Revija SRP 153/154

Adam Shuligoj

 

IMPRESIJE NEZAVEDNEGA

 

CHETRTA SLIKA

 

Vonj po zatohlem, po prahu …

Zamrznjene zhlice nochi …

Grla so nema, v strahu,

iz misli zavrtih ljudi ...

 

Obrazi – bledi kot stene.

Na rokah – tezhke gravure.

Na prsih – lise in vene,

modre od nochne glazure.

 

Spijo in spijo kot kope:

ljudje iz razpraskanih sanj.

Hudich jih zlaga – kot jope.

Zjutraj se oblechejo vanj.

 

 

PETA SLIKA

 

Je jedek vonj po solitru

ob hishi na koncu vasi,

s streho, podobno kositru,

ki mesec jo s krono krasi.

 

Prazna je, prazna zhe leta,

na njej pa kot rjast zapah:

vrata, v pekel ujeta,

z zelenimi okni kot grah.

 

Kdo zre tam s hishnega praga?

Je senca, ki tiho mrli?

Nich ni, le lisasta vlaga,

ki prishleke s koso kosν.

 

 

 

OSMA SLIKA

 

Neskonchno bela koprena ...

V zrak razgnane snezhinke ...

Misli so sive kot mrena –

blede kot usta brez shminke.

 

Prva se davi pod zhledom.

Druga umira na zhici.

Tretja crkuje pod snegom

skupaj z olivo na pici.

 

Nich nam ne gre vech iz glave.

Nich je, kar pride za zimo.

Chrn je krokar daljave:

v nas bolshchi. In bolshchimo.

 

 

DEVETA SLIKA

 

Grmenje, divje grmenje!

Lushchenje nochne gangrene ...

tiho je – kot krvavenje

plazme iz strgane vene.

 

V shipi pobliskne bel nozh,

mesu zavlada rdecha

rast ikebane brez rozh,

ki se razpira kot vrecha.

 

Tezhko je, mokro in toplo,

kar po parketu dezhuje,

kmalu v zrak bo zasoplo:

novorojeno. A tuje.

 

 

DVANAJSTA SLIKA

 

Bela, kalcitna ravnica ...

V dalji … chrn krizh dreves –

iks, ki pochasi stopica

naproti v smeri oches.

 

 

Pred nama – mrtev cvet gloga,

obgrizen z belino soli,

za nama … rog samoroga,

odsekan s sekiro nochi.

 

Povsod sledi bolechine

na poti h krizhu dreves …

Ob njem je samost ednine,

za njim … nichesar ni vech.

 

 

SEDEMNAJSTA SLIKA

 

Zvok prasketanja v rami …

Hrsk loma podpljuchnih kosti ...

Kaj je tej mesni chezhani,

da hoche iz stiska pesti?

 

Pest sveta ne pestuje.

Pest molze do konchnega dna.

A je telo, ki kljubuje,

s titanovo trmo duha.

 

Si krogla iz stiropora?

Ali prsh bele svetlobe?

Brat te obishche kot mτra

s sestro velike tesnobe ...

 

 

DEVETNAJSTA SLIKA

 

Po zidovih chrna plesen ...

Tiho drobencljanje vode ...

Vlazhen duh je, zrakotesen,

kar lebdi v vonju sobe.

 

Mrzla miza. Bel zavitek.

Temna kolobarja kave.

Na rjuhi zhdi odlitek

nepremichne zhenske glave.

 

Poleg … rozha. Skorja kruha.

Deciliter kalne vode.

Na kozarcu trza muha

kot krilati ptich usode.