Revija SRP 153/154

Hinko Smrekar

 

JAZ, HINKO SMREKAR …

 

Jaz, Hinko Smrekar, po bozhji milosti excentric-clown slovenskega naroda ...

 

Rodil sem se ... a za svoj krstni list se malo brigam. Listin ne sposhtujem, ker so bolj ali manj relativne vrednosti. Natanko povedano: danes sem star, kakor da sem si sam sebi praded, jutri sem zhe hudomushen in poskochen kakor neumno dete. Danes se z dekleti shalim o ljubezni (in che se da, jim tudi ljubezen izkazujem), jutri se zhe razgovarjam s starkami o shtirih poslednjih recheh. Zapisano pa je, da sem se rodil 13. julija 1883.

Moj oche je bil pravi veseljak, ki je potoval okoli sveta, mati vesela, a globoko v dushi resna, pametna, skrbna zhena in mati. Podedoval sem psiho deloma od obeh, zato pa se, odkar spoznavam svet in zhivljenje, prepiram s svetom in sam s seboj. Najbrzh prav zaradi tega tudi ne hrepenim po prepirih v lastnem domu.

Zaradi lepih, kdaj pa kdaj tudi odlichnih sholskih uspehov so moji dobri uchitelji in profesorji prichakovali, da bom postal chlovek njihove vrste, reden, koristen, veleugleden in bogat chlan chloveshke druzhbe. Joj, kako strashno so se zmotili o meni, she huje pa sam o sebi. Tiste kapljice umetnishke krvi, ki sem jih od rojstva prinesel na svet, so se z leti vedno bolj in bolj mnozhile, mi zastrupile celotni organizem in mi zagrenile vse zhivljenje. Otrok, shtiri leta star, sem zhe dobil s palico, ker sem v druzhinski sobi pomazal vse, kar se je dalo pomazati s kredo in svinchnikom. Drugi, she izdatnejshi honorar sem prejel v VII. razredu gimnazije: shtiri ure karcerja in globo dvajset forintov stare avstrijske veljave. Dobri profesorji so z grenkobo v srcu zdvomili nad »garjevo ovco«. Z nesrechno primesjo v krvi sem se boril do prvega pravnega izpita. Iz strahu pred dolgochasnostjo paragrafov sem prodal in dan pred skushnjo zapil vse pravne knjige, Alea iacta est ...

Odtlej sem kot ubog slovenski slikar namesto kravate nosil vrv, ki se je po razmerah ozhila in shirila. Poklic mi je prinashal udarec na udarec.

Kje sem se sholal kot grafik in slikar? Najmanj na sholskih klopeh, povsod drugod bolj, bolj v spanju kot bede v sholi. Zhe kot otrok sem bil svojeglaven in upiral sem se, kolikor sem se mogel, vsem diktatom. Dunaj – München, kaj pomenita? Vsako revno drevesce v domovini mi je srce mochneje ganilo in mi vech pripovedovalo ...

Kaj sem delal, kaj sem dovrshil? Vse povprek, v vseh tehnikah, razen fresk. Pobozhne in pregreshne, toda vselej shaljive stvari, resne, zhalostne, vesele, groteskno-smeshne, portrete, krajine, romantichne in strogo naturalistichne, narodne in mednarodne sujete – vse, kar sem videl in obchutil na svetu, bede in v spanju. Po zhelji in narochilu izdelujem tudi raznovrstno robo, zlasti kot specialist za reklamne namene. Ilustriral sem knjige, na primer tudi Iv. Cankarjeve. Kdaj pa kdaj po potrebi in na zheljo kakega urednika nakrecljam na papir kako zabavno zgodbo. Prav tako kdaj pa kdaj posezhem v notranjost in v lase kakemu umetniku kot – – – kritik. Ta posel ne donasha mnogo gmotnih koristi, pach pa chasti po pregovoru: »V'iel Feind', viel Ehr'.«

Poredkoma pishem stihe, pa z njimi dosegam vech koristne toplote v pechi kot v srcih.

Razstavljal sem tu in tam, spotoma pozabljam kje. Drugache imam pa dober spomin. Priznanja imam dovolj – vech kot ga potrebujem. Bog bodi zahvaljen, lovorik se pa vendar she ni toliko nabralo, da bi se polenil in zaspal na njih. Narobe: zhe so zacheli mladichi mi krasti lovor izpod glave. Vse priznanje in hvala jim ... Chemu jim to bo? S samim lovorom si kosila ne bodo mogli kuhati, kakor ga tudi jaz nisem mogel ...

Chim starejshi postajam, tembolj me srce vleche k delu (razen takrat, kadar se mi usmerja na drugo stran), ker me danes ta dan vremenske spremembe bolj bole kakor v prvi zorni mladosti ... Chloveku se dogaja kakor popotniku. Zagleda cerkvico na vrhu hriba in rachuna: She pol ure, pa sem na cilju. Hodi, hodi – chim dlje hodi, temdlje je vrh. Pospeshi korak – o bog, koliko globin je she med njim in ciljem ... sleherni dan pa dozhivish zgodbico: dolgolasi otrochek s paleto v roki, stopi na krtino, pa si domishlja, da gleda svet s Himalaje ...

O, zhalostna karikatura tega sveta, o, zhalostna naduta chloveshka mushica! Za vraga, srce bi mi lahko pochilo od zhalosti, che ne bi bila nasprotna stran medalje tako pomirljivo groteskno-smeshna. Tako sem postal znani, – lahko rechem tudi slavni – excentric-clown slovenskega naroda.

Odkar mi je umrl Ivan Cankar, se mi zdi, da sem samo na pol zhiv. Da nimam tako strahotno krepke konjske morale (po zdravnishkih izjavah), bi se mu bil pridruzhil na pokopalishchu zhe kratek chas po njegovi smrti. Po shpanski gripi strashno dolgih sedem let nespechnosti. Trpel sem kot muchenik v najglobljem peklu, kakrshnega ne bi mogel opisati niti najspretnejshi misionar-pridigar. Tudi danes ta dan mi she techeta v usta med in mleko. Tisto malo preganjanja med svetovno vojno, tisto malo internacije mi ni seglo globoko v srce in v zhivce – prav zares, vzelo mi niti trohice humorja. Vendar to, kar zadnje chase od leta do leta dozhivljam – ej, zdaj mi je pa tezhko ohraniti svoj humor ...

Kaj bom she delal, kaj bom izvrshil? Vsakovrstne rechi – tudi »monumentalne« – glava mi je polna in shumi v nji kakor v panju. Kje bom zachel? Ko me zmerom nadlegujejo mushice vsakdanjih skrbi! Da bi chlovek zhivel kot mladenich vsaj dve sto let! V takih in podobnih razmerah bom pa dokonchal morda svoje najboljshe in najljubshe stvari shele po smrti, pa cheprav bi dozhivel svoj stoti rojstni dan. Kratko je zhivljenje, dolga je vechnost ...

 

Ljubljana, 11. IX. 1931

 

(Nasha knjiga, Zemun 1931/X; slovenski prevod po: Hinko Smrekar, Ljubljana 1957, str. 45–46)