Revija SRP 153/154

Hinko Smrekar

 

SLOVENSKI UMETNIKI

 

Prva umetnishka razstava v Jakopichevem paviljonu: Slovenski umetniki

 

Chudne rechi se chasih gode pri nas. Narobe svet! Pripeti se n. pr., da slavno obchinstvo igra smeshne vloge, igralci se pa zabavajo; privatissima razkladamo javnosti na dolgo in shiroko, vazhne stvari, ki bi jih morali javnosti brezobzirno razkriti, pa so skrivnosti, ki o njih ne sodi glasno govoriti i. t. d. In zdaj se je zgodilo, da umetnik podpira mecene, »berach« deli milodare. Jakopich je prevzel dolzhnost javnega mecenstva in je slovenskim vpodabljajochim umetnostim, ki so se doslej potikale po cestah in zanje neugodnih prostorih ter se ponujale slavnemu obchinstvu po najnizhjih cenah, sezidal precej udobno zavetishche.

Ne upam si trditi, da je gnala Jakopicha k dejanju sama chista pozhrtvovalnost, silna ljubezen do ubogega slovenskega naroda, ki umira od hrepenenja po vishjih uzhitkih, in usmiljenje s slovensko umetnostjo in njenimi meceni. Ne morem prisechi, da so vsi slovenski umetniki tako nesrechno zaljubljeni v slovensko obchinstvo, da jim srchna sila ne da zhiveti brez najozhjega stika zh njim. Tajna hrepenenja umetnikov, dejstva so dokaz, da bi krivo prisegel. Mislim, da je ljubezen umetnikov do shirshega obchinstva vsaj tako poshteno zlagana, kot je ljubezen obchinstva napram slovenski umetnosti. Vechina umetnikov se je vrnila pach prisiljena, ker je na tujem zhela sicer lepo priznanje, ni pa nashla trdnega doma.

III. slovenska umetnishka razstava! Kakor prejshnje – verna slika nashih tesnih razmer! Iz njih porojeni malenkostni, sitni obziri so skalili jurorjem chisto umetnishko vest. Bog nas varuj zamer! Tako malo nas je, na tako tesnem prostoru zhivimo, da se bojimo, da utegne en intrigant unichiti vse lepe nachrte za napredek in chishchenje nashe kulture! Stara prijateljstva, obziri na okus obchinstva, na rentabiliteto paviljona, so zagreshili, da kazhe sicer chedna fiziognomija te razstave nakremzhene poteze. Da so nekateri poslali juryju v resno presojo stvari diletanske vrednosti, to je mogoche le v nashih tesnih razmerah. Spomnim se pri tem na slavno drushtvo »Zvezda« na Dunaju. Tam se shajajo ljudje, sumim, ne toliko iz potrebe, da ohranijo in krepe svojo narodno zavednost, ampak bolj gotovo le, ker njih veljavnost in dostojanstvo v tem ozkem okviru neprimerno visoko zraste. Med Ashanti uzhiva prostak iz civilizirane drzhave chast in ugled vojnega ministra!

Che izlochimo, kar je slabe robe, napravi razstava tako lep vtis, da bi je bil vesel tudi kak tuj, ne od sile prestrog kritik, che ne stavi zahtev najnovejshe mode. Bogato je oblozhena miza, a povabljencev je malo prisedlo. To tolazhljivo pohvalo moramo pa le izrechi nashemu obchinstvu, da ni dosti slabshe nego filistejstvo drugod. Priznati moramo, da je po eni strani she celo nekoliko boljshe. Pretezhni del obchinstva drugod se sploh ne zanima za resno, resnichno umetnost, precejshen del nashega obchinstva pa vsaj z veseljem zabavlja chez njo. Poznam dobro dunajsko in monakovsko obchinstvo in vem, kako malo resnichnih prijateljev in poznavalcev umetnosti shteje. In vendar ima na razpolago celo vrsto galerij, razstav, na vseh voglih in koncih se mu nudijo prilike, uriti si ochi in gojiti umetnishki chut. Velik del obiskovalcev galerij in razstav ne prihaja vsled notranje potrebe, vsled resnichnega, globokega zanimanja za umetnost, ampak iz vseh mogochih drugih vzrokov, najvech ker je druzhabna zahteva: to in ono morash videti, che hochesh veljati za izobrazhenega chloveka.

Pravega obchinstva, ki mu je uzhivanje umetnosti zhivljenska potreba, bo jako malo. Umetno se umetnishki chut ne da nikomur vcepiti. Kdo more vzrediti leteche pujse!? Najlepshe bi bilo razmerje umetnikov do obchinstva, che bi reflektirali le na resnichne uzhivalce. Kdor se pochuti bolje v hlevu, naj ostane tam! Chemu ga goniti v svetle sobane, da jih ponesnazhi! Kdor ima neozdravljivo mreno na ochesu, – kaj bi s takim! Zhalostno je, da praktichni, gmotni obziri zahtevajo, da treba priganjati z bichem v hram umetnosti nepoklicane; mari bi jih napodil iz njega s sveto jezo! Bojim se zhe chasov, ko pride zanimanje za umetnost tudi pri nas v modo. Obchinstvo se bo obogatilo z revshchino fraz, umetnost pa mu ostane vechno tuja. Toliko bo pridobljenega, da se obchinstvo odzove prijaznemu vabilu in pride v nadlezhen poset.

Da se pa obchinstvo v umotvore nashih impresionistov celó ne more vchutiti, ni chudno. Le skrajno izfinjeni umetnishki chut more privesti gledalca do popolnega uzhitka takih barvnih in svetlobnih problemov. Poleg tega: res je, da taki problemi luchi zahtevajo posebno tehniko in nedolochno izrazhanje oblik predmetov, a nashi impresionisti so razen Jame v nachinu nalaganja barv precej ekstremni. Che bi bilo res, da je komu barva edina snov slike, bi bilo najkonsekventnejshe, da razstavi paletam podobne aranzhmaje barv. Strokovnjaku nudi navsezadnje seveda tudi paleta sama chasih lep vzhitek barv, obchinstvo pa za to nima chuta.

Obchinstvo zahteva narodne umetnosti. Tezhka stvar! Na Nemshkem se prekljajo, kdo je pristen Nemec, chustveni Thoma ali trezni impresionist Liebermann. S chistim razumom takih vprashanj ni mogoche razreshiti, v prvi vrsti odlocha chut. Menim, da je prava narodna umetnost mogocha le tam, kjer je narodna individualnost ostro izrazhena in kjer vlada trdna tradicija stila. Nashe obchinstvo misli in tudi nekaj nashih umetnikov je prejshnje chase mislilo, da izrazhajo narodov znachaj zunanjosti n. pr. irhaste hlache, avbe, peche in drugi taki rekviziti. Kaj ne bi bil potem, lahko rechemo, kak Japonec nash prvi, pristno-slovenski narodni umetnik?

*

Dozdeva se mi, da lezhi najvech pristno slovenskega, gorenjskega duha v Groharjevih slikah. Nastopal je prejshnje chase rad v pisanem telovniku in irhastih hlachah. Odlozhil je narodno uniformo, ostal pa je gorenjski fant. Omejil se je skoro docela na pokrajinske slike. Nisem preprichan, da se je to zgodilo le vsled notranje sile in potrebe; najbrzh je precej prisiljen, drzhati se teh mej, ker mu figuralne kompozicije provzrochajo veliko truda. Tudi glede nekaterih drugih ne morem trditi, da se njih preprichanje vjema z dosezheno stopnjo znanja. Pomaknili so svoje cilje navzdol do tiste tochke, do katere sezhe njih znanje. Seveda so veliko zakrivile neugodne gmotne razmere. Kako naj se vozim z ladjo do daljnih, zlatih ciljev, che je nimam, che moram biti vesel, da se morem z vsemi svojimi mochmi vzdrzhati nad vodo?

Najljubshi izmed vseh mi je Jama. Ne rechem, da je najmochnejsha osebnost, da je prvak med razstavljalci. Ne morem ga soditi, tehtati in meriti, ker ga imam prevech rad. Che pa naj odlocha simpatija, je on zame prvi. Njegove pokrajinske slike so tako nebeshko umirjene in umerjene, da chutim: tako je obchutil, tako je hotel, tako mora biti. Kakshna sploshna harmonija! Nich vznemirjajochega, nezadovoljujochega, nich sluchajnega, vse skladno prechuteno in premishljeno do zadnje potezice. Nepremakljivo kot zakoni narave! (Glej »Hrasti« in »Vrbe«).

Jakopich pa je brezdvomno najsilnejsha osebnost. Prejshnje chase je mochno vplival na nekatere svoje tovarshe »Savane«, ki se zdaj polagoma emancipirajo od tega vpliva. Neka mistichna, demonska sila izzhareva iz njegovih barvnih in svetlobnih kompozicij. Jamovo solnce nas zdruzhi z vesoljem, Jakopichevo solnce pa nas preobvlada, moch bozhanstva nas sili k strmechemu obozhevanju. Iz Jamovih slik zveni fino ubrana lirichna pesem, ne preglasna, iz Jakopichevih slik pa doni mogochna himna, a chasih ne brez nesoglasja; glasovi so chasih malo negotovi.

Sternen je hladen, objektiven opazovalec. Dela s krepko, shiroko, smelo-elegantno potezo. Noblesa je v njegovih barvah. Che hoche, izmodelira oblike predmetov z veliko sigurnostjo. Dokaz so posebno primeri iz prejshnjih chasov. V radirankah obeta dosechi she lepe vspehe. Njegova soproga je precej odvisna od njega, ubira pot za njim, kar je po zakonih in pravicah narave v redu.

Vavpoticheve slike predstavljajo prijetne, dosti srechno izbrane motive v precej prikupljivih barvah. Salonski okraski! Vidi se, da polaga glavni povdarek na skrbno, tochno risanje. Njegove risbe so elegantne in natanchne.

Vse Tratnikove risbe so polne neke tajne, muchne groze, ki lezhe chloveku na dusho kot mora in mu skoro ne da dihati. Zhal, da se groza vchasih izrazha tudi v tehniki. Risbam ne manjka grobih pogreshkov. Navadno rishe oblike predmetov preostro; zato pogreshamo zrachne perspektive in zrachnih shtimung. Luch mu vechkrat ni enotna. Z ogljem modelira mnogo mehkejshe. Imenitna je glava starca.

Gasparijeva dusha je polna lepih, ljubkih, naivnih, v prvi vrsti erotichnih motivov; zhiva in bogata mu je fantazija. Prezgodaj pa je zachel shtilizirati. Neugodne gmotne razmere, she vech pa njegov preveseli temperament je kriv, da ne vtegne svojih mochi koncentrirati in svojih idej izraziti s pomochjo vestnih shtudij po naravi.

Sasha Shantel zasleduje dekorativne tendence, a je prevech maniriran, shablonski. Prevech pridno se je uchil na dunajskem obrtnem muzeju!

Njegova sestra Henrika se v svojih slikah ne zrcali napachno. Prav prikupljiva je! Sestra Avgusta pa gleda prevech na zunanjost stvari; manjka jim notranjega zhivljenja.

Kobilca je pristna zhenska, le malo prevech zgleshtana in polizana!

Gvaizovi motivi, kot bi bili prerisani iz nemshkih druzhinskih listov! Narava na njegovih slikah, kot da je pregrnjena z mrtvashkim prtom!

Marchich ishche neokusne, krichave efekte. Barve nimajo prave ubranosti.

Globochnik, che se poshteno razvije, bo iz svoje böcklinske fantazije podal prav chedne slike s Krasa. Odlikuje se po pristnem, naivnem humorju.

Zhmitku se oddalech pozna prisiljenost, krchevito iskanje posebnih efektov. Che bi bil ostal v tiru ruske shole, bi produciral poshtene, solidne stvari. Emancipirati se je hotel od ruskega vpliva, pa je zashel v kvarno odvisnost od svojih tovarishev impresionistov, ki jih izkusha brezmiselno kopirati v tehniki, pa ne more priti njih skrivnostim na dno. Profitiral je le povrshno potezo. Jako nestalen je, negotov. Zdaj spet skrbnejshe rishe. Kadar slika, si natakne rdeche naochnike.

*

Med kiparji prvachi Berneker. Vsaka njegova kompozicija je zavrshena celota. Detajli so podrejeni v prid celotnemu vtisu. Telesa so sigurno modelirana, brez anatomichnih pogreshkov. »Zhrtve« so klasichno delo!

Ajlez bi bil dober salonski plastik, a njegovim kipcem manjka zaokrozhenosti. Berneker poda vsoto, Ajlez pa le seshtevance. (Glej »Ligija in Urso«.)

Peruzzi je razstavil dober portret. S prav lepimi, samoniklimi stvarmi bi nas lahko obdaroval, pa nima pravega poguma. Boji se stopati s trdim, svojim korakom. Napravi prost korak, pa se prestrashi: ne spodobi se, stopati tako odlochno po svoje.

Repichev leseni kip je solidno delo, izvrsheno v zanimivi, voglati, ploskveni tehniki.

Zajca bi orientalci zmerjali: »Sin akademichne pushchobe! Oche dolgochasnosti!«

*

Prodanih je celih 16 del po skrajno ponizhnih cenah. Za 200 kron si nash »mecen« kupi celo galerijo.

 

(Nashi zapiski, 1909, sht. 9, str. 205–209)

 

 

 

_________________

Smrekarjeva recenzija prve razstave (t. j. III. slovenska umetnishka razstava) v razstavnem paviljonu, ki ga je leta 1909 na zachetku Lattermannovega drevoreda v Parku Tivoli v Ljubljani dal postaviti slikar Rihard Jakopich (Jakopichev paviljon), vsebuje vrsto preciznih opredelitev posameznih likovnikov in likovne javnosti, ki so ohranile veljavnost do danashnjega chasa. Smrekar, ki na razstavi ni sodeloval, se je v svoji oceni dotaknil tudi odnosa do impresionizma in »slovenskosti« v likovni umetnosti. To vprashanje je na zachetku 20. stoletja postalo eno od osrednjih izhodishch za vrednotenje posameznih umetnikov. (Op. Damir Globochnik)