Revija SRP 153/154

Hinko Smrekar

 

MUZE NA TOBOGANU

(krajsha igra)

 

Muze na toboganu

ali

Che je konec dober, je vse dobro.

Potpourri zhivih prizorov.

 

Osebe:

Gospod Ivan Trebuhar, bivshi hlapec, sedaj veleposestnik in veletrgovec, intimen prijatelj ministrov, odlikovan z redom sv. Save IV. razreda, – obseg chez trebuh 1 ½ m, tezha 120 kg. – Obleka: Jimmy.

Gospa Marija Trebuhar, bivsha gosposka kuharica, sedaj veleugledna dama v najnovejshi parishki toaleti, posuta z briljanti, – tezha 140 kg. (Obraza, iz svezhih krvavic modelirana.)

g. dr. Mizifor Cekar, umetnostni kritik

g. Krishpin Puf, slavni umetnik v senci chrnega klobuka-shirokokrajnika

g. Ljuba Muzhich, umetn. pisatelj in pesnik

gdch. Filomena Slavec, za umetnost navdushena nevesta

g. Boshtjan Brencelj, znani umetnik v obleki zidarskega polirja

g. Kolerij Bomba, komunist

g. minister Cucelj, shegav patron

g. dr. Jagoda, psihijater

g. Pantokrat Krap, p. t.

g. dr. Jurij Srakar, magnat z dezhele, mecen na obljube

Zhefa Rozhmarinchek, prijateljica vseh moshkih oseb – izven policije

gospa dr. Cheshplevcheva in druge blagorodne dame

g. Glista, greshnik in moralist

Nevtralna oseba

 

Kraj in chas:

Velesejem: »Ljubljana v jeseni«, paviljon »K«

 

Gospod T.: »… Kako si sitna! Kot muhe! … Ravno lepo sit sem, krasno zhejen, in se mi prilezhe sedeti pri zlati kapljici, pa me gonish v umetnishko kramo! Kaj se nisi avtomobilov zadosti nagledala? … Kaj hochesh she vech? …«

Gospa T.: »… Ne trobi! Saj se meni tudi nich prav ne ljubi tja, a moje prijateljice so bile zhe vse tam in me izprashujejo, che se mi ta slika dopade, che mi ona slika ugaja, – brez konca besed, – kaj pa naj jim odgovarjam? …«

Gospod T.: »No, pa le brzh stopiva, da bo prej opravljeno! En trenutek she pochakaj, da se she malo pokrepcham s krepkim pozhirkom! No, zdaj pa le – korajzhno!«

(V paviljonu »K«.)

Gospod T.: »… Najlepshe od razstave se mi zdi to, da ni posebne vstopnine! … Pri tej grozni gospodarski krizi!! … Vse drugo mi je vech ali manj poshrekana figa! … No ja, nekaj stvari mi je le povshechi! Npr. pri Smrekarju vsaj kaj vidim, che so prav skoro same kreature, ali kako se tem rechem zhe reche! No, pa, she dva ali trije drugi! Pravim, pravim! … Na, pa ta-le platna poglej! Ta-le slika izgleda, kot bi 'kremshnite' in paradajzarje razmazal po platnu, … te spet izgledajo, kot bi se najmanj tri leta valjale v Shishki na Celovshki cesti – ta-le kot bi stare torte zmechkal in nalepil. Poglej to-le nago zhensko! Tako se ti gotovo ne bi dala slikati! Ves svet bi vpil: 'Fej te bodi' … Zakaj pa nashe vile noben ne naslika? Kak je kaj lepshega na svetu? Tako rech bi kupil takoj!«

Gospa T.: »Vidish, kaj pa smo jim dajli potuho? Zakaj si dal za onega, za spomenik, za tistega prifuknjenega pijanca, ki so ga ushi snedle gor v Kranju! Saj se she na spomeniku vidi, s kakshno drushchino se je vlachil! … Tista Muca – zhenshchina v sam predpasnik oblechena, pa she tistega ima kar za ruto! … Zdaj so se pa vsi taki postopachi prevzeli, – pa bi vsak rad lep spomenik zasluzhil, – mi pa naj she to navlako plachujemo iz svojega zhepa!«

Gospod T.: (pomisli) »… Prav imash, Mici! Saj se res kesam! Pa – prmej zeks – zdaj ne dam ne strgane kronice vech, pa naj si vsi zaobljubijo, da vsi na en dan pocrkajo! … O, krizhana gora! Kaj pa je to – naenkrat?! Mici, primi me, drzhi me, vse se mi vrti v glavi, vse krizhem-krazhem gomazi pred ochmi – bolan sem.«

Cekar in Krishpin Puh (polglasno v jezi): »V glavi, idijot!«

Gospa T.: »… Shema, kaj vpijesh? To je najmodernejsha umetnost! Gospa dr. Chevca mi je pravila o njej! Saj nobenemu chloveku prav za prav ni po godu, – a ona le pravi, 'da je tako grdo, da je zhe kar lepo' …! Dr. Picekovo je bilo pa tako strah, da tri nochi ni ochi zatisnila! …«

Gospod T. se ojunachi: »Jaz sem pa zhe mislil, da je po meni in po moji glavi! Bo treba strah malo zaliti, – kar hitiva naprej!«

Dr. Cekar pristopi (vzneseno): »Gospod, bash to je sila te umetnosti, ki je neznatne, plitke, vsakdanje dushice ne preneso! Gospod, zapomnite enkrat za vselej to vechno resnico: Kar je ljudem kakorkoli vshech, to je za nich, je brezpomemben, da, celo sramoten kich! Kar ljudi odbija, le to je chista, globoka in visoka umetnost, – chim hujshe odbija, tem globlja in vishja je!«

Boshtjan Brencelj: »Dovolite! Torej so vsi stari mojstri nichvredni! To-le je pach reakcija na skrajno rafinirano dognanost impresijonizma! Zahtevi, da je svet le kompleks barvastih lis, sledi zahteva po poglobljenju 'dushevnosti' umotvora. – Ko je chlovek sit rafiniranosti Pariza, gre v Afrike pushchavo ali drugam – med divjake! Ko je chlovek navelichan tezhke shole, raztrga knjige in vrzhe uchenost v kot! Zhenska, ki se hoche pomladiti, obleche kratko krilce in se skusha obnashati kot mladoletne frkljice! – Che odrasel, bradat mozh obleche preklane hlache, dene prst v usta in jeclja nerazumljive besede, – blagor mu, che je dosegel nebeshko kraljestvo! Che je dosegel resnichno naivno genijalnost otroka, in jih ne kopira le s prerachunano rafiniranostjo starca! – Siloma, s samoskrunstvom dushe – se ne da umetnishko ustvarjati! Che intelekt inshpiracijo vodi, oba v jamo absurdnosti padeta! Danes pa velja: Za vsako ceno vsak dan nekaj novega, pa karsibodi! Zmeshaj donechih fraz, sestavi program, prenesi ga na platno, serviraj ga v razstavi, – nato pa s trobento in z bobnom na trg! – Kdo naj se spozna na tem hrupnem velesejmu prehodne, prevratne dobe? Kdo lochi resne producente od nesramnih sharlatanov? Vse razglasha novi, pravi slog dobe. 'Le noter, le noter, – tukaj je edino – pravi, garantirano pristni slog dobe!' Chindarata! Bum, bum, bum! – Po eni strani odrivajo meje raznih panog umetnosti, da prosto prelivajo druga v drugo, po drugi strani pa ishchejo arhitektura, plastika in slikarstvo v svojih strogih mejah izgubljeni strogo enotni stik, – enoten slog! Resna zadeva! Mosht vre, che bo le vino dobro! – Umetnost je matematika. Stari mojstri so gojili izvechine zelo komplicirano matematiko, rezultat je bil 'sam ob sebi umeven', posamezni brezshtevilni faktorji pa diskretno skriti. Vsi so se klanjali strogemu diktatu 'narave'. Le poglejte ekspresije Michelangela! Danashnji chas pa ljubi bolj poenostavljeno matematiko, ki debelo podchrtava posamezne, vchasih zelo revne faktorje, pri tem pa vchasih brezobzirno terorizira in zvija 'naravo', svojim 'chustvenim' geometrichnim nalogam na ljubo. Vivat ars, pereat natura! – Vse pa hoche prekrichati grmechi diktat industrije, teror stroja! 'Die Geister, die ich rief, die werd’ ich nun nicht los'!« –

Dr. Jagoda: »Larifari! Prazne chenche! To so izlivi psihotichne dobe!«

Boshtjan Brencelj: »Pa naj bo po Vashem! Ist es schon Wahnsinn, hat er doch Metode! Potem takem, che zberemo vsa mnenja psihijatrov v eno, zhivi to ubogo chloveshtvo v vechni blaznosti: Predvojne psihoze, vojne psihoze, povojne psihoze! In to je edina modrost napisana na licu mrlicha.«

(G. Trebuhar gleda debelo in maje z glavo. Gospa T. kima pritrjevalno, s skritim nasmeshkom pogleda naglo vsem trem pridigarjem od strani pozorno v lice, proti mozhu obrnjena s kazalcem rishe kroge po svojem chelu in pomezhikuje.)

Boshtjan Brencelj: »Gospod psihijater, she enkrat – resno! … Vsaka doba ima svoje bolezni, – in te imajo svoje krize- revolucije! Tako je tudi ta umetnost – revolucija! in revoluciji sledi – evolucija!«

Kolerij Bomba (komunist): »A, a! Potem mi je pa zhe vshech! Zhivela revolucija!! Samo krvava ni skoraj nich – shkoda!«

Gospa T.: »Mozhichek, nekaj bo pa le treba kupiti! Saj vesh, v salonu tista grda, velikanska luknja v zidu! Treba je ali salon poslikati ali pa luknjo zakriti!«

Gospod T.: »I, saj res! Chakaj no, bom koj izrachunal! (Premishlja in meri). To-le zmazo bova kupila! Meri 20 cm krat 30 cm. Dosti velika bo! Pa si prihraniva najmanj 300 Din, ker bi naju preslikanje salona vech stalo … Pa le nisi napachno uganila, ko si me vlekla v tole barako.«

Gospa T.: »Jaz imam vselej prav … Dobro si izbral, pa she najmodernejshe bo najbrzh! Da ne bodo nashi prijatelji rekli, da smo pri nas neumni, ampak da smo tudi mi za napredek, in da razumemo duh chasa!«

Gospod minister Cucelj (s shegavim nasmehom v ocheh in na ustih): »I kaj pak, kaj pak, – saj imajo zdaj vsi ljudje svojo dusho, svojo glavo v trebuhu! She celo v stopalo je zlezla in vse ljudstvo slavi kot najvechjega zhenija tistega, ki zna najkrepkejshe, najhitrejshe in najelegantnejshe brcati. Kar na ramah ga nosijo! Umetnost je zrcalo sveta. Vsa druga shara ne spada vech v danashnji chas!«

Dr. Cekar in Puh (gromovito): »Tako je, pa nich drugache! (ploskata) – (V paviljon stopi dr. Srakar).

Krishpin Puf: »Pozdravljen, doktore! No, me veseli! Bosh pa kaj kupil za par dinarchkov, kaj ne? Saj se komaj vidish iz masti in milijonchkov! Saj si me vedno cenil in chastil, zhal takrat nisi imel denarcev vech nego za poshten krog!«

Doktor Srakar: »Hm, vesh kaj, res – blagor Tebi, ki ne vesh za gospodarske krize! Tezhko je zhivljenje dandanes! Bash sem izgubil pol miljona pri zhitu! … Pa avto sem moral kupiti zheni, – krasna stvar, – pojdi gledat! – in she to in ono, pa stara moja vila je zhe dosti premajhna, – zidamo veliko novo, dalje novo tovarno in she dva mlina – pa bi vse she bilo, ko bi ne bilo te strashne krize! Tako je, vidish, – nema pare! Potrpi, da se kaj na boljshe prevrne … no, potem ne rechem …! Sicer pa saj vesh, umetnost je luksus, mi pa itak komaj izhajamo!« …

Kr. Puf: »Kaj!? Umetnost je luksus?? Zakaj pa jesh iz lepih krozhnikov namesto iz lesenega korita, zakaj stanujesh v krasni vili namesto v luknji pod zemljo, kaj se oblachish po modi namesto da bi se s smolo namazal in v perju povaljal, – kaj ti je do lica in stasa mladenke – kakshen nepotreben luksus! O Bog, lepota je 'luksus'! Lepota je vsakemu najzabitejshemu divjaku sredi centralne Afrike najelementarnejsha zhivljenjska potreba! Rod Bushmanov skrbno chuva neko skalo, v katero so vrezane in vslikane zelo primitivne podobe lov lovechih rojakov. S strahom sposhtovanja se jim blizhajo in ne verujejo, da jih je ustvarila chloveshka roka, temvech da je dragocen dar duhov! Seveda tako verujejo, ljubijo – vzhivajo in sposhtujejo lepoto bedasti divjaki, mi pa smo civilizirani, visokokulturni 'Evropejci' … O bratje v Umetnosti, zakaj nismo Bushmani??!! Dahin, dahin möcht' ich mit Dir, o mein Geliebter, ziehn?« …

Dr. Srakar (se zanichljivo rezhi.)

Kr. Puf (skrajno srdit): »Zadushi se v masti, v blagu in denarju!«

Gdch. Slavec: »Oh, – tezhko mi je za denar, a kupila bom 'Vecherno solnce' in 'Jutranjo zarjo!' Pa bo shla dota! A solnce bo sijalo v moji sobi in ne bo zashlo nikoli!«

Gospod L. Muzhich: »O Muze, zakrite si lice! O Muze na toboganu!«

Zhefa Rozhmarinchek: »Oh, oh sirota! Che pa jaz kaj ponudim, pa vsak rad brzh vzame in dobro placha!«

Gospa dr. Cheshpljevcheva (in druge odlichne dame): »Oh, kar vse bi pokupile! Pa she za avtomobile nimamo! … Ubogi revchki! … Poglejte Smrekarja! She za cele chevlje in za cele hlache nima! Kar bos v sandalah leta in v dokolenskih hlachah! Pa she tako bolan je! Saj res, boljshe bi bilo zanj, che bi bil zhe umrl, – saj na svetu nikoli nich dobrega ni imel! Pa she ta – politika! Ta grda politika ga je chisto zmeshala! Za 'Ilustriranega Slovenca' dela risbe, – izgubljen je, proklet je!«

Glista: »Prav se mu godi! Zakaj se pa ni dal od Avsrije obesiti, ko so mu ponujali! … Venomer nashe napake in grehe, ochite in skrite, narisava! – Nas naj kar v miru pusti! Pomislite: zadnjich je naslikal par krasnih zhenskih chevljev – in jaz sem – fetishist! Ali ni to vishek – perverznosti??

Nevtralna oseba: »Nich hujshega se slovenski materi ne more pripetiti, nego da rodi umetnika. Boljshe, da bi si bila obesila pravochasno mlinski kamen na vrat in se potopila v globochine Gruberjevega kanala! … Nehvalezhni svet! Kaj bi bil narod brez vsevrstnih pisateljev, umetnikov in uchenjakov? Brezkulturna zadruga kmetov, obrtnikov, kramarjev in trgovcev! Le oni dajejo tej zadrugi pravico do naslova 'narod' in plachilo? Zhrtve na zhrtve, za plachilo, za namechek se jim nerazumni she celo brezsrchno rogajo, – o ne brezsrchno, saj imajo srce zelo obshirno ustrojeno, ki tichi v globokem zhepu debelo nalito z zlato krvjo! In 'narod' podpira svoje kulturne delavce celo, che od njih za mal denar kupi zlate zaklade! Kdo je torej 'parazit'? … O brezsrchniki, Vasha mavha je Vasha domovina, Mamon je Vash kralj in bog!«

(Za barako vrishch.)

Dr. Srakar: »Smrekar se je obesil! Hvala Bogu! Vendar-le za Cankarjem spet eden manj od onih, ki motijo blagodejnost mirne prebave! Vivant sequentes!«

Pred paviljonom zapojo: »Lepa nasha domovina«.

Vrtiljak gode: »O Susana, o Susana ist das Leben doch so schön!«

[Opomba: Ne ishchite v tipih – individualnih portretov!!]