Revija SRP 153/154

Jaka Jarc

 

BODLEIAN JUNIUS XI

 

O anglosashkem rokopisu iz 10. stoletja, ki ga poznamo pod imenom

MS Bodleian Junius XI, in o kontekstu njegove pesnishke obravnave biblijskih zgodb

(II. del)

 

Ozhenje parametrov obravnave – posest, pravice in dolzhnosti

 

Pri obravnavi dolgih rokopisov se je zelo pomembno na neki nachin omejiti, che zhelimo iz vira izlushchiti kar najvech. Neobremenjeno branje celotnega besedila je kratkochasno in zanimivo, a che zhelimo zares razumeti, kaj sta imela v mislih avtor in urednik besedila, moramo poiskati neko metodo, s pomochjo katere lahko chim bolj omejimo vpliv lastnih misli na nashe razumevanje. Namrech, prebrano vedno projiciramo skozi lastne predispozicije in predstave, pojmovanja, skozi lastno razumevanje sveta, zato pogosto tisto, kar beremo, ni enako tistemu, kar je imel namen sporochiti avtor. To je she zlasti velik problem, kadar pripovedovalec in bralec izhjata iz razlichnih kulturnih okolij, kar anglosashki svet prvega tisochletja in Slovenija 21. stoletja vsekakor sta. Popotniki in tisti, ki so prezhiveli omembe vreden chas v tujem kulturnem okolju, vedo, kako velike kulturne razlike se skrivajo zhe v malih posebnostih sosednjih drzhav. Kako se razume delovna etika recimo na Danskem in kako v Makedoniji, kaj vse to potegne za seboj v dnevnem zhivljenju, ekonomskem statusu drzhave, socialni in zdravstveni varnosti? No, te razlike so seveda she bistveno vechje med okoljema, ki sta kar 1000 let vsaksebi. Si lahko predstavljamo svet pred Internetom, pred 2. svetovno vojno, pred holokavstom, pred ZDA, pred EU, pred evropskimi drzhavami, pred protestantizmom, pred nacionalizmi, pred znanostjo? Ne, ne moremo. Posledice teh in vseh ostalih razlik so kot valovanja mnogoterih hkrati vrzhenih kamenchkov na vodni gladini, nepredvidljiva in prekompleksna. Zato sem se sklenil pri branju pesmi rokopisa MS Bodleian Junius XI osredotochiti na posest ter pravice in dolzhnosti, ki so seveda neposredno vezane na individualne vrste posesti. To ne pomeni, da bom zanemaril kontekst. Tega bom pach uposhteval po svojih najboljshih mocheh in se pri tem chim bolj zavedal lastnih omejitev. Akademiki postavimo sklep z zheljo in s prichakovanjem, da ga bo nekoch nekje nekdo tehtno in utemeljeno komentiral. Tako lahko skozi chas vse bolje razumemo teme, ki nas zanimajo.

 

 

Stroka o posesti, pravicah in dolzhnostih v anglosashkem svetu

 

I. Stroka o staroangleshkih virih

Pravice in dolzhnosti preteklosti primarno obravnava zgodovinska veda, oprijemljivo posest pa arheoloshka. Teme obstojechih akademskih razprav, ki se najbolj nanashajo na posest1 ter pravice in dolzhnosti v nashem izbranem viru, so anglosashka druzhbena hierarhija, obravnave razlichnih vrst premichne posesti, pravica do uzhivanja posesti, suzhenjstvo in pravno-zgodovinski koncepti. Ker bom te teme obravnaval v kontekstu pesmi rokopisa Junius XI tako, da jih bom primerjal z njihovimi svetopisemskimi viri in z anglosashkimi pesnishkimi analogi, je seveda nujno, da najprej omenim najpomembnejsha dela stroke, ki so se s temi viri in analogi zhe ukvarjala.

Dotikal se bom tudi tem anglosashke historiografije, povezanih s koncepti pravic in dolzhnosti, vezanih na razlichne vrste posestvovanja. Historiografija (vsaj od prejshnjega stoletja dalje) navadno chrpa iz neliterarnih virov, chetudi mestoma lahko najde potrebni kontekst zanje v staroangleshkih pesmih. Barbara Rosenwein je na primer v svoji obravnavi chustev v zgodovini preuchevala tudi pesmi, saj so tudi mnogi anglosashki t. i. zgodovinski viri po svoji naravi pravzaprav literarni; s tem je pokazala, da je literarni kontekst lahko neprecenljiv za razumevanje zgodovine chustvovanja.2 Podoben je namen mojega poglavja o druzhbenem pojmovanju posedovanja avtoritete, s katerim bom zakljuchil svojo obravnavo. Cheprav je pojmovanje druzhbenih razmerij z vidika posestvovanja na prvi pogled bolj statichno in objektivno kot chustvovanje, nam literarni pripovedni kontekst ponudi globlje razumevanje njegovega socialnega konteksta, she zlasti tam, kjer je bila zhe sama pripoved obstojechih zgodb prilagojena kulturnemu okolju takratnega obchinstva. Zgodovinarji anglosashkega obdobja vchasih uporabijo staroangleshko poezijo kot podporo sklepom, do katerih so prishli na podlagi drugih virov. Tu najprej navajam strokovne zgodovinske obravnave posameznih vrst posestvovanja ter druzhbenih interakcij, zachenshi s tistimi, ki so najblizhje mojemu pogledu, se pravi s tistimi, ki se primarno ukvarjajo s poezijo.

Tematsko je moji obravnavi najbolj soroden pristop Elizabeth Tyler v knjigi Old English Poetics.3 Vkljuchila je pesmi rokopisa Junius XI, poleg tega pa je sistematichno nashtela in obravnavala oblike posesti, ki tvorijo ali predstavljajo zaklad. Njena sistemizacija bo sluzhila kot izhodishche za mojo obravnavo pomembnosti zaklada kot skupnega imenovalca kulturne enote ljudstva in kot sredstva druzhbenega razslojevanja. Elizabeth Tyler se je osredotochila na koncept zaklada zato, ker ga je mogoche historizirati v kontekstu druzhbenih, politichnih ter umetnishkih in ekonomskih sprememb v dolgem anglosashkem obdobju.4 Pridruzhujem se ji v mnenju, da je koncept zaklada primeren zato, ker je mogoche primerjati njegovo pojavnost v literarnih, zgodovinskih in arheoloshkih virih.

Podobni logiki sledim pri opazovanju zemljishkega posestvovanja in, vsaj v kontekstu pisnih virov, posestvovanja suzhnjev. Tyler je analizirala prostor zaklada v staroangleshki poeziji in ga definirala kot pesnishko konvencijo. Nato se je lotila besedishcha zaklada in posamichno obdelala pet izrazov: maðm, hord, gestreon, sinc in frætwe.5 Njen terminoloshki okvir bo pripomogel tudi k moji obravnavi premichne posesti, ki jo bom utemeljeval kot indikacijo kopichenja zaklada, she zlasti tam, kjer bom utemeljeval pomen dedovanega zaklada v kontekstu podeljevanja in izmenjave. Za razliko od Tyler, sam zaklada ne bom obravnaval kot stilistichne konvencije, bo pa del moje argumentacije stal na temeljih njene interpretacije njegove narave. Zaklad bo obravnavan v svoji zmozhnosti definirati kulturne lastnosti Izraelitov v okviru pesmi rokopisa Junius XI.

Drugod, v okviru obravnave Ædwardovega zaklada v viru iz 11. st. Vita Ædwardi Regis, je Elizabeth Tyler izpostavila povezavo med zakladom in kulturno identiteto ter njenimi druzhbenimi implikacijami.6 Zhanr vita (srednjeveshki zhivljenjepis) ima znachilnosti zgodovinskega vira, a vsebuje tudi prvine literarnega pisanja (lahko je recimo pisan v verzu). Podobno tudi moja obravnava svetopisemskih pesmi sega na dve podrochji: po eni plati se ukvarja s svetopisemsko pripovedjo, ki je lahko tudi tuja anglosashkim zhivljenjskim izkushnjam, po drugi pa je prezheta z anglosashkimi literarnimi sredstvi (npr. prizorishcha, formule, besedne sestavljenke in znachilna metaforika). Pesmi rokopisa Junius XI so sorodne vitam v tem, da kar buhtijo od staroangleshkega formulaichnega in simbolichnega podteksta. Po drugi strani pa so vitae mochno zaznamovane s krshchanskimi prvinami in polne alegorij, v chemer so blizhje staroangleshki poeziji kot pa neliterarnim virom. V tem oziru je obravnava kulturnega in druzhbenega pomena zaklada Elizabeth Tyler popolnoma skladna z mojo obravnavo pesmi rokopisa Junius XI. Tyler opishe pomen zaklada v anglosashki tradiciji darovanja kot idealiziran nachin vladanja, ki ga opisujejo staroangleshke pesmi;7 razpravlja o skandinavskih lastnostih Edwardovih zlatih ladij kot delov zaklada in pokazhe, kako lahko takshna posest prispeva k boljshemu razumevanju kulturne identitete in politichnih poudarkov; v sklepu pa razkoshnost oblachil, ki jih Edward odklanja, Tyler razlaga bodisi kot indikacijo tuje provenience bodisi kot indikacijo neprimerne in nekleziastichne predstavitve.8 Ta Tylerjina obravnava vladanja in kulturne identitete v kontekstu zaklada mi je sluzhila kot dragocen vir za razmislek.

Koncept zaklada pa nima le kulturnega in druzhbenega pomena, temvech ima tudi teoloshki vidik. Vlogo zaklada v srednjeveshki krshchanski misli je v svoji obravnavi zaklada v vladanju 10. stoletja opredeljeval Timothy Reuter. Koncept zaklada je opredelil v teoloshkem kontekstu in prikazal razlikovanje svetopisemskega pojmovanja nebeshkega zaklada kot pozitivnega prikaza imovine in kopichenja dragocenosti kot graje vrednega pochetja.9 Nadalje je utemeljeval, da je razlikovanje med odnosom do duhovnega in do nakopichenega fizichnega zaklada vidno v tem, da so evropske srednjeveshke elite (v oporokah) za dobrobit svojih dush »investirale« svoje bogastvo v samostane.10

Tovrstno razlikovanje med duhovnim zakladom kot indikacijo kulturne identitete in materialnim zakladom kot indikacijo politichnega vpliva in druzhbenega polozhaja bom uporabil tudi pri obravnavi pesmi rokopisa Junius XI v poglavju o premichni posesti in identiteti, in sicer z namenom pokazati, kje se ti dve kategoriji prekrivata.

V istem poglavju se bom ukvarjal tudi z moralo, ki jo izrazhajo pesmi glede izmenjave premichne posesti in uslug. Tu je relevanten Goddenov chlanek ‘Money, Power, and Morality in Anglo-Saxon England’, ki obravnava odnose do denarja in plachila, izrazhene v anglosashkih svetopisemskih naukih, na primer v Alfredovem uvodu v staroangleshki prevod Boethiusove O utehi filozofije ali pa v Ælfricevih homilijah. Godden povezuje ideal ubozhnosti, ki se je uveljavil v anglosashkem svetu 10. in 11. Stoletja, z monetarno ekonomijo, in sicer utemeljuje, da je prehod z ekonomije, temeljeche na plemenitih kovinah in izmenjavi v naravi, na fiskalni sistem, temeljech na kovancih, vplival tudi na krshchansko doktrino glede premozhenja.11 Ob razlagi koncepta premozhenja v razmerju do vladanja prikazhe tudi razvoj pomena staroangleshkega izraza rice (kraljestvo / bogastvo) in pokazhe, kako je sprva njegov osrednji pomen politichna moch, npr. v Beowulfu; to se v staroangleshki verziji Bedejevega temeljnega dela Historia Ecclesiastica iz devetega stoletja spremeni saj tam hkrati zajema pomena moch in bogastvo, kasneje v Ælfricevih homilijah desetega stoletja pa opisuje tudi koristi, ki izhjajo iz bogastva.12 V drugem delu chlanka Godden ponudi pregled moralnosti kopichenja bogastva v poznih anglosashkih virih; povzame tudi Ælfricevo stalishche, da je raznolikost gmotnega stanja naraven pojav, a da je dolzhnost bogatih svoje bogastvo deliti. Godden meni, da je druzhba tistega chasa dojemala kopichenje bogastva kot nemoralno, na kar kazhe dejstvo, da Ælfric ishche izgovore za bogatashe v svojem chasu.13 Barbara Rosenwein pa komentira, da se v desetem in enajstem stoletju pozornost preusmeri z moralnih implikacij zunanjih dejanj na notranje namene; greshna niso vech le dejanja, temvech potencialno tudi nameni.14 To zbujanje vesti bom obravnaval tudi v kontekstu moralnih implikacij izmenjave dobrin in uslug v pesmih Genesis B in Daniel v rokopisu Junius XI.15

Posest, izmenjana v socialnem kontekstu, lahko kazhe tudi na polozhaj v druzhbeni hierarhiji. Zgodovinopisje in arheologija obravnavata takshne izmenjave imovine v okviru heriot, »smrtne dajatve, ki je izvirala iz vrnitve orozhja, ki ga je bil poprej gospod podelil svojim podanikom«.16 Obe vedi heriot opredeljujeta kot sredstvo gospodov za oblikovanje svojega pratezha. Ta diskurz moram seveda vzeti v ozir pri obravnavi pomena mecha in vrst oblachil za razumevanje druzhbene hierarhije. Diskurz se odpre z vprashanjem, ali je bila vojashka sluzhba v razlichnih obdobjih anglosashke vojashke zgodovine v ekskluzivni domeni elit ali stvar sploshnega vpoklica, morda celo kombinacija obojega.17

To debato je povzel R. P. Abels, ki je obravnaval idejo sploshnega vojashkega vpoklica in pri tem omenil Stentonovo stalishche, da je bila vojashka sluzhba obveznost nizhjih druzhbenih razredov.18 Opredelil se je tudi do nasprotnega mnenja, ki so ga zastopali Chadwick, Maitland in Vinogradoff.19 V pesmih rokopisa Junius XI je vojashka obveza navadno povezana s prisego zvestobe v kombinaciji s podelitvijo premichne posesti, zato bom v svoji obravnavi hierarhichnih odnosov uposhteval tako kategorijo zvestobe kot pomen samih predmetov, podeljenih v reciprochnem dogovoru gospoda in podanika.

Chetudi se pesmi dotaknejo heriot in vojashke obveze le mimogrede, je bil sam koncept zvestobe in poslushnosti pogosto glavni fokus strokovnih literarnozgodovinskih obravnav posameznih pesmi rokopisa Junius XI. Peter Lucas je opazoval zvestobo in poslushnost v pesmih Genesis A in B, in sicer v kontekstih Noetove in Abrahamove poslushnosti Bogu; povezoval ju je z Zavezo kot dogovorom o pravicah in dolzhnostih patriarhov.20 Brockman pa je nasprotno menil, da so viri za pesem Genesis A, vkljuchno s tistimi, ki jih navadno pripisujejo tistemu, kar je oznachil za »herojski ethos«, izhjali neposredno iz Svetega pisma. Staroangleshkih posvetnih vsebin ni videl kot nasprotje svetopisemske vsebine, temvech v soobstoju z njo.21 Njegova obdelava posvetnih elementov epizode o Kajnu in Abelu bo uposhtevana v moji obravnavi vloge posesti pri Kajnovem izgonu in pri drugih primerih izgona, v okviru katerih je izgnancem zaplenjena posest kot del razveljavitve dogovora o vzajemnih pravicah in dolzhnostih.

Razveljavitev dogovora med gospodom in podanikom bo vkljuchena tudi v mojo razpravo o Luciferjevem padcu, opisanem v pesmi Genesis B. O tej pesmi je pisal tudi Cherniss, ki ga je zanimalo, v kakshni meri so na svetopisemsko snov vplivale staroangleshke pesnishke oblike in tradicije, kulturna pripadnost ter ustaljeni pogledi avtorja; pri tem je staroangleshko pripoved povezoval z zgodovinsko danostjo chasa kralja Alfreda malo po letu 900, ko je bila pesem prevedena iz kontinentalne saksonshchine.22 Podobno kot Cherniss bom tudi jaz oblikoval del svojega argumenta o hierarhichnih odnosih in svobodni izbiri gospoda tako, da bom izhjal iz omemb posedovanja predmetov, ljudi in oblasti v okviru Luciferjevega »drzhavnega udara«, opisanega v Genesis B.23 Za razliko od Chernissa, ki se osredotocha na heroichni ethos in na neposredne druzhbene interakcije, se bom osredotochil na pravice in dolzhnosti znotraj hierarhichnih odnosov skozi prizmo izmenjave posesti, ki se pojavlja v pesmi.

Poleg izmenjave premichnih posesti v dogovoru med gospodom in podanikom igra pri teh izmenjavah pomembno vlogo tudi zemljishka posest.

To bom obravnaval v posebnem poglavju. Osnovno vodilo za obravnavo zemljishkih posesti v druzhbenem kontekstu pesmi rokopisa Junius XI sem nashel pri H. J Bermanu, ki je utemeljil, da v srednjem veku zemlja ni bila lastnina, temvech je bila podeljena v uzhivanje po stopnjah druzhbene lestvice vse tja do najvishjega zemljishkega gospoda.24 V pesmih rokopisa, verjetno pa tudi v sploshni zavesti chasa, je bil ta gospod Bog.

Pred sorazmerno kratkim je pojavnost anglosashke zemljishke posesti v razlichnih virih obravnaval tudi Scott Smith.25 Pregledal je besedishche zemljishke posesti v latinskih listinah, privilegijih, pravnih, filozofskih in homiletichnih besedilih ter ne nazadnje v poeziji. Tu ga omenjam, ker je v petem poglavju svoje knjige med izrazi, povezanimi z zemljishko posestjo v pesnishkih virih, obravnaval tudi eðelriht, ki ga definira kot dedno dezhelo s pravico dedovanja, in landriht [pravico do zemlje]. Pridobitev zemlje v pesmi Guthlac A kot »izkushnjo, ki preobrazi in odreshuje«, postavlja kot nasprotje uporabi istega izraza v pesmi Deor, kjer vidi izgubo zemlje kot izbris druzhbene identitete.26 Meni tudi, da je landriht v kontekstu pesmi Beowulf posedovana kolektivno, in da je torej izguba landriht izbris celotnega ljudstva; mimogrede omeni, da je landriht kolektiven tudi v pesmih Genesis A in Exodus, a se v ti dve pesmi ne poglablja.27 Povezavo med (kot jo imenujem) kulturno identiteto in pravico do domovine bom obravnaval v tretjem poglavju o druzhbenih implikacijah zemljishke posesti, le da se bom osredotochil na pesmi rokopisa Junius XI.

Zgodovinarji so okrog vprashanja skupne zemljishke posesti bíli obsezhno debato, zlasti glede vprashanja razlike med bocland in folcland. Mnenja o tem so se kresala vech kot stoletje in stalishche temeljito pregnetla, nato pa konchno ovrgla. V njenih zachetkih je Vinogradoff obravnaval koncept skupne lastnine in pri tem dal velik poudarek prav na izraz folcland.28 Che gre verjeti Kennedyju, je Vinogradoff ozhivljal stalishche, »ki ga je zastopala vechina strokovnjakov do izdaje John Allenove Inquiry into the Rise and Growth of the Royal Prerrogative«, ki je izshla leta 1830.29 Maitland je sprejel Vinogradoffovo zanikanje koncepta skupinske posesti in izraz sistematichno pojasnil v kontekstu dokumentov, v katerih se pojavlja, ter s tem prikazal razvoj pravnega koncepta »drzhavne zemlje«; njegovo trditev, da je ‘book-land’ nasprotje ‘folk-land’,30 moramo danes obravnavati v skladu z drugimi predlaganimi definicijami izraza folcland ter s tem, da folcland (ki se v virih pojavlja redko) morda zhe v izhodishchu ni bila zelo pomembna kategorija. Zhe leta 1933 je Turner predlagal, da bi lahko folcland razumeli kot zemljo krone zunaj kraljeve osebne posesti; kot taka bi sluzhila namenom vzdrzhevanja vojske in financiranju kraljevine.31 Pred sorazmerno kratkim (2013) je Wormald predlagal, da izraz folcland pomeni preprosto zemljo, ki ne spada v okvir bocland.32 Susan Reynolds dodaja, da se folcland omenja le v petih virih, od teh v pesmi Zhenina zhalostinka (The Wife’s Lament) ta izraz oznachuje sploshni pojem dezhele, shtevilo virov pa utemelji na podlagi Microfiche Concordance.33

Tudi Hudson vzame v ozir redkost izraza Folcland in opozori na to, da obstaja tudi mnogo drugih staroangleshkih besednih sestavljenk, ki poglobijo in she bolj zapletajo razpravo o zemljishkih posestih: earninagaland ali erninglond (‘zemlja za usluge’), frelond (‘svobodna zemlja’) in heregataland (‘heriot zemlja’) ter geneatsland (‘zemlja geneatov’), thegnland (‘zemlja kraljevih plemichev’), bisceopa land (‘zemlja shkofov’) in preostaland (‘zemlja duhovnikov’), ki kazhejo, da so skovanke najverjetneje sluzhile preprostemu opisu in ne nekakshni pravni kategorizaciji. Glede na redkost izraza folcland in obstoj omenjene mnozhice izrazov se torej ne moremo zavezati binarnemu razlikovanju med zemljo v lasti po knjigi in zemljo v prosti sploshni ljudski rabi.34

Kljub temu pa se she vedno zgodi, da strokovnjaki v svojem diskurzu uporabijo kategoriji folcland in bocland kot pravni distinkciji. Na primer Scott Smith je svoj pregled korelacij v zgodovinskih in literarnih odnosih do posedovanja zemlje utemeljil na tripartitni delitvi na bookland, folkland in loanland [posojena zemlja].35 Ker sem mnenja, da je takshna terminologija vsaj problematichna, v svoji obravnavi pravic in dolzhnosti v zvezi z zemljishko posestjo izraza folcland ne bom uporabljal. Kljub temu pa se samemu konceptu komunalne pravice do zemljishke posesti ne bom izognil, temvech jo bom obravnaval kot izraz pravice ljudstva do domovine, kjer na to, poleg terminologije, kazhejo drugi indici. Ta koncept patria bom obravnaval vzporedno s konceptom varnosti, ki jo ima dolzhnost priskrbeti gospod, ki zemljishko posest podeljuje. Ideja zemlje v pesmih rokopisa Junius XI, zlasti v pesmi Exodus, pogosto zdruzhuje alegorichni pomen Obljubljene dezhele in oprijemljivo domovino, ki izhja iz zavezujoche ustne pogodbe med gospodom (Bogom) in njegovim ljudstvom ter se ne omejuje le na Obljubljeno dezhelo kot vizijo alegorichne obljube. Remley je, na primer, imel za vsebinsko temo patriarhalnih narativ pesmi Exodus prav pravico Izraelitov do zemlje.36

V chetrtem poglavju se bom osredotochil na ljudi kot objekte druzhbenih izmenjav po podobnem principu, kot se bosta drugo in tretje poglavje osredotochali na premichno in zemljishko posest. V druzhbenih izmenjavah so najnizhje na lestvici pravic in dolzhnosti suzhnji. Pokazal bom, kako je literarni kontekst pesmi rokopisa Junius XI uporaben pri obravnavi anglosashkega suzhenjstva. Namrech, kot bom razpravljal v zadevnem poglavju, pesmi rokopisa Junius XI prikazujejo svetopisemsko druzhbeno hierarhijo na svoj anglosashko literarni nachin, pri tem pa zajemajo, shirijo in razlagajo tudi zgodbe svetopisemskih suzhnjev. Pelteret, strokovnjak, ki se je lotil analize anglosashkega suzhenjstva, sicer obravnava tudi suzhnje v staroangleshkih literarnih virih, a bolj na kratko.37 Ugotovil je, da je bilo izginotje anglosashkega suzhenjstva posledica mnogih faktorjev, a da je bil temeljni med njimi preprosto ta, da so bili na koncu stroshki vzdrzhevanja suzhnjev vishji kot stroshki s svobodnimi podlozhniki.38

Tej ugotovitvi je nasprotoval Wyatt, ki je menil, da so ekonomski faktorji precej manj pomembni, kot je menil Pelteret; Wyatt je dodal tudi, da je bilo suzhenjstvo v anglosashkem svetu prisotno v precej vechji meri, kot gre sklepati iz Pelteretovih besed.39 Wyatt je analiziral kombinacijo dokazov o anglosashkem, irskem in skandinavskem suzhenjstvu ter seveda pri tem uporabil znatno manj anglosashkih virov kot Pelteret, od literarnih virov pa je omenil le staroangleshko pesem Beowulf.40 Pelteret, ki se je ukvarjal izkljuchno z anglosashkim prostorom, pa je vkljuchil vech dokazov iz staroangleshke poezije, tudi pesmi Genesis A, B, Exodus ter Christ and Satan iz rokopisa Junius XI. Zato je Pelteretov pristop bolj uporaben za namene te analize, pa tudi sicer je bolj natanchen pri analizi staroangleshkih virov. Pelteretova dognanja bom bolj natanchno opisal v uvodu v chetrto poglavje, ki bo obravnavalo temo posedovanja ljudi, kjer bom izhjal iz njegove definicije suzhenjstva in prikazal kako pesmi rokopisa Junius XI ne osvetljujejo le suzhnjev, temvech tudi druge anglosashke druzhbene razrede.

V petem poglavju, kjer bom razpravljal o pomenu posedovanja pravic in dolzhnosti, se bom lotil tudi avtoritete oziroma oblasti kot socialnega koncepta. Temeljna dognanja o izvajanju oblasti in avtoritete v srednjem veku izhjajo iz pravnega zgodovinopisja in navadno niso plod kritichne razprave literarnih zgodovinarjev. Pravno zgodovinopisje o anglosashkem obdobju, ki obravnava jurisdikcijo, se navadno ne osredotocha na literarne pesnishke vire in, kolikor mi je znano, o jursidikciji in avtoriteti v staroangleshkih pesmih, she zlasti v rokopisu Junius XI, she ni napisane nobene posebne razprave. Zato se bom v zvezi z izvajanjem oblasti posvetoval s strokovnimi deli na shirshem podrochju. Knjiga Barbare Rosenwein Negotiating Space, ki obravnava shirshe obmochje srednjeveshke Evrope, nudi dragocen vpogled v ozadje delovanja pravic in avtoritete v razlichnih druzhbenih kontekstih po srednjeveshki Evropi.41 Pravice in dolzhnosti opazuje v okviru razprave o imuniteti rezidenchnega prostora in osebne imunitete v srednjeveshki Evropi ter jih opredeljuje kot tipe svobode, vezane na avtoriteto in zashchito gospodov. V obravnavi varnosti bom pravice opredelil podobno kot ona, in sicer kot odseve miru in svobode, ki jo zagotavlja gospod. Rosenwein obravnava primere z razlichnih koncev Evrope in pokazhe razvoj imunitet na dolochenih obmochjih; cheprav v zachetku zadnjega poglavja omenja tudi anglosashko Anglijo, navaja le imunitete v najozhjem smislu, in she to le kot kratko povezavo med razpravo o shirshem srednjeveshkem evropskem prostoru in imunitetah v sodobnem angleshko govorechem svetu. Zato bom za obravnavo specifichno anglosashkih pravnih konceptov na podrochju avtoritete in jurisdikcije njeno delo dopolnil z bolj specializirano strokovno literaturo o anglosashkem pravu.

V analizi izvajanja anglosashke avtoritete v literarnih virih si bom mochno pomagal s strokovnimi pravnozgodovinskim ugotovitvami o anglosashki jurisdikciji in o pravicah in dolzhnostih ter seveda s staroangleshkimi primarnimi pravnimi viri, tj. z zakoniki, prisegami in pravnimi dokumenti. V razpravi se bom mestoma dotaknil Patrick Wormaldovega izchrpnega korpusa o pravnih konceptih, idealih in prikazih.42 Zanashal se bom tudi na Hudsonove vnose o jursidkciji in vrstah avtoritete.43 Ti so vsebinsko shirshi in kronoloshko ter tematsko urejeni, zato jih je lazhe uporabljati pri analizi literarnih virov. Uporabil bom zlasti Hudsonovo delitev anglosashke jurisdikcije v kategorije osebne jurisdikcije (ki izhja iz osebnih odnosov) in pravne jurisdikcije (ki izhja iz podelitve skozi pisne medije ali posrednike), avtoriteto v shirshem smislu pa bom po tem principu razdelil na osebno in pravno avtoriteto.44

 

 

II. Stroka o literarnih virih alegorij in interpretacija posesti kot oznachevalcev druzhbenih izmenjav v pesmih rokopisa Junius XI

 

V svetopisemskih pesmih rokopisa Junius XI je literarna veda nashla mnoge primere alegorichnega podteksta. Zato zdaj vemo, da so staroangleshki pesniki posedovali mnogo bolj poglobljeno teoloshko znanje, kot so jim ga pripisovali v preteklosti. Na primer, leta 1974 je Irving sam umaknil svojo izjavo iz leta 1953; povedal je, da je bil avtor pesmi Exodus mnogo bolj veshch krshchanske doktrine, kot mu je bil sam pripisoval poprej.45 To je odlichen prikaz spremembe odnosa stroke do teoloshkega znanja staroangleshkih pesnikov, ki so posedovali skorajda nadchloveshko razumevanje svetopisemske alegorije. Stroka je zatem vse pogosteje predlagala poglobljene alegorichne interpretacije posameznih delov staroangleshkih pesmi.46 Zato je zelo pomembno, da pri opazovanju pojava in omemb posesti v pesmih rokopisa Junius XI vzamemo v ozir tudi njihovo alegorichno branje; dodatke, ki so jih k svetopisemskim opisom prispevali staroangleshki pesniki, bom torej obravnaval v kontekstu staroangleshke (sicer svojstvene) krshchanske kulture in ne, kot so radi pocheli v devetnajstem stoletju, kot del nekakshne skrivne poganske literarne produkcije.47 Poleg tega pa alegorichni simbolizem posesti v kontekstu druzhbenih izmenjav lahko osvetli dele druzhbenih struktur, ki so bile v percepciji ljudi takratnega chasa nelochljivo povezane z religioznimi kategorijami. Mnoge alegorichne interpretacije delov pesmi rokopisa Junius XI lahko dodatno osvetlijo vlogo posesti v druzhbenih izmenjavah, vendar pa svetopisemska tematika besedil in njihov didaktichni namen zahtevata, da k vsem druzhbenim implikacijam teh alegorij pristopamo previdno in jih obravnavamo kot opise idealov, ne pa kot odseve realnosti.

Razne vrste premichnih posesti v pesmih rokopisa Junius XI lahko nastopajo kot alegorichne upodobitve dragocenosti. Tako je Noetova barka v pesmi Exodus navedena z besedami »najvechja skrinja zakladov«. Vickrey je utemeljeval, da je zaklad, ki ga implicite navaja ta besedna zveza, alegorija za ljudi na krovu kot najvishji zaklad, ki ga barka varuje.48 Ferhatovich je na podlagi Vickreyevih sklepov zgradil del lastne teze, da so burhweardas [mestni zashchitniki], ki se v pesmi Exodus pojavijo kot zashchitniki materialne kulture, predstavniki materialne kulture Egipchanov.49 Cheprav Ferhatovicheva utemeljevanja niso neposredno povezana s temo pravic in dolzhnosti, s premichnimi posestmi ali celo posedovanjem ljudi, bo proces njegove razprave izredno koristen pri razpravi o kulturni identiteti ljudi.

Tudi moje poglavje o zemljishki posesti bo hkrati obravnavalo njene praktichne implikacije in njene pomembne alegorichne aspekte, vkljuchno z obetavnostjo, rodnostjo in z drugim simbolizmom. Leta 1970 je Keenan v zeleni barvi, ki se pojavlja v pesmi Exodus, prepoznal simbolichno obljubo Raja.50 Njegovo razpravo bom povezal s premisleki Ananye Kabir na temo narave prehodnega Raja kot alegorichne zemljishke posesti.51 Njen inovativen in svezh pristop sicer ni neposredno obravnaval zemljishke posesti, temvech se je posvechal izkljuchno naravi Raja v anglosashki krshchanski zavesti. Kabirjina analiza je, poleg drugih staroangleshkih virov, vkljuchevala tudi pesmi rokopisa Junius XI. Vendar pa se Kabir ni ukvarjala z druzhbenimi pojmovanji, ampak izkljuchno s teoloshkimi imperativi v celotnem korpusu staroangleshke literature. Moje chetrto poglavje bo izhjalo iz njene izchrpne analize alegorichnih prikazov domovine. Te bo apliciralo na primerih krshchanskih kraljestev Zemlje, Nebes in Raja in jih obravnavalo v relaciji do pravic in dolzhnosti, vezanih tako na posedovanja domovine kot na osebno pravico do poseljevanja in uporabe zemlje.

 

 

Metoda

 

Obravnava kategorij socialnega zgodovinopisja v popolnoma literarnih virih vsekakor potegne za seboj mnoge praktichne tezhave. Na te je treba biti she posebej pozoren pri pesmih t. i. »herojskega zhanra«. Kot izpostavi Elizabeth Tyler, smo danashnji bralci v svojem razumevanju omejeni s specifikami staroangleshkih pesnishkih oblik in z dolgotrajnostjo anglosashke pesnishke tradicije kot druzhbenozgodovinskega fenomena; Tyler ugotavlja tudi, da stroka pogosto zanemarja ravno pomen zamrznitve jezikovnih in literarnih posebnosti, ki izhja iz stila in konvencij staroangleshke poezije.52 Staroangleshka poezija namrech ohranja podobne fraze, metaforiko in druge konvencije skozi stoletja praktichno nespremenjene. V sploshnem velja, da je bila najzgodnejsha staroangleshka poezija ohranjena in predajana ustno, vendar pa ostaja odprto vprashanje, ali je v ustnem izrochilu zhivela dalje tudi v chasu pisne distribucije.53

Kot je povzel Scragg, je iz korpusa staroangleshke poezije razvidno, da so staroangleshke pesmi tudi v pisni obliki ohranile tehnike in retorichna orodja, ki so se razvila v okviru ustnih tradicij, in zato odslikavajo potrebe te tradicije.54 V svoji razlagi primata zvochne narave staroangleshke poezije Pasternack celo skusha preoblikovati celotno terminologijo staroangleshke pisane poezije; da bi bolj verno upodobila pomembnost ustne narave pisanih verzov, celo nadomesti uveljavljene izraze, na primer glagol ‘pisati’ nadomesti z ‘vnesti’, izraz ‘pesem’ z izrazom ‘sekvenca verzov’, da bi tako poudarila njeno kumulativno in razvijajocho se naravo.55 Chetudi so lahko takshne terminoloshke inovacije koristne pri razlagi samih oblik in zhivo opozarjajo na relevantna razlikovanja, za moje namene ni prave potrebe po tem, da bi jih uporabljal, oziroma bi s tem celo vnashal zmedo.

Ne vemo natanchno, kdo so bili avtorji pesmi rokopisa Junius XI niti koliko ljudi je bilo vkljuchenih v proces do trenutka, ko so bile pesmi v poznem desetem ali zgodnjem enajstem stoletju urejene v enoten rokopis. Pesmi so si sicer sorodne v tematiki, a se razlikujejo v stilu in poudarkih. Genesis A in Daniel sta linearni pripovedi, Exodus pa je posejan z digresijami, podobno, kot je na svoj nachin posejana tudi pesem Christ and Satan. Exodus kulminira v enem dogodku, v prechkanju Rdechega morja, medtem ko dramaturshka zgradba pesmi Genesis A nima dolochene tochke kulminacije. Celo datumi nastanka, kjer si jih strokovnjaki sploh drznejo postavljati, so dalech vsaksebi. Zato je tezhko, che ne nemogoche, ugotavljati njihov skupni avtorski namen. Vendar pa to, da so nalashch zbrane v enovit rokopis in da si sledijo po svetopisemski kronologiji (kar je za anglosashke rokopise redko), vsekakor kazhe na enovit urednishki namen. Tudi retrogradno je rokopis v takshni obliki nedvomno pustil pechat na obchinstvu enajstega stoletja. Neovrgljivo je, da so bile pesmi vkljuchene v enovit rokopis in neodvisno izpostavljene obchinstvu od c. leta 1000.

Ker o avtorstvu samih pesmi ne moremo trditi praktichno nichesar, je za nashe namene interpretacije najbolj primerna teorija sprejemanja. Ta jemlje v ozir obchinstvo, kot tisto, ki prispeva k sprejemanju pripovedi, bodisi je ta razumljena v teku procesa reakcije in celo interakcije med obchinstvom in besedilom.56 Na neki nachin staroangleshka poezija celo dvakrat zahteva uporabo teorije sprejemanja, saj so pesmi rezultat nalaganja skozi chas in je torej vsak dodatek k osnovni pripovedi prispeval nekdo, ki je bil najprej del obchinstva. Dalje, ker so pesmi rokopisa Junius XI spesnjene kot adaptacije svetopisemskih zgodb natanchno dolochenemu zhanru in kulturnemu okolju, so celo od samega zachetka njihovega nastajanja dokumentirana reakcija izobrazhenega obchinstva na Sveto pismo.

Pri tej interpretaciji je seveda treba vzeti v ozir staroangleshke pesnishke oblike. Ritem in aliteracije oziroma »retorichna sredstva« so pripomogla k lazhjemu pomnenju za namene ustnega podajanja.57

Staroangleshki pesniki so dostopali do obsezhnega kataloga vnaprej dolochenih metaforichnih podob, vtisnjenih v standardne fraze in epitete v okviru shirshega sistema pesnishkih formul, ki je omogochal tvorbo vedno novih fraz ob boku rastochega arzenala starih. Tak stil je zahteval varchnost z besedami, to pa je potegnilo za seboj pogosto rabo besednih skovank iz elementov, zlozhenih v nove sestavljene besede. Takshne sestavljenke si je mogoche razlagati na razlichne nachine, to pa omogocha vech hkratnih pomenskih nivojev, glede na to, kako razumemo korelacijo elementov (ali ti povechajo semantichni domet, podpirajo pomene posamichnih elementov ali pa jim nasprotujejo).58 Ta pesnishki stil je vseprisoten v korpusu staroangleshke poezije, presega geografske znachilnosti, zato ga je tezhko datirati, umeshchati in celo interpretirati v zgodovinskem kontekstu.

Pri obravnavi posebnosti, ki jih uvaja anglosashka literarna akulturacija zgodb Stare zaveze v herojski pesnishki stil, bo pomembno uposhtevati tudi korelacijo poganskih in krshchanskih vsebin. Tu moram omeniti tudi Robinsonovo odlichno obravnavo Beowulf and the Appositive Style, ki je vech kot le identifikacija znachilnosti pesnishkega stila.59 Zgodba pesmi Beowulf se odvija zunaj anglosashkega politichnega prostora v chasu pred kristjanizacijo. Robinson je osvetlil kompleksnost pesnishkega jezika ter izpostavil polisemijo, ki jo je pesnik izvajal tako, da je pogansko preteklost namerno ubesedil s krshchansko terminologijo in tako skushal anglosashkim kristjanom poganske prednike prikazati na kar najmanj odbijajoch nachin. Robinson je utemeljeval, da je tako pesnik skushal pripovedovati o slavni predkrshchanski preteklosti ter hkrati obdrzhati naklonjenost svojega obchinstva in ostajati kritichen do poganstva. Pesniku pripisuje, da je protagonistom nalashch pripisal sposobnost ravnati moralno pohvalno kljub temu, da niso imeli dostopa do krshchanske doktrine. Tudi pesmi rokopisa Junius XI vsebujejo elemente, na katere se je osredotochal Robinson pri obravnavi Beowulfa; zgodbe Stare zaveze v teh pesmih se prav tako odvijajo zunaj anglosashkega prostora v predkrshchanskih chasih. Avtorji pesmi na temo zgodb Stare zaveze v pesmih rokopisa Junius XI vseskozi sochustvujejo z Izraeliti in se z njimi celo istovetijo, pa cheprav so le-ti, che smo natanchni, enako poganski kot Geati v Beowulfu. Med mnogimi drugimi je istovetenje Anglosasov z Izraeliti komentiral tudi Richard Marsden in opozoril na podobnost v stalni grozhnji pokoritve; Marsden je svojo ugotovitev utemeljeval z Ælfricevo homilijo o Juditi, v kateri neposredno navedene vzporednice med vikinshkimi napadi na Anglosase in asirsko grozhnjo Izraelitom.60

Na svoje iskanje druzhbenih pojmovanj v originalnih pristopih pesmi rokopisa Junius XI se torej poleg zavesti o zgodovinskih in geografskih specifikah podajam tudi z zavestjo o kompleksnostih pesnishkega jezika, o tezhavnosti alegorichnih interpretacij, o znanju in spretnosti pesnikov ter o formulaichni naravi anglosashke poezije. Kot so se izrazili Paolo Borsa, Christian Høgel, Lars Boje Mortensen in Elizabeth Tyler: »Pisana besedila nekega obdobja in obmochja druzhabnih omrezhij srednjeveshke Evrope potrebujejo nadaljnjo promocijo kot tema, primerna tako za presojo literarnih teoretikov kot zgodovinopisja«.61

 

 

Opombe / Notes

 

1 Posest se od lastnine razlikuje v tem, da je lahko podeljena v uzhivanje le za dolocheno obdobje, recimo dosmrtno, ali pa za chas trajanja sluzhbe ali zvestobe. / Possession is different from property insofar as possessions are bestowed for use for a set period of time, even a lifetime, or a number of generations.

2 Rosenwein, 'Worrying About Emotions in History', str. 825

3 Tyler, Old English Poetics.

4 Ibid., str. 7.

5 Ibid., str. 25-37, kolokacije na str. 38-101.

6 Tyler, ‘‘When Wings Incarnadine with Gold Are Spread’’.

7 Ibid., str. 86-90.

8 Ibid., str. 90-99.

9 Reuter, ‘You can’t Take it With You’, str. 11-12.

10 Ibid., str. 14.

11 Godden, 'Money, Power and Morality in Late Anglo-Saxon England'.

12 Ibid., str. 41/54.

Slovenci poznamo podoben primer pomenskega enachenja bogastva in politichne mochi iz 10. stoletja, in sicer v Brizhinskih spomenikih se fraza v Ochenashu she glasi “pridi bogastvu tvoje”, danes je bogastvo zamenjala beseda kraljestvo (kasnejshi izraz kralj izhaja iz imena Karl). / In Slovenian literary history the 10th century Paternoster in Slovenian (i.e. Freising Monuments) uses the term “bogastvu” (riches) to denote kingdom. Later the word is replaced by the term “kraljestvo” from the root “kralj” for king, believed to be derived from Karl, the Slovenian variant of Charles (the Great).

13 Godden, 'Money, Power’, str. 59.

14 Rosenwein in Little, 'Social Meaning in the Monastic and Mendicant Spiritualities', str. 19.

15 Izraz je skoval Chenu v L'éveil de la conscience dans la civilisation médiévale.

16 Abels, 'Heriot’.

17 Stafford, 'King and Kin, Lord and Community'; Brooks, 'Arms, Status and Warfare in Late Anglo-Saxon England'; Abels, Lordship and Military Obligation in Anglo-Saxon England.

18 Abels, Lordship and Military Obligation in Anglo-Saxon England, str. 117-19; Stenton, Sir, Anglo-Saxon England.

19 Chadwick, Studies on Anglo-Saxon institutions, str. 158-62; Maitland, Domesday Book and Beyond, str. 156-61; Vinogradoff, English Society in the Eleventh Century, str. 22-38, 74-89.

20 Lucas, 'Loyalty and Obedience in the Old English Genesis'.

21 Brockman, ''Heroic' and 'Christian' in Genesis A'.

22 Cherniss, 'Heroic Ideals and the Moral Climate of Genesis B'; chas kralja Alfreda je predlagal Timmer, The Later Genesis, p. 43. Doane prevod datira enako v Doane, The Saxon Genesis, str. 54.

23 Pri tem bom uporabil tudi druge chlanke na temo druzhbene hierarhije v Genesis B / I will also make use of the following articles: Cherewatuk, 'Standing, Turning, Twisting, Falling'; Evans, 'Genesis B and its Background'; Lucas, 'Loyalty and Obedience in the Old English Genesis and the Interpolation of Genesis B into Genesis A'.

24 Berman, Law and Revolution, str. 312; Reynolds, 'Bookland, Folkland and Fiefs', str. 212.

25 Smith, Land and Book.

26 Ibid., str. 173-4, 199-200.

27 Ibid. str. 199-200.

28 Vinogradoff, ‘Folkland’, str. 11.          

29 Kennedy, 'Disputes About Bocland’, p. 176; Allen, Inquiry into the Rise and Growth of the Royal Prerrogative; Stalishche, da folcland oznachuje javno posedovano zemljo, zastopa tudi John, Land Tenure in Early England; John, Orbis Britanniae / the position that folcland refers to publically owned land is also represented by John, Land Tenure in Early England; John, Orbis Britanniae.

30 Maitland, Domesday Book and Beyond, str. 244.

31 Turner, ‘Bookland and Folkland’.

32 Wormald, 'On Þa Wæpnedhealfe', str. 267. Tudi/Also: Baxter and Blair, 'Land Tenure and Royal Patronage in the Early English Kingdom’, str. 18-23.

33 Reynolds, 'Bookland, Folkland and Fiefs'; Healey, Venezky, Dictionary of Old English Project, A Microfiche Concordance to Old English.

34 Hudson, The Oxford History of the Laws of England II, str 103-6.

35 Smith, Land and Book, str 18-20.

36 Remley, Old English Biblical Verse, str. 229.

37 Pelteret, 'Slavery in Anglo-Saxon England'; Pelteret, Slavery in Early Mediaeval England.

38 Ibid.

39 Wyatt, Slaves and Warriors in medieval Britain and Ireland, str. 26-35.

40 Ibid. Str. 182-87.

41 Rosenwein, Negotiating Space.

42 Wormald, Legal Culture in the Early Medieval West; P. Wormald, The Making of English Law.

43 Hudson, The Oxford History of the Laws of England II.

44 Ibid, str. 56.

45 Irving, ‘Exodus Retraced’, str. 209; komentira: Irving, The Old English Exodus.

46 Lapidge, ‘Versifying the Bible in the Middle Ages’, str. 11-40; M. Lapidge, Anglo-Latin Literature 900-1066; M. Lapidge, ‘Surviving Booklists from Anglo-Saxon England’, str. 33-89; M. Lapidge, The Anglo-Saxon Library; R. Marsden, The text of the Old Testament in Anglo Saxon England; J.D.A. Ogilvy, Books Known to the English 597-1066; B.F. Huppé, Doctrine and Poetry; R.I. Page, ‘The Study of Latin Texts in Late Anglo-Saxon England’; J. Morrish, 'King Alfred's Letter as a Source on Learning in England', str. 87-107.; S. Keynes, ‘King Athelstan’s Books’, str. 143-201.; K. Powell and D. Scragg (eds.), Apocryphal Texts and Traditions in Anglo-Saxon England; J. Gardner, The Construction of Christian Poetry in Old English; T. Hall, ‘Biblical and Patristic Learning’, str. 327-344; in mnogi drugi.

47 Ta proces sta izchrpno obdelana v Chadwick, The Heroic Age; in Stanley, The Search for Anglo-Saxon Paganism.

48 Vickrey, 'Exodus and the Treasure of Pharaoh'.

49 Ferhatovich, 'Burh and Beam, Burning Bright'.

50 Keenan, 'Exodus 513; The Green Streets of Paradise'

51 Ananya Kabir, Paradise, Death, and Doomsday in Anglo-Saxon Literature.

52 Tyler, Old English Poetics, str. 3.

53 Ustno izrochilo sta npr. zagovarjala Magoun Jr., 'The Oral Formulaic Character of Anglo-Saxon Narrative Poetry'; Scragg, 'The Nature of Old English Verse'.

54 Scragg, ‘The Nature of Old English Verse’, str. 55-6.

55 Pasternack, The Textuality of Old English Poetry, str. 2, 22.

56 Teorijo Rezeptionsästhetik, ki se je odtlej she razvijala, je leta 1970 prvi razvil nemshki literarni zgodovinar Hans Robert Jauss, Rezeptionsästhetik: Hans Robert Jauß und Wolfgang Iser tudi v angleshki izdaji: Jauss, Toward an Aesthetic of Reception./ The reception theory was first developed in 1970 by Hans Robert Jauss, Rezeptionsästhetik: Hans Robert Jauß und Wolfgang Iser. English edition: Jauss, Toward an Aesthetic of Reception.

57 Scragg, 'The Nature of Old English Verse'.

58 Ibid., str. 165-6; Robinson, Beowulf and the Appositive Style, str. 14.

59 Robinson, Beowulf and the Appositive Style.

60 Marsden, 'The Death of the Messenger’, p. 150.                                

61Borsa, Høgel, Mortensen, and Tyler, 'What is Medieval European Literature', p. 9.

 

 

Bibliography

Abels, Richard P. (1988), Lordship and Military Obligation in Anglo-Saxon England (London: British Museum Publications).

--- (1999), 'Heriot', in Michael Lapidge et. al. (ed.), The Blackwell Encyclopedia of Anglo-Saxon England (Oxford: Blackwell), 235-6.

Allen, John (1830), Inquiry into the Rise and Growth of the Royal Prerrogative (London).

Baxter, Stephen and Blair, John (2006), 'Land Tenure and Royal Patronage in the Early English Kingdom: A Model and a Case Study', Anglo-Norman Studies XXVIII, 19-46.

Berman, H. J. (1983), Law and Revolution (Cambridge Mass.: Harvard University Press).

Borsa, Paolo, et al. (2015), 'What is Medieval European Literature', Interfaces, 1, 7-24.

Brockman, Bennett A. (1974), ''Heroic' and 'Christian' in Genesis A: the Evidence of the Cain and Abel Episode', Modern Language Quarterly, 35, 115-28.

Brooks, Nicholas P. (1978), 'Arms, Status and Warfare in Late Anglo-Saxon England', in D. Hall (ed.), Ethelred the Unready: Papers from the Millenary Conference (Oxford: BAR), 81-103.

Chadwick, H. Munro (1905), Studies on Anglo-Saxon Institutions (Cambridge: Cambridge University Press).

--- (1926), The Heroic Age (Cambridge Archaeological and Ethnological Series.; Cambridge: Cambridge University Press).

Chenu, M. D. (1969), L'éveil de la conscience dans la civilisation médiévale (Montréal: Institut d'études médiévales).

Cherewatuk, K. (1986), 'Standing, Turning, Twisting, Falling: Posture and Moral Stance in 'Genesis B'', Neuphilologische Mitteilungen, 87 (4), 537-44.

Cherniss, M. D. (1969), 'Heroic Ideals and the Moral Climate of Genesis B', Modern Language Quarterly, 30 (4), 479-97.

Doane, Alger N. (1991), The Saxon Genesis: An Edition of the West Saxon Genesis B and the Old Saxon Vatican Genesis (Madison: University of Wisconsin Press).

Evans, J. M. (1963a), 'Genesis B and its Background', The Review of English Studies, 14 (53), 1-16.

Gardner, John (1975), The Construction of Christian Poetry in Old English (London and Amsterdam: Southern Illinois University Press).

Godden, M. R. (1990), 'Money, Power and Morality in Late Anglo-Saxon England', Anglo-Saxon England, 19 (1), 41-65.

Healey, Antonette DiPaolo; Venezky, Richard L. (1980), A Microfiche Concordance to Old English (Dictionary of Old English Project, Newark, Del.: University of Delaware).

Hall, T. (2008), 'Biblical and Patristic Learning', in Philip Pulsiano and Elaine Treharne (ed.), A Companion to Anglo-Saxon Literature (Malden MA and Oxford: Blackwell Publishing), 327-44.

Hudson, John (2012), The Oxford History of the Laws of England; Volume II, 871-1216, [electronic resource] (Oxford: Oxford University Press).

Huppé, Bernard F. (1959), Doctrine and Poetry: Augustine's influence on Old English poetry (Albany: State University of New York Press).

Irving, E. B. (1953), The Old English Exodus (Yale Studies in English New Haven: Yale University Press).

--- (1974), 'Exodus Retraced', in Jr. Robert B. Burlin and Edward B. Irving (ed.), Old English Studies in Honour of John C. Pope (Toronto: University of Toronto Press), 203-23.

Jauss, Hans Robert (1982), Toward an Aesthetic of Reception (Minneapolis: University of Minnesotta).

John, Eric (1960), Land Tenure in Early England (Leicester: Leicester University Press).

--- (1966), Orbis Britanniae (Leicester: Leicester University Press).

Kabir, Ananya Jahanara (2001), Paradise, Death, and Doomsday in Anglo- Saxon Literature (Cambridge Studies in Anglo-Saxon England; Cambridge, New York: Cambridge University Press).

Keenan, H. T. (1970), 'Exodus 513; The Green Streets of Paradise', Neuphilologische Mitteilungen, 71, 455-60.

Kennedy, A. G. (1985), 'Disputes About Bocland: the Forum for their Adjudication', Anglo-Saxon England, 14 (1), 175-95.

Keynes, Simon, “King Athelstan’s books”, in: Lapidge, Michael, and Helmut Gneuss (eds.), Learning and Literature in Anglo-Saxon England: studies presented to Peter Clemoes on the occasion of his sixty-fifth birthday, Cambridge: Cambridge University Press, 1985. 143–201.

Lapidge, Michael (1985), 'Surviving Booklists from Anglo-Saxon England', in Peter Clemoes, Michael Lapidge, and Helmut Gneuss (eds.), Learning and Literature in Anglo-Saxon England: Studies Presented to Peter Clemoes on the Occasion of his Sixty-fifth Birthday (Cambridge: Cambridge University Press), 33-89.

--- (1993), Anglo-Latin Literature, 900-1066 (London; Rio Grande, Ohio: Hambledon Press).

--- (2001), The Blackwell Encyclopaedia of Anglo-Saxon England (Oxford, Malden, Mass.: Blackwell Publishing).

--- (2006a), 'Versifying the Bible in the Middle Ages', in Jill Mann and Maura Nolan (eds.), The Text in the Community: Essays on Medieval Works, Manuscripts, Authors, and Readers (Notre Dame, Ind.: University of Notre Dame Press), 11-40.

--- (2006b), The Anglo-Saxon Library (Oxford, New York: Oxford University Press).

Lucas, Peter J. (1976), 'Old English Christian Poetry: the Cross in Exodus', in Gerald Bonner (ed.), Famulus Christi: Essays in Commemoration of the Thirteenth Centenary of the Birth of the Venerable Bede (London: S.P.C.K.), 193-209.

--- (1977), Exodus (Cambridge: Methuen & Co Ltd.).--- (1979), 'On the Incomplete Ending of Daniel and the Addition of Christ and Satan to MS Junius 11', Anglia, 97, 46-59.

--- (1992), 'Loyalty and Obedience in the Old English Genesis and the Interpolation of Genesis B into Genesis A', Neophilologus, 76 (1), 121- 35.

Magoun Jr., F.P. (1953), 'The Oral Formulaic Character of Anglo-Saxon Narrative Poetry', Speculum, XXVllI.

Maitland, Frederic William (1897), Domesday Book and Beyond; Three Essays in the Early History of England (Cambridge: University press).

Marsden, Richard (1995a), 'The Death of the Messenger: The ‘Spelboda’ in the Old English Exodus', Bulletin of the John Rylands University Library of Manchester, 77 (3), 141-64.

--- (1995b), The Text of the Old Testament in Anglo-Saxon England (Cambridge Studies in Anglo-Saxon England; Cambridge, New York: Cambridge University Press).

Morrish, J. (1986), 'King Alfred's Letter as a Source on Learning in England', in Paul E. Szarmach (ed.), Studies in Earlier Old English Prose: Sixteen Original Contributions (Albany: State University of New York Press), vi, 420 p., 87-107.

Ogilvy, J. D. A. (1967), Books Known to the English, 597-1066 (Cambridge, Mass.: Mediaeval Academy of America) xx, 300 p.

Page, R.I. and Lapidge, M. (1982), 'The Study of Latin Texts in Late Anglo- Saxon England [2]: the Evidence of English Glosses', in Nicholas Brooks (ed.), Latin and the Vernacular Languages in Early Medieval Britain (Studies in the Early History of Britain; Leicester: Leicester University Press), 99-165.

Pasternack, Carol Braun (1995), The Textuality of Old English Poetry (Cambridge Studies in Anglo-Saxon England, 13; Cambridge: Cambridge University Press).

Pelteret, David A. E. (1985), 'Slavery in Anglo-Saxon England', in J. Douglas Woods and D. A. E. Pelteret (ed.), The Anglo-Saxons: Synthesis and Achievement (Waterloo, Ont.: Wilfrid Laurier University Press), 117-33.

--- (1995), Slavery in Early Mediaeval England: From the Reign of Alfred Until the Twelfth Century (Studies in Anglo-Saxon History, 7; Woodbridge and Rochester: Boydell).

Powell, Kathryn and Scragg, D. G. (2003), Apocryphal Texts and Traditions in Anglo-Saxon England (Publications of the Manchester Centre for Anglo-Saxon Studies; Woodbridge: D. S. Brewer).

Remley, Paul G. (1996), Old English Biblical Verse: Studies in Genesis, Exodus and Daniel (Cambridge: Cambridge University Press).

Reuter, Timothy (2000), 'You Can't Take It with You: Testaments, Hoards and Moveable Wealth in Europe, 600-1100', in E. M. Tyler (ed.), Treasure in the Medieval West (York: York Medieval Press), 11-24.

Reynolds, Susan (1991), 'Bookland, Folkland and Fiefs', Anglo-Norman Studies, 14, 211-27.

Robinson, Fred C. (1985), Beowulf and the Appositive Style (Knoxville, TN: University of Tennessee Press).

Rosenwein, Barbara H. (2002), 'Worrying About Emotions in History', The American Historical Review, 107 (3), 821-45.

Rosenwein, Barbara H. and Little, Lester K. (1974), 'Social Meaning in the Monastic and Mendicant Spiritualities', Past & Present, (63), 4-32.

--- (1999), Negotiating Space: Power, Restraint, and Privileges of Immunity in Early Medieval Europe (Ithaca: Cornell University Press).

Scragg, Donald C. (1986), 'The Nature of Old English Verse', in Malcolm Godden and Michael Lapidge (eds.), The Cambridge Companion to Old English Literature (Cambridge: Cambridge University Press), 55- 70.

Smith, Scott Thompson (2013), Land and Book: Literature and Land Tenure in Anglo-Saxon England (University of Toronto Press).

Stafford, Pauline (2006), 'King and kin, Lord and Community', Gender, Family and the Legitimation of Power (Aldershot: Ashgate).

Stanley, Eric G. (1975), The Search for Anglo-Saxon Paganism (Cambridge and Totowa, NJ: D. S. Brewer; Rowman and Littlefield).

Stenton, F.M., Sir (1971), Anglo-Saxon England (3rd edn., Oxford History of England; Oxford: Oxford University Press).

Timmer, Benno J. (1948), The Later Genesis (Oxford: Scrivner Press).

Turner, G. I. (1933), 'Bookland and Folkland', in I. G. Edwards (ed.), Historical Essays in Honour of ]ames Tait (Manchester), 357-86.

Tyler, Elizabeth M. (2000), ''When Wings Incarnadine with Gold Are Spread': the Vita Ædwardi Regis and the Display of Treasure at the Court of Edward the Confessor', Treasure in the Medieval West, 83-107.

--- (2006), Old English Poetics: The Æsthetics of the Familiar in Anglo-Saxon England (York: York Medieval Press).

Vickrey, Charles V., (1972), 'Exodus and the Treasure of Pharaoh', Anglo-Saxon England, 1 (1), 159-65.

Vinogradoff, Paul (1893), 'Folkland', The English Historical Review, VIII (XXIX), 1-17.

--- (1908), English Society in the Eleventh Century; Essays in English Mediaeval History (Oxford: The Clarendon press).

Wormald, Patrick (1977), 'Lex scripta and verbum regis: Legislation and Germanic Kingship from Euric to Cnut', in P. H. Sawyer and I. N. Wood (eds.), Early Medieval Kingship (Leeds: York Medieval Press).

--- (1999a), The Making of English Law: King Alfred to the Twelfth Century (Oxford: Blackwell).

--- (1999b), Legal Culture in the Early Medieval West: Law as Text, Image and Experience (London Hambledon).

--- (2001), 'On Þa Wæpnedhealfe: Kingship and Royal Property from Æthelwulf to Edward the Elder', in N. J. and Hill Higham, D. H. (eds.), Edward the Elder (London and New York: Routledge), 264-79.

Wyatt, David (2009), Slaves and Warriors in Medieval Britain and Ireland, 800-1200 (The Northern World; Leiden: Brill).