Revija SRP 153/154

Hinko Smrekar

 

SATIRICHNI IN POLEMICHNI SPISI

 

Ad acta Hinko Smrekar ca. »Slov. Narod.«

 

(Ker je urednishtvo »Slov. Naroda« izjavilo, da ne sprejme mojega odgovora na notico v »Slov. Narodu« sht. 226 z naslovom »Jesenska umetnishka razstava« priobchujemo svoj odgovor tu.)

 

Vse odpuste ljudje svojemu blizhnjiku, le svojih zmot in svojih napak ne.

Nekoch sem portretiral gospoda Zavijavca; vestno, natanchno potezo na potezo, vsako bradavico, vsak madezh na obleki natanko na svojem mestu. Bacnil me je na cesto, rjul, da sem mazach in me tozhil zaradi razzhaljenja chasti.

Po tej izkushnji izmodren, sem drug pot pametno ukrenil in napravil izvrstno kupchijo. Portretiral sem gospo Mozol, ki ji je pes poginil vsled zhalosti, ker jo je moral gledati iz oblichja v oblichje. Ni mogla prehvaliti velike slichnosti in z zlatom mi je odtehtala sliko. (NB! Kopiral sem neko slabo sliko, portret znane lepotice!)

Ni dolgo trajalo, pa sem pozabil svoje izkushnje in padel nazaj v pregreshno, nespametno vestnost. Joj meni! Spet se mashchuje nad menoj objektivnost portretista, vestnost kronista.

Na sedanji slovenski umetnishki razstavi sem na prigovarjanje chch. gg. tovarishev pokazal nekaj svojih raznovrstnih del. Bridko se kesam! (Obchutim »za nekrivdo kes«, kazen za grehe drugih!)

Prva kazen je ta, da sem postal dopadljiv »Slovencu«, v katerem imenuje A. G. moj oddelek na razstavi »nagajivo kamrico«. Da sem nagajiv – zakaj nagajiv? Drzhim se strogo objektivnih dejstev in jih v svojem slogu biljezhim – ad memoriam, sine ira et studio, z uradno vestnostjo in resnostjo, z zanimanjem kronista. Lastna oseba mi velja v tem oziru toliko kot druge: naj bo Peter ali Pavel, Hinz ali Kunz, kralj ali papezh, Hotentot ali Kamchadal, vsi so jednako »ovekovechenja« vredni. To velja, kar se vsebine tiche. Forma pa ni kanelijska, slog je umetnishki.

O moji objektivnosti bi bil tudi pritozhnik in obtozhnik v »Slov. Narodu« preprichan, ako bi si bil stvari, o katerih sodi, natanko ogledal – inkriminirane pa razlagal tako, kot sem jih jaz zamislil. Ne da se morda iz strahu »zagovarjam«, le da »pribijem« resnico, podam ta kratek komentar h karikaturi dr. Iv. Tavcharja. Risba datira iz onih chasov, ko so padale napredne trdnjave v klerikalne roke. Dr. Tavchar popravlja svoj znani shkorenj na kveder, kos v gajbici pa spremlja njegovo delo s pesmico »O mein lieber Augustin ...« Tisti shkorenj je le simbol dr. Tavcharjeve mozhate preodkrite politike.

Tudi v portretu g. dezh. nadzornika je pribita zgodovinska resnica, kar se obraza samega in drugih pritiklin tiche. Odlochno pa protestiram proti podtaknjenju kake tendence, ki je nisem izrazil in ki ne odgovarja resnici! Za svojo razlago pa nosite odgovornost Vi, o g. pisec!

Che bi se prav spominjali, g. neobjektivni pisec, bi videli mojo nepristranost dokazano! tudi po drugih razstavljenih objektih. Oglejte si n. pr. portret g. Finzhgarja. – to je vendar ne le »Slovencu«, ampak tudi Vam dopadljivo delo.

G. dr. Shushtershicha lahko vidite v lepi harmoniji z g. dr. Tavcharjem na istem dr. Tavcharjevem portretu.

In che se nashega shkofa she niste nagledali in natura kakor tudi na mojih risbah iz preteklih et, Vam dam lepo priliko, da si ga ogledate v privatnem stanovanju, – na razstavi si ga ne bi mogli ogledati, ker bi Vash »ferman« z dezhelne vlade prehitel.

Dr. Kreka sem kot v umetnishkem oziru slabo delo zavrgel. Che pa hrepenite po dr. Zhitniku in Shukljetu (edina, ki ju imam she v »zalogi«), pa blagovolite nabaviti opremo zanja, – ali pa ju kratkomalo kupite in si tako pridobite moch prostega razpolaganja z njima. In che hrepenite she po drugih, najlepsha pot se Vam kazhe do cilja, – blagovolite jih narochiti!

Zapisali ste, o g. pisec, she tole: »Stvar okusa je, take in enake karikature vsiljevati v resno, umetnishko razstavo; za take rechi je dovolj prostora po oknih prodajalnic v Preshernovi ulici, kjer lahko razveseljavajo mimo hodeche obchinstvo.« – O okusu se ne bomo prepirali. To se razume: Kar komu ne dishi, tega ne je rad. O umetnishki vrednosti karikatur v sploshnem se vsak lahko prepricha na tujih razstavah iz ocen razstav in iz neshtetih publikacij umetnishko-zgodovinske vsebine.

Moje razstavljene slike pa so ocenili gg. tovarishi iz kluba S. U. in jih sprejeli. Tem torej Vi odrekate umetnishki chut! To je logika! Umetniki nich ne »razumejo« o umetnosti, razstava je pa le resna, umetnishka. To je kritika!

Naj izpregovorim par besed o kritiki sploh in o nashi »posebej«. Kritika v sploshnem umetnishkem razvoju posameznih umetnikov redkokdaj in malo koristi. Da je kritika kolikor sploh mogoche objektivna, uspeshna, je potrebno, da ima kritik razvite chute, srce in pamet.

Najvishjih sposobnosti, najlepshih lastnosti in obshirnega strokovnega znanja zahteva ta posel od chloveka, ki ga prevzame. Pripeti se pa, da vrshi to najtezhje in najodgovornejshe delo chlovek, ki vseh teh potrebnih predpogojev nima in ki ve, da jih nima. Priznal mi je nek nash odlichen kritik, da chlovek najlazhje opravlja ta posel, che le prav malo »razume« o umetnosti tako malo misli, da vse ve, da brez strahu pishe. In res je napisal ta odlichnjak celo vrsto hudo chuvstvenih, a malo »razumnih« kritik.

Drug kritik je priznal, da nich ne »razume« o umetnosti, zato je prisiljen umotvore gledati – z ushesi. Najsamostojnejshi vporablja vchasih poleg ochi ta organ pri pisanju svojih kritik. In tako se pripeti, da ceni kritik vchasih ocene le po vrednosti honorarja za vrstice. Resnichno, resnichno Vam povem, le eno samo kritiko sem napisal v svojem zhivljenju o slikarskih in kiparskih umotvorih, in she tisto s tezhkim srcem in z razburjeno vestjo. Od tistih dob nisem napisal nobene vech, ne upam si iz strahu, da si ne obtezhim svoje vesti.

O tem poglavju bi bila posebno pri nas hudo potrebna obshirnejsha razprava; potrebujemo zdravnika, ki odpravi to kronichno bolezen.

Povrnem se k Vashi notici, o g. pisec! O vsiljevanju mojih karikatur v razstavo govorite! Che velja to ochitanje klubu, naj klub odgovori! Che je pa le meni osebno namenjeno, pa to zhogico zlahka nazaj vrzhem.

Doslej se nisem udelezhil nobene slov. umet. razstave, ker nisem hotel riskirati stroshkov za opremo slik, ker mi je posel ekspediranja slik antipatichen in nisem chutil potrebe, kazati jih neinteresovanim gledalcem. Zaman me je tov. Jakopich o prilikah prireditve prejshnjih razstav v svojem paviljonu opetovano vabil, naj se udelezhim njegovih razstav, in mi nasvetoval celo kolektivno razstavo. Da sem se te razstave udelezhil, to se je zgodilo le na prigovarjanje chch. gg. klubovih tovarishev in ker so za opremo in ekspedicijo slik deloma poskrbeli prijazni blizhnjiki.

Kakshen moralen in gmoten dobichek bom imel od te vdelezhitve? Taka shega je pri nas, da umetniki v sploshnem po vechini nimajo zapisati drugega konchnega facista nego, da si vsak chevljarski vajenec upa obrisati svoj nechedni rilec ob predpasnik Muze vpodabljajochih umetnosti.

Prihajam h koncu! – Kolikor Vasha pritozhba, o g. pisec, zadene klub S. U., naj klub sam skrbi za primeren odgovor, che ga je volja! Prosta mu vsaka pot!

Izvan sem izpovedal po resnici in pravici. Sem resnichno napreden chlovek, najet politichen agitator pa nisem. Sem umetnik, kot tak vesten portretist in kronist, ki biljezhi svoje vtise iz zhivljenja – sine ira et studio! Ker je gospod Mozol mozolast, ima mozole tudi na sliki. Che zahteva vol, da mu naslikam na njegovem portretu Jupitrovo glavo namesto volovske in zheli pes na sliki paradirati s pavjim repom, ne ubogam. K takim karikaturam se ne dam siliti!

Srechni ljudje, ki se zabavate in smejete spakam! Ne morete izmeriti zhalosti tistega chloveka, ki vidi na svetu legijone karikatur, ki zheli videti »chloveka«, pa vidi »pokvecheno« zhival, zheli videti kraljestvo bozhje, pa okusha le vlado satanovih hlapcev in ve, da karikaturam ne bo konca! Krasna zabava to, gledati vraga, ki pleshe v angelskem kostumu kankan!

P. S. Vesel bi bil, che ne bi bil prisiljen odgovarjati na tak napad. Ne bilo bi mi treba zamujati chas s takim pisanjem, che bi sodili le poklicani ljudje in ne bi vladala pri nas glede pravic humorja taka ozkosrchnost in omejenost! Od Drave do Kolpe in Jadranskega morja ena sama – dolga vas! Z batom nad chloveka, ki se je drznil v shaljivi obliki povedati resnico brez sence pretiravanja! Drugod se najodlichnjejshi ljudje res odkritosrchno smejejo svoji podobi v ogledalu humorja in se celo zhele vchasih pogledati v to zrcalo! Tam je kultura vsestransko razvita! »Fürwahr ein schlechter Mann, der nicht über sichselbst lachen kann«, tako priblizhno je povedal velik nemshki pesnik.

Kakega Simplicissimovega sotrudnika bi pri nas linchali! Vech humorja, ljudje bozhji!

 

(Dan, 1912, sht. 281)

 

____________

Smrekarjeva dela, ki so bila na ogled na Jesenski umetnishki razstavi v Jakopichevem paviljonu leta 1912, je pohvalil chasnik Slovenec. »Michejo posebno portreti – nota bene narocheni in plachani, kar pri nas do sedaj ni bila navada – portreti lepih ljubljanskih dam, gospodov in srchkanih otrochkov, pa tudi nenarocheni v Hinko Smrekarjevi nagajivi kamrici, kjer s preprichevalno resnim obrazom pripoveduje storije, hude in vesele o sebi, o delovanju g. dr. I. Tavcharja, o copernicah, o z redovi zlatega peresa pod vratom in

zlatega pantofeljchka na prsih dekoriranem dostojanstvu g. dezh. nadzornika Levca, o uchenjakih, o trpljenju g. pisatelja Finzhgarja, o zabavah zhalostnih kraljev in zadovoljnih filistrov.« (A. G., »Jesenska umetnishka razstava«, Slovenec, 1912, sht. 224) – Pisec ocene razstave je bil najbrzh umetnostni zgodovinar in chasnikar Ante Gaber (1886–1954).

Slovenski narod je v komentarju na Slovenchevo porochilo o razstavljenih Smrekarjevih delih zapisal: »Jesenska umetnishka razstava je “Slovencu” dopadljivo delo. Posebno mu ugaja Hinko Smrekarjeva nagajiva kamrica, kjer je dr. Iv. Tavchar razobeshen kot politichen “shoshtar”, dezhelni nadzornik Levec pa kot starikasti “idiot”. Stvar okusa je, take in enake karikature usiljevati v resno umetnishko razstavo, za take rechi je dovolj prostora po oknih prodajalnic v Preshernovi ulici, kjer lahko razveseljavajo mimo hodeche, meshano obchinstvo. Che se pa prav spominjamo, ima g. Hinko Smrekar v svoji nagajivi kamrici tudi veljake S.L.S., kakor Shushtershicha, Jeglicha, Kreka in druge take kapacitete. In glej chuda, v nagajivi kamrici umetnishke razstave o teh velmozhih ni duha ne sluha. Prej kot ne iz strahu – pred S.L.S. Chemu se je tukaj uporabljala dvojna mera? Odgovora prichakujemo.« (Slovenski narod, 1912, sht. 226)

Karikaturo dr. Ivana Tavcharja (kolorirana risba z ogljem, 1912, 48 x 33,8 cm) hrani Narodna galerija v Ljubljani. Smrekar je liberalnega prvaka dr. Tavcharja narisal kot chevljarja, ki zabija zheblje v chevelj na kveder. Na sliki, ki je visela v ozadju prizora, se Tavchar objema s prvakom Slovenske ljudske stranke dr. Ivanom Shustershichem. Tavchar je tedaj imel osrednji vpliv na pisanje Slovenskega naroda. Smrekar je na znani karikaturi »Mashkarada slovenskih literatov« (1913, akvarelirana risba, 44,2 x 63,7 cm, Narodna galerija v Ljubljani) narisal Tavcharja kot viteza, urednika Slovenskega naroda Miroslava Malovrha pa kot njegovega oprodo.

V odgovoru na porochilo A. G. v Slovenskem narodu je Smrekar nanizal nekaj misli o likovni kritiki, ki je bila tedaj mlada, uveljavljajocha se zvrst chasnikarskega porochanja. Smrekar si je (nenaklonjeni) odnos do likovne kritike delil z vrsto likovnih umetnikov. Najbolj poveden del Smrekarjevega odgovora sta odstavka, v katerih je Smrekar predstavil svoj umetnishki kredo oziroma nachela, katerim je sledil pri risanju karikatur (»Izvan sem izpovedal ...«).

V Smrekarjev bran je stopil Klub slovenskih umetnikov:

»Umetnishko kvaliteto g. Hinko Smrekarjevih grafik in karikatur presojali smo kot upodabljajochi umetniki izkljuchno iz strokovnega stalishcha in jih sprejeli v razstavo ne oziraje se na morebitno politichno vsebino posameznih risb. – Nashi sodbi pridruzhil se je tudi tovarish g. R. Jakopich, kar tudi s svojim podpisom v dostavku potrjuje.

Protestiramo, da bi se hotele iz teh ali onih nagibov pri nas upeljati navade, ki so nedostojne kulturnega naroda, da bi pri izberi umetnin za razstave odlochali – nestrokovnjaki.

Najodlichnejshe evropske glave so dostopne za humor in se vesele karikatur, tudi svojih lastnih, ki jih celo nabirajo. Tudi g. dr. Tavchar se je, ob priliki otvoritve sedanje razstave Smrekarjevemu naziranju o svoji osobnosti smejal. Ravno takega gentelmana smo imeli priliko opazovati g. dezh. shol. nadzornika Levca – chemu tedaj ste gospodje bolj papezhki kot – papezh sam … Chemu podtikate risbam tendence, ki jih absolutno ne vsebujejo in ki jih Vi navajate z besedami dr. Tavchar – politichni “shoshtar”, Levec – starikast “idiot”.

Ochitate g. Hinko Smrekarju in nashemu klubu dvojno mero oziroma bojazen pred “S.L.S.”. Blagovolite se potruditi na razstavo, po vsem soditi tega she niste storili, nashli boste v zloglasnem kabinetu (“nagajivi kamrici”) stvari, s katerimi se “S.L.S.” gotovo ne bode hotela strinjati.

Ker se hoche na vsak nachin tirati od izvestne strani politiko v nash klub, izjavljamo, da v klubu moramo in hochemo zastopati edino in brezobzirno le umetnishka nachela, da izkljuchujemo vsako politiko in da se protivi nashim umetnishkim nachelom najemati kritike ali na nje uplivati.

v Ljubljani, dne 7. oktobra 1912.

Za “Klub S. U.”: M. Sternen, I. Franke, Iv. Vavpotich, Ferdo Vesel.

Pridruzhujem se umetnishki sodbi “Kluba S. U.” glede risb in karikatur g. Hinka Smrekarja … R. Jakopich.« (»Odgovor na poziv “Slov. Naroda” sht. 226«, Dan, 1912, sht. 285)

Smrekar je v slovenski prostor prvi uvedel portretno karikaturo na vrhunskem nivoju. Karikiral je znane sodobnike, likovne in literarne ustvarjalce ter kulturnike, politike, znanstvenike in druge velichine. Vechkrat je karikiral prijatelje (npr. Ivana Cankarja) ali pa ljudi, ki jih je she prav posebej cenil. (Op. Damir Globochnik)

 

 

Obrachun

 

Kristus na gori je dejal: »Mnozhica se mi smili!« In je lachno nasitil.

Ni dolgo trajalo, pa mu je ista mnozhica v zahvalo tulila: »Krizhaj ga! Krizhaj ga!« Kmalu nato se je krohotala krog njegovega krizha.

Kristus pa je shepetaje molil: »Oche, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

Cesar Kaligula je zdrav, she bolje pa bolan spoznal vrednost chloveshkega materijala, ki se je plazil pred njim na trebuhu, in je v obupni jezi vzkliknil: »Ko bi chloveshtvo imelo le eno samo glavo, da bi jo mogel odsekati!«

Napoleon je dejal Metternichu: »Kaj je meni za stotisoch ljudi!« In jih je brez vesti zhrtvoval neshtetokrat vech. Bil je pach nad vse praktichen chlovek in je vedel, kako je treba ravnati zh njimi.

Le Götheja gledaje je sposhtljivo konstatiral: »Vollà un homme!« –

Abbé Coignard (Anatole France) je rekel: »Ljudje so zlobne opice, ki jih je treba ljubiti z nezhnim zanichevanjem.« In smehljaje je gledal z bistrimi ochmi v svet.

»Revchek Andrejchek« meni, da je svet blaznica ... Kakshna banalnost!

Kdo ima prav? Oh, vsi – vsak po svojem polozhaju in s svojega stalishcha. A najlazhje je zhivel pach le abbe Coignard.

Mene so kritiki in kritkavsarji zhigosali, da sem humorist in satirik, karikaturist. K vragu karikaturist, k vragu satirik! Kdaj neki! Kakshen karikaturist? ...

Sluchajno sem se nekoch seshel z bratom Ivana Cankarja, »popotnikom«, ki sem ga na njegovo zheljo kar mogoche podobno narisal. Vsi so spoznali tochno podobnost – le on je ni priznal. Nato mi je povedal sledecho prigodbico:

Neka gospodinja mu je, ko je bil bolan, podala na njegovo zheljo zrcalo. On pa je jezen zrcalo razbil na drobne kosce, chesh da je krivo in spacheno kazhe. A zrcalo je bilo najfinejshe brusheno.

Tako zrcalo sem kazal svetu, zato so me ozmerjali, da sem karikaturist.

Tezhko bolan, razbit sem jaz – razbito je moje zrcalo. Pravijo, da je obeh – shkoda!

Tekom neizmerno dolge, tezhke zhivchne bolezni sem spoznal v obilni meri vrednost chloveshkih dobrin in »vrlin« in sem odobril v vsem svoje zadrzhanje napram celemu svetu in napram poedincem ...

Kar so tekom bolezni zagreshili nad menoj in spletli krog mene razni veshchaki in lajiki »prijatelji« in »prijateljice« – to je tisochkrat zavozlana gordijska mrezha, da bi she Aleksandru Velikemu roka ohromela, che bi sploh imel dovolj poguma in mochi, da bi prichel z razsekavanjem vozlov. Pa ni vredno.

Ni meni v nechast.

Razni objokani in srditi utopisti, satiriki in socijalni revolucionarji vseh bazh sem do Ljenina so skushali »reshiti svet« ali pa vsaj podati predloge za njegovo odreshitev. Oh, chemu to strashno delo teh titansko-pigmejskih Mesij? Oblika se menja, bistvo ostane.

Nikoli in nikdar ne bo »svet reshen«, ker do njega konca bodo vladale sestre – zverine Neumnost, Zloba, Zavist. Vladar sveta bo vedno le tisti, ki jih zna vprechi v svoj triumfatorski voz.

Koncham! Navzlic vsem hudichem tega sveta bom she poskusil ozdraveti, che mi bo Vechna Usoda poslej bolj naklonjena nego mi je bila doslej in mi bo dala bolj vztrajne pomagache. Ni in ne bo moja krivda, che nisem in che ne bom vech zdrav in delaven.

Che ne, grem pach po poti vsega posvetnega in resnichno vam povem, da mi ne bo prav nich zhal za to zhivljenje, ki je podobno ilovnati pozlacheni skledi s sladkorjem in cimetom potresenega smrdljivega blata.

Memento vivere, memento mori!

Ljubljana, od 15. februarja do 6. aprila 1924

Henrik Smrekar slikar.

 

(Jutro, 1924, sht. 87)

 

_____________

Smrekar je v letih 1918 ali 1919 tezhko zbolel, po njegovem mnenju za »shpansko gripo, tezhjo apicitis in srchno nervozo«, ki pa jih zaradi vsakodnevnega boja za prezhivetje ni mogel prelezhati. Posledica naj bi bila »huda zhivchna bolezen«. V letih 1920 in 1921 se je zdravil v sanatoriju Lassnitzhöhe pri Gradcu, ki ga je moral po shtirih mesecih zapustiti, saj mu je zmanjkalo denarja. Posledic medvojnega trpljenja in zhivchne bolezni, zaradi katere je lahko ustvarjal le z veliko muko in v presledkih, se je uspel otresti shele chez nekaj let. Smrekar je vechkrat pisal o svoji bolezni (mdr. »Moje romantichne Velike nochi«, Jutro, 1936, sht. 86; Revija SRP, junij 2016, sht. 127–128, str. 30–34). (Op. Damir Globochnik)

 

 

Nash Hinko Smrekar

 

um. slikar in risar za vse. (Ljubljana, Aleshevcheva cesta 38, telef. sht. 2658.) 7 pisem. Zbral in uredil Smreko Hinkar.

 

Jurij Buchman, hishni posestnik, ljubljanski chastn. meshchan itd.:

Poznal sem njegovega ocheta, postreshchka Janeza. Bil je »neroden« chlovek. Jabolko ne pade dalech od drevesa. Sin Henrik je v sholah do matere vzbujal upe, da bo nekaj prida iz njega. Kdor matere ne uboga, ga tepe nadloga. Kmalu se je izgubil in zashel med lakotnike, potepuhe in pijance. Gotovo se mu je zmeshalo. Mesto da opravlja kakshno koristno delo, Bogu chast krade z neumnim chechkanjem in mazanjem in z izprehodi pri belem dnevu. Po leti nosi kratke hlachice in se izgovarja na vrochino. Vchasih vriska in vleche harmoniko, ko poshteni ljudje zhe spe. Vchasih se na sredi ceste ustavi, zabodeno zija kamor zhe, tudi v zrak in pravi, da shtudira. Ni ozhenjen, ne pije ne vina ne zhganja, iz chesar se vidi, da je chisto zmeshan chudak. Za njegove zmazke se ne bojim. Jabolka, hrushke in druge cepé, cepi v mladosti na stare zobé! (Dolzhan mi je she osem kovachev.)

 

Polikarp Pofoshkar, tajni policijski agent:

Oseba H. Smrekar, um. slikar v Ljubljani, Aleshevcheva ul. 38, posestnik vile »Kurnik«, je zapisana v policijskih porochilih iz l. 1905/6 kot notorichen alkoholik in razgrajach, iz chesar sledi, da je vseh pregreshkov in zlochinov zmozhna in sumljiva, zaradi chesar je bila l. 1915. internirana. V svojem spisku »Chrnovojnik« je svojo prefrigano, rafinirano zlochinsko nrav priznala. Imenovana oseba se je sicer zhe od l. 1906. dalje odrekla tipichnemu alkoholizmu in je baje pristash »Svete vojske«, vendar je prav ta navidezni preokret zelo sumljiv. Najbrzh ne obiskuje gostiln le zato, da se ne bi kdaj zarekla. O njegovem delu ne vem nichesar.

 

Gdch. Pipica Bigec:

Lep ni, she dolgo ne, in she »lushtkan« ne, ampak zanimiv, zabaven in ljubeznjiv, kadar ni grob. Spominske knjige prijateljic so polne njegovih risb. Tudi meni je obljubil. Nerazreshljiva uganka pa mi je, da neshteto deklet pozna, pa z malokatero zdaj gre in baje nobene ne more?? Pravijo, da ga imajo nekatere rade. Jaz tudi – a shkoda, da je zame zhe prestar. Baje je bil enkrat v zhivljenju zelo hudo zaljubljen, pa ga je she do danes tako sram, da se noche nich vech zaljubiti. Vchasih milo – sanjavo gleda, vchasih pa tako grdo izpod chela, da je strah. Vech o njem ne vem.

 

Vprashal sem R. Jakopicha (kot vselej) za njegovo mnenje o H. S.-ju. Pravi, da ga je javno shtel vedno med najboljshe slovenske umetnike, vendar se mu zasebno ne ljubi govoriti o njem. H. S. je zelo talentiran, genijalen mazach, nadpovprechno inteligenten ignorant, duhovit tepec, izborno zarisan risar, veshch slikar brez kolorita, v sploshnem mnogo nadarjena neznalica. Po znachaju milosrchna surovina, energichna shleva brez kompromisov. Po temperamentu melanholichen veseljak, kot jagnje pohleven kolerik. O njegovem zhivljenjskem delu porocham vech, kadar mi R. Jakopich dovoli.

 

Pufobor Paletnik, akad. slikar:

Resnichno, – v zadrego me spravljate! Dolgoletna prijatelja sva z nashim Hinkom. Ne maram se mu zameriti, zato se svojim izjavam odpovem. Kdor hoche vech izvedeti, mu obshirno razlozhim v kavarni »Union« pri umetnishki mizi, vsak dan od 10 do 22.

 

Zlatko Branjar:

Napravil mi je dokaj lepih slik, portretov v akvarelu in olju, mnogo lepih in uchinkovitih reklamnih osnutkov. A ker je delal tudi za mojega konkurenta, sva mu oba narochila ustavila, dasi ga odkrito pogreshava.

 

Dr. Samo Strupnik, psihijater – primarij:

H. S. boleha zhe od rojstva na hipertrofiji srca in intelekta. Stanje sveta ustvarja neprestane konflikte med obema. Odtod eksudati satire. Pacijent sanja zhe od otroshkih nog dalje o neki Arkadiji, dezheli presrechnih, ki je ni in nikdar ne bo. Nadaljnje komplikacije povzrocha kronichna hipertrofija nervi rerum. To stanje se od leta do leta poslabshuje zaradi abulije zalozhnikov in radi brutalne apatije zelo sposobnih mecenov, ki imajo le redkokdaj intervalla lucida. Na spomlad ga vznemirja navadno zmerna, nepoazna dementia erotica, vendar se to stanje stalno zboljshava. Trpi zbog kronichne obstipacije chreves in mozhgan. Vse te komplikacije v zvezi s she drugimi interkurentnimi pojavi ustvarjajo slabshe in jachje depresije, kar je itak delezh in usoda vseh pomembnejshih humoristov vsega sveta in vseh chasov. Njegovo stanje je zelo resno. Edina reshitev zanj bi bile krepke inekcije »auri sive argenti in cassam«.

 

H. Smrekar:

Rojen sem bil pravilno. (Priche pa so zhe vse pomrle.) Prvi silnejshi umetnishki vtis je napravila name v 2. letu starosti notranjshchina franchishkanske cerkve. Sholanje je vzbujalo sploshno pozornost in nade, da postanem ugleden, koristen, bogat chlan chloveshke druzhbe. Sicer sem od 4. leta dalje venomer chechkal razne fantastichne »pajace«. Od 16. leta dalje sem se pet let boril proti tej prirojeni slabi navadi. Konchno pa me je zmagalo, zavrgel sem pravne shtudije in s tem zapustil ravno pot sijajne bodochnosti. Uboga majka! Ne le sebi, tudi Tebi sem moral zagreniti zhivljenje.

Modri rojaki so zmajevali z glavo nad »izgubljenoj ekzistencoj«. (Tedanji chastni naziv za vse slov. umetnike ne izvzemshi I. Cankarja.) Dobri tovarishi pa so me v odsotnosti chastili s »faliranim juristom«.

Chloveka sem zhe na vse zgodaj dodobra spoznal kot zhalostno karikaturo v nasprotju idealnih teorij in zvechine ogabne prakse, ki postaja, chim dalje zhivim, tem ogabnejsha. Ni torej chuda, da sem postal v toliki meri karikaturist in skoro absoluten cinik, kot vsi obupani, neverni idealisti.

25 let sem se pretepal s topogledim, topoumnim, brezsrchnim, hinavskim, zlaganim, kramarskim rodoljubarstvom – za prospeh svojega dela, za pichle honorarje. Boril sem se s prijatelji, s kritiki in kritikastri.

25 let dela lezhi za menoj, najrazlichnejshega, v katerem zavzema karikatura le najmanjshi del. A godi se mi kakor rajnkemu Verovshku. Nastopil je v najresnejshi, najpoetichnejshi vlogi, pa se je do stropa vse zakrohotalo, chim se je prikazal na odru. Zhelel bi v boljshih, lepshih razmerah zhiveti vsaj she 25 let, da bi me poshtenejshi rojaki spoznali bolj tochneje.

Ljubim svoje delo, – delo samo na sebi bolj nego njegov efekt, t. j. umotvore in honorarje. Ljubim nasho prelepo zemljo (ljudi – po zaslugah precej manj!). Ljubim solnce (a zaradi zhivcev sem rajshi v senci!). Ljubim lepe knjige, oh, ljubice moje. Ljubim she to in ono.

Vsi, kar nas je »takih izgubljencev«, se chutimo v prelepi domovini, kot bi bili izgnani v Sibirijo. Ljubi rojaki nas prosijo: »Pojdite v bozhjem imenu! Narod je revezh, kruha ni!« In kdor zmore, stori dobro sebi in rojakom.

»Ni kruha!« Skoro pol milijarde dinarjev se potroshi v Sloveniji letno za alkohol! Kje so she milijoni za muhaste ljubice, kje kapital za luksus. In kje radi tega izgubljene milijarde pametne inicijative? Vsaj malo v prid onim, ki dajejo s svojim kulturnim delom narodu pravico, da se sme tako imenovati! Bezhite, kruti resnichnosti ne doseza nobena umetna satira, she Cankarjeva je bila mnogo premila in mehka! Preko nadlog in srda – do sv. Krizha! O Sveti Krizh, ti sveta luchka nashega – »penzijona«!

 

(Ilustracija, 1930, sht. 7, str. 250)

 

_____________

Smrekar je v satirichni avtobiografiji opozoril na svoje proletarsko poreklo. Umetnikov oche Janez (+1909) je bil sin kocharja z Javorja, mati Marjana (+1927), rojena Kern, hchi podruzhnichnega cerkovnika in vashkega krojacha iz Dola pri Polici. Oche se je prezhivljal kot mestni postrezhchek v Ljubljani in Kranju.

V mnenju »tajnega policijskega agenta« je omenjen eksces Smrekarja, Frana Tratnika, Vladimirja Levstika in Vladimirja Svetka, ki so maja 1906 pijani razgrajali po ljubljanskih mestnih ulicah. Na magistratu so mlade boeme zaradi krshitve javnega reda in miru obsodili na petdnevni zapor in povrachilo pravnih in sodnih stroshkov (po: Janez Cvirn, »Vsega je kriv Buffalo Bill / K zgodovini boemskega zhivljenja v Ljubljani pred prvo svetovno vojno«, Zgodovina za vse, 1994, sht. 2, str. 1–10).

Smrekar je v spisu Henrik Smrekar – Chrnovojnik (1919), ki ga je opremil z lastnimi ilustracijami, podrobno opisal internacijo med prvo svetovno vojno. Aretiran je bil 4. avgusta 1915. Najprej je bil zaprt v zaporih na ljubljanski policiji, nato na ljubljanskem gradu, od koder so ga poslali v Wagno pri Lipnici ob Muri, od tam pa v Enzersdorf na Nizhjem Avstrijskem in konchno v internacijsko taborishche za politichne osumljence Mittergrabern. Septembra 1915 je moral v vojashnico v Judenburg na Zgornjem Shtajerskem. She nadalje se je izmikal fronti, zato so ga iz bolnishkega okrevalishcha v Scheiflingu poslali v garnizijsko bolnico v Gradec, kamor ga je spremljala ovadba zaradi simuliranja. Na tamkashnji opazovalnici za dushevne bolezni se je uspeshno izdajal za norca, tako da so ga naposled chrtali iz vojashkih list.

Vila Kurnik je bila Smrekarjeva hishica na koncu Aleshovcheve ulice (sht. 38) v Shishki. (Op. Damir Globochnik)

 

 

Ivana Cankarja drugo zhivljenje in druga smrt

 

One dni je pihal strashen jug, pa nisem mogel spati. Lezhal sem v omotici in se premetaval v hudih sanjah. Neko noch se mi je sanjalo o Ivanu Cankarju ...

Kamorkoli si shel, karkoli si bral, – povsod same bridke tozhbe, kakshna neizmerna shkoda je, da je Ivan Cankar tako zgodaj umrl, koliko lepega da bi bil she lahko napisal in da bi bash nasha doba rabila ostrino njegovega peresa. Vse kavarne, gostilne, promenade so bile polne tezhkega vzdihovanja in samopomilovanja.

Gospodu Bogu se je ljudstvo radi tolike nezaslishane mere ljubezni zasmililo in je poklical Ivana v novo zhivljenje. Angeli so pobrali iz raznih domachih muzejev narodne svetinje v obliki njegovih oblachil in obutev. Oblechenega in skrbno obritega je postavil arhangel Azrael pred kavarno Union na ljubljanska tla. Cankar si je she nervozno popravil kravato in je stopil v kavarno.

Panika! ... Vse se je bledo treslo, nekaj dam je padlo v globoko nezavest, le natakarji so mirno prinashali okrepchevalne likerje. Ko so si konchno vsi opomogli od prestanega zhivchnega pretresa, je zavladalo burno veselje. Dr. Puntar je krilil z rokama, kot bi hotel splavati v vishave. Dame so tekmovale v koketnosti ...

Cankar je imel pri sebi nekaj novih sijajnih rokopisov, pa je shel obiskat svojega prijatelja zalozhnika.

Ko se je ta nekoliko pomiril, je Cankar bliskoma sprozhil svoj strel, ki je sicer vedno v chrno zadel – ponudil je en rokopis in dolochil vishino predujma za drugi rokopis. Danes pa je bil g. zalozhnik zelo trd. Vrgel je svoje znane tri bridke, muchenishke poglede: prvega v strop, drugega na levo in tretjega v Ivana – ter z rahlo tresochim se glasom pochasi izpregovoril:

»A, kaj pa mislish!? Saj sva she v zhlahti! In sploh! Kdo naj dandanes zalaga? Nemogoche! Poglej si skladovnico svojih knjig! Ne gre! Pojdi in razpechaj jih sam, che moresh, potem se utegneva morda she pametno nadalje meniti! ...«

Cankar, jezen nad neuspehom, se na kratko poslovi s krepko zafrkacijo in se napoti v urednishtvo »Dneva«.

G. ravnatelj se shiroko razkorachi pred njim in ga z izrazom tezhke zhalosti v obrvih pozdravi:

»Zdravo, prijatelj! Veseli me, da te vidim spet zhivega in zdravega pred seboj!«

Cankar izvleche rokopise in ponudi. G. ravnatelj se nervozno zgane, zachne z dolgimi koraki meriti sobo in govori:

»Nemogoche! Ti si bil zhe od nekdaj sotrudnik nasprotnishkih listov in revij, torej nash sovrazhnik! Tudi zasebno se druzhish vechinoma le z nashimi nasprotniki! Tvoje sorodstvo je vse v onem taboru! Naj ti oni dajo podporo in ekzistenco! Od nas bi bilo nemoralno, che bi kaj sprejeli od tebe! ... Sicer pa ostaneva prijatelja in te slej ko prej neomajno sposhtujem! ...«

Veselo pogleda Ivana in se mu hudomushno nasmeje. Cankarja sta tresla jeza in sram, siknil je le kratko besedico, ki jo je v takih polozhajih navadno uporabljal in – izginil ...

Romal je do »Rojaka«. Tam so ga sicer zelo lepo sprejeli in so bili pripravljeni sprejeti nekaj chrtic. A ko so mu imenovali vishino honorarja, je Cankar ljuto zaklel, kar sicer ni bila njegova navada, ker je bil navadno zelo spodoben chlovek. Kot vihra je izginil skozi vrata, ki jih je treskoma zaloputnil za seboj.

Tako je romal od zalozhnishtva do zalozhnishtva. Bratranec Izidor je pach nekaj sprejel, a je godrnjal, da se bodo stari njegovi spisi v »Novi zalozhbi« she bolj slabo prodajali, che bodo nove zalagali.

»Slovenski narod se ni spremenil dosihdob,« je rekel Cankar. »She vedno gleda na slovensko ljudstvo s svojega chastitljivega inteligenstva. Zato mu moja dela ne prijajo.«

Tezhko je bilo zhivljenje Cankarja. Pomilovalno so ga gledali in skrbeli, da se mu izognejo, tako, kakor takrat, ko she ni umrl.

A Cankar jim ni shtel tega v zlo. Samo iz polnega kosha je stresal duhovite, ostre opazke in dovtipe, streljal na vse tarche krog sebe. In teh je toliko, oh nepregledne vrste! Nich kaj vshech mu ni bila nasha junashka doba! Pogosto je zahajal med svoje najljubshe »ponizhane in razzhaljene«, med hlapce Jerneje in videl, da se mera njih trpljenja ni znizhevala, temvech se le she dvigala. Videl je, da se »filistri« niso niti za mishjo dlachico poboljshali, da njegove spise le malokdo od njih bere. Ponosilo in hrabrilo ga je le sposhtovanje Nemcev in drugih narodov, ki so mu ga izkazovali v obili meri, ki je sam ni nikdar prichakoval. Kljub temu je jel polagoma zhe bridko obzhalovati, da se je povrnil med rojake – meshchane. Ti so namrech uvideli, da se ga niso zaman ustrashili zhe v prvem hipu, ko so ga spet zagledali. Od njega neprestano s strupenimi pushchicami obstreljevani, so ga zacheli spet po starem mrziti, nekateri celo ljuto sovrazhiti, ko so bili mrtvemu zhe skoro odpustili vse pikre zbadljivke in zhaljivke. Shteli so spet chetrtinke in vrchke, ki jih je v jezi in zhalosti praznil, in so ga, sami do vrha opiti, zmerjali z »izgubljeno pijanduro«. Razun male peshchice najblizhjih osebnih prijateljev in razun zatirane, izkorishchevane mnozhice delavstva – hlapcev Jernejev – so ga bili torej vsi kmalu do grla siti in so vroche zheleli njegovo skorajshnjo smrt.

Ko sva se midva seshla, sem ga odkrito pomiloval in mu dejal, da je bil pred svojim drugim zhivljenjem najboljshe preskrbljen in srechen. Ni ugovarjal, a trmast je vztrajal:

»Zdaj pa ravno ostanem she zhiv, she sto let!«

Tako je zhivel, dokler je bilo she kaj honorarjev. Inteligenca mu je zaprla skoro vsa srca, vse zhepe in blagajne. Njegovi prijatelji so se sami krivili pod tezho dolgov. Kaj naj bi mu moglo pomagati naklonjeno delavstvo, ki je samo v bedi obupavalo!?

V stiskah je romal popotnik Ivan na Vrhniko, z velikim upanjem v stisnjenem srcu. Dosti je bil slishal o svojem spomeniku in ta ljubezen, ta hvalezhnost ga je globoko ganila. Sicer mu oslavljenje te vrste ni bilo pogodu, kot nobeno ne. Saj ni nikoli ljubil svoje telesne pojave, posebno svojega obraza ne, temvech se je le strahoma ogledoval v zrcalu, posebno, che je bil neobrit, in se je zdel samemu sebi strashno grd, star in pust ... Ogledoval je osnutke za spomenik, zamahoval z desnico, vlekel pristrizhene brke in je le globoko, a pritajeno vzdihnil:

»Jezus Marija!«

Povedal je zboru Vrhnichanov, kar je imel v mislih, nato pa jih je z naglim okretom »napumpal«, chesh, dajte rajshi zhivim kruha, nego mrtvim kamen. Gospodje pa so v zadregi stopicali z noge na nogo.

»Saj bo imel spomenik – pa mir naj da!«

Naposled, da bo konec muchnih prerekanj, so mu odrinili nekaj kovachev, odnosno metuljev, nato so ga napitali in grozansko napojili z velikodushjem, ki jim je v tej smeri, obliki in meri prishlo vselej res iz dna srca. Ves potrt in srdit je priromal nesrechni Ivan nazaj v Ljubljano, se je zaprl v svojo podstreshno gajbico, pil chaj in premishljeval, kaj naj ukrene. Ali naj se obesi ali naj zachne pisati za Nemce in za druge narode. Samomor z vrvjo – dushna in telesna smrt, – biti le nemshki pisatelj, – dushna, oziroma srchna smrt! Kaj naj stori??! ....

Pa je dobri Bog uvidel, da se je hudo zmotil, ko je verjel sploshni zhalosti naroda za mrtvim Cankarjem in se ga je spet usmilil, kot se ga je usmilil zhe prvi pot. Muchnega premishljevanja je reshil Ivana nenadni in nenavadni obisk dveh gospodov resnega, strogega oblichja. Predstavila sta se mu, se legitimirala in ga v imenu zakona povabila s seboj, zelo dostojno, a takisto odlochno.

»Cankarja so zamehurili!« je shlo drugi dan od ust do ust. Prijatelji so srepo strmeli v zrak, ogromna razzhaljena vechina pa si je hvalezhno in veselo oddahnila.

V nekaj tednih so Cankarja, opirajoch se na dokazno gradivo starih grehov, radi njegovih ponovljenih javnonevarnih simpatij in grehov v izgovorjeni in napisani besedi obsodili na smrt na veshalih.

Isti dan, ko so ga obeshali, so odkrili na Vrhniki njegov spomenik. Nad spomenikom je svetil visoki cilinder kiparja Jurkovicha in le njegove velike chrne ochi so she bolj ponosno sijale. Vsa vrhnishka gospoda je bila ta dan vechja in lepsha. Moch vzvishenosti Cankarjevega duha! Lepo opiljeni govori so gromko zveneli preko trga.

»Nash, nash, nash Cankar!«

Vse je bilo globoko ginjeno, ko je govornik globoko obzhaloval Cankarjevo prvo smrt. O drugi ni chrhnil ne besedice, da ne bi oblasti opozoril she nase.

»Slovenec nima sreche ...«

Vse je zajokalo.

Nekaterim bolj preprostim dusham to neskladje med Ivanovo drugo smrtjo in med spomenikom ni shlo prav po tirih prave pameti.

Ko so odkrili Preshernov spomenik v Ljubljani, je ugledna meshchanka v Kranju begala od znanke do znanke in se hudovala:

» ... Pijanec je bil, grd je bil, nichvreden je bil, norchav je bil, nich ni imel, umazan je bil in raztrgan, – ushi so ga snedle! Zdaj pa taka glorija! ... Ali je to pravica ?!! ... Tak mi pa, ki smo poshteni, pametni in ki nekaj premoremo, – tak mi si naj pa spomenik sami postavimo, che ga hochemo imeti! ...«

Tako-le je dejala brumna vrhnishka zhenica Jerica Velevrh:

»Oh, oh, oh, ves svet je zmeshan! Tega pa she ni bilo na svetu, da bi razbojnikom spomenike postavljali!

Nemara da je bil celo Antikrist, ta Cankar! ... Kmalu bo sodnji dan, oh, oh, oh!« ...

*

– Blagor mrtvim, nam zhivim pa gorje!!!

 

(Koledar Cankarjeve druzhbe, 1931, str. 36–41)

 

 

_____________

Prispevek je nastal po odkritju Cankarjevega spomenika na Vrhniki (10. 8. 1930). Spomenik je izdelal kipar Ivan Jurkovich. Za Jurkovicha se je odlochil Odbor za postavitev Cankarjevega spomenika na Vrhniki, cheprav je strokovna zhirija (slikarja Rihard Jakopich in Matej Sternen, arhitekt Jozhe Plechnik in umetnostna zgodovinarja dr. France Stelè in dr. Stanko Vurnik) kot najbolj primernega za izvedbo ocenila osnutek Lojzeta Dolinarja.

Smrekar se je vkljuchil v polemike o primernem Cankarjevem spomeniku. Zagovarjal je mnenje, naj pisatelju namesto spomenika postavijo dobrodelni dom za sirote in brezdomce. »Moje mnenje je to-le: che si zheli ljudski glas i. e. vrhnishki odbor spomenik po svojem poznanju in okusu, naj ga narochi in placha sam. Zmozhen je, da lahko postavi spomenik, ki bo celo Vrhniko zasenchil. Dam idejo brez zahtevka nagrade: naj da C. modelirati iz voska prav naravno, ga s C. originalno obleko odene in naj ga posadi za gosposko mizo najslavnejshe vrhnishke gostilne.

Che je pri tej akciji sploh kaj mislil na Cankarja in ne le na sebe. Che je pa mislil le na glorijo Vrhnike, potem naj postavi spomenik svoji miselnosti. Tak spomenik pa bi najboljshe stal kar v Ljubljani, spomenik vesoljnega, neumrljivega slovenskega in sploh mednarodnega lazhi – ali simili – kulturnega filisterja.

Pa bi she Cankarjev duh ploskal!

Pri vsem tem dobro je le to, da je ubogi Janez nepreklicno mrtev in da se mu ni treba she tozadevno jeziti. She boljshe pa za snovatelje spomenika. Zhivi Cankar bi jim bil – gorje!

Pridruzhim se mnenju, naj se postavi Cankarjev dobrodelni dom. Dobro sem poznal Cankarja in pod prisego lahko povem, da bi on to misel najbolj odobraval in da bi se hudoval nad vsakim, tudi nad Dolinarjevim spomenikom.

Tak shunder – s spomenikom! Cankarjeva dela pa pach najpridneje uzhiva – knjizhna ush v knjigarnah! Nikar she, da bi se kdo za las poboljshal iz njih!« (Hinko Smrekar, »Cankarjev spomenik na Vrhniki«, Slovenski narod, 1930, sht. 32)

Smrekar in Ivan Cankar sta se spoprijateljila leta 1904 na Dunaju. Drushtvo Vesna je pripravilo interni natechaj za naslovnico Cankarjeve nove knjige Gospa Judit. Cankar se je odlochil za Smrekarjev osnutek. Smrekar je ilustriral tudi druge Cankarjeve knjige, ki jih je izdal zalozhnik Schwentner.

Smrekar in Cankar sta leta 1907 zachela pripravljati satirichni list ali obzornik z naslovom Kurent. Neuresnichen je ostal tudi Cankarjev spis Konkurz, ki bi bil opremljen s Smrekarjevimi portretnimi karikaturami. Mnogi pisci opozarjajo na vzporednice med Cankarjevo in Smrekarjevo satiro.

Smrekar je o Cankarju vechkrat pisal: »Kako sem ilustriral Cankarjeve knjige«, Jutro, 1926, sht. 105; »‘Vesna’ in moj prijatelj Ivan Cankar«, Zhivljenje in svet, 1932, sht. 24; »Iv. Cankar zadnji dve leti pred smrtjo«, Zhivljenje in svet, 1938, sht. 23; »Pripombe k raziskovanju tragike Iv. Cankarja«, Jutro, 1939, sht. 64; »Prijatelju I. Cankarju (6. 11. 1941), Iz zapushchine Henrika Smrekarja«, Nashi razgledi, 1958, str. 317 (zadnji shtirje prispevki so bili ponatisnjeni v Revija SRP, junij 2016, sht. 127–128, str. 26–41).

Dr. Josip Puntar (1884–1937), literarni zgodovinar, preshernoslovec, publicist in bibliotekar. Pisal je spominske chrtice o Ivanu Cankarju, ki je pri njem stanoval v letih 1917 in 1918. (Op. Damir Globochnik)

 

 

 

Hinko Smrekar, »Arhangel Azrael nese Cankarja drugich na svet«, 1930, perorisba

 

 

Kriza v peklu

 

Skoro vsi zhe veste, da me mori huda zhivchna bolezen. Neznosnih muk navelichan sem si oni dan goreche zhelel smrti. Spomnil sem se rajnkega brata Pavleka, rajnke matere, svojih otroshkih lepih let. Shlo mi je na jok, rad bi bolechine raztopil v solzah, a ni se mi posrechilo. Bolechine, trde kakor granit stiskajo srce,– a ne omehchajo se. Srce, pretrdno srce kakor da poka, – a ne pochi.

Ochi imam zaprte; tezhko vzdihujoch poskusham moliti, prositi Boga za odreshitev, priklicati smrtnega angela Azraela. Usta vroche zhebrajo.

Zachujem topel glas: »Prisezi na vse rimske dogme!«

Rad bi prisegel, toda glas mi ne gre iz grla. Tezhki balast znanosti tishchi iz mozhganov in mi stiska grlo.

Odprem ochi ..., zagledam prikazen:

»Kdo si??«

»Azrael!«

Krasen mladenich stoji pred menoj v vsej naravni popolnosti (a brezspolen), mirnih, jasnih, dobrih ochi: zapahlja s chrnimi obshirnimi perotmi proti meni: zadishi po trohnobi, po gnilih kosteh, obenem malce po kadilu. ... Groza me pretrese, a kljub mrzli grozi zahrepenim po smrtnem objemu.

»Tvoj chas she ni prishel!«, shepne z zhametnim glasom Azrael.

»A zakaj moram toliko in tako dolgo trpeti na tem zverizhenem svetu?«, povprasham tiho.

»Mysterium passionis!« odvrne Azrael mehko in milo ter – izgine ...

Spet sem sam, ves poten jechim od muk ...

Naenkrat pa me prevzame besen srd. Branim se ga, a ne ubranim. Same od sebe mi privrejo iz ust tezhke kletve.

Klichem vse vrage, Satana ...

Prikazhe se sam poglavar pekla. A motite se vsi slikarji, motite se Vi vsi, che mislite, da je zasmrdelo po zhveplu in da se je prikazala naga, kosmata mrcina z rogovi, z dolgim rdechim jezikom in s kosmatim repom. Narobe. Zadishalo je po najslajshih parishkih parfumih, Satan pa je bil najdostojneje oblechen po zadnji parishki modi, – ves »dernier cri«. Ves dostojanstven, ves v zlatu, v tezhkih briljantih in vseh vrst draguljih. Obraza ni bil bash prikupnega in dobrotljivega. Ochi – jekleno trde, neusmiljeno pereche, – tenke ustnice, trd, porogljiv nasmeshek. Spomnil sem se: videl sem nekoch nekje portretno sliko prebrisanega konditijera-diplomata iz dobe renesanse. Prav tak je Satan – le da njegov obraz cika bolj chistokrvni angleshki tip ...

Narahlo se je prozhno priklonil in vprashal, kaj zhelim od njega. Vprashal je le zaradi lepshega, – o saj je dobro vedel, zakaj sem ga klical.

V tem sem si premislil, spet me je prevzela predsmrtna groza ..., pa sem se bojeche vprashal, che bi mogel skleniti z njim tako kupchijo, kakor so opisane v bajkah, – in che bi mi mogel postrechi z izdanim predujmom.

Zategnil je krive ustne she bolj zasmehljivo, zhe kar sadistichno-sarkastichno in spregovoril s sikajochim, kakor angelsko jeklo zvenechim glasom:

»Revshe ubogo, kaj si domishljash? Kaj naj pochnemo s Tvojo ubogo, skesano, spokorjeno, usmiljeno-cmeravo dushico? ... in s Tvojim izmuchenim kadaverchkom? ... Saj she male zherjavice nisi vreden! Kvechjemu v vroch pepel bi Te posadili! ... Zmeni se z Bogom in Azraelom, zini, kar treba, pa sfrchish naravnost kakor iz amerikanskega najdaljshega topa izstreljen v nebesa, – brez peruti, saj tezhak itak nisi posebno!«

O Bog, o Bog, – spet sem pogorel. Muchiti se bom moral v nedogled.

Velegospod Satan govori mirno in pochasi dalje:

»Sploh – kriza! ... Tak je naval na pekel, da smo skoraj vso peklensko armado formirali v policijske kordone, da delajo in vzdrzhujejo red pred peklenskimi vratmi. Primanjkuje nam zhe – izurjenih kurjachev. Sploh nam vsega zhe nedostaja, le chloveshkih kadavrov ne. Vchasih, nekdaj v lepshih chasih smo se pulili za gosposke dushice, – za kmechke in delavske smo se navadno grdo potili in je bilo treba res dobro premishljenih, diplomatskih spretnih zanjk, da smo jih polovili. A zdaj? ... Posel je postal dolgochasen, – hudichi pobirajo dushe in dushice kakor smetarji smeti. In koliko je teh smeti, ki nam jih namete ta sleparski, rokovnjashki svet dan za dnem na grmade! Kam z njimi? Zmanjkuje nam prostora, kotlov, smole, zhvepla, kuriva. Uh, zadrega na zadrego! ... Niti knjigovodstva o dushah vech ne vodimo, – nimamo knjig, sploh chemu to vestno zapisovanje, saj je tako ali tako skoraj vse, veliko in malo, zhe nashe! Alles Rebbach! ...

Pri nas pushchoba in tegoba brez misli in lovskih zanjk, zgoraj nad nami pa she bolj neizmerna pushchoba in praznota – strashna brezposelnost. Zvonchek pri nebeshkih vratih je zamrznil, angeljchki spe in drgetajo od mraza, sv. Peter pa smrchi, da se tresejo ne le nebeshka, ampak tudi nasha vrata. Dela nas nervozne, nas, ki smo itak zhe vsi besni od zhivchne prenapetosti, povzrochene od skrbi, zhalosti in studa. Vsaj brezposelni nismo, – to je sicer res – o, da bi le bili! O, da bi se nam povrnili stari, dobri, lepi chasi!

Kakshen zanikern materijal se nam vsiljuje! Prav malo je tolstih pechenk vmes, vechina suhci in pritlikavci. Nich vech ne dishi pri nas po mastni pechenki, – grdo smrdi po kosteh in koshchicah! Prej smo imeli skoro same tolste pechenke ... Uzhitek nam je bil v davnih chasih, – che smo s trudom in po srechi ujeli tolstega karmelichana, dobro rejeno nunico, vchasih celo debelega shkofa, kakor vidish vse to naslikano na starih, gotskih cerkvicah. Lutra in Katrico smo sprejeli nad vse slovesno s kompletno peklensko godbo in z umetnim ognjem in smo rajali cel mesec dni. Kalvina smo pogostili, da je – prej zhe kar skelet – pochil in smo mu morali trebuh s tremi dolgimi shivi zashiti. ln ko se pokonchno prikorachi Pietro Aretino, – to smo se mu klanjali! She jaz sem mu poljubil roko! Danes pa vse: shkarta. S suhimi tercijali n. pr. in s koshchenimi tercijalkami smo zabasali vsa skladishcha, nismo vedeli vech, kam zh njimi. Nedostaja nam kuriva, pa kurimo namesto z drvmi – zh njimi ogenj pod kotli. To prasketa, poka, cvrchi in smrdi – do neba, – fej!

Edino veselje, edini oddih mi je, da vchasih vendarle najdemo med smetmi kak izreden biser. To nam je uteha. Res prav izredni dragulji. Cesar Borgia in sestrica Lukrecija zelenita od zavisti. Sta prava “chevljarchka” v primeri zh njimi. Zardevata od sramu pred dandanashnjimi frkolinchki in smrkljicami, ki so ju nadmodrili. Chakamo she na trumo tichev in tichic, – posebno pa na par prav posrechenih eksemplarjev, ki so nam sicer zhe davno zapadli, a bozhja volja she ni odlochila in dolochila dneva, ko bodo nehali delati zgago in nesrecho med chloveshtvom, – saj se mora svet pokoriti za svoje grehe zhe za zhiva. Pravichna bozhja kazen, pokora in tako dalje! ...

Kakor vesh, se Satanu nich in nihche ne smili, a skoro bi me vchasih malo ganilo, (oziroma vsaj mislim, da bi bilo lahko malo drugache in bolje). Takrat namrech, ko nam nametejo od prenapora izsesanih kadaverchkov, delavcev, tako zvanih dushevnih in rochnih, – skeletov v taki opremi, da niti davchni urad ni nashel, na njih niti gumba za zarubljenje. Niti cunjar jih ne bi vech pobral, niti jih ne bi mogel porabiti chevljar za dreto!

Pa tisochi in tisochi blago in neblago dishechih bivshih zhensk, ki sta jih nesrechna dedna obremenjenost in beda vrgli na cesto in v jarke!!! Kam z gorami tega blaga?! Zdaj gnojimo zh njimi novi erarinchni drevesni park, da vzgojimo novo kurivo. Petra Aretinskega pa smo postavili za shefa upravitelja. Premog nam je zhe davno ves poshel, she kochevarja nimamo niti drobca vech, – zadnje ostanke smo odstopili Vam za dolenjski brzovlak.

Hudo je na svetu, she hujshe v peklu, – a najslabshe posle, kupchije delajo nebesa! Skoro bi she samega Satana obshlo usmiljenje! ...

In kaj se nam she obeta? Ne upam si niti malo pomisliti na to! Dasi sem sicer mrzel do absolutne nichle mrzlote, me le malce pogreje, che pomislim, kaj shele bo, ko se vname “svetovni pozhar”!

Zame bo najboljshe tako: demisijoniral bom, naj vzame vrag she Satana! Pika! Brus!!!«

Vstran obrnjen se je odhrknil, pljunil v dishech robec (dzhimi), – in zhe je izginil.

Razdishal se je blagi, sladki duh parfumov, – spet v mukah tezhko diham in vdihavam hladni, devetindevetdeset odstotno mokri ljubljanski zrak – z edinim upanjem, z edino tolazhbo, da se bom mogel (che se bom moral) usmiliti sebe sam, – che se me ne usmilijo ne svet, ne Azrael, ne Satan.

 

(Jutro, 1936, sht. 19)

 

 

_____________

Prispevek ni podpisan. Jutro je na avtorstvo opozorilo z opravichilom v naslednji shtevilki (Jutro, 1936, sht. 20).

Smrekarjev brat Pavle (1889–1911) je umrl star komaj 21 let v Kranju.

Del besedila, ki govori o peklu, bi lahko povezali s posameznimi listi Smrekarjevega satirichnega ciklusa Zrcalo sveta (1933). (Op. Damir Globochnik)

 

 

 

»Brzojav iz pekla«, perorisba s tushem, najbrzh ok. 1918

 

 

O umetnosti

 

Uchenjaki so shtacunarji, ki imajo ves svet v shkatlice razdeljen. So birokratje, ki imajo vse ljudi v posebnih aktih popisane. Brigata se »Bog« in »Narava« za shtacunarje in birokrate! – V chisti umetnosti ni struj, to je le varljiv videz. Vsak pravi umetnik se pogovarja le z »Bogom« in »Naravo«, za chenche uchenjakov – registratorjev nima ushes. Umetnik strujar pach le izdeluje. Chevljar ima svoja kopita, krojach svoje modne zhurnale. Umetnik ne chrpa svojih navdahenj iz galeriji, razstav in revij – svojega znanja ne iz akademij. Dokler otrok ne shodi, ga morajo pach drzhati in voditi. Zhalibog, pa na mnogih akademijah dandanes grasira rahitis. –

So »umetniki«, ki dihajo, dushe pa le nimajo. Se pravi, – vsaj svoje ne, samo izposojeno, she rajshi izposojene. In te izposojene dushe menjajo pogostejshe kot n. pr. nogavice. Imamo v Zagrebu kiparja, ki ima sto genijalnih dush, zapored in vsevprek hkratu, chisto njegova pa je le dusha politika in trgovca.

 

Niti »doba« ni v vsem trdna podlaga za edinost v stremljenjih. Kakshne skupne znake dobe imata n. pr. Brueghel in Rubens, (ki sta si tako blizu po chasu, da lahko rechemo, da sta istodobna!) – z italijansko umetnostjo iste dobe? Nekaj pa imajo vsi ti in she drugi »bronasti spomeniki« iste dobe vendarle skupnega. Je to zhivljenje, njih dela zhive, ker izvirajo iz polnokrvnega zhivljenja, ne pa iz suhoparnih teorij in ideologij! –

»Literarna umetnost!« Ali – »primite tata!« Katera umetnost more biti bolj in zares literarna kot tista, ki je izkonshtruirana na osnovi literarnega programa, iskane ideologije, izkonshtruirana, ne globoko in iskreno dozhivljena! Slishish besede: barva, linija, kompozicija, statika, volumen, harmonichno vravnovesje itd. Besede, besede, besede, – z eno besedo literatura.

Chemu govoriti s tolikshnimi poudarki o bistvenih komponentah umotvorov, ki so same po sebi umevne? Nalij H2O v shampanjsko steklenko, ali se bo voda v shampanjec spremenila?

Chemu govore? Ker so v besedah plodoviti, v dnu dushe pa ali sterilni, – ali pa so se shibki udali terorju diktiranih besed in svoje resnichno zhivljenje v sebi zatrli ali pa mu vsaj zapirajo izhod v svet – v strahu, da ne bi pred mogochnimi diktatorji, historiki-histeriki, kritiki in kritikastri veljali za vposhtevanja nevredne ali vsaj manjvredne – literate! Berashtvo in bedashtvo!

Zhivo ljudstvo zahteva zhivljenje, ishche ga in ga sprejema s pohvalo in zahvalo, – izshpintizirane formule pa odklanja in preganja.

Naj zhivi zhivljenje! Naj zhive literatje Michelangelo, Rubens, Rembrandt itd., Goya, posebno she Goya. So med njegovimi grafichnimi deli stvari, ki so po formi zelo pomanjkljive, grdo zarisane – a vroche zhivljenje je v njih – vulkan jih je izbruhal. In vroche zhivljenje dajejo, ne mrzlih teoremov!. –

»Kaj je lepota?« – vprasha likovni Pilatuzh. Odgovarja Rodin: nich ni grdega na svetu. Grde so le chloveshke druzhabne konvencije, napachno je gledati z rasnega, seksualnega stalishcha – in plitvo. Ne zhalite »Boga«, ki je svet in je »svet« ustvaril.

Tisti, ki preganjajo nagoto in bi radi odpravili dosedanji naravni nachin ploditve bitij ali ga vsaj skrivajo in ga na skritem kraju sami radi goje, naj malo pomislijo, da razglashajo s tem »Boga« za najvechjega, najgrjega greshnika. Bodite logichni, bodite dosledni! Skozi kalno, umazano steklo se vse kalno, umazano vidi. –

Umetnost razglashajo za luksus! Ljubi kristjani, kakshno obshirno knjigo bi moral napisati, da bi Vam pokazal in dokazal, kako sami sebe bijete po zobeh in po glavi, Vi slabo vzgojeni, po sholah in po »praktichnem zhivljenju« na kriva pota odrinjeni otroci! Zavrgli ste, zametavate sladka jedrca zhivljenja, za trpke lupine pa se pulite, tepete in koljete! In kadar se v mochvirju Vashe dushe oglasi potopljeni zvon chiste, neokrnjene, nedolzhne mladosti, – ga brzh prevpijete z umazanim hripavim glasom »praktichnega« odraslega. Sram Vas je glasu tega zvona, – »otrocharij« – o bedaki, zhivi mrtveci!

Blagor otrokom, ker njih je nebeshko kraljestvo! Ne poslushajte Satana – Mamona – Antikrista, sicer je zhe Vasha dusha za vechno pogubljena!

 

(Zhiva njiva – literarna priloga revije Umetnost, 1941/1942, str. 31–32)