Aljosha Tomazhin
IZ NEKE TUJE NOCHI
PESEM PREDICE
Noch je in zvezde po nebu teko,
da se tezhko pod njimi shibi.
O, da bi sedel tu v temini kdo
in gledal v moje ochi!
Trudno se vrti to moje kolo,
in nit bela hitro bezhi,
in vse moje misli tekó za njo
dokler vreteno ne obtichi,
dokler se plashne v me ne zazro
sredi samotne nochi …
O, da bi sedel tu v temini kdo
in gledal v moje ochi!
(Zora, 1919-1920 / 1-3)
OZNANENJE
Kakor od zarij, lilije vonjav
in vetra rdechega obdan je planil
in iz svetlobe svoje je oznanil
visoki angeljski pozdrav –
a ona, ki klechala je ko kip
v svetishchu svojih zlatih las
je padala. In njen obraz
blestel je le she kratek hip –
potem je trudno, tiho zatemnela,
le zadnji sij je she strmel ko mech –
in shel je vanjo, ki je stala onemela. – –
In angelja ni bilo vech –
(AKD, 1922)
KO NOCH SE CHRNA DOTAKNE STREH
Ko noch se chrna dotakne streh,
vse koche visoko zrasto,
in kot sladak in razkoshen smeh
nad njimi umrje nebo.
Le zjutraj, ko ni vech lepe nochi,
so zopet vse trudne pri tleh,
na strehah sinjina neba blesti
in v oknih in v tvojih ocheh.
(AKD, 1922)
ANTON PADOVANSKI
Kadar je palo solnce v pushchave
peska in bele valove morja
in je na nebu rasel v daljave
tihe vecher in v tihoto srca,
je shel: in shumenje halje rujave,
ki so ji v gubah shumeli sijaji neba,
so zachutile ribe kot ave
in njegove roké ko temne zastave
in glas ko zvonjenje daljnih cerkva:
da so priplavale mnoge na breg,
se pognale ven in nazaj
in na njih plavutih je bil sijaj
bel kakor sneg.
Ker vanj je visela samota ko vrt
in kakor v morje nebo sinje,
da je dehtel domache ko strd
in divje ko svezhe brinje,
in halja njegova je bila ko dalja:
chebele so vanjo letele ko v panj,
zhivali so divje v njej videle kralja
in ptice so zrle vanj,
kadar je dvignil v maj svoji roki
in je stopil vanj kakor v grad
in je govoril iz njega loki
in zhivalim na njej, in njegovi zvoki
so padali vanje ko zvezde in kakor v prepad.
(DiS, 1922 / 9-10)
IZ TUJE NOCHI
Vchasih se lahko zgodi, da sedish,
ko pada vecher, v svoji sobi,
in kot noch ti jo napolni chrn krizh
in ti sedish, chakash nechesa
in mislish, da obogatish.
In naenkrat se v kaki podobi
in iz knjig zasveti sijaj,
in v tebi je vonj po cipresah
in veter in vino in maj,
in izba se ti razshiri
in prsi in tvoje ochi –
a nate so legli nemiri
iz neke tuje nochi.
(DiS, 1922 / 11-12)
PESEM
In jaz vem: da so v meni zakladi
kakor zarje, ki she v nebu spe,
in kakor nerazcvetele pomladi,
ki naenkrat v polje zavrshe –
In zarje se razlijejo ko vali,
da v zlatu ves vecher stoji,
in jaz, ki bil ko choln privezan sem k obali,
sem kralj, ki pojejo mu vse stvari.
(DiS, 1922 / 11-12)
ALJOSHA TOMAZHIN (pravo ime Jozhef, psevd. tudi Joshko T.; 1901, Dunaj – 1925, ibid.), pesnik, shtudent germanistike. Starsha Dolenjca, oche z Rashice pri Velikih Lashchah (trgovec, kostanjar, suha roba) in mati z Brankovega pri Podsmreki, sta se pri koncu 19. st. naselila na Dunaju. Osnovna shola na Dunaju, gimn.-shkofijski zavod Shentvid pri Lj. (1912-1920), na dunajski FF shtudij nemshke lit., zaradi tbc opustil po 3. semestru (1922). Na gimnaziji kulturno aktiven (drushtvo Palestra z nalogo chistega telesnega in duhovnega zhivljenja), predaval o sodobni nemshki lit. (pesnika Rilke in Martin Greif ter pisatelja Peter Altenberg, Cankarjev dunajski vzornik chrtice, in Robert Walser, shvicarski Kafkov anticipant), deloval v dijashkem gledalishchu, med shtudijem ga je posebej zanimala dramatika. Umrl na Dunaju 9. 5. 1925 (hiralnica Lainz), kjer je tudi pokopan.
Oblikoval se je v katolishkem krogu; v njegovih lit. glasilih je 1918-1922 objavil maloshtevilne pesmi, v katerih je opazna blizhina Rilkeja in gimn. sosholca Antona Vodnika, pesnika religiozno poduhovljene ekspresije. Tomazhin se je iskal nekje med obema; po oblikovni natanchnosti (metrum, rime) je blizhji prvemu, vsebinsko pa deloma drugemu, a brez njegove skrajne eksaltacije. Tomazhinov skromni opus je torzo na prehodu med moderno in ekspresionizmom; v lepem, sintaktichno uravnotezhenem jeziku z znachilno metaforiko (sinestezije) izprichuje avtentichen dar, ki kljub nedorechenosti nakazuje nagib v smeri dramatike.
(Opombe k objavam: Zora, revija, 1895-1914 / 1918-1920, glede na politichne okolishchine vech sprememb podnaslova, sprva »Glasilo slovenskega katolishkega dijashtva«, po vojni v novi drzhavi »Glasilo jugoslovanskega katolishkega dijashtva« kot dvojezichna slov.-hrv., tako tudi v kratkotrajnem podaljshku Zora-Luch, 1920-1921, tiskanem v Pozhegi s shtevilnimi napakami v slov. besedilih, ki jih je treba »deshifrirati«. – AKD = Almanah katolishkega dijashtva za leto 1922 kot enkratno nadomestilo za Zoro-Luch; v epilogu je Viktor Koroshec podal svoj programski povzetek t. i. krshchanskega socializma: s krshchanstvom »aut-aut« zoper kapitalizem-materializem. – DiS = Dom in svet, 1888-1944, katolishka literarna revija, ust. teolog in filozof Franchishek Lampe.)
Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich