Revija SRP 153/154

Ivo Antich

 

DETELOV ROMAN O STOLETNI VOJNI

(v srednjeevropsko-balkanskem kontekstu)

 

Prichujochi esejski zapis je dvodelen: prvi del je shirshi pregled zadevnega tematskega konteksta, izjemno pomembnega tako za podobo preteklosti kot za izkushnjo sedanjosti (2014: stoletnica zachetka prve svetovne vojne, »matere vseh vojn«; 2020: stoletnica koroshkega plebiscita in sto let gripe kot variante kuge) ter nich manj za prakso literature, drugi del pa je osredotochen predvsem na Detelov roman, ki je markantna transpozicija omenjene podobe in izkushnje v literarnem metatekstu.

 

1

 

Ne le med knjigami, izdanimi ob 80-letnici avstrijsko-slovenskega knjizhevnika Leva Detele (Maribor, 1939; od 1960 zhivi na Dunaju), temvech sploh v celotnem njegovem opusu zavzema posebno mesto izvirno v nemshchini napisani roman Die kahl geschlagene Welt (Mohorjeva, Celovec, 2019). Osnovna posebnost je bibliografsko dejstvo, da je to (vsaj doslej) Detelov edini pravi roman na nemshki strani njegovega dvojezichnega (slovensko-nemshkega) opusa. Naslov zbirke kratke proze Die Königsstatue: ein historischer Roman aus Gegenwart (Dunaj, 1977; avtorjeva priredba po slovenskem izvirniku, izdanem v Londonu 1970) je namrech le ludistichna avtoironija, navezana na nadrealistichno-groteskne poetichne zapise, ki pod svojo metaforiko preliminarno vsebujejo isto subtekstualno jedro kot roman Die kahl gW: analiza oblasti in vladanja kot ujetosti v risu vzponov in padcev, tragikomichni mehanizem parad, sprejemov, gostij, pohote, pohlepa, prevar, muchenj, zarot, spletk, uporov, atentatov, spopadov in vojn, sanjsko delirichni ples smrti kot vechni konec-zachetek iste »historichne sedanjosti« v bivanjskem blodnjaku (Blodnjak je naslov prve Detelove knjige, sedem zgodb, 1964). Tu bi shlo za podporo znanemu mnenju, da vsak pisatelj v vechini svojih del na razlichnih razvojnih stopnjah bolj ali manj razvidno variira dolocheno lastno fabulativno-sporochilno jedro.

 

V tej zvezi ni odvech omeniti, da je bil Detela pri jugoslovanski tajni policiji (Udba) registriran kot »nevaren emigrant« in zato pod njenim »daljinskim nadzorstvom«, to pa je nedvomno pomenilo tudi pozorno branje njegovih fantazijsko kritichnih (»magichni oz. fantastichni realizem« kot varianta ekspresionizma) refleksij avtokratsko-paternalistichnega oblastnishtva kot v sumljive pravljice zakrinkanih sovrazhnih nachrtov zoper Titovo kompartijsko Jugoslavijo. To je z danashnjega vidika lahko videti kot nekakshna presezhena smeshnost, toda vohunska praksa je zmeraj, tudi v minornih zadevah, le delovanje zares. Kako so se makabrichne vizije, znachilne zlasti za Detelovo zgodnejsho poezijo, prozo in dramatiko ter zmeraj podlozhene z ironijo, ki ni brez vitalizma, kmalu zatem uresnichile, pa je danes zhe sploshno znana zgodovina; vsekakor se je to »uresnichenje« zgodilo v realnosti prej, bolj presenetljivo in v shirshih dimenzijah, kot je avtor verjetno prichakoval.

 

Te dimenzije imajo danes, zlasti ob globalni pandemiji koronavirusa, ki je kitajskega izvora (kakor t. i. shpanska gripa 1918-1920), celo »kitajski dodatek«; razlichne kitajske asociacije se pojavljajo zhe na zachetku Detelovega opusa v zbirki kratke proze in pesmi Atentat (1966), ki vsebuje prozne cikluse Mashkarada (»napoved« antivirusnih mask 2020), Rumena nevarnost in Kitajski ukaz ter ciklus v verzih Chu Fu: kitajske pesmi. Chu Fu je sicer ime ene od oseb v klasichnem kitajskem romanu Povest z vodnega brega, ki ga je v nemshchino prevedel pravnik in sinolog Franz Kuhn pod naslovom Die Räuber vom Liang-Schan-Moor, Leipzig 1934; Borges je po Kuhnu povzel kitajski »paradoksalni seznam zhivali«, to Borgesovo fantastichno zoologijo pa omenja Detela v pesmi Osel (zbirka Grshke pesmi, 2009). Korespondenco med Atentatom in Die kahl gW nakazuje tudi isti moto v obeh: citat iz nemshkega romana Belphegor (1776, avtor Johann Carl Wezel), ki je klasichna satira svetovnega sistema tiranije, pohlepa, rivalstva, vojne vseh proti vsem v okuzhenem ozrachju na Zemlji (Vojna vseh proti vsem – eno od poglavij v Die kahl gW).

 

Uvodoma se tukaj, zadevnemu romanu ustrezno, zastavlja temeljno literarnoteoretichno vprashanje, ki ima sicer sploshno veljavo: v kakshen kontekst je vpisan dolochen tekst (neogibna geohistorichna determinanta, brezpredmetnost abstrakcij suprematizma). Najprej gre za kontekst z vidika literature, nato z vidika zgodovine (prostorchasa, biotoposa – Binswanger: »Daseinanalyse«).

 

Literaturni kontekst romana Die kahl gW je danes ochitno aktualna avstrijska in deloma tudi shirsha srednjeevropska literatura. V zvezi z Detelovim visokim jubilejem v letu 2019 namrech ni mogoche spregledati nekaterih simptomalnih vzporednic na ozadju Srednje Evrope. Zlasti to velja za nenavadno, morda po svoje celo kljubovalno izbiro Nobelove nagrade za knjizhevnost v istem letu, saj sta bila hkrati nagrajena dva izrazito srednjeevropska avtorja, tako rekoch soseda, vsaj v jezikovnem pogledu: poljska pisateljica Olga Tokarczuk (za 2018) in avstrijsko-nemshki pisatelj Peter Handke (za 2019); ta nagrada je od zachetka med slovanskimi literaturami najvechkrat pripadla poljski, avstrijski pa prvich razmeroma pozno (Canetti, 1981). Za oba nagrajenca je tudi znachilno, da literarno (leposlovno, poetichno – ona bolj mitoloshko-parabolichno, on bolj memoarsko-esejistichno) reflektirata zlasti srednjeevropsko zgodovino ali (pol)preteklost kot posebno individualno-kolektivno izkushnjo, pri tem pa zaradi (levicharske) nekonvencionalnosti svojih pogledov iritirata dele javnosti, ona predvsem na Poljskem. Nobelovska utemeljitev za Tokarczukovo omenja njeno »pripovedno imaginacijo /…/ ki je preseganje meja kot nachin zhivljenja«, Handke pa je tako po poreklu kot tudi po bivanju in ustvarjanju »presezhek« meja Avstrije. Tokarczukova je tudi prejela skupno nemshko-poljsko nagrado Brückepreis (2015), ki jo podeljuje dvostransko mejno mesto Zgorzelec/Görlitz za dela, ki gradijo mostove med narodi na zgodovinsko konfliktni nemshko-poljsko-cheshki tromeji (multikulturna Shlezija z Luzhico in Sudeti; pisateljica zhivi v sudetski vasi Krajanów, nem. Krainsdorf, chesh. Krajanov).

 

Poglavitne znachilnosti obeh aktualnih srednjeevropskih nobelovcev po svoje pooseblja tudi Detela tako z bivanjem v dveh drzhavah kot z literarnim delovanjem, ki je zaradi pisanja v dveh jezikih (v enem od slovanskih kot Tokarczukova in v nemshchini kot Handke) she posebej znachilen most med srednjeevropskimi kulturami, pri tem pa je bil v domovini desetletja na realsocialistichni »chrni listi« disidentov. Z vidika fenomenologije prichujochega zapisa je potemtakem mogoche slikovito rechi, da je Detela svojevrsten slovensko-avstrijski most med sodobnima vrhovoma nemshke in poljske literature.

 

Srednja Evropa je sicer geopolitichni pojem, ki je izmuzljiv, kot da zanj velja Heisenbergovo nachelo nedolochenosti delcev; njena zametka sta po svoje zhe vzhodnofrankovska Avstrazija in »provincia Sclaborum« Karantanija, zlasti na zahodu in na (jugo)vzhodu so srednjeeevropske meje she danes »premichne«. Za Masaryka so bili Srednja Evropa mali narodi med dvema rtoma – norveshki Nordcapp in grshki Matapan (oboje med drugo svetovno vojno prizorishche pomorskih bitk, ob katerih so bili ti mali lokalni narodi le del shtafazhe), za Handkeja pa je le »meteoroloshki pojem«. Slednje je dokaj provokativen pogled, kakrshni so sploh znachilni za Handkeja, ki je aktualni vrh v reprezentanci novejshe avstrijske literature (te sicer nekateri ne obravnavajo kot avtonomne v okviru nemshke). Kritichna, neredko sarkastichno groteskna (avto)ironija do lokalnega, provincialnega okolja in biografska migrantsko-popotnishka eksteritorialnost sta skupna znachilnost te reprezentance vse od Musila, ki velja za utemeljitelja sodobne avstrijske literature, chetudi ni sam, saj je ob njem vrsta sochasnih znamenitih avstrijskih imen (Meyrink, Hofmannsthal, Kafka, Werfel, Rilke, S. Zweig, Brod, Broch, Trakl, Doderer, J. Roth), nobelovec Elias Canetti pa je vezni chlen med njimi in markantnimi avtorji, formiranimi po drugi svetovni vojni (Artmann, Dor, Bernhard, Innerhofer, Rosei, G. Roth, Winkler itd. – z nich manj pomembnimi avtoricami: Aichinger, Mayröcker, Bachmann, Frischmuth, nobelovka Jelinek).

 

Bolj ali manj za vse nashtete sta kot simbolichni gesli primerna naslova dveh del: roman Beg brez konca Josepha Rotha (1927) in Artmannova pesem v prozi Presegati obzorje. Biografski podatki se namrech simptomalno ujemajo v pisani raznovrstnosti porekla, rojstnih in smrtnih toposov ter vmesnih (e)migracij in potovanj ne le po shtevilnih drzhavah, temvech tudi prek kontinentov. Posebno izrazit in aktualen primer je Peter Handke; zanj je preseganje konvencij tako v pisanju kot v nachinu bivanja (mnoge preselitve in potovanja po svetu) esencialna bivanjsko-ustvarjalna naravnanost. Ob Handkeju je vprashanje Srednje Evrope neogibno povezano s fenomenom Jugoslavije, to pa pomeni razshiritev tega vprashanja na Balkan v skupni mitropobalkanski prostor. Na zachetku kariere je nastopil kot enfant terrible literature s prizvokom avantgardizma in »philorock« levice 1968 ter specifichnega osebnega polozhaja zaradi svojega avstrijsko-slovenskega izvora kot paradoksalne dvojne predsobe, na severni strani vezane na nemshki, na juzhni na jugoslovanski prostor. Kljub izjemnim zgodnjim uspehom mu avstrijsko okolje ochitno ni zadoshchalo, bilo je pravzaprav le nekak katapult za preseganje tako severnega kot juzhnega obzorja, saj se je naposled naselil v Parizu, podobno kot nekoch Heine, avtor satirichne pesnitve Nemchija, zimska pravljica in briljantnih potopisov.

 

Handkejeva proza je v veliki meri potopisno-esejistichna refleksija nekaterih provincialnih okolij, zmeraj radikalno eksistencialna in jezikovno virtuozna ter tudi kontroverzna, zlasti v »zimski pravljici« o prostoru razpadle Jugoslavije z barochnim naslovom Zimsko potovanje k rekam Donavi, Savi, Moravi in Drini ali Pravichnost za Srbijo (1996). To so reke (poleg Drave), ki kot krvni obtok povezujejo Srednjo Evropo od francosko-nemshke meje do Chrnega morja, she posebno pa podrochje exYU, kjer techejo ene od severa, druge od juga v smeri Beograda, pri katerem se zdruzhijo v vlashki (romunsko-bolgarski) preostanek. Zavzel se je za Srbijo, ki je bila v balkanskih vojnah pri koncu stoletja demonizirana v svetovnih medijih; to je bil nekak osebni rekviem za njegovo vizijo Jugoslavije, zraslo iz otroshkih spominov na sorodnike matere Slovenke, ki so ob koroshkem plebiscitu leta 1920 glasovali za prikljuchitev k preliminarni »Drzhavi Srbov, Hrvatov in Slovencev«, torej za svoj politichni ideal in zoper Avstrijo. V medijski praksi je bil etiketiran kot srbofil, chastilec Miloshevića, zagovornik genocida, jugonostalgik, zadnji Jugoslovan ali »zadnji jugoslovanski nobelovec« (v Srbiji Handkejevo srbo-jugoslovanstvo povezujejo z Andrićem). Nakazal je lastno distanco do takih in podobnih zhurnalistichnih simplifikacij, a sploshna podoba markantne pisateljske osebnosti, profilirane skoz nenehne kontradikcije, neizogibno ostaja.

 

Zdi se, kot da Handke nekako mimo realnosti ne priznava izginotja vechnarodne Jugoslavije, chutech dolocheno patriotsko odgovornost do tega fenomena (izjava »sem napol Jugoslovan«), ki je danes praktichno le she zgodovinski pojem in zemljepisna »metafora«. Slovenija mu je bila zgolj blizhnji etnichni vezni chlen (ob preskoku Hrvashke in BiH) do Srbije kot kljuchnega stebra jugoslovanske drzhave; po njenem razpadu ni odobraval odcepitve Slovenije in Hrvashke, ostalih »ocepkov« niti ni omenjal, saj so vse to, z izjemo Srbije, zanj ochitno le drzhavotvorno invalidni etnorelikti. Iz nekaterih novejshih izjav je sicer zaznati, da se po soochenjih z dolochenimi skrajno krutimi dejstvi (Srebrenica, Goli otok) v Handkejev desetletja nedotakljivi jugoparavan naseljujejo razpoke. V njegovi ostro individualizirani, globinsko vrtajochi refleksiji bo verjetno tudi to naposled del ekskluzivne, paradoksalne sumarne enotnosti nasprotij v smislu: umetnost je esencialna ekspresija problemov, ne njihovo ad hoc parcialno reshevanje kakor politika. V navideznem nasprotju s tem je izjava Olge Tokarczuk: »Pisatelji smo vedno in povsod politichni«. Pisateljska politichnost je seveda specifichna, ne nujno v tako bizarno angazhirani obliki kot pri Handkeju. To dokazuje tudi Detela tako s svojo biografijo kot s pisanjem: iz domovine je emigriral iz moralnopolitichnih razlogov, a njegovo delovanje je bilo zmeraj le dosledno literarno-humanistichno brez dnevnopolitichnih ekscesov, ki imajo nasploh bolj medijsko reklamni kot res odlochilni praktichni uchinek. Za radikalni srbski nacionalizem je Handke namrech sicer dobrodoshel »sosed«, v bistvu pa le nekoliko eksotichen, zapozneli ocepek presezhenega jugoslovanstva, ki je bilo podtaknjeno votlo jajce nemochnega hrvashko-slovenskega priveska k Srbiji-Piemontu v okolishchinah dveh »vrochih« svetovnih vojn in tretje hladne.

 

V avstrijsko kulturno tipologijo, nakazano z zgoraj navedenimi paralelami in determinantami, se Lev Detela vkljuchuje nadvse ustrezno in uspeshno kot ustvarjalec in kot prebivalec na vseh kljuchnih tochkah: izvirni bivanjski prestop rojstnega etnohorizonta z emigracijo iz Slovenije (Jugoslavije), »handkejevsko« raznovrstna literarna dejavnost (poezija, proza, drama, esejistika, publicistika, memoaristika, prevodi), naposled celo podobno svetovno popotnishtvo z grekofilsko potezo (Grchija kot kvintesenca Balkana – Handkejevi prevodi iz grshchine, Detelova zbirka Grshke pesmi, 2009; tudi Handke ima »kitajski dotik« z romanom Kitajec bolechine, 1983). Blizhino s Handkejem kazhe tudi generacijska pripadnost, ki jo dolocha travmatichno dozhivetje druge svetovne vojne v zgodnjem otroshtvu, ta izkushnja pa je pozneje reflektirana v luchi njenih mnogopomenskih, univerzalnih, nadchasovnih razsezhnosti (npr. dve igri: Detelova satirichno-groteskna, v nemshchini napisana Tisochletna vojna, 1983; Handkejeva She vedno vihar, 2010).

 

Detelova tako rekoch naravna, »neproblematichna« vkljuchenost v avstrijski kontekst in med njegove literarne protagoniste pa seveda sloni na izjemni razlikovalni determinanti. Kakor nekateri drugi prishleki je vstopil, ni pa vech za trajno odshel kot nekateri od njih, ohranil je tudi svoj prvotni jezik in postal dvojezichni slovensko-nemshki pisatelj; to ga deloma priblizhuje tistim avstrijskim knjizhevnikom, ki so kot koroshki Slovenci dvojezichni ali pa pishejo v glavnem le slovensko (Florjan Lipush, Maja Haderlap itd.). Tudi ta Detelova »polovichna« ali dvojna pozicija je po svoje podobna Handkejevi: muchna, shizotimna dvoumnost »biti vmes« omogocha dolocheno satisfakcijo v privilegiju avtentichno dvostranskega in she shirshega obzorja.

 

Ugotavljanje nekaterih tipoloshkih sorodnosti med Detelo in Handkejem seveda ni namenjeno »vplivologiji«, marvech gre predvsem za reliefnost prikaza; razlike med njima so dovolj razvidne zhe na formalno-stilskem nivoju. Handkejeva pisava je v glavnem sintaktichno kompleksna, v tako rekoch barochni bujnosti vchasih zhe hermetichna, medtem ko je Detelov dvojezichni slovensko-nemshki izraz v vseh zvrsteh razmeroma preprost in dostopen ne glede na tematsko zahtevnost.

 

V interesu iste reliefnosti se ponuja kakshna vzporednica tudi med Tokarczukovo in Detelo, zlasti v dveh romanih: v njenem z naslovom Pravek in drugi chasi (1996) ter v njegovem Die kahl gW (2019). Njen roman je podoba osmih desetletij zhivljenja v fiktivni vasi sredi Poljske (za avtorico je Poljska sredishche Evrope) od leta 1914 do sodobnosti, v Detelovem romanu pa se prvo poglavje zachne z datumom atentata v Sarajevu 28. 6. 1914 in s sumarno pomenljivo sintagmo v prvi vrstici »Hundert Jahre nach Ereignissen, die alles veränderen«, nakar sledi preskok na odmeve tega dejanja osemdeset let pozneje s poudarkom na nezanesljivosti znanosti (zgodovine) – naslov drugega poglavja: Achtzig Jahre später: Die verunsicherte Wissenschaft 1988. Tokarczukova za svoje postmodernistichno romanopisje, ki je po nekaterih blizu t. i. ibero-amerishkemu magichnemu realizmu, uporablja oznako »konstelacijski roman«, sestavljen iz nelinearnih fabulativnih fragmentov po »metodi konjekture« (cf. nemshki renesanchni teolog-filozof Nikolaj Kuzanski: konjekturalizem, domnevnost in omejenost vsega znanja, docta ignorantia ali uchena nevednost, enotnost protislovij itd.). Po svoje podobno je komponiran tudi Detelov roman.

 

2

 

Detelova srednjeevropska vizura v romanu Die kahl gW je razshirjena z balkansko retrospektivo, ki zajema, recheno v poenostavljenem povzetku, geografski trikotnik Dunaj-Sarajevo-Trst (fronta na Sochi). Oprema knjige: kvaliteten papir, trda vezava, fotodizajn platnic s portreti treh, za omenjeni geografski trikotnik kljuchnih zgodovinskih likov – Franca Ferdinanda, Gavrila Principa in Franca Jozhefa I. na ozadju bojishcha, zravnanega kot poseka (der Kahlschlag), v gozdu Delville, zahodna fronta 1916. Trojica obrazov: balkanski mladenich, trpeche zazrt v epohalne posledice svojega dejanja, med habsburshkima aristokratoma, ki sta prestolonaslednik v ekscentrichno otrpli pozi in zagonetno »ochetovski« cesar. Trije akterji, nelochljivo zavozlani v unikatno determinirane okolishchine prostorchasa, ki so presegale njihove realne mochi posameznikov, cheprav so imeli v dolochenem trenutku pomembne, celo odlochilne vloge.

 

Vsi trije, vsak po svoje, so izvedli »harakiri«. Princip, po lastni izjavi ateist, je v samounichevalnem atentatu (s kompleksnim mednarodnim ozadjem) ubil Ferdinanda, ki je bil kot zgleden katolichan obsesiven lovski pobijalec zhivali in kljubovalec vsem opozorilom, Franc Jozhef, prav tako zgleden katolichan, pa nazadnje ni imel drugega izhoda, kot da je na pragu smrti v visoki starosti ugriznil v »antantino past«. Z apostolsko-cesarsko enunciacijo An Meine Völker! (28. 7. 1914) in z geslom »viribus unitis« je svojo groteskno multietnichno drzhavo, katere »bakenbart« uteleshenje je bil sedem desetletij, kot odgovor na atentat pognal v peklenski potres, ki je spremenil Evropo in svet; praktichno je podpisal smrtno obsodbo lastne drzhave in mnozhice svojih podanikov (zhe na zachetku vladanja krute represalije zoper ogrski upor 1848-1849; k vsem odmerkom demokratizacije so ga prisilili le porazi v vojnah). Med posledicami, ki odmevajo vse do danes, je druga svetovna vojna in naposled tudi v marsichem podoben razpad iz tega potresa rojene multietnichne Jugoslavije, ki jo je v socializmu vech desetletij uteleshal Tito (»poslednji Habsburzhan«, kot ga je oznachil angleshki zgodovinar A. J. P. Taylor; med razlichnimi »resnicami« o Titu je tudi, da je bil nezakonski sin Franca Jozhefa I.; oba sta bila tudi deloma »sakralizirana«). Vseh poglavitnih vidikov tega stoletnega procesa se bolj ali manj dotakne Detela v svojem romanu, med drugim tudi z omembo glavnih »pogrebcev Jugoslavije«: Miloshević, Tudjman, Izetbegović, Karadzhić, Mladić (str. 59). Tako njegov roman poleg avtorske literarne (poetichne) vizije vsebuje tudi zanesljivo dokumentarno informativnost.

 

V notranjosti romana na zachetku pritegne pozornost podroben pregled vsebine v treh dramatichno naslovljenih delih (Atentat, Vojna, Propad), razchlenjenih z naslovi poglavij ter z Epilogom na koncu. To nakazuje pretehtano zgradbo celote, oblikovane na nachin »filmske« montazhe sekvenc (kot »igrani dokumentarec«) ali skoraj leksikonsko zgoshchenih poglavij kot izmenichnih chasovnih preskokov nazaj-naprej v razponu od leta 1914 do sedanjosti, jedro dogajanja pa je v tistem delu Srednje Evrope, ki je bil stoletja avstronemshki, med 1867-1918 pa uradno dvodelni avstro-ogrski imperij. Za ta imperij, ki je bil prednja strazha nemshkoimperialnega interesa (»Drang nach Osten« – od srednjega veka do Hitlerja), je bil naposled usoden Balkan, tj. Bosna, Srbija, Slovani; slednji (Rusi, deloma Hrvati z Jelachićem) so najstniku Francu Jozhefu sicer na zachetku vladavine reshili drzhavo, ko so leta 1849 zatrli upor Madzharov, saj bi morala Avstrija po »naravni logiki« zhe takrat razpasti. Glede na iniciativo sarajevskega atentata se je dunajsko-berlinski imperializem spotaknil na Balkanu; podobno naj bi se zgodilo Hitlerju, ki mu je Jugoslavija povzrochila usoden chasovni zamik napada na slovansko Sovjetijo. Franc Jozhef je nachrtoval, po svoje logichno, s svojimi 53 milijoni proti tedaj trimilijonski Srbiji, le kratko kazensko ekspedicijo, ki naj bi zbrisala predrzno pritlikavko, nevredno, da bi se zaradi nje kdor koli pognal v vojno z mogochno A-O. Sledil je katastrofalen zaplet, s katerim se muchijo protagonisti Detelovega romana kot neposredni faktichni akterji (zvezdniki zgodovine in brezimnezhi na frontah) ali kot fikcijski zgodovinarji stoletje pozneje.

 

Tema razpada habsburshke monarhije na ozadju vojne je seveda zhe bila obdelana v literarnih delih pisateljev razlichne etnichne provenience, v glavnem tistih, ki so bili tako ali drugache osebno vpleteni v to epohalno kataklizmo. Nekaj primerov: v avstrijski literaturi Stefan Zweig, Joseph Roth in Bruno Brehm (rojen v Ljubljani), v cheshki Karel Nový (roman Sarajevski atentat, 1935, s simpatijo do atentatorja-patriota), v slovenski Cankar, Finzhgar, Stanko Majcen, Jush Kozak, Voranc, Selishkar, Miran Jarc, v srbski Andrić in Crnjanski, v hrvashki Avgust Cesarec, predvsem pa Miroslav Krlezha. Monumentalni Krlezhev opus je bistveno zaznamovan s prvo svetovno vojno in z njenimi prelomnimi rezultati, krona te barochno ekspresivne refleksije pa je roman »monstrum« Zastave (pet knjig, 1962-1976), ki figurativno zajema trikotnik Zagreb-Dunaj-Budimpeshta. Krlezha v tem romanu svoj avstro-ogrski srednjeevropski razgled podaljshuje v Srbijo; seganje na srbsko stran pa je znachilno tudi za mlajshega sodobnika Handkeja, chigar srednjeevropski trikotnik bi bil Dunaj-Pariz-Beograd (Pozharevac), medtem ko Detela v obravnavanem romanu s svojim jugohorizontom v glavnem ostaja na nekdanji avstro-ogrski strani Drine.

 

Cheprav je v podnaslovu oznachen le kot »roman«, je Die kahl gW tudi zgodovinski (historichni) roman, a ne na nachin tradicionalnega populistichnega shpektakla s celovito, obsezhno, dinamichno linearno fabulo in s shtevilnimi slikovitimi junaki sredi znanega sveta; prav tako pa ni niti (post)modernistichni jezikovni zapredek na sledi amorfne hermetichnosti t. i. novega romana ali antiromana, kjer je svet sinonim za neznano. Detela je v virtuozno preprostem, mestoma lapidarnem, zmeraj gladko berljivem jezikovnem izrazu, ki je tudi v bolj kompleksnih observacijah enako luciden brez retorichno-stilistichnih ekshibicij, izvirno kombiniral osnovne elemente tradicionalnega in modernega romanopisja: od prvega preglednost besedila in dostopnost oseb, od drugega nemoch teh oseb pred uganko sveta in zgodovine. Pred njim je bilo velikansko dokumentarno gradivo, ki bi tako rekoch samoumevno zahtevalo vsaj eno knjizhno »opeko« (kakshnih tisoch strani), Detela pa se je temu izognil z zanesljivim oblikovanjem zmerno obsezhnega, ekonomichnega, a v vsakem pogledu funkcionalnega literarnega dela.

 

Gre za prozno kompozicijo poglavij, ki so bolj ali manj kratke osvetlitve v stoletno dogajanje, izbrane glede na pomembnost, odlochilnost in slikovitost posameznih epizod. Cheprav razvrstitev teh prizorov v romanu ni chasovno linearna, je celota logichno zaokrozhena med prvim poglavjem, ki nakazhe sprozhilni sarajevski atentat 28. 6. 1914, in sklepnim epilogom, ki je melanholichni povzetek z vidika sedanjosti skoz ochi glavne osebe, zgodovinarke Helene. Vmesni pobliski skozi chas in prostor(e) ponekod segajo tudi prek osnovnega trikotnika: od dunajskega cesarskega dvora do skromne rojstne hishe Gavrila Principa v Obljaju, bosanski vasi na meji z Liko in Dalmacijo; od jeche na Cheshkem, kjer Principa, na smrt bolnega, zaman zaslishujejo, do pekla soshke fronte in »jetnishkega raja« na Madeiri, kjer leta 1922 umre »zadnji prvi« Avstrijec z dvojnim imenom: avstrijski cesar Karl I. – ogrski kralj Karl IV. (poglavje Smrt na Madeiri); prizorishche epiloga pa je Berlin, kjer Helena, po vmesni kratki epizodi na srednji sholi v spodnjeavstrijski provinci, postane sodelavka na inshtitutu za zgodovino, potem ko je bila kot »neprimerna« v kolegialni intrigi izgnana z dunajskega.

 

Helena je vodilna oseba v romanu, deloma kot avtorjeva »senca« ali povezovalni medij, skoz katerega so posredovani lirsko-kritichni komentarji zgodovinskih dogodkov, ki so predmet njenega shtudija in nato poklica, pri tem pa jo nenehno razdvaja obsesivna misel o neujemljivosti prave, objektivne resnice. V knjigi se namrech vechkrat pojavi sintagma »morda je bilo vse drugache«, ki je bila v rokopisu tudi prvotni naslov romana; nadomestni naslov je ustreznejshi, ker daje v oklepaj forsirano relativnost / iracionalnost (dolocheni dogodki so pach dejstva, tako ali drugache problematichne pa so njihove razlage). Helena je tudi ena od shtirih osrednjih fiktivnih oseb v sedanjosti, ki so zapletene v (kvazi)ljubezenski kvadrat; njihovo poimenovanje se zdi znachilno: Helena Kletzki, Karl Hensel, Pippa Süßholz, Anastasius Rosenbaum. (Sicer sta »zgovorni« tudi imeni dveh realnih nasprotnih akterjev: Gavrilo Princip je za Srbe simbolichni »znanilec nachela« preroda in osvoboditve, njegov preiskovalni sodnik pa je bil dr. Leo Pfeffer, »Lev Poper«, uradno Hrvat, katolik, judovskega porekla.) Helena: ime, ki povezuje grshki pojem svetlobe s poljsko-judovskim priimkom Kletzki. Karl: ime z germanskim pomenom »mozhak, vojak«; Hensel: priimek, ki asociira Grimmovo pravljico Hänsel und Gretel in nemshki glagol »hänseln« (za norca imeti). Pippa: deminutiv iz Philippa (gr. ljubiteljica konj); Süßholz: rastlina sladich – oboje seksualno asociativno. Anastasius: iz gr. znova pokonchen, prerojen; Rosenbaum: znachilen judovski priimek, rastlinski kot Pippin.

 

Omenjene shtiri osebe delujejo na dunajskem (univerzitetnem) inshtititutu za zgodovino; ta prostorsko-poklicna konotacija je primerna za refleksijo dejstev (pol)preteklosti, hkrati pa omogocha tudi romaneskni vpogled v »banalno« medchloveshko zakulisje ugledne znanstvene ustanove, ki se nacheloma ukvarja z objektivnim raziskovanjem zgodovine. Prvi zaplet je stik shtudentke (in nato asistentke) Helene s profesorjem dr. dr. Henslom; cheprav sta si »simptomalno« blizu tudi z obrnjenimi inicialkami HK – KH in postaneta celo pragmatichna ljubimca, je njuno razmerje napeto zaradi znachajskih in strokovnih nesoglasij. Ona je prefinjeno svojeglava, bolj literarno kot ozko znanstveno navdihnjena iskalka »prave resnice« o sarajevskem atentatu in prvi svetovni vojni, pri tem pa niha med razlichnimi zornimi koti in nasprotnimi chustvi; enkrat hvali Principa in njegove tovarishe kot velike patriote, drugich je polna razumevanja za starega cesarja in podobno. Hensel, ostareli uzhivashki vdovec, ima vse to za feminizirano nasprotovanje dejstvom; ko se plavolase Helene navelicha, si za nadomestilo izbere njeno tipoloshko nasprotje: bolj naturno seksepilno in drzno stremushko shtudentko Pippo z velikimi zhametnochrnimi ochmi. Kmalu zatem Hensel nenadoma umre – »sochasno« kot Franc Jozhef in zadnji cesar Karl (isto ime kot profesor), namrech v zaporednih poglavjih, seveda z realnim chasovnim razmikom. Po Henslovi smrti Pippa, ves chas ljubosumna in nevoshchljiva do Helene, osvoji njegovega naslednika dr. Rosenbauma, samskega knjizhnega molja, in z njim dosezhe odstranitev tekmice z inshtituta.

 

Ta »love story« med dvema profesorjema, ki sta temeljito spregledala relativnost znanstvenih podatkov in rezultatov (Hensel bolj melanholichno, Rosenbaum bolj cinichno), in dvema shtudentkama, ki si pri napredovanju pomagata tudi »telesno« (Helena bolj zadrzhano, Pippa bolj napadalno), je podana brez romantichnih tanchic, stvarno, tako rekoch naturalistichno, s tragikomichnimi potezami. Profesorji se nacheloma spodnashajo z medsebojno kritiko v imenu strokovnosti, njihove asistentke pri izrivanju tekmic segajo po bolj oprijemljivih sredstvih. Mashinerija eksploativnosti medchloveshkih odnosov deluje s polno paro tudi v vishjih, znanosti posvechenih krogih: »So ist das Leben eben.« (cit. str. 89).

 

Detelov roman namrech ne ponuja posebnih iluzij glede nobene od oseb, ki jih obravnava, pa tudi ne nasploh glede preteklih ali prihodnjih perspektiv Evrope in sveta. Deloma je sicer Helena she najblizhe pozitivnemu junaku tradicionalnega romana, ki se zaman bojuje za svoj ideal »chiste resnice«; opazna je njena afiniteta do Principa, ki je med faktichnimi liki romana deloma podobna izjema, kot je ona med fikcijskimi. Nekdanja Avstrija bi bila ideal »starih dobrih chasov« (pogl. Ach, du schönes, altes Österreich); nakazano je tudi vprashanje, kako se je lahko Avstro-Ogrska, ki je bila na prehodu 19-20. stoletje eno od sredishch svetovne kulture, ob radikalni preizkushnji sesula kot gnila hisha iz kart. Na podlagi povsem neidealnih bivanjskih izkushenj pa se vse te slutnje nekakshnih idealnih mozhnosti izgubljajo v prevladujochi relativizaciji s turobno-ironichnimi podtoni.

 

Na koncu zadnjega poglavja Abgeschrieben v Heleninih sanjah vsi »odpisani« (oznaka velja tudi zanjo, ki jo je odpisal dunajski inshtitut), skupaj s Francem Jozhefom, Ferdinandom in Principom, zapleshejo donavski valchek kot mrtvashki ples. Vse, kar je minilo, tudi che je bilo »do tal posekano«, ohranja prikrito in nedorecheno navzochnost; na poseben nachin she naprej obstaja kot nenehen (etichni) izziv potomcem, shirshim krogom bolj ali manj nezavedno, ostreje pa tistim, ki kljub vsakrshnim oviram vrtajo za resnico. Epilog je meditacija starejshe, utrujene in zdaj bolj modre Helene o minljivosti in vechnosti zhivljenja ter o zgodovini, ki ni le chrno-bela, temvech ima kompleksna, manipulirano raziskana ozadja, iz katerih se porajajo tudi vprashanja v smislu razlichnih pravljichno-poetichnih mozhnosti: kaj bi bilo, che bi se zgodilo drugache. Sklepni privid kipa Franca Jozhefa je nekakshna vzporednica z delirichno agonijo kralja na koncu Detelove zgodnje knjige kratke proze Kraljev kip (1970). Tematske vzporednice ponuja tudi njegova zbirka proze in pesmi Atentat (1966), kjer je naslovni akt obravnavan v nadrealistichno-ludistichni luchi zunaj faktichnih relacij; roman Die kahl gW je izpopolnitev te teme na novem, bolj realistichnem nivoju. Zanimiva vzporednica se kazhe tudi med poglavjem Der Adler sieht alles in Detelovo pesmijo Oporoka visokega pticha iz njegovega zgodnjega obdobja »fantastichnega realizma« (cf. Wiener Schule des Phantastischen Realismus, 1946); prvi verz: »Jaz, zadnji ptich iz roda Karazoki« (kara – znachilna predpona v balkanskih jezikih, turshko: chrn, zlosluten; zoka – turshko: techaj vrat, past, prevara, limanice); pesem je skrajno mrachna vizija prihodnosti, ki je zhe v marsichem danashnja ekoloshko-pandemichna realnost (cit. ibid. »Prihaja doba s slepimi ochmi.«).

 

Na ozadju teh vzporednic, recheno slikovito, se roman Die kahl gW kazhe kot »orlovski« panoramski kalejdoskop skozi dolochen prostorchas s pomochjo elementov zanimive fabule in profiliranih oseb v presechishchu faktov in fikcije: »oporoka visokega pticha« ali sintetichni, sumarichni povzetek katastrofalnega stoletja in Detelove lastne biografsko-pisateljske izkushnje med Srednjo Evropo in Balkanom, med Avstrijo in Jugoslavijo (Slovenijo). Detelov opus je dvojezichni »sedemglavec« (sredishchni simbolichno-metaforichni pojem opusa) glede na sedem vej njegovega izvirnega pisanja: poezija, novelistika, romanopisje, dramatika, esejistika, memoaristika, publicistika. Sploh se v opusu shtevilo sedem pojavlja vechkrat, zlasti v naslovih, in tako ponuja dolocheno simptomalnost. Nekaj primerov:

 

> Sedemglavec – pesnitev o sedemvejnem javorju-zmaju v Untersiebenbrunnu z omembo sedmine po njegovem pogrebu ter s kljuchno ugotovitvijo v opombah: »§ Nenadoma je tekst vech kot materija, iz katere je sestavljen. § Tekst postane META-TEKST«; vzrok zadevne spremembe je »presezhni faktor« teksta (cit. zbirka Zvezde, zanke, 2008); [avtor termina »metatext« je angl. lingvist Charles E. Bazell, 1909-1984 – op. I. A.];

> v isti zbirki verz »oblechen v sedem odrtih kozh« v pesmi Sporochilo tragichnega poeta;

> v prvi knjigi Blodnjak (1964) podnaslov Sedem pripovedi;

> pesem Dechek s sedmimi prsti (zbirka Sladkor in bich, 1969);

> cikel sedmih potopisno-zgodovinskih pesmi Los volcanes v zbirki Obljubljena dezhela (2017) glede na sedem glavnih Kanarskih otokov [simbol otoka Tenerife je t. i. »zmajevo drevo« – op. I. A.];

> Sedem smrti (odlomek iz Die kahl gW; Revija SRP 147-148 / 2019).

> sedem poglavitnih oseb v tem romanu: tri zgodovinske (Franc Jozhef, Ferdinand, Princip) na zachetku in shtiri fikcijske (Helena, Hensel, Pippa, Rosenbaum) na sedanjem koncu chasovne linije;

[dodaten kuriozum: ob shestih republikah federalne Jugoslavije so Albanci zahtevali zase sedmo; danes je na tem prostoru sedem drzhav-republik: Slovenija, Hrvashka, BiH, Srbija, Chrna gora, S. Makedonija – in »osma«, mednarodno nepriznana Republika Srbska v okviru BiH – op. I. A.].

 

Po vsem zgoraj zapisanem je nedvomen sklep: roman Die kahl geschlagene Welt je mojstrsko literarno delo izkushenega pisatelja v zhivljenjski in ustvarjalni zrelosti.

 

(junij 2020)