem boju, v katerem se je izkazal za pravega in pogumnega vojskovodjo, dodelil zhupanijo Gacko. Grshki cesar je mochno zhaloval, ko je zvedel za poboj njegovih ljudi, in v strahu pred she hujshimi nesrechami je poslal svoje poslance z obilico bogatih daril h knezom, ki so vladali Iliriji, she zlasti pa k zhupanu Rashke, banu Bosne in gospodarju Huma, in jih vse prosil, naj se dvignejo z orozhjem proti Dobroslavu in naj se potrudijo, da ga premagajo. Che pa tega ne bodo naredili, jih je svaril cesar, naj se pazijo objestnosti in bahavosti Dobroslava in njegovih sinov. Zato je zhupan Rashke in bosanski ban zbral silno vojsko in poiskal Ljutovida, gospodarja Huma, ki je bil v vojskovanju zelo izkushen mozhak, in mu ponudil, naj poveljuje njihovi skupni vojski. Ljutovid je ponudbo sprejel in svoje enote zdruzhil z enotami preostalih dveh, sestavili so mogochno vojsko in se utaborili v Trebinju. Grshki cesar je tedaj poslal she vech svojih ljudi, vech, kot jih je kadar koli prej zbral na enem mestu, za poveljnika pa jim je postavil topnishkega chastnika Kursilija, namestnika v Drachu. Ta je v ravnici v okolici Skadra nanovachil vse za boj sposobne mozhe ter ukazal odhod svojim enotam, ki so prechkale reko Drino in se ustavile na podrochju Bara. Ko je Dobroslav slishal o veliki shtevilchni premochi sovrazhnika, je iz strahu, da ne bi izgubil vsega, che bi sovrazhne sile prechkale Kotorski zaliv in se zdruzhile v eno samo vojsko, sklical vse svoje sinove in poveljnike ter jim takole govoril: »Sami lahko vidite, moji predragi sinovi, in vi, moji pogumni vojaki, kako shtevilen je sovrazhnik, in da se ne bomo mogli upreti njegovemu napadu s tako majhnim shtevilom ljudi, razen che bi se, she preden se bodo vsi zdruzhili, izkazali s kakshnimi junashkimi podvigi. Zato bomo vojsko razdelili na dva dela. Moji sinovi Mihaljo, Predimir in Saganek bodo z delom nashe vojske na silo zasedli hribovje v sovrazhnikovem zaledju, sam pa bom z Gojislavom in Radoslavom ter s preostankom vojske ostal tukaj. Sredi nochi bomo napadli Kursilija, pri tem pa bomo trobili v trombe, rogove in druga vojashka glasbila. Ko bodo to slishali moji sinovi v hribih, se bodo dvignili in se spustili z gora ter pogumno napadli sovrazhnika. Svoje upanje polagam v Boga, da bomo, che se izkazhemo kot pravi mozhje, she to noch v rokah drzhali sovrazhnika in zmago.« Njegov predlog so enoglasno sprejeli, njegovi trije sinovi pa so, kot jim je ukazal oche, zasedli gore in tam chakali na znamenje za napad.

Tedaj pa je neki Baranjec, ki je zhe od mladosti vselej pomagal Dobroslavu, odshel v grshki tabor in javno opozoril Kursilija, da so ga kralj Dobroslav in njegovi sinovi obkolili z vseh strani. Med grshkimi vojaki je njegova izjava sprozhila hud strah in zmedo. Ko je Kursilij to videl, je takoj ukazal, na vsi zgrabijo za orozhje in chakajo pripravljeni na bitko, ter je na primerna mesta razpostavil strazhe. To pa Dobroslava ni oviralo, da ne bi ob pravem trenutku ukazal napada, in z vojsko je prishel do grshkih strazh, jih pobil ali pa so strazharji zbezhali. Brez oklevanja je nadaljeval z napadom in s preostankom svoje vojske povzrochal velik hrushch. Ko so ga slishali kraljevi sinovi, ki so zasedli gore nad sovrazhnikovim taborom, so se takoj spustili v nizhino, pri tem pa so krichali na ves glas, trobili in bobnali. Ko so Grki zaslishali ta silni hrushch v temachni nochi, so se prestrashili, da jim je Baranjec povedal resnico, in namesto da bi sovrazhnik prichakali, so se razbezhali. Dobroslav je nato s svojimi sinovi planil z vso silo nad Grke in shtevilne pobil, preostale pa zhive zajel, che jim ni uspelo pobegniti do reke Drine. Njihov poveljnik Kursilij je bil ranjen in je komaj pobegnil ter se skril na obmochju Skadra, kjer je nato preminil. V tem boju pa se je zgodilo, da je Gojislav, sin Dobroslava, med pregonom sovrazhnika naletel v gozdu zraven potoka na svojega ocheta, a ga ni prepoznal in ga je hotel zhe pokonchati, ko je Dobroslav zachel glasno klicati: »Usmili se me, Bog, usmili se me, Bog!« Takoj je prepoznal ocheta, se spustil s konja in se vrgel na kolena, prijel ochetovo nogo in ga prosil: »Oprosti mi, oche, ker te nisem prepoznal.« Oche je odgovoril: »Ne boj se, sine, Bozhja milost nas vselej spremlja, ti pa me nisi niti pobil niti ranil.« Zato je tisti kraj poimenoval »Bozhje usmiljenje«. Kot smo zhe povedali, je Kursilij podlegel ranam, pokopali pa so ga na obmochju Skadra; na njegov grob so postavili krizh, ki ga she danes imenujejo Kursilijev krizh.

Ko je premagal in pregnal Grke, je kralj sina Gojislava takoj poslal na pohod proti Ljutovidu in drugim, katerih vojashke enote so se nahajale v Trebinju. Dodelil mu je tudi petdeset grshkih vojashkih ujetnikov in mu ukazal, naj takoj, ko zagleda sovrazhno vojsko, najprej v Ljutovidov tabor poshlje Grke, oblite s krvjo od prejetih ran, che pa ne bodo hoteli izpolniti njegovega ukaza, mu je dovolil, da jih vse prebode z mechem. S tem je zhelel she bolj prestrashiti Grke in ilirske kneze. Gojislav je ubogal ocheta in je s svojo vojsko preplul Kotorski zaliv, shel mimo Konavel in se povzpel na goro Klobuk ter se vrgel naravnost na sovrazhnika. Ko se jim je zhe zelo priblizhal, je najprej izpustil Grke v sponah, ki so po prihodu v tabor Ljutovida in drugih ilirskih knezov porochali, kaj se je zgodilo z vsemi njihovimi rojaki. Vsi razen Ljutovida, ki je bil pogumen mozhak, vajen vojskovanja, so se silno prestrashili, on se pa vseeno potem, ko je videl, kako je njegove vojake premagal strah, ni drznil spopasti s sovrazhnikom, temvech je takole rekel Gojislavu: »Nikar si ne lazhi, Gojislav, da bi me lahko vashe ukane in domislice kdaj prestrashile. Che ste res mozhje in vam v prsih bije plemenito srce, prijezdite z dvojico svojih ljudi, sam pa bom storil isto, pa se bomo spustili v ravnino in tam preizkusili nashe mochi.« Gojislav je sprejel ta njegov izziv in z Ljutovidom stopil v ograjeno bojishche, kjer je Ljutovida, potem ko ga je vrgel s konja, ranil eden od Gojislavovih vojakov z imenom Udobre. Tedaj je neki drug vojak zachel krichati: »Pohitite, moji tovarishi vojaki, saj je Ljutovid ranjen in lezhi na tleh!« Potem pa je poklical svojega konja in pobegnil. Ko so to videli njegovi ljudje, so tudi sami vsi zbezhali. Gojislav jih je nekaj chasa preganjal in shtevilne med njim pokonchal, peshchico pa je dal zajeti zhive, ter se naposled zmagoslavno vrnil k svoji vojski. Pod oblastjo Dobroslava in njegovih sinov se je dezhela umirila. Ko je kralj uredil vse v svojem kraljestvu, se je spomnil na Baranjca, ki je s svojo modrostjo imel velike zasluge za tisto zmago, in ga je tako nagradil, da njegovi potomci niso nikoli obzhalovali zaradi dobrega dela, storjenega kralju. Ta zmaga je Dobroslavu omogochila povrniti si vse dezhele okoli Dracha in razshiriti meje svojega kraljestva vse do reke Vojushe, kar je oznachil trudi z utrdbo, ki jo je tam dal postaviti in zastrazhiti z junaki, njegovi ljudje pa so se odpravili ropat in plenit po Grchiji. Dobroslav je nato zhivel she chetrt stoletja in je umrl v Prapratni, kjer je bila njegova prestolnica. Pokopali so ga z najvechjimi chastmi v cerkvi Svetega Andrija v njegovi zasebni kapeli.

Po njegovi smrti so se njegovi sinovi zbrali skupaj z materjo in si med seboj razdelili pokrajine kraljestva. Gojislavu in najmlajshemu Predimiru sta pripadla Trebinje in Gripol. Radoslav je dobil zhupanijo, ki je obsegala Lusko, Podluzhje in Kuchevo s Budvo. Kraljica mati je ob sebi obdrzhala prvorojenega Gojislava in je ohranila oblast nad sinovi in kraljestvom. Dokler je zhivela, si nihche ni drznil prevzeti naziva kralja, temvech so se imenovali knezi ali grofje. Chez nekaj chasa je Gojislava bolezen priklenila na posteljo in peshchica tamkajshnjih mozh, imenovanih Skrobimezi, ga je pobila v bolnishki postelji, enako pa so nato storili tudi z njegovim bratom Predimirom. Za kneza so si tedaj izvolili enega iz svojih vrst, ki se je imenoval Donanek. Ko so za to izvedeli Mihalj, Radoslav in Saganek, so zbrali mochno vojsko in vdrli v Trebinje, ugrabili oba morilca svojih bratov in ju obglavili, Donaneku pa je skupaj z nekaj sorodniki uspelo pobegniti v Trebinje, kjer je nato tudi ostal; Mihalj in Radoslav pa sta se vrnila v Zeto. Malo za tem pa je Saganek posumil v namere Trebinjchanov, in se je tudi sam vrnil k bratom v Zeto. Vse to je razburilo Mihalja in v njem prebudilo sum, da bi ti nemiri lahko vodili v upor. Zato je opogumil brata Radoslava, da je odshel v Trebinje in poskushal pomiriti in premagati tiste, ki so nachrtovali upor, ter ga spodbudil, da je prevzel oblast v tej pokrajini. Vendar pa Radoslav nikakor ni bil pripravljen zapustiti svoje pokrajine, da bi skrbel za tuje, vse dokler mu Mihajlo in Saganek iz strahu pred tem, da bi te kraje zasedli Grki, ki so to zhe vechkrat tudi poskusili storiti, nista v navzochnosti ilirskih velikashev obljubila, kar so potrdili tudi pismeno in prisegli, da bodo Radoslavu po odhodu v Trebinje dovolili Zeti dodati ne samo Trebinje, temvech tudi vsak drug kraj, ki ga bo zasedel, in bo ostal v roki njegove druzhine za vechno. Tedaj je Radoslav zbral vojsko in odshel na pohod. Najprej je znova zasedel Trebinje, ujel Donaneka in ga muchil do smrti, nato pa je vdrl v pokrajino Zahumlje in tudi njo zasedel. Skoraj istochasno je preminila kraljica mati in je Mihajlo kot najstarejshi brat prevzel oblast nad celotnim kraljestvom. Rodilo se mu je sedem sinov: Vladimir, Prijaslav, Sergij, Derij, Gabrijel, Miroslav in Bodin. Ker pa bi, che bi zhelel svoje kraljestvo razdeliti enakovredno med svoje sinove, vsak dobil le en majhen del, je prekrshil svojo besedo in bratu Radoslavu vzel njegov del okrozhja Zeta in ga podelil svojemu sinu Vladimirju. Ko mu je umrla prva soproga, se je ozhenil znova, in to s sestrichno carigrajskega cesarja, s katero je imel she vech sinov, namrech Dobroslava, Prijaslava, Nikeforja in Teodorja. Prvi trije niso imeli potomcev, Prijaslav pa je zapustil za seboj sina Bodina, ki je kmalu zasedel vse pokrajine v kraljestvu. Z vse vechjim shtevilom sinov se je povechala tudi Mihaljeva zhelja po osvajanju tujih dezhel, zato je zbral mogochno vojsko in z njo poslal sina Vladimirja in druge sinove, naj zasedejo Rashko in Bolgarijo, kjer so se bojevali v shtevilnih bitkah. Ko so naposled le osvojili velik del teh dezhel, je Mihalj svojemu sinu podelil Rashko, vnuku Bodinu pa je dal Bolgarijo. Takoj ko je zavladal, je Bodina zgrabilo hudo chastihlepja, ki ga je povsem obsedlo, in se je odlochil, da si bo prisvojil cesarski naziv, kar je hudo razjezilo carigrajskega cesarja, ki je poslal shtevilne mozhe, da bi Bodina izgnali iz Bolgarije. Bodin je s svojimi ljudmi sprejel bitko in je bil premagan ter ujet. Odvedli so ga v Carigrad, po zapovedi cesarja pa so ga nato izgnali v Antiohijo. Vsi Mihaljevi sinovi iz prvega zakona so umrli she za chasa njegove vladavine, nekateri med ochetovim vojskovanjem, drugi pa zaradi krive prisege njihovega ocheta, ki je na silo vzel ozemlje – del okrozhja Zete – bratu Radoslavu, da bi zadostil zheljam svojih sinov. Po 35 letih kraljevanja je Mihalj naposled izdihnil in so ga pokopali v samostanu svetega Sergija in Baka Muchenika. Za njim je zavladal njegov brat Radoslav, ki je imel dvanajst otrok, od tega osem moshkih: Branislava, Gradislava, Gojislava, Dobroslava, Hvalimirja, Stanihna, Kochaparja in Pizineka. Radoslav je bil po svoji naravi dobrodushen chlovek, ki je mochno ljubil vse ude svojega rodu, in ko je zvedel, da je njegov nechak Bodin she vedno zhiv v Antiohiji, je poslal skupino pogumnih in iznajdljivih ljudi, da bi ga na silo odpeljali od tam, saj so ga tam imeli pod mochno strazho. Izpolnili so svojo nalogo in ga pripeljali pred Radoslava, ki je s svojo druzhino prichakal nechaka z velikim veseljem ter mu je dodelil Gripol in Budvo. V shestnajstem letu Radoslavovega kraljevanja pa je Bodina zgrabila nepotrpezhljivost, in se je skrivaj dogovoril z macheho in njenimi sinovi, ki so bili njegovi bratje po ochetovi strani, da so se skupaj uprli kralju Radoslavu. Ker pa je bil kralj tako miroljuben, da se ni hotel vojskovati s svojim nechakom, je s sinovi odshel v Trebinje in tam prezhivel ostanek zhivljenja. Pokopali so ga v cerkvi Svetega Petra na Polju.

Ko je Bodin zasedel kraljestvo, je nato z vojsko vdrl v Zeto in je z orozhjem zachel zasedati ozemlje svojih sorodnikov in Radoslavovih sinov.24 To pa je nadvse uzhalostilo Petra, nadshkofa v Baru, ki je sklenil posechi vmes skupaj z duhovshchino in ljudstvom. Tedaj so sprejeli mir, ki sta ga obe strani potrdili s prisego, da bosta odslej zhiveli v miru in prijateljstvu. Nato se je Branislavu rodilo shest sinov: Predihna, Petrislav, Dragihna, Tvrdislav, Dragilo in Grubesha. Bodin je imel le shtiri sinove: Mihalja, Djurdja, Arhiriza in Toma. A tudi ko je med Bodinom in njegovimi rojaki zavladal mir, je bil ta she naprej nezadovoljen in je povedel vojsko v Rashko, ko pa jo je osvojil, jo je razdelil na dve zhupaniji, eno je dal svojemu dvorjanu Belkanu, drugo dvorjanu Marku, oba pa sta mu prej morala prisechi zvestobo. Med vrnitvijo si je pokoril Bosno, kjer je na oblast postavil kneza Stjepana. Ko je kmalu za tem slishal za smrt Francoza Roberta Guiscarda, ki je zasedel Drach, je dobil povrnjeno to celotno mesto z vso okolico, ki pa ga je nato vrnil v sklopu poznejshega mirovnega sporazuma s carigrajskim cesarjem. Ko je Bodinova soproga Jakvinta videla, kako rasejo in se plodijo Branislavovi sinovi, se je prestrashila, da bi po Bodinovi smrti lahko na silo ukradli kraljestvo iz rok njenih otrok, kot je to storil tudi Bodin. Zato je chakala na prilozhnost, da bi jim lahko shkodovala. In ko je nekoch Branislav prishel v Skadar obiskat kralja Bodina v spremstvu svojega brata Gradislava in sina Predihna, je kraljica nagovorila soproga, da jih je dobro zastrazhene zadrzhal pri sebi, da bi po svoji smrti zagotovil kraljestvo sinovom, pri tem pa ga je preprichevala, da che tega ne bo storil, bodo njegovi sinovi po njegovi smrti izgubili kraljestvo ali pa pomrli nasilne smrti ali zhiveli zelo bedno zhivljenje. Spodbujen s temi besedami, je Bodin obiskovalce v nasprotju s prisego zadrzhal pri sebi kot ujetnike. Ko pa so to zvedeli sinovi, bratje in nechaki Branislava, so pobegnili v Dubrovnik in s seboj vzeli shtiristo najpogumnejshih vojshchakov. Ko je do Bodina prishla novica o tem, je tudi on zbral vojsko in se odpravil v Dubrovnik, a ko je uvidel, da mu Dubrovchani ne bodo mogli izrochiti njegovih sorodnikov, je iz strahu pred omenjenimi vojaki zachel na razlichne nachine in z vsakovrstnimi bojnimi stroji napadati mesto. Vsak dan so Branislavovi sinovi skupaj s strici in z drugimi sorodniki prishli iz Dubrovnika ter pokonchali shtevilne mozhe iz Bodinove vojske. Nekega dne so izvrshili she posebej hud pokol, pri katerem je Kochapar med vsemi drugimi pobil tudi Kozarja, ki je bil blizhnji sorodnik kraljice Jakvinte in mu je bila nadvse naklonjena. Njegova smrt jo je hudo prizadela. Razpustila si je lase, razgrebla lica in vsa objokana rekla: »Uboga jaz, sirota, le kaj lahko po tvoji smrti najini sinovi prichakujejo od teh tvojih sorodnikov, che oni celo zdaj pred teboj pobijajo nashe najdrazhje?« Potem pa je Bodina zachela nagovarjati, naj zdaj, ker pach drugega niti ne more, vsaj iz mashchevanja da pomoriti Branislava in druge ujetnike. Njene besede so Bodina tako razjezile, da je dal svojim sluzhabnikom svoj mech in jim ukazal, naj obglavijo Branislava in vse druge. Sluzhabniki so hitro izvrshili njegov ukaz, she preden si je on lahko premislil, kar je bila predvsem zasluga nekega Dubrovchana, ki so ga izgnali iz Dubrovnika in je zdaj zhivel pri Bodinu. Obglavili so jih pred cerkvijo Sv. Nikole pri Dubrovniku, tako da so rojaki usmrchenih lahko iz Dubrovnika opazovali celotno usmrtitev. Tako Bodin ni le prekrshil dane prisege, temvech je postal tudi morilec lastnih rojakov. Tudi shkofi in drugi so prishli k njemu, da bi ga prosili, naj se drzhi tistega, kar se je s prisego obvezal. Ko pa so zagledali trupla usmrchenih, so ga ostro pograjali, ker se je pustil nagovoriti lastni zheni. Kralj je to takoj zachel obzhalovati in je grenko zajokal, mrtvece pa izrochil shkofom, da so jih chastno pokopali na lokrumskem grichu. Bodinovi sorodniki, ki so bili v Dubrovniku, so slishali govorice, da se nekaj Dubrovchanov skrivoma pogaja s kraljem, da bi mu predali mesto, to je bilo namrech zhe v sedmem letu vojskovanja, in so se vkrcali na ladje, ki so jih imeli vselej pripravljene, in odpluli mimo Splita v Apulijo. Tam pa so nashli primerno ladjo, ki jih je odpeljala v Carigrad h grshkemu cesarju. Ko se je naposled Bodin preprichal, da mu mesta nikakor ne bo uspelo zasesti, je nasproti mestu dal postaviti utrdbo, v katero je namestil svoje posadke, sam pa se je vrnil v Skadar. Umrl je po 26 letih vladavine in pokopali so ga v samostanu Svetega Sergija in Baka. Na prestolu ga je hotel naslediti njegov prvorojeni sin Mihalj, vendar mu zaradi strashnih dejanj njegove matere Jakvinte ljudstvo tega ni pustilo, temvech je izbralo za svojega kralja raje njegovega strica Dobroslava. Ko pa je ta zachel slabo ravnati s podlozhniki, so poslali skrivno poslanstvo njegovim sorodnikom, ki so pobegnili v Carigrad, in jim obljubili, da che se vrnejo, jim bodo izrochili kraljestvo. Ko so dobili dovoljenje cesarja, so prishli v Drach, kjer se je Gojislav porochil in ostal tam s svojimi nechaki. Kochapar je odshel v Rashko in se spoprijateljil s tamkajshnjim knezom Belkanom, nakar sta zbrala vojsko in se z njo odpravila nad Dobroslava. Ta se jim je postavil nasproti s svojimi ljudmi na obrezhju reke Morache, vendar so ga porazili, njega pa zhivega zajeli in ga v verigah poslali v Rashko, sami pa so zasedli Zeto in unichili velik del Dalmacije. Kochapar je ostal v Zeti, Belkan pa se je vrnil v Rashko, vendar se je schasoma med njima razvilo tiho sovrashtvo in je Belkan s svojimi Rashchani prezhal na prilozhnost, da bi pospravil Kochapara. Ta je to opazil in se je umaknil v Bosno, kjer je ozhenil hcherko bosanskega bana, vendar pa je kmalu zatem padel v nekem spopadu pri Humu.

Ilirsko ljudstvo je bilo vajeno zhiveti v kraljestvu in si je izbralo za svojega kralja Vladimirja, ki se je rodil Vladimirju in ki je bil sin tistega Mihalja, ki je, kot smo zhe povedali, na prestolu nasledil svojega ocheta Dobroslava I. Kot miroljuben chlovek je Vladimir okrog sebe zbral vse sorodnike in jim izkazoval veliko naklonjenost. Ozhenil je hchi rashkega kneza Belkana in dezhela je nato petnajst let prezhivela v miru. Da bi ugodil svojemu zetu Vladimirju, je Belkan izpustil Dobroslava na prostost, a ko je Dobroslav stopil pred Vladimirja, ga je dal ta pri prichi znova zapreti in je tam ostal, dokler je vladal Vladimir. V petnajstem letu Vladimirovega kraljevanja je Jakvinta, soproga pokojnega Bodina, sklicala posvet nekaj hudobnih mozh in Belkanovih sovrazhnikov ter je dala v Kotorju zmeshati neki strupeni napitek, ki so ga omenjeni Belkanovi sovrazhniki nato odnesli na dvor. Tam so na tak ali drugachen nachin podkupili kraljeve sluzhabnike, da so mu zavdali s strupom in je pri prichi zbolel. Kraljica Jakvinta je vedela, da bolezni ne bo prezhivel, in je s sinom Djurdjem odpotovala v Skadar z izgovorom, da bo obiskala bolnega kralja. Ko pa se je pojavila pred njim, se je ta nadvse razburil in ji prepovedal, da ga she kdaj obishche. Ko je zapushchala njegovo sobano, se je Jakvinta pritozhevala vsem navzochim: »Le kaj slabega sem naredila Vladimirju, da si zasluzhim takshno ravnanje? Mar ne vidi, da za njegovo smrt ni kriv nihche drug kot prav Dobroslav, ki ga ima zaprtega?« To je hudobnica govorila iz strahu, da bi lahko po Vladimirjevi smrti kraljestvu zagospodaril Dobroslav. Iz Skadra je odshla v Gorico in tam chakala na kraljevo smrt, obenem pa je poshiljala sle omenjenim Vladimirjevim sluzhabnikom in jim obljubljala veliko nagrado, che ob smrti kralja Vladimirja pokonchajo tudi Dobroslava. To so le delno storili. Ko je kralj umrl in so ga pokopali v samostanu Svetega Sergija in Baka, so Dobroslava pripeljali iz jeche, mu izkopali ochi in odrezali ude, nato pa so ga pustili, da je preostanek svojih dni prezhivel v omenjenem samostanu. Kraljestvu je zavladal Jakvintin sin Djuradj. Ta je v drugem letu svoje vladavine sklenil na skrivaj prijeti Branislavove sinove, vendar se mu je nachrt izjalovil, ker so sinovi zaslutili, da jim pripravlja past in so se vsi umaknili v Drach k stricu Gojislavu, razen Grubeshe, ki ga je ujel in zaprl. Tedaj je carigrajski cesar poslal v Albanijo mochno vojsko pod vodstvom vojskovodje Kalojoana Komnena, ki je svojo vojsko pridruzhil Gojislavovi in so se skupaj odpravili nad kralja Djurdja, pobili mnogo njegovih ljudi, shtevilne pa so zajeli, ko so ga premagali. Djurdju je uspelo pobegniti in se je zatekel v Oblik, ker pa je vedel, da je novi kralj velik junak in vajen orozhja, je ves preplashen odshel raje v Rashko. Njegovo mater Jakvinto so ulovili v Kotorju in jo poslali v Carigrad, kjer je preminila. Po sedmih letih kraljevanja Grubeshine, ko so vsi srechno zhiveli, je kralj Djuradj v Rashki zbral vojsko in napadel Grubeshino, ga premagal in pokonchal. Pokopali so ga v cerkvi Sv. Djurdja na obmochju Bara.

Zdaj ko je znova vladal, je Djuradj hotel pobiti she vse Grubeshinove brate. Pedihna in Dragilo sta se iz strahu preselila v tujino, tretji brat Dragihne pa je zhivel v Rashki, kjer se je tudi ozhenil, in je upal, da mu bo uspelo vzpostaviti lastno kraljestvo. Djuradj jim je torej poslal sle, ki so jim obljubili, da bo dobil, che se vrnejo k njemu, vsak svojo dezhelo in da jim bo poskushal v prav vsem ugoditi; da bi mu lazhje verjeli, je tudi prisegel. Bratje so mu verjeli in so prishli k njemu, in res jim je dodelil ista okrozhja v Zeti, ki so nekdaj zhe bila njihova, in je z njimi zelo chloveshko ravnal. Dragihni je zhena rodila v Rashki tri sinove: Radoslava, Labana in Gradimirja. Medtem je Dragilo odshel v Podgorje in zasedel Onogosht in she vech drugih okrozhij. Ko je za to zvedel Djuradj, je do njega zachutil veliko naklonjenost, saj se je Dragilo v vseh vojnah vedel enako preudarno, ko je izpolnjeval svoje vojvodske dolzhnosti. Zato mu je svetoval, naj zbere mogochno vojsko in si z njo pokori uporno Rashko. Ko je znova zavladal Rashki, je iz jeche osvobodil Urosha, ki so ga bili zaprli njegovi sorodniki, in mu dodelil zhupanijo Rashko, sam pa se je vrnil domov z bogatim plenom. Med tem dogajanjem v Rashki se je Gradihna umaknil v Zahumlje. Vendar pa je tedaj kralj Djuradj videl, kako se vse bolj krepi velichina in preudarnost Dragila kot tudi njegovega brata in nechakov, ki so bili vsi med ljudstvom zelo priljubljeni, saj so zhiveli poshteno in so bile njihove navade hvalevredne. Ko je razmislil, kako bo ukrepal, je dal zgrabiti Dragila in Mihalja, sinove kralja Vladimirja in jih zaprl. Ko so za to izvedeli Dragihne, Prvosh, Grubesha, Nemanja in Sirak, vsi sinovi tega Dragihna, so pobegnili v Drach, enako pa je storil tudi Gradihna s svojimi sinovi. Vojvoda carigrajskega cesarja Pirogord se jih je usmilil in je skupaj z Dragihnom zbral veliko vojsko, s katero je prodrl v dezhele kralja Djurdja in jih osvojil vse do Vranja in Bara. Nato pa se je zaradi druge naloge moral vrniti v Carigrad. Dragihna je svojega nechaka pustil v utrdbi Oblik, sam pa je pospremil Pirogorda do Dracha. Kralj Djuradj ni mogel vech prenashati shkode, ki mu jo je povzrochal Dragihna, in je iz mashchevanja izkopal ochi Dagilu in njegovemu nechaku Mihalju, nato pa je zachel oblegati utrdbo Oblik. Urosh se mu je v utrdbi pogumno upiral, o dogajanju pa je obvestil svoje sorodnike, ki so se obrnili na kira Aleksija Kontostefana, ki je po ukazu carigrajskega cesarja zamenjal v Drachu Pirogorda in zbral vojsko ter se odpravil nad kralja Djurdja. Ker je bil ta kralj tako osovrazhen celo med njegovimi lastnimi ljudmi, ga nihche ni obvestil o teh sovrazhnikovih ukrepih, in ko sta ga kir Aleksij in Dragihna povsem neprichakovano napadla, sta zasedla tabor njegove vojske, pri tem pa sta pokonchala vechino njegovih vojakov, preostali pa so pobegnili. Tudi kralj je komaj pobegnil in se zatekel v Crmnico, kir Aleksij pa se je nato vrnil v Drach. Nenehne vojne so dezhelo zhe povsem opustoshile, in ko je ljudstvo videlo, da se je srecha obrnila proti kralju Djurdju, so se mu uprli in se zacheli vse bolj obrachati k Dragihni. Najprej so to storili Kotorchani, Dragihna pa je z ljudsko podporo she naprej preganjal Djurdja. Ko pa se je Dragihnu vdalo tudi rashko ljudstvo, je moral Djuradj s peshchico svojih ljudi tavati po gozdovih in gorah. Ker so ga obenem napadli z vseh strani, se je umaknil v trdnjavo Obod. Na koncu pa so ga premagali in ga zajeli ter poslali v Carigad, kjer je Djuradj tudi umrl. Tedaj je ljudstvo enoglasno izbralo za svojega kralja Dragihna, ki je vladal poshteno in chastno, saj je bil preudaren in bogabojech. Ko so o temu slishali naposled tudi tisti, ki so se razprshili v Apuliji in drugod v tujini, so se vsi vrnili v domovino in poselili dezhelo, ki je bila zhe skoraj povsem zapushchena. Kljub vsemu pa je Dragihna moral med svojo vladavino pretrpeti shtevilne muke zaradi nekaterih hudobnih ljudi, vendar ga je na koncu Bog obvaroval vsega hudega. Po enajstih letih kraljevanja je odshel na drugi svet, njegovi sinovi pa so ga pokopali v samostanu Sv. Sergija in Baka. Po smrti kralja Dragihna je njegov najstarejshi sin knez Radoslav v Carigrad odnesel obilico dragocenih darov carigrajskemu cesarju Manuelu, ki ga je sprejel nadvse prijazno in mu predal v posest dezhele, v katerih je nekdaj vladal njegov oche. Po vrnitvi iz Carigrada je Radoslav zavladal svojim dezhelam skupaj z bratoma Ivanishem in Vladimirom. Vendar pa so se jim chez nekaj chasa uprli neki hudobni ljudje in njihovi starodavni sovrazhniki, ki so odpeljali Uroshevega sina Desa in mu predali oblast nad Zeto in Trebinjem, Primorje z mestom Kotorom in ozemljem vse do Skadra pa je prishlo v posest Radoslava in njegovih bratov, ki so vztrajali v vsakodnevnem boju proti Desu in drugim sovrazhnikom, da bi si znova povrnili uporne pokrajine in obdrzhali v svoji oblasti preostanek kraljestva.

 

Prevod in priredba Peter Amalietti

 

 

__________

1 Po Gilbertu Lansbergiju in Ortellu v Zemljepisni sinonimiji.

2 Kot v svojem Zemljepisu povesta Corrado Myconio in David Hottoman

3 Pove Marianus Scotus v prvi knjigi svojega Letopisa.

4 Kot pove Miha Solinjan v svojem delu o Dalmaciji.

5 Po prichevanju Miha Solinjana

6 Kot pishe sv. Hieronim v zhivljenjepisu opata sv. Hilarija

7 Kot pove Filip iz Bergama v deveti knjigi, kar pa se skoraj povsem ujema s trditvami Konstantina Porfirogeneta.

8 Kot pishe Arpontah iz Bordeauxa v Razpravi o preobrazbah drzhav.

9 O tem prichajo Prokopij, Sabellico in shtevilni drugi pisatelji.

10 Kot trdi Sabellico, ki se strinja s skoraj vsemi drugimi pisci.

11 Kot pishe Miha Solinjan.

12 Kakor trdita Dion in Pomponije Mela in tudi novejsha pisca Francesco Baldelli in Abraham Ortelli v njuni Zemljepisni zakladnici z imenom Epidaver.

13 V chetrti knjigi 5. Dekade.

14 V drugi knjigi 9. Eneade.

15 Kot beremo v Dubrovnishke letopisu.

16 Kot pishe Miha Solinjan v svoji razpravi o Dalmaciji in tudi v Dubrovnishkem letopisu.

17 V Dodatku prve knjige Zgodovine slovitih mozh Giovannija Boccaccia.

18 V peti knjigi 9. Eneade.

19 V petnajsti knjigi II. Zvezek.

20 Kot pishe Baltazar Splichan v Nastanku Splita.

21 Kot pishe Pietro Bizarri v drugi knjigi.

22 V osmi knjigi 10. Eneade.

23Kot pove Apijan iz Aleksandrije v Iliriku.

24 Ta Bodin je vladal okrog leta 1100, kot je mogoče videti v listini nekega meniha z Lokruma.