Revija SRP 153/154

Henrik Smrekar

PRAVA PRESHERNOVA PODOBA

(Spisal & zrisal Henrik Smrekar)

 

Od Preshernovih chasov do danes se Slovenci v marsichem bistveno niso dosti spremenili in poboljshali. She dandanes svoje najboljshe dushevne veljake najrajshi zasramujejo in do smrti muchijo in se jih prisiljeno rajshi shele po smrti chastno spomnijo (v svojo chast in slavo namrech), in che le gre, na svoje posmrtne dolzhnosti do njih zelo radi hitro spet pozabijo.

Slikar Langus se je menda zakrokal, da ni ubogal Potochnika, ko ga je prosil, naj gre Presherna vsaj na mrtvashkem odru portretirat. Tako je shele l. 1850. Kurz v. Goldstein po svojem verjetno ne zadosti zanesljivem spominu zmechkal svojo podobo Presherna.

Koliko preglavic! Koliko truda so si dali razni slikarji in kiparji vse do zadnjih dni s pravo Preshernovo podobo!

Ujezil sem se in sklical nekaj znancev na shpiritistichno sejo z namenom, da priklichem Presherna, naj se nam pokazhe v pravi podobi in naj se izjavi o svojih doslej najboljshih portretih.

Pot nam je tekel z lica, preden se nam je posrechilo, da smo ga zvabili na plan. Preden pa se je pojavil sam, smo zaslishali njegov glas:

 

Saj tiga sem se vedno bal,

miru mi narod ne bo dal!

Nemirno spim in se vrtim,

podob se svojih – hu – strashim!

 

Zhivchno sem pograbil svinchnik in skicirko ... Toda kakshno razocharanje! Pokazal nam je le svojo hrbtno stran! Vse proshnje, naj nam pokazhe svoj obraz, ko zhe tako dolgo hrepenimo po njem, da smo ga ravno in samo zaradi tega vznemirili v vechnem snu, ga niso ganile.

Vprashal sem ga to in ono, a tudi govoriti se mu ni dalo. Drzhal je roki prekrizhani na hrbtu in hitel zmigovati z rameni in s kodrasto glavo. Shele ko sem mu omenil Kurzov portret, je zhivahno spregovoril: »Oh, ta chifutek! ... No da, chisto zgreshil me ni, ampak neroda me je namazal takega, kot sem bil neki dan, ko sva se chez noch zasedela s Pacenkom Francetom pri vinu in se mi je zachel delati shen na obrazu ... Pozabil mi je dati v roke krozhnik kislih kumaric ...«

Vprashal sem ga o tisti dvomljivi profilni risbi.

»Hm, tisto! ... Che bi vedel za gotovo, bi vam rad povedal, koga je Langus mislil s tisto risbo zadeti. Saj obraz se mi dozdeva dosti znan, vendar ne morem prisechi, kdo bi tisto bil ...«

»Kaj pa Ganglov kip?«

»Ni napachen, bi dejal, skoro bi rekel, da mi je zares nekam podoben, che ne bi bil dosti prelep in malo prenezhen ... Revezh Gangl se je presneto potil, ko me je z gdch. Ernestino Jelovshkovo obdelaval. Na, saj mu ni shkodilo, prepotil je pri tem delu svoj prehlad, ki bi mu bil sicer postal smrtno nevaren ...«

»Nekateri so trdili, da je v Jurchich-Stritarjevi izdaji ...«

»Kaj, tista skremzhena mevzha naj bi bil jaz! Kar tiho, che ne bom jezen!«

»Kaj pa Zajchev spomenik? Dober, ne?«

»No, naredil je, kar je mogel, kadar mu niso ravno dobrotniki priganjachi in popravljalci stali med delom za hrbtom. O obrazu ne bom dosti trobil, plemenitega Kurza je pach popravil, kakor in kolikor je vedel in znal. Hudo napako pa je zagreshil v chevljih! Tako lepih in finih chevljev svoj zhiv dan nisem premogel.«

»Pa Justin?«

»Ta pa ta. Ta me je zares ganil globoko v dno srca! Kar smili se mi fant, tako je vame zaljubljen! Saj je z menoj zasluzhil komaj za robce, s katermi si je brisal potno chelo. Priznam, od vseh on najbolj pozna moje ochitne in skrite zadeve, kar jih je le mogel s svojim detektivskim medlichnim helikonom dognati. Zadel je moj obraz, ki gleda iz mojih poezij, kar je le shlo natanko, ko je nesebichni pisateljici Vashtetovi pomagal do slave in denarja. S prav zadnjo podobo pa sem nekoliko manj zadovoljen, dasi je sicer in tehnichno rafinirano izpeljana ... No, pustil mi je moshki obraz in moshko chast, chesar o Jakcu ne morem pohvalno trditi ...«

Tishina. Molk ...

»Ste gotovi? Prosim, ne klichite me vech, ne potrebujem vashe druzhbe! Che bi se prikazal med rojake danes, kaj bi se mi zgodilo? ...

Moj naslednik Oton Veliki in Edini bi mi gotovo ne hotel prepustiti svojega piedestala – mar mi je za piedestale ... Mrtvega zhe she puste dihati, zhivega bi me pa gotovo shchipali, kar bi se jim dalo – che bi se jim pustil shchipati, seveda! Gotovo bi naenkrat nashli, da moje pesmice prav za prav niso bog ve kaj, da so zelo preproste, naivne, kmetishke, neka boljsha vrsta narodne pesmi, hudo zastarele, brez modernega lishpa in sijaja. Saj sedanjemu nadpreshernu v gostilnah in kavarnah tudi ne prizanashajo, malikov imate na pretek in je she vedno precej Koseskih vmes. Slovenci so pach vedno enaki malikovalci. Kdor se dere s prvaki in jih z upognjenim hrbtom chasti, tega narede schasoma za prvaka. Tudi Chrtomirov ne zmanjka v dolini shentflorjanski, najbolj priljubljeni in chashcheni so. Vprashanje se ne glasi, kaj si, temvech, s kom hodish, in zelo koristno je, che imash molek v zhepu, cheprav ni naravnost zahtevan. Ne motite me vech! Pustite me v miru pochivati! Nikdar ne boste mojega obraza zagledali – v Ljubljani she naslikan ne bi hotel biti vech! Kako pravi prijatelj H. Heine? “Ihr wolltet mein Gesicht nicht haben, nun sollt ihr am Gegenteil Euch laben!” Zdravo!«

Izginil je v noch. Potrti smo v temi in premishljevali njegove besede ...

Drugi dan smo slishali, da se je tisto noch dr. Kidrichu prikazal chlovek v bidermajerski noshi takisto s hrbtom obrnjen proti njemu. Ni bil to Presheren? Gotovo je bil on, da bi se doktorju zahvalil za obilni trud v njegovo chast. Dr. Kidrich pa ga je imel za pijano mashkaro – razumljivo, bidermajerska nosha v tem predpustnem chasu – in je poklical policijo na pomoch. Slikarja Jakca je strashilo. Nekdo mu je potegnil odejo raz telo in ga blagoslovil s krepko roko. Ni bil Presheren? Vse kazhe, da je bil! Slikarju in grafiku Justinu pa je prinesel lovorjev venec in en posmrtni »rokopis« z lastnim podpisom, vdrgnjen z neko kostjo na trhlo desko.

 

Justinu – Trpinu, risarju moje podobe.

Si dolgo ugibal, se potil

denarcev dosti ne dobil!

Do grla sit sem vseh chasti,

naj tebe lovor moj krasi!

Dr. France Presheren.

 

 

Pravijo, da je Justin od neznanskega presenechenja padel v vrochico.

Vse to smo slishali, da je pa vse to res, ne prisezhem. Ljubljanske novice ne ljubijo resnice!

 

(Jutro, 1939, sht. 43a)

 

 

 

 

»Presheren in Chop – 1942«, meshana tehnika, 53,5 x 41 cm (sign. d. sp. HS 1. 8. 42)

 

___________________

Smrekar omenja avtorje najbolj znanih Preshernovih likovnih upodobitev. Goldstein je ljubljanski slikar nemshkega rodu Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807–1878), ki je leta 1850 naslikal prvi posthumni Preshernov portret. V prvi posmrtni izdaji Preshernovih Poezij, ki sta jih leta 1866 pripravila Josip Jurchich in Josip Stritar, je bila objavljena litografija neznanega avtorja. Slikarja Matevzha Langusa (1792–1855) je Preshernov prijatelj cestnogradbeni asistent Fran Potochnik (1811–1892) prosil, naj portretira Presherna na mrtvashkem odru, vendar Langus njegove proshnje ni uslishal. Na zachetku 20. stoletja je za domnevni Preshernov portret veljala Langusova risba mladega mozha v profilu, za katero se je izkazalo, da gre za Langusov avtoportret. Ivan Zajec (1869–1952) je avtor Preshernovega spomenika v Ljubljani, ki so ga odkrili septembra 1905. Alojzij Gangl (1859–1935) je v Preshernovo portretno doprsje, ki ga je leta 1894 oblikoval v mavcu in naslednje leto izklesal iz kararskega marmorja, vkljuchil tudi nekaj potez Preshernove hcherke Ernestine Jelovshek (1842–1917). Elko Justin (1903–1966) je narisal ilustracije za Roman o Preshernu Ilke Vashtetove (1891–1967), ki je izshel leta 1937, ter vech samostojnih ilustracij, s katerimi je opremil tudi svoje chlanke o Preshernu. Na zheljo literarnega zgodovinarja dr. Franceta Kidricha (1880–1950) je Bozhidar Jakac (1899–1989) leta 1935 naslikal Preshernov portret, ki je bil objavljen v novi izdaji Preshernovih Poezij. Leta 1938 je nastal Jakchev portret, ki ga je ljubljanski zhupan dr. J. Adleshich podaril za »Jugoslovansko sobo« v Cathedral of Lerarning v Pittsburghu, in leta 1939 portret za Preshernovo rojstno hisho v Vrbi. Oton Veliki je Oton Zhupanchich. (Op. Damir Globochnik).