Revija SRP 153/154

Hinko Smrekar

 

LJUDSKA UMETNOST 

 

»Ljudska umetnost, impresionisti, secesija in “Vesnani”«

 

Napachna bi bila misel, da so »Vesnani« zacheli »izdelovati« ljudsko umetnost shele po programu, ki mu je dal odlochno pobudo g. Shantel. Rezultati dokazujejo, da se nekaterih »Vesnanov« program sploh ni prijel. Peruzzi n. pr. se je tako temeljito vtopil v klasichno, posebej she grshko umetnost, da je bil »ljudski« samo v prilozhnostnih karikaturicah iz domachega sveta. Shantel n. pr. je bil in ostal bolj zaresni folklorist kot pa ljudski pesnik. Birolla, Gaspari, Klemenchich in jaz pa smo bili tako polni vtisov iz otroshkih let, da smo se skladali s tem programom, preden se je rodil. Bili smo in ostali pravi kmetje ali malomestni kmetichi. Vsak pa se je v svoji smeri razvil, kakrshen je pach bil v njem kompleks te prave, srchne rodoljubnosti. Zmotno ali zlobno je, che razglashajo Gasparija za navadnega folklorista – in to spremljajo s kretnjo prezira ali vsaj omalovazhevanja (toliko so nekateri ljudstvu odtujeni!). Gaspari je v resnici najchistejshi ljudski pesnik. Birolla je zgostil »ljudsko« v kvintesenco vsega slovenskega in she danes se ne morem prechuditi, da je on, ki je z vsem zharom srca gorel za svojo zemljo in umetnost sploh, mogel postati pridobitnik in vkleniti svoje srce v take neusmiljene spone.

Vsak je shel svojo pot, kamor ga je usmerila otroshka doba v zvezi s podedovanimi lastnostmi in nagnjenji njegove dushe. Na Birollo je kaj mochno vplivala gotika iz najblizhjega okolja. Gaspari zajema she danes iz bogatega, neizchrpnega zaklada vernih, zhivih spominov na rodno Notranjsko. Dolenjec Klemenchich se she danes najbolje pochuti med kmechkimi hishami. Dolgo let je bil figuralist, podajal je prizore iz realnega kmechkega zhivljenja. Pach mu domishljija, predstavna moch ni dopushchala, da ne bi vchasih poklical fotografije na pomoch (tako kot je to storilo brez skruplov prej in poslej prenekatero slavno slikarsko ime). Jaz, po rodu kmet v mestni srajci, sem se shest let star smukal med Izhanci in rojaki v Javor­ju in na Polici, in tudi kot mestna srajca sem zhivel le na kmechki periferiji nashe Dolge vasi.

Trojica: Birolla, Gaspari in jaz smo posegli tudi nazaj, vzhivljali smo se v davno preteklost rodov do prastare mitichne dobe, nismo hoteli ostati le fotografi sedanjosti (kakor n. pr. Manes, Brozhik, Alesh, Matejko in drugi). Seveda – ideologom to ne prija in Jama n. pr. Gasparijeve »ljudske mashkerade« ne more prebaviti. Uchenjaki nashega stoletja (pa ne samo pri »nas«), ki so bolj ucheni kakor bistroumni in vedochi, so v hudih shkripcih, kam koga vtakniti, v katero rubriko, pod kakshno firmo itd. V dobi prevelike, shkodljive, razdorne svobode v umetnosti se je porajalo (morfij za blazirane snobe!) kar chez noch neshteto –istov in –izmov, prav po okusu danashnjih uchenjakov, ki tlachijo vse pojave sveta s Prokrustovo posteljo. Nekdaj ni bilo –izmov, pa je vsaka glava zase nekaj veljala, danes pa si izobchen in skoro ali chisto brez vrednosti in cene, che nimash osebne izkaznice od te ali one umetnostne struje!

Domislil se je uchenjak, pa zhe vtaknil »Vesnane« in she nekatere dvomljive primere n. pr. I. Vavpoticha med »secesijoniste« – z nekakim prezirnim poudarkom. In se je zgodilo in se godi kot zhe ponavadi: »… in che se oglasi nekdo, takoj “zalaja” jih sto …«

Pod besedo »secesija« pa spadata dva pojma. Secesija v kateri koli dobi pomeni lochitev, – upor zoper diktat in teorijo (n. pr. shol). Secesija v pozitivnem smislu pa pomeni tisti nesrechni slog, ki smo ga primerjali zapletenim makaronom ali vejam in koreninam; bil je najvechkrat posledica napachno umevanega in surovo neprechutenega japonizma.

Pravi slogovni secesionist pri nas je bil nekaj mladih let samo Ivan Vavpotich po vtisih iz delovanja A. Muche, sicer pa nihche med nami. Che pojmujejo secesijo kot upor, tedaj spadajo v prvi vrsti in edinole nashi impresionisti pod rubriko secesije in zanje je secesija po vsem svetu najvech kopja lomila. Mi »Vesnani« smo bili od vsega zachetka sintetiki, – navezovali smo na staro, zdravo tradicijo in obenem s pridom in z vso hvalezhnostjo sprejemali (po potrebi) pridobitve impresionizma, toda kar iz prve roke. Domachinov nismo »okradli«.

Hvalezhni smo od Valvasorja dalje vsem, ki so bili nashe sorte. Bergantu, Jelovshku in drugim, tudi generacijam podezhelskih diletantov, ki so zvesto prenashali v svoja dela na rodni zemlji dozhivljene vtise, predvsem pa seveda kmetom samim, ki so vselej do danes najbolje chutili in vedeli, kaj je nashe.

 

(Jutro, 1942, sht. 172)

 

 

_______________

Pobuda za chlanek je bila skupinska razstava aprila 1942 v Obersnelovem salonu v Ljubljani, na kateri je Smrekar razstavljal z nekaterimi nekdanjimi tovarishi iz drushtva Vesna.

Dunajsko akademsko drushtvo Vesna je bilo ustanovljeno jeseni 1903. Shtelo je okrog 20 slovenskih in tudi hrvashkih likovnikov, mdr. Gvidon Birolla, Maksim Gaspari, Fran Klemenchich, Svetoslav Peruzzi, Smrekar in Sasha Shantel. Na Vesnane so vplivali cheshki, poljski in ruski slikarji realistichne smeri ter nemshki umetniki, pri katerih je prav tako cvetela narodna, folklorna umetnost z domoljubnim poslanstvom. Velik je bil tudi vpliv secesijske umetnosti, zlasti pri risbi. Po sredini leta 1906 je skupno delovanje chlanov Vesne pochasi zamrlo. Smrekar v chlanku opozarja na prevech poenostavljeno enachenje Vesne z motivi iz zakladnice ljudske umetnosti. (Op. Damir Globochnik)