Revija SRP 153/154

Aljosha Tomazhin

 

IZ NEKE TUJE NOCHI 

 

PESEM PREDICE

 

Noch je in zvezde po nebu teko,

da se tezhko pod njimi shibi.

O, da bi sedel tu v temini kdo

in gledal v moje ochi!

 

Trudno se vrti to moje kolo,

in nit bela hitro bezhi,

in vse moje misli tekó za njo

dokler vreteno ne obtichi,

 

dokler se plashne v me ne zazro

sredi samotne nochi …

O, da bi sedel tu v temini kdo

in gledal v moje ochi!

 

(Zora, 1919-1920 / 1-3)

 

 

 

OZNANENJE

 

Kakor od zarij, lilije vonjav

in vetra rdechega obdan je planil

in iz svetlobe svoje je oznanil

visoki angeljski pozdrav –

 

a ona, ki klechala je ko kip

v svetishchu svojih zlatih las

je padala. In njen obraz

blestel je le she kratek hip –

 

potem je trudno, tiho zatemnela,

le zadnji sij je she strmel ko mech –

in shel je vanjo, ki je stala onemela. – –

In angelja ni bilo vech –

 

(AKD, 1922)

 

 

 

KO NOCH SE CHRNA DOTAKNE STREH

 

Ko noch se chrna dotakne streh,

vse koche visoko zrasto,

in kot sladak in razkoshen smeh

nad njimi umrje nebo.

 

Le zjutraj, ko ni vech lepe nochi,

so zopet vse trudne pri tleh,

na strehah sinjina neba blesti

in v oknih in v tvojih ocheh.

 

(AKD, 1922)

 

 

 

ANTON PADOVANSKI

 

Kadar je palo solnce v pushchave

peska in bele valove morja

in je na nebu rasel v daljave

tihe vecher in v tihoto srca,

je shel: in shumenje halje rujave,

ki so ji v gubah shumeli sijaji neba,

so zachutile ribe kot ave

in njegove roké ko temne zastave

in glas ko zvonjenje daljnih cerkva:

 

da so priplavale mnoge na breg,

se pognale ven in nazaj

in na njih plavutih je bil sijaj

bel kakor sneg.

 

Ker vanj je visela samota ko vrt

in kakor v morje nebo sinje,

da je dehtel domache ko strd

in divje ko svezhe brinje,

in halja njegova je bila ko dalja:

chebele so vanjo letele ko v panj,

zhivali so divje v njej videle kralja

in ptice so zrle vanj,

 

kadar je dvignil v maj svoji roki

in je stopil vanj kakor v grad

in je govoril iz njega loki

in zhivalim na njej, in njegovi zvoki

so padali vanje ko zvezde in kakor v prepad.

 

(DiS, 1922 / 9-10)

 

 

 

IZ TUJE NOCHI

 

Vchasih se lahko zgodi, da sedish,

ko pada vecher, v svoji sobi,

in kot noch ti jo napolni chrn krizh

in ti sedish, chakash nechesa

in mislish, da obogatish.

 

In naenkrat se v kaki podobi

in iz knjig zasveti sijaj,

in v tebi je vonj po cipresah

in veter in vino in maj,

in izba se ti razshiri

in prsi in tvoje ochi –

 

a nate so legli nemiri

iz neke tuje nochi.

 

(DiS, 1922 / 11-12)

 

 

PESEM

 

In jaz vem: da so v meni zakladi

kakor zarje, ki she v nebu spe,

in kakor nerazcvetele pomladi,

ki naenkrat v polje zavrshe –

 

In zarje se razlijejo ko vali,

da v zlatu ves vecher stoji,

in jaz, ki bil ko choln privezan sem k obali,

sem kralj, ki pojejo mu vse stvari.

 

(DiS, 1922 / 11-12)

 

 

 

ALJOSHA TOMAZHIN (pravo ime Jozhef, psevd. tudi Joshko T.; 1901, Dunaj – 1925, ibid.), pesnik, shtudent germanistike. Starsha Dolenjca, oche z Rashice pri Velikih Lashchah (trgovec, kostanjar, suha roba) in mati z Brankovega pri Podsmreki, sta se pri koncu 19. st. naselila na Dunaju. Osnovna shola na Dunaju, gimn.-shkofijski zavod Shentvid pri Lj. (1912-1920), na dunajski FF shtudij nemshke lit., zaradi tbc opustil po 3. semestru (1922). Na gimnaziji kulturno aktiven (drushtvo Palestra z nalogo chistega telesnega in duhovnega zhivljenja), predaval o sodobni nemshki lit. (pesnika Rilke in Martin Greif ter pisatelja Peter Altenberg, Cankarjev dunajski vzornik chrtice, in Robert Walser, shvicarski Kafkov anticipant), deloval v dijashkem gledalishchu, med shtudijem ga je posebej zanimala dramatika. Umrl na Dunaju 9. 5. 1925 (hiralnica Lainz), kjer je tudi pokopan.

Oblikoval se je v katolishkem krogu; v njegovih lit. glasilih je 1918-1922 objavil maloshtevilne pesmi, v katerih je opazna blizhina Rilkeja in gimn. sosholca Antona Vodnika, pesnika religiozno poduhovljene ekspresije. Tomazhin se je iskal nekje med obema; po oblikovni natanchnosti (metrum, rime) je blizhji prvemu, vsebinsko pa deloma drugemu, a brez njegove skrajne eksaltacije. Tomazhinov skromni opus je torzo na prehodu med moderno in ekspresionizmom; v lepem, sintaktichno uravnotezhenem jeziku z znachilno metaforiko (sinestezije) izprichuje avtentichen dar, ki kljub nedorechenosti nakazuje nagib v smeri dramatike.

(Opombe k objavam: Zora, revija, 1895-1914 / 1918-1920, glede na politichne okolishchine vech sprememb podnaslova, sprva »Glasilo slovenskega katolishkega dijashtva«, po vojni v novi drzhavi »Glasilo jugoslovanskega katolishkega dijashtva« kot dvojezichna slov.-hrv., tako tudi v kratkotrajnem podaljshku Zora-Luch, 1920-1921, tiskanem v Pozhegi s shtevilnimi napakami v slov. besedilih, ki jih je treba »deshifrirati«. – AKD = Almanah katolishkega dijashtva za leto 1922 kot enkratno nadomestilo za Zoro-Luch; v epilogu je Viktor Koroshec podal svoj programski povzetek t. i. krshchanskega socializma: s krshchanstvom »aut-aut« zoper kapitalizem-materializem. – DiS = Dom in svet, 1888-1944, katolishka literarna revija, ust. teolog in filozof Franchishek Lampe.)

                                                                                                                                      

Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich