Revija SRP 153/154

Damir Globochnik

 

SEDEM NAGLAVNIH GREHOV

 

Smrekar je ciklus »Sedem naglavnih grehov« vechkrat predstavil na razstavah. Na razstavi Zdruzhenja grafichnih umetnikov v Oficirskem domu v Zagrebu leta 1927 je sodeloval z lesorezi (»Sedem naglavnih grehov«, »Madona«, »Putifarka«, »Skushnjave sv. Antona«, »Zagorski zvonovi«, »Desetnica«, »Mati in smrt«, »Pavliha«, »Presheren: 'Pod oknom'«), z jedkanicami (»Prerokova kletev«, »Moja mati«, »Sneguljchica«) in s perorisbami (»Norishnica, bojadis«, »Jugoslavija in gosti«, »Lutke«, »Trema«).

 

»Skushnjave sv. Antona« je motiv, ki je po ikonografski plati soroden naglavnim grehom. Prvi krshchanski pushchavnik sv. Anton (251–356) se je, kot porocha njegov zhivljenjepisec sv. Atanazij (Vita Antonii), umaknil v pushchavo, kjer je bojeval boj proti sovrazhnim demonom. Skushnjave so bile tudi erotichne, saj je sv. Antona Pushchavnika hotel premamiti hudich v zhenski podobi, lahko pa so se mu prikazovali tudi demoni, ki so ga poskushali raztrgati in pozhreti. Tovrstne motive srechamo tudi na Smrekarjevih perorisbah s fantazijskimi in vizionarskimi motivi, na katerih nastopajo charovnice, vedomci in druga poshastna bitja.

 

Smrekar je ciklus »Sedem naglavnih grehov« poleg akvarelov in risb razstavil tudi na razstavi Zdruzhenja grafichnih umetnikov, ki je bila leta 1930 v Zagrebu. Ciklus, ki ga je leta 1931 odkupila Dravska banovina, je bil prav tako opazhen na Smrekarjevi samostojni razstavi v salonu Shira v Zagrebu leta 1932. »Ciklus lesorezov ('Sedmero smrtnih grehov') kazhe, da ume Smrekar prav tako mojstrsko rabiti nozh kakor pero in svinchnik.«

Smrekar je ciklus poslal she na razstavo jugoslovanske grafichne umetnosti, ki jo je na Danskem in Shvedskem leta 1939 organiziralo Drushtvo prijateljev umetnosti »Cvijeta Zuzorich« iz Beograda. Jutro je ponatisnilo del Hinko Smrekar se je med likovnim sholanjem na Dunaju, kjer je prebival med letoma 1902 in 1905, poglobil tudi v grafichne tehnike. Obiskoval je namrech techaj za uchitelje risanja na srednjih sholah pri Avstrijskem muzeju za umetnost in industrijo oziroma na Umetnoobrtni sholi, ki je delovala v sklopu muzeja.

Vendar se je Hinko Smrekar grafiki nachrtno posvetil shele deset let kasneje, ko se je povezal s tovarishem iz dunajskega shtudentskega drushtva Vesna Sashom Shantlom in z impresionistom Matejem Sternenom, ki spadata med zachetnike umetnishke grafike na Slovenskem. Sasha Shantel mu je posredoval prve napotke za tiskanje in nakup strokovne literature ter grafichnega orodja v Münchnu, novembra 1913 pa je poskusno odtisnil tudi prvo Smrekarjevo grafiko. Med Smrekarjevim sluzhenjem vojashkega roka leta 1916 mu je grafike natisnil Matej Sternen.

Smrekar je grafichne liste prvich razstavil junija 1916 na XII. umetnishki razstavi v Jakopichevem paviljonu. Katalog razstave nashteva 16 Smrekarjevih del, med katerimi so vechino predstavljali grafichni listi (»Charovnica«, 1914, jedkanica; »Mochvirje«, 1915, jedkanica; »Rajska ptica«, 1915, jedkanica in akvatinta; »Veshche«, 1915, mezzotinta; »Za dushe«, 1915, jedkanica in akvatinta; »Zapeljivka«, 1915, suha igla; »Strashi«, jedkanica in akvatinta; »Amba«, »Charovnik«, »Dolgchas«, »Hudich«, »Med gabri«, »Sanje«, »Smrt«, »Svetnik«, »Zaklad«). 

Izidor Cankar, ki je v Domu in svetu objavil vech Smrekarjevih perorisb, je o razstavljenih delih menil: »Smrekar je poln hudomushne predmetnosti, je slikarski pripovedovalec in satirik, je ne samo Slovenec, ampak she posebej Kranjec, z vsemi lastnostmi, ki se drzhe tega rodu: konkreten, drastichen v izrazu, zhivahne domishljije, pa ne posebno izbirchen v formi.« Ivan Zorman, ki je posebej izpostavil Smrekarjevi grafiki »Svetnik« in »Veshche« ter karikaturo »Amba«, pa je v Ljubljanskem zvonu zapisal: »...  druga njegova grafichna dela so napeta cinizma, satire, fantastichnosti in humorja, vendar obstoja neskladnost med temperamentno, iznajdljivo fantazijo in flegmatichno formo izraza.« Pisec v chasniku Laibacher Zeitung je poudaril, da je bil Smrekar dotlej znan samo kot izjemno spreten risar ostrih satirichnih kompozicij. Zato kot presenechenje delujejo njegove razstavljene grafike. Odlichna risba na eno ali vechbarvnih listih razlichnih formatov je povezana s shaljivim razpolozhenjem ali humorjem, ki temelji v resnejshem pogledu na zhivljenje.

 

Smrekar je obvladal razlichne grafichne tehnike: kombinacijo jedkanice in akvatinte, suho iglo, mezzotinto, litografijo in lesorez. Po sredini dvajsetih let se je ukvarjal predvsem z lesorezom in litografijo. Prva litografija, ki jo je izdelal, je bila »Genij lepih sanj« (1925).

 

Prezhivljal se je kot svobodni umetnik. Izjemo predstavlja obdobje 1926–1927, ko je uchil na Umetnishki sholi »Probuda«. Vodil je oddelek za grafiko, ki je imel »uchilnico« kar v novozgrajeni Smrekarjevi hishici v Shishki. »V tem oddelku se bo gojilo predvsem radiranje v raznih tehnikah (radiranje s suho iglo, vjedanke na razne nachine, mezzotinta itd.), lesorez (navaden in vechbarven) in po mozhnosti tudi druge spec. graf. tehnike. – Pouk se bo vrshil v lastnem ateljeju umetnika-specijalista, umetn. slikarja g. Hinka Smrekarja.«

Smrekar se je leta 1927 vchlanil v novoustanovljeno Zdruzhenje grafichnih umetnikov (Udruzhenje grafichkih umjetnika) s sedezhem v Zagrebu. Ob ustanovitvi drushtva maja 1927 je bil izvoljen za II. podpredsednika. Postal je tudi chlan urednishtva drushtvene revije Umjetnost (Revija za slikarstvo, grafiku i skulpturu).

V tem chasu se je odlochil izdelati grafike v najbolj enostavni klasichni grafichni tehniki – lesorezu. Lesoreze je leta 1927 razstavil v izlozhbi Schwentnerjeve knjigarne. »Precej sploshno razshirjeno je napachno mnenje, da se ta umetnik bavi skoro izkljuchno le s karikaturami, dasi je podal o mnogostranosti svojega talenta tudi javno zhe mnogo trdnih dokazov. – O sploshni njegovi verziranosti dobro poucheni so le njegovi boljshi prijatelji. – Izlozheni lesorezi kazhejo vse vrline njegove invencije, a tudi njegovo tehnishko spretnost. Izborno so uspeli, dasi se umetnik doslej ni mnogo bavil s to tehniko. – Upamo, da bodo shtevilni prijatelji njegove umetnosti porabili to priliko, da si za nizko ceno nabavijo izrazit, krepko dekorativen okras svojih domov.«

 

Najbrzh je bil med razstavljenimi listi tudi ciklus lesorezov »Sedem naglavnih grehov«, ki ga je Smrekar izdelal leta 1927. Na sedmih listih je upodobil sedem naglavnih oziroma poglavitnih grehov, kot jih poznamo iz krshchanskega nauka (Katekizem rimskokatolishke Cerkve). Ciklus je znan v dveh variantah (chrno-beli in kolorirani lesorezi).

 

Grshki menih in teolog Evagrij Pontski (345–399) je konec 4. stoletja pripravil seznam osmih hudobnih duhov oziroma dushevnih nadlog, s katerimi demoni napadajo menihe. V vech spisih je prikazal osmero smrtnih misli: 1. pozhreshnost, 2. nechistovanje, 3. lakomnost, 4. zhalost, 5. jeza, 6. ravnodushnost, 7. domishljavost in 8. napuh.

Uchenec Evagrija Pontskega sv. Janez Kasijan (+ok. 425) je nauk o osmerih pregrehah prenesel v Marseille, od koder se je razshiril po zahodnem krshchanstvu. Papezh Gregor Veliki je okoli leta 590 razvil shemo sedmih glavnih grehov, pri chemer je zdruzhil nekatere Evargijeve nadloge in dodal zavist.  V 7. stoletju je zhalost nadomestila lenoba.

 

Sedem naglavnih grehov (lat. peccatum mortiferum ali mortale, angl. the seven deadly sins, fr. 7 pechés capitaux, it. peccati capitali, nem. die sieben Hauptsünden) je poimenovanih glavni oziroma smrtni, ker rojevajo druge grehe. Zachetnice latinskih imen tvorijo akronim SALIGIA:

 

napuh (lat. Superbia),

pohlep / lakomnost (lat. Avaritia),

nechistost /pozhelenje (lat. Luxuria),

jeza (lat. Ira),

pozhreshnost (lat. Gula),

zavist / nevoshchljivost (lat. Invidia),

lenoba (lat. Acedia).

 

Smrekar se je odlochil upodobiti personifikacije grehov v obliki demonov. Personifikacije so moshkega spola, skoraj vse imajo krempljaste roke, konichasta ushesa in velike ostre zobe. Groteskne figure so predstavljene v razlichnih drzhah, ki podkrepijo njihovo ravnanje.

Debelushni Napuh je upodobljen zleknjen v naslanjach, s krono na glavi in s prstani na debelih rokah. Demon Nechistosti pozheljivo ogleduje zhenski akt, po katerem se cedijo sline in druge telesne tekochine. Njegov velik, pokonci postavljen nos spominja na falus. Na ta poudarek je Smrekar she posebej opozoril z rdecho barvo na kolorirani varianti grafichnega lista. Demon Jeze razbija vse, kar mu pride pod noge. Pozhreshnost si z obema rokama bashe hrano v usta. Lakomnost bdi nad zbranimi zakladi. Lenoba je zaspala v postelji med branjem knjige z napisom Adeo Cibis (Prevech hrane). Najbolj strashljiv je demon Zavisti, ki ga je Smrekar predstavil s krvavimi ochi in slinami.

Smrekar se je odlochil, da figur ne bo omejil z obrisno linijo, ampak jih je opredelil z drobnimi chrtami (zarezi z dletom). Z njihovo pretehtano razporeditvijo je uspel dosechi prostorski vtis, z njihovim zgoshchanjem pa uchinek osvetlitve.

 

Ta Smrekarjev ciklus ima ugledne predhodnike. Sedem naglavnih grehov so mdr. upodobili Hans Burgkmair st., Hieronymus Bosch, Pieter Bruegel st., Jacques Callot, Eduard Ille, James Ensor in Alfred Kubin. Izidor Cankar je zapisal, da je Smrekar »po duhu soroden Hieronymusu Boschu in Pietru Breughlu«. Domachi predhodniki Smrekarjevega ciklusa pa bi bili lahko bakrorezi, ki jih je Janez Vajkard Valvasor objavil leta 1682 v knjigi Prizorishche chloveshke smrti v treh delih (Theatrum mortis humanae tripartitum).

Konkretne vzpodbude za Smrekarjev ciklus bi veljalo iskati v grafichni produkciji dunajskih in münchenskih umetnikov na zachetku 20. stoletja. Sorodnosti srechamo na primer pri ciklusu »Die sieben Lasterteufel«, ki ga je leta 1910 izdal avstrijski slikar in grafik Karl Friedrich Bell (1877–1958).

 

ocene v nekem danskem chasopisu: »Lahko bi mislili, da bo v jugoslovanski umetnosti pustil svoj pechat boj med zapadom in vzhodom, med orientalskim misticizmom in umetnostnimi zasnovami zapada. Toda vpliv zapada ochitno prevladuje. Eden izmed umetnikov, Hinko Smrekar, predstavlja s svojim ciklom lesorezov 'Sedem smrtnih grehov' chisto evropski izraz, medtem ko je Tone Kralj originalen in 'jasen kakor dan', kakor se zdi, pod vplivom umerjenega surrealizma.«

 

 

 

 

 

Rokopis »krajshe igre« Muza na toboganu, Zapushchina Frana Vesela, Rokopisni oddelek NUK