Revija SRP 151/152

Vladimir Levstik

 

POSLANSTVO BESEDE

 

Prvo, na kar mislimo, kadar izrechemo besedo »narod«, je jezik. Naj bo lastnosti, ki ochrtavajo pojem naroda, she toliko, nobena ni bolj znachilna, bolj nepogreshljiva in sama v sebi bolj nesporno veljavna od te. Rasno utegne biti narod zlit iz razlichnih prvin; njegova zgodovinska pota utegnejo biti posledek tuje volje, nakljuchja in drugih vplivov, ki niso z njegovim najnotranjim bistvom v nobeni nujni zvezi; socialno utegne biti raztrgan na razne tvorbe in med seboj do klanja sprte razrede; gospodarsko in politichno je morda zrashchen v skupne sestave z drugimi narodi; kaj dela, da se vendar lochi od njih? Kaj spaja Anglezha iz Londona z Anglezhem iz Nove Zelandije, Francoza iz Normandije s Francozom na Vrazhjem otoku, porenskega kmeta z vojvodinskim Shvabom, z nemshkim naseljencem v Zdruzhenih drzhavah, v Rusiji, v Juzhni Ameriki? Kaj dela, da smo eno: mi tukaj in oni tam, ob Sochi in Zhili in Dravi, in she drugod po svetu, v westfalskih in lorenskih rudnikih, ob Michiganskem jezeru in v kanadskih gozdovih? Kaj dela, da smo isto, da smo mi: Slovenci, slovenski narod?

 

Marsikaj, poreche kdo. Vendar: kolikorkoli je tega marsichesa, vse se lahko izpremeni, vse lahko mine in izgine, dokler nam ostane nash jezik. Ker smo ga imeli, zato smo. Dokler ga bomo imeli, toliko chasa bomo. Iz njegove mochi smo zhiveli in bomo zhiveli, ne samo v zmislu politichnih programov, ki jih chas pishe in brishe, ampak v neskonchno vishjem zmislu duhovnega in nravstvenega obstajanja, v najresnichnejshem zmislu vechne naloge, da nosimo z ostalim chloveshtvom vred svoj delezh dozhivljanja in spoznavanja, dela in borbe, ustvarjanja, trpljenja in zmagoslavja ter z ostalim chloveshtvom vred osvojimo in bratsko oddamo svoj delezh luchi.

 

*

 

Vidim, da sem s temi besedami naznachil svojemu razglabljanju smer. In res ni moj namen, ponavljati dejstva, ki jih najdemo, pregledno nashteta in razlozhena, v obche dostopnih knjigah; vse to so znane rechi, in vse te rechi so mrtva uchenost, ako gledamo nanje brez nekega nachelnega, globljega razumevanja, brez zhive zavesti tistega, za kar gre. Prav o tem bi rad z bralcem premishljeval. V tem chasu, ko se pojmi tako kalijo in ljudje tako razhajajo, da drug drugemu vech ne vidi v misel in v srce, bi rad z njim iskal odgovora na vprashanja:

 

 »Ako je narodni jezik taka odlochilna, usodotvorna svojina, v chem je skrivnost njegovega vpliva? Kje je zasidran v nas? Kakshna je naloga, kakshno je poslanstvo jezika v zhivljenju vsakega chloveshkega bitja, v zhivljenju in zgodovini vsakega naroda? In konchno: kje so sledovi poslanstva slovenske besede in kam nam kazhejo pot?«

 

*

 

Neizmerni pomen jezika se napoveduje zhe v tem, da je njegov zachetek na razhodishchu chloveka in zhivali.

 

Kakor med chlovekovim telesnim ustrojem in telesnim ustrojem drugih sesalcev ni bistvenih razlik, tako bi najbrzhe precenjevali prva chloveshka bitja, chc bi jim prisojali kdo ve koliko vishje umstvcnc zmozhnosti in kdo ve koliko bogatejshe dushevno zhivljenje kakor njihovim bratom in sestram v naravi. Shimpanz, orangutan, slon in nasha vsakdanja tovarisha, pes in konj, so vsekako v neki meri obdarjeni z mislijo in chuvstvom, in verjetno je, da jih nashi prvi predniki v tem oziru niso znatno prekashali. Odlochilna razlika je shele v tem, da je ostalo to notranje zhivljenje pri zhivalih zaklenjeno v molk, v skopo mimiko, v nezadostnost siromashne lestvice glasov, in je ob tej pregradi tudi zastalo, med tem ko je chlovek nashel v sebi dovolj obsezhna sredstva, da je mogel ujeti svoje chuvstvo, svojo misel in svoje hotenje v popolnejshi izraz in s tem razshiriti svoje zhivljenjsko torishche iz vnanjosti navznoter in iz notranjosti navzven. Tako pomeni rojstvo jezika obenem tudi zbujenje dushe, prihod Duha, ki bo poslej chrtal chloveku obraz po svoji podobi, in s tem vred prichetek vsake vishje, chloveshke skupnosti med ljudmi.

 

Recimo, da je bil jezik na svoji prvotni stopnji samo obchevalno sredstvo. Chlovekovo zhivljenje je bilo preprosto in divje, in taka je bila tudi njegova beseda; vendar – ne dolgo. Misel in chuvstvo, ki jima je bil jezik izraz, sta se ob neprestani vaji shirila in krepila kakor mishice na telovadchevih lakteh. Zmozhnost jezika je ustvarjala pogoje za klitje idej; mozhnost obchevanja med ljudmi je pospeshevala razvoj njihovih medsebojnih zvez, vechala obseg njihove dejavnosti in mnozhila bogastvo njihovih izkustev; tako je nezajezljivo kipel v zhivljenje svet novih predstav in pojmov, ki so terjali izraza in dobivali izraz.

 

Vzemimo otroka in mu dajmo gosli v roke! Najprej bo izvabljal strunam neveshche, nato pa chedalje bolj ubrane glasove; njih zvenenje bo dramilo v njem hrepenecho slutnjo nechesa, kar bi se hotelo izraziti, in ga bo tako gnalo, da bo iskal novih in novih prijemov, dokler ne ubere prvega preprostega napeva in dokler se iz te preprostosti schasoma ne vzpne v svet najvishjih harmonij. Prva poteza z lokom je odlochilna; ako je kal godbe v njem, se bo nauchil igranja tudi brez uchitelja – podobno kakor chlovek davnine, ki mu je bil za ves njegov razvoj iz zhivalstva v chlovechanstvo edini uchitelj skrivnostni instrument besede.

 

Za nashe premishljevanje ni vazhno, kdaj, na kolikih in katerih krajih zemlje se je izvrshil ta chudezh jezika, kako so se jeziki razvijali in izumirali, in kje so korenine jezikov, ki jih govori chloveshtvo danes. Vazhno je to, da obstoji shele od tega trenutka chlovek kot vishje bitje in zhivi zhivljenje, vredno chloveshkega imena; da je v tem trenutku prvi prichetek zgodovine, ako razumemo pod zgodovino pot, ki je v tisochletjih vodila chloveshtvo navzgor. Beseda in duh sta ostala na vsej tej poti nelochljivo zarashchena drug v drugega. Chloveshtvo, narod, druzhina, posameznik so se v svojem medsebojnem obchevanju chedalje mnogoterneje izpopolnjevali, stiki med ljudmi so postajali chedalje rodovitnejshi; poglabljala in razvijala so se chlovekova chuvstva v dobrem in zlem, svet njegovih spoznanj se je shiril iz konchnosti v neskonchnost. Na perotih besede je letel njegov duh vse vishe, vse dalje, dokler ni razpel svojega hotenja v vsemir. Strast duhovnega osvajanja, zhelja po znanju, prosveti in napredku, ki so sami po sebi slast in hkratu podlaga zboljshanju vnanjega polozhaja tako za narod kakor za poedinca – ta najvishja vseh strasti se je neizkorenljivo zarasla v bitje chloveshtva, v bitje vsakega naroda in, cheprav v she tako skromni meri, v bitje vsakega chloveka. Beseda, mati dejanja, je delala narode bogate z duhom in zlatom; beseda je trgala spone nevednosti, lomila jarem zatiranja, gradila barikade, nosila prapor politichne, socijalne, verske in duhovne svobode ter kazala iz vsake sedanjosti pot v lepsho, pravichnejsho, plemenitejsho prihodnost. Sladka beseda materinih ust je dramila v zhivljenje vse milijarde ljudi od prvega do danashnjega dne, vodila njih otroshke korake, jim vcepljala chednost, vero, ljubezen in voljo do dobrega, in nadaljevala svoje delo v ustih uchiteljev in voditeljev in v chlovekovih lastnih ustih, kadar je dorasel nalogi, ki ga je chakala na njegovem zhivljenjskem poprishchu.

 

Izbrishimo v mislih to vlogo besede, to visoko poslanstvo jezika, in vsa zmagoslavna pot chloveshtva, ves pomen naroda, vsa vrednost tvoja, posameznik, in moja in nas vseh se razsuje v nich kakor prelepe, varljive sanje; dela pesnikov in umetnikov skopnijo, ponosne zgradbe znanosti in kulture razpadejo v mrak, klici prerokov utihnejo v gluhoti, krizh na Golgoti se pogrezne v pustinjska tla, o ljubezni, bratstvu, tovarishtvu in zvestobi ne ostane niti spomina vech; Chlovek je spet samo zver, ki jo podi bich nagonov v rodnjo in rop. Zakaj vse, kar je vishjega, izhaja iz Duha, in Duh je dvojchek Besede.

 

Tega se je chloveshtvo zmerom zavedalo. Chim plemenitejshi in kulturnejshi je bil kdaj kak narod, tem zvesteje je sposhtoval in gojil svoj jezik in tem ljubosumneje ga je branil; in kolikor dragocenejshi je bil kdaj kak chlovek, toliko manj je dvomil o tem, kateremu jeziku je dolzhan zvestobo, za vse, kar mu je dal.

 

»Jezik« brez prilastka je namrech zelo odmishljen pojem; da dam tej besedi meso in kri, moram povedati: kateri jezik? Kajti chloveshtvo govori mnogo jezikov, vsak chlovek je pa samo enemu dolzhnik za vse. Drugi jeziki nam morejo biti znani ali neznani, blizhnji ali tuji, koristni ali nekoristni, in utegnejo, po svojem razmerju do nas in po nashem razmerju do njih, mnogo ali malo vplivati na nas; jezik z veliko zachetnico, tisti, ki nas duhovno ustvarja in oblikuje, jezik, v chigar oblast je vklenjeno nashe notranje bitje za nazaj in za naprej, tako da se mu brez usodne pohabe ne moremo odtujiti, je pa izmed vseh samo eden: nash podedovani jezik, jezik nashe mladosti, jezik dojmov in dozhivetij vsega nashega zhivljenja, jezik nashe vsakdanje okolice, sredi katere rastemo, dozorevamo in odmiramo.

 

Kakor si ne more nihche izbrati ocheta po svojem okusu, tako si ne more nihche svobodno izbrati jezika; vsak ga od nekdaj ima, zmerom istega, zakaj jezik njegovega naroda ostane tudi zatajen she njegov. Nasledstvo prednikov utriplje v nas; v vseh svojih telesnih in dushevnih osnovah smo produkt bivshih rodov, ki so nam obenem z ritmom svojih usod, svojega mishljenja in chutenja, svojih nagnjenj in strasti prav gotovo zapustili tudi neke dedne posebnosti v izrazhanju samega sebe. Okolica jezika, ki je pomagal ustvarjati nashe ochete, kakor so ga tudi ti od rodu do rodu ustvarjali in hranili v ustih, nas zajame v samem trenutku na- shega rojstva in nadaljuje svoje tisochletno delo tako rekoch na istih, pripravljenih tleh. Njegov zaklad prehaja v nas iz ust vseh, ki z njimi najprisrchneje zhivimo, in se utrjuje ob dozhivljanju in izkushanju vsakega dne; na koncu nashega zhivljenja nam je ta jezik kakor zhiva simfonija osebnih in skupnih usod, osebnega in skupnega gorja in sreche, odraz pokrajin, ki so bile nash dom, okus kruha, ki smo ga jedli, in vina, ki smo ga pili; njegova prva, odlochilna posvetitev je pa skrivnostni zakrament, ki smo ga sprejeli iz materinih zhil in prs, ta nezatajljivi blagoslov, ki dela, da je nash jezik po krvi nash in da nam ga noben drug jezik ne more nadomestiti, ne tebi, ki zdaj zhivish, ne tvojim potomcem, dokler se ga ne napijo iz istega vira, enako tezhkega od minulosti!

 

Samo v tem edinem jeziku ima sleherna beseda vso svojo neprimerljivo barvo, samo v njem chutish njen najgloblji pomen, njeno zmisla polno melodijo, njen char in njen opoj. Kdor se tega she ni zavedel, naj primerja, kako je »luch« v vsakem drugem jeziku za senchico drugache svetla, »tema« drugache chrna, »ljubezen« nekam drugache sladka, »sovrashtvo« drugache nevarno, svetinje »dom«, »chloveshtvo«, »vera«, »tovarishtvo« za las drugache svete in nedotakljive kakor v slovenshchini, in narobe! Te drobne, v svojem vsotnem uchinku pa mogochne razlike delajo, da je zmota, che kdo misli, da so jeziki nauchljivi in med seboj zamenljivi. Uchi se tujega jezika she tako, osvojil si bosh samo lupino, jedro se ti bo sesulo na ustnicah; znaj ga she tako dobro, da, dozhivi ga she tako, zmerom bo izmed vseh jezikov eden, ki si ga najprej, najgloblje, najpopolneje dozhivel: jezik tvoje krvi, tvoje dushe, tvoje najgloblje izpovedi samega sebe. Naj bo obmochje tega jezika she tako tesno in njegova veljava v shirokem svetu she tako neznatna – zate in za vse, ki jim je skupen s teboj, ima kot jezik zhivljenja, izrazhanja, ustvarjanja in uchenja neoporechno prednost, ki je noben drug jezik na svetu, ne tisti, ki ti je mimo njega najblizhji, ne tisti, ki je najbolj razshirjen, imeti ne more.

 

Predstavi si, da se iztrgash iz oblasti tega svojega jezika in ga poizkushish nadomestiti z drugim jezikom; da to hote storish, ali da te postavi vnanja sila v tak polozhaj. Kaj se zgodi? Prevzel te bo obchutek, kakor da bi bilo tvoje bistvo prav tam, kjer se hoche najbolj odpreti, obdano z neprodushno plastjo; obchutek, da po vsem, karkoli rechesh, she vedno ostane v tebi nekaj neizgovorjenega – toliko vech, kolikor pomembnejshe je tisto, kar si hotel povedati, in kolikor blizhje je tvoji najgloblji resnici; obchutek, da si izgubil velik in vazhen del svoje mochi do vnanjega sveta, da slabotneje dejstvujesh in zaradi tega tudi v manjshi meri obstojish; v vsem, kar izrazish, izpovesh in ustvarish, je nekaj umetnega, nekaj spachenega, nekaj lazhi. To je obchutek duhovnega in nravstvenega zadushenja. Zhivljenje samo je torej vklenilo nastajanje in obstanek vsega najplemenitejshega v nas v okvir prirojenega jezika. Tega okvirja ni mochi razbiti, ne da bi se izpremenilo dobro v zlo, svetloba v somrak in polet navzgor v hromo fofotanje; kamorkoli se ozremo po zgodovini, povsod spremljajo samovoljne izpremembe jezikovnih mej pojavi duhovnega in nravstvenega razsula. Spomnimo se le minulih chasov: naj je dosegala germanizacija v nashih krajih she take uspehe, nravstvenih, duhovnih, chlovechanskih vrednot ni nikoli ustvarjala, take vrednote je zhrla kakor nenasiten zmaj. In danes ta dan pomeni zatiranje slovenskega jezika v Julski Benechiji pred vsem unichevanje dushe nashega naroda z vsemi njenimi dobrinami vred.

 

Vse, kar smo priznali vsakemu drugemu jeziku na svetu, velja seveda prav tako o slovenshchini.

 

*

 

Videli smo, kako je jezik v zhivljenju naroda, chloveshtva in posameznika tista mogochna sila, ki drami duha in ga nosi k popolnosti in svobodi. Ozrimo se zdaj na pot slovenskega naroda, na oplajajoche, ohranjujoche in osvobodilno poslanstvo slovenske besede!

 

Vidna znamenja tega poslanstva so toliko bolj preprichevalna, ker se zachenjajo razmeroma zelo pozno, tako da je vse tisto neudrzhno vstajanje iz mraka, ki traja pri starih kulturnih narodih zhe po poldrugi tisoch let in delj, pri nas zgoshcheno v bore shtiri stoletja. Kultura poljedelskega naroda, ki smo jo prinesli s seboj iz pradomovine, pesmi, pravljice, obredi in zakoni nashih davnih dni, vse to je utonilo v tragediji podjarmljenja, ali se je pa od tistih dob izpremenilo pod vplivom nove vere in novih politichnih in socijalnih razmer. Brez svoje drzhavnosti, kakor so jo imeli nashi sosedje in v tistih chasih celo she Hrvati in Srbi, brez svojih vladarjev in svojega plemstva, v katerem bi bilo nashlo kakrshnokoli samoraslo snovanje oporo, smo postali za svet okoli sebe nemo ljudstvo, ljudstvo tlachanov, ljudstvo brez kulturnega obraza. Pest mogochnih je lezhala na nas, z vseh strani nas je davila sirova sila. Nash chlovek ni imel takrat nobene mozhnosti, da bi se bil s svojim jezikom povzpel do znanja, do mochi, do boljshega zhivljenjskega polozhaja. Zgodovina pomni primere mladih narodov, ki so v enem stoletju take obupne stiske brez sledu izginili s povrshja zemlje.

 

Mi smo ostali. Zavetje nashega jezika je bilo v cerkvi in pod slamnato streho slovenske kmechke koche. Bozhja beseda v slovenskem jeziku, slovenska pesem, beseda slovenske matere, beseda slovenskega tlachana, slovenskega hlapca in slovenske dekle je bila v svojem skritem, ponizhnem in zanichevanem, a vendar neizmerno bogatem snovanju tako mochna, da je ohranila slovensko dusho, slovensko nrav, slovensko ime in zavest nashe krvne skupnosti takrat in v poznejshih chasih!

 

Tako je uchakal nash jezik svoje prve posvetitve, ki je zmerom v tem, da postane beseda izraz in orodje velike, obchechloveshke ideje. Ko je v shestnajstem stoletju duh prizadevanj za prenovo cerkve in ochishchenje verskih resnic dosegel nashe dezhele, je tudi bivshi ljubljanski stolni kanonik Primozh Trubar z Rashice, takrat zhe izgnanec in pridigar v bavarskem Rothenburgu, prijel za pero ter spisal kot »An Peryatil vseh Slouenzou« svoj »Abecednik in mali katekizem«, to je, prvo slovensko knjigo! In za Trubarjem prihajajo, kakor da bi jih podzavestno gnalo nekaj mochnejshega od reformacijske ideje, vsi ostali protestantovski pisci, na chelu jim Bohorich s prvo slovensko slovnico in Jurij Dalmatin s prvim slovenskim prevodom Svetega pisma, ki je, che ga tako pogledamo, neprimerno vechje dejanje kakor Luthrova biblija; zakaj nemshchina je bila pred Luthrom zhe nekaj stoletij knjizhevni jezik, slovenshchina pa ob izidu Dalmatinove biblije shele nekaj let! A tu skoraj ne gre za slovstveno ali versko zaslugo; samo za to gre in samo to je vazhno, da so bili ti mozhje orodje Duha, ki je hotel, s tem, da je dal Slovencem knjigo, poslati nasho besedo na njeno zmagovalno pot. V delih nashih protestantov je slovenski jezik kakor orel preletel poltisochletni prepad in postal – to je treba krepko poudariti – glasnik borbene misli, obrachajoche se do vseh slovenskih ljudi.

 

In, naj se zdi na prvi pogled she tako chudno: prav ta vishji zmisel se nadaljuje v dobi katolishke protireformacije. Slovenska knjiga, cheprav she vedno zgolj verska, je ostala sredstvo duhovnega dejstvovanja, ki zbira vse, kar govori slovenski jezik, okoli enega, istega gesla. Ni vazhno, kakshno je to geslo in chemu sluzhi; vazhne so posledice, ki jih vse to rodi. Che bi bil cesar Ferdinand II., ta zakleti sovrazhnik protestantizma, le kolichkaj slutil, da so Hrenovi »Evangelia inu Lystuvi« chlen prav tiste verige kakor Trubarjev »Novi testament« in Dalmatinova biblija in da vodi ta veriga po zakonu vzroka in uchinka v jesenske dni leta 1918., kdo ve, ali se ne bi bil premislil! Tako pa slovenska knjiga raste in raste, in slovenski knjizhevni jezik, bodochi jezik slovenskega pesnishtva, slovenske shole, slovenske kulture in slovenskega javnega zhivljenja, tisti jezik, ki bo nash narod chez tri sto let vstal za njegovo vechno pravico do suverenega zhivljenja na nashi zemlji in z dvignjenim chelom tvegal vse za vse – ta jezik se pochasi zaveda svojega obraza in svoje mochi. Mnozhijo se znamenja, da zvaja naravni zmisel razvoja – ali genij jezika, che hochete – vse to gibanje v usmerjeno strugo. V prepisanih deklamacijah verskih iger, ki jih prirejajo ljubljanski redovniki, napoveduje slovenska drama svoj prihod. Kakor Bohoricheva slovnica, tako je tudi Pohlinova »Kraynska grammatika« sicer nebogljen korak, a vendarle korak na poti k slovenski znanosti, ki bo nashla svoj dom v ljubljanski univerzi. Vazhen del Pohlinove slovnice je metrika in poetika s tistimi znanimi, chudashko smeshnimi zgledi:

 

 »Pishcta, raze, gosi, kopunc, koshtrunc, teleta.«

 

Ne smejmo se, potrpimo. Chez sto let bomo slishali mojstra, ki bo klasichne distihe pel.

 

In zhe smo v prosvetljeni dobi; v dobi Jurija Japlja, ki se ne zadovoljuje s tem, da jezikovno trebi Dalmatinovo biblijo, ampak prevaja tudi zglede posvetnega pesnishtva; v dobi »Academiae operosorum« in Cojzovega omizja, ko si slovenska knjiga osvaja kar neprichakovana polja vsakdanjega zhivljenja. Toda vnuki ochakov, ki zdaj zaradi ljubega gospodarstva hvalezhno segajo po Wolsteinovih »Bukvah od kug inu bolesen goveje shivine« in Janshevem »Popolnoma podvuzhenju za vse zhebellarje« – ti vnuki bodo brali in razumeli Presherna.

 

Baron Zhiga Cojz, sin slovenske matere, je bil za one chase mozh shirokega svetovnega obzorja, pred vsem pa ena tistih redkih, blagoslovljenih natur, ki jim je dano, da znajo ogrevati, izpodbujati in dramiti. Nich chudnega ni, da je nastalo okoli njega ozrachje navdahnjenja, ki je oplajalo izbran krozhek sodobnikov. Iz tega ozrachja sta izshli Linhartovi dramatski presaditvi »Zhupanova Micka« in »Matichek se zheni«, ki she danes zhivita na nashih odrih, in v tem ozrachju je dozorel prvi izvirni slovenski pesnik, Valentin Vodnik.

 

Za rodovitno slovstveno delavnost tega vedrega, preprostega pevca je z nashega vidika posebno znachilno to, kako shiroko je izkushal zasidrati slovensko knjigo v ljudskem zhivljenju. Poznejsha prizadevanja, ki gredo ob podpori skoraj vseh nashih pisateljev za tem, da bi dosegla s slovensko knjigo slehernega slovenskega chloveka in organizirala ves narod v znamenju ustvarjajoche in ucheche besede – ta prizadevanja imajo izrazitega predhodnika v Valentinu Vodniku. V »Veliki pratiki« je ustvaril tip ljudskega koledarja, ki je kasneje zanashal slovensko tiskano besedo v sleherno kmechko hisho; urejeval in pisal je »Lublanske Novize«, prvi slovenski chasnik; ko smo v Napoleonovi Iliriji dobili slovensko sholo, je priredil celo skladanico sholskih knjig; da, niti »Babishtva« in »Kuharskih bukev« se ni ustrashil. Vendar – najznamenitejshe je drugje.

 

Vsi poznamo »Ilirijo ozhivljeno«. In koga izmed nas ne presune v dno dushe misel, da je ta prvi pesnik, s katerim je postala slovenshchina jezik samotvornega umetnishkega oblikovanja, zachutil potrebo, slaviti vstajenje slovenskega naroda in razumljivo izrechi ime njegove svobode!

 

Ko je Valentin Vodnik zapel »Ilirijo oshivleno«, je bilo Francetu Preshernu zhe dvanajst let …

 

Nich ne de, da »Ilirija oshivlena« slavi Napoleona in da se je po njegovem padcu zhalostno izprevrgla v »Ilirijo zvelizhano«; duh se je bil razodel v besedi, in beseda je lezhala v srcih in chakala, da postane meso. Zakaj kratka, zlata doba Napoleonove Ilirije je zapustila v Slovencih sledove, ki jih ni bilo mochi zabrisati. Naj je Avstrija potem she tako vneto iztrebljala vsako sled pravic, ki jih je imel nash jezik v ilirskih sholah in ilirskih uradih, spomina nanje ni mogla zatreti. Slovenski chlovek je poslej chedalje jasneje in dolochneje chutil, da mu kazhe nasha beseda pot v lepshe, vishje, rodovitnejshe zhivljenje, in nash jezik je postajal vse bolj in bolj doneche glasilo obogatele dushevnosti, ki je chedalje zavestneje terjala svobodnega razmaha in vnanjih jamstev za svoboden razmah. Temu razpolozhenju se je pridruzhil romantizem, duhovni tok tedanje Evrope. Slovani, ki jih je bil Herder odkril zahodnemu kulturnemu svetu, so zachenjali gibati in iskati medsebojnih stikov; kolikshno hrabrilo je bila za nash mali narod zavest, da nismo sami, ker »najvech sveta otrokom slishi Slave«! Mimo tega pa doba romantike ni samo doba modric, ampak tudi doba dejanja, doba Karadzhordzheve vstaje, grshke borbe za svobodo in upora Poljakov proti Rusiji; ti veliki dogodki so zbujali tudi v slovenskem chloveku odmev in nemir. Takshno je lice chasa, ki nam je dal Franceta Presherna in njegovo delo.

 

S svojim neposrednim vplivom in svojimi posrednimi uchinki zhivi Preshernovo delo v nas vseh in bo zhivelo do zatona slovenske besede. Meje tega premishljevanja so pretesne, da bi se mogli poglobiti v to delo, chigar prechudno vsebinsko in oblikovno ravnotezhje she davno ni nashlo vrednega tolmacha. Najnezhnejsha chuvstva, najbolj skeleche muke in najtemnejshi viharji chloveshke dushe so tu dobili svoj skladni, prechishcheni izraz v jeziku, ki pomeni, ako ga primerjamo s skopimi sredstvi Valentina Vodnika, titanski skok in doni zhe s polno mochjo od najnizhje do najvishje oktave. Ugladil in razrasel se bo poslej slovenski jezik she, z lepoto bogatejshi ne bo postal nikoli. Dojem Preshernove besede je toli mogochen, da se danashnji bralec strmé vprashuje, ali je tu velik chlovek v nadnaravnem poletu zavzel najvishji vrh slovenskega izraza, ali je pa duh jezika namah raztrgal vse vezi, razvil vso svojo moch in si ustvaril glasnika po svoji podobi. In prav ta pesnik, v katerem je duhovno in oblikovno uresnichen vrhunec slovenstva, je kakor nihche drug preroshko videl slovensko pot. Zato ga slishimo, kako z bichem posmeha razdeva zaneseno Vrazovo ilirstvo, dobro vedoch, da se more vprashanje, ki ga postavlja Vraz, odlochiti shele potem, ko bodo reshena vsa druga vprashanja, v prihodnosti, ki je tudi danes she onkraj gora. Hkratu pa chujemo, kakor razlochnejshi, mogochnejshi in drznejshi odmev Vodnikovi »Iliriji oshivleni«, iz ust prav tega svojega duhovnega voditelja tisti moshki, strastni, absolutni klic k svobodi, ki je tako pretresljivo lep, da mu v pesnishtvu vseh narodov ni enakega:

 

 »Najvech sveta otrokom slishi Slave!

Tja bomo nashli pot, kjer nje sinovi

si prosti vol'jo vero in postave;

ak' pa naklonijo nam smrt bogovi,

manj strashna noch je v chrne zemlje krili,

kot so pod svetlim solncem suzhnji dnovi!«

 

Ali ni vech ko pomembno, da na vsaki odlochilni postaji nashe poti, v vsakem velikem trenutku, ko se oduhovljeni val slovenske besede vishe zazhene in shirje razlije, spet in spet zadoni ta klic? Ali je treba vech dokazov o poslanstvu slovenske besede?

 

Mislim, da s Preshernom lahko konchamo ta razgled. Zakaj doba, ki prihaja po njem, je zhe doba uresnichevanja njegove oporoke. Legijonarji revolucijskih let so spremljali pesnika k vechnemu pochitku, in zarja vstajenja narodov mu je sijala v odprti grob. Nash jezik, ki je prav v Pre- shernovem delu tako veljavno pokazal, da hoche biti jezik kulturnega ustvarjanja, jezik naroda, ki je vreden, da nosi svoj lastni obraz, si poslej osvaja shole in urade, nahaja v svoji zakladnici chedalje vech moshkih besed, se razlega s parlamentarne tribune in z ovenchanega odra na ljudskem taboru, in gradi, posredno ali neposredno, svestno ali podzavestno, slovenstvu podlago in prostor za konchno vstajenje. »Tja ishche pot, kjer si bomo prosti volili vero in postave!« Ves narod se oglasha njegovi budnici, in vsi, ki jih je navdahnil k ustvarjanju, se chedalje bolj obrachajo do vsega naroda, v globokem spoznanju, da bomo tisti dan, ko posije luch slovenske besede v zadnjo kmechko hisho, z duhom in mochjo vsaki nevarnosti kos. Tako se utrjuje tradicija slovenske kulture: biti vsenarodna, biti ljudska. In tako postaja podedovana beseda nashemu preprostemu chloveku chedalje pomembnejsha in dragocenejsha, tako neizkorenIjivo draga, da moremo z majhnimi izgubami preboleti smotrni pritisk germanizacije, ki se je zachel proti koncu minulega stoletja in ki ga je podpirala vsa Nemchija. Da, ta pritisk obrodi pred vsem eno posledico: okrepljenje nashe duhovne in gmotne organizacije in poglobljenje nashe zavesti. Narod hoche zhiveti s svojim duhom, s svojo besedo; narod se brani jezikovne smrti, ki je duhovna smrt; narod chedalje jasneje sluti, da bo njegovo duhovno zhivljenje varno in zagotovljeno, kadar si bo »prost volil vero in postave«.

 

Tega dejstva si ne moremo nikoli dovolj globoko zapisati v spomin. Ako je nashlo geslo svobode v odlochilnem desetletju od 1908. do 1918. v Slovencih pripravljena tla, ni bila ta pripravljenost ne sad zgodovinskih tradicij, ne posledek mrzlih politichnih ali gospodarskih presodkov. Slovenski narod je stopil v Jugoslavijo v imenu svojega slovenskega jezika, v imenu slovenske kulture, to je – v imenu Duha.

 

V vsem tem chasu od Presherna do danes ni bilo na njivi nashega jezika niti enega globokega oracha in shirokega sejalca, ki ne bi bil v tej ali oni obliki, che ne naravnost, pa vsaj v prispodobi, izpovedal svoje vere, da vodi zmisel slovenske besede v svobodo. Vrsta od Frana Levstika, Jenka, Jurchicha in Stritarja do Gregorchicha in Ashkerca, Cankarja in Zupanchicha je v tem pogledu veriga, enako strnjena kakor jasna zavest njih vseh, zaradi chesa hochemo svobodo in kaj prichakujemo od nje. Kakor so starejshi izmed njih vroche sochuvstvovali z osvobodilnimi boji nashih juzhnih bratov, tako je vsako naslednje pokolenjc slovenskih tvorcev z zhivo mochjo svoje besede spet in spet krepilo v narodu zavest, da nas vezhe s Srbi in Hrvati skupna usoda in da pomeni ta usoda skupno pot. Z mirno vestjo smemo rechi: vstaja duhov na pragu svetovne vojne je bila pri nas le zato mogocha, ker je bila v popolnem skladu z zmislom in poslanstvom slovenske besede.

 

Seveda: od Presherna do Levstika pa do nashih dni so stali slovenski pesnik, slovenski pisatelj in slovenski znanstvenik na chelu odpora proti tisti sentimentalni neuchakanosti peshchice, ki je je v napachnem pojmovanju stvari silila na tako imenovano »jezikovno ujedinjenje«. To je popolnoma naravno. Kdor zhivi v najintimnejshem ozrachju narodove besede, zmerom prevzet od njenega dihanja, temu je njeno poslanstvo glas, ki nikoli ne utihne; ta ve, da je materina beseda last vsega naroda in da pomeni odvrnitev od te besede iznevero narodu in zatajitev Duha. Zato je slovenska knjizhevna in kulturna javnost prav tako enodushno odbijala vsako izrivanje slovenskega jezika, kakor je enodushno hotela in pozdravila zdruzhitev s Srbi in Hrvati v jugoslovansko drzhavo. Brez naroda, samo z Vrazi, Majarji in njihovimi nasledniki, bi za nas te zdruzhitve nikoli ne bilo.

 

In che danes nekateri spet postavljajo to vprashanje, kakor da bi bilo mochi z njegovo táko ali táko reshitvijo odkupiti zanemaro premnogih drugih, nereshenih vprashanj, ki shkripljejo med kolesjem nashe mlade skupnosti, bodimo mirni. Vprashanje slovenskega jezika ni vprashanje, ki bi ga mogla veljavno reshiti politika, niti ne navadno kulturno vprashanje, ampak izkljuchno vprashanje zhivljenjske mochi tega jezika, vprashanje razvoja v stoletjih in stoletjih, vprashanje, ki ga bo odlochil chas nad pozabljenimi grobovi tistih, ki ga postavljajo. Jezik zhivi, dokler se ne izzhivi. Po zhelezni naturni neogibnosti vrshi svoje poslanstvo, dokler ga ni izvrshil.

 

In poslanstvo nashe besede she davno ni konchano. Nemogoche je, da bi pomenila Preshernova prerokba samo razbitje nemshkega jarma in ne tudi vishje, najvishje izpolnitve v Jugoslaviji nashe vere in nashih sanj, v prosvetljeni, umirjeni, z duhom mochni Jugoslaviji, v kateri bodo vse dobre sile slozhno in neovirano dovrshevale delo chlovechanske oplemenitve, delo duhovnega osvobojenja iz jarma nevednosti, sebichnosti in materijalistichnega shushmarstva na rovash vechnih dobrin.

 

V tem znamenju plove ladja slovenske besede naprej. In nikoli, za nobeno ceno, nikomur in nichemur na ljubo ne more biti govora o tem, da bi zgrnila jadra.

 

 

(prva objava: Ljubljanski zvon, 1934 / 2)

 

 

 

VLADIMIR LEVSTIK (1886, Shmihel nad Mozirjem – 1957, Celje), pesnik, pisatelj, prevajalec, esejist. Krshchen kot Ciril, ime V. prevzel 1904, tudi »ruski« psevd. Vladimir Mihajlovich. Sin uchitelja, nazadnje gimn. v Ljubljani, kjer kot sedmosholec opusti sholanje, vzrok revshchina ali spor z grobim ochetom; poslej kot prvi po Cankarju poklicni knjizhevnik (1926-1945 urednik Jutra). Med prvo vojno interniran kot jugonacionalist, po vojni 1923-1926 chlan Orjune. Z izrednim literarnim darom, vidnim zhe v otroshtvu, sprva objavlja zlasti poezijo (»parnasovsko« izbrusheno) le revialno, brez lastne zbirke, po 1910 pa mojstrsko naturalistichno-psiholoshko prozo (dialoshke novele in romani kot vezni chlen med Cankarjem in Bartolom, Zupanom; roman Dejanje, 1934, je »napoved« Alamuta; klic po »dejanju« zhe v pesmi Verzi, 1909) in ob njej prevode; slednji v desetletju pred drugo vojno in po njej povsem prevladajo, tako da gora ok. 60 prevedenih knjig (najvech iz rushchine, pa tudi iz franc. in angl.) precej zasenchi njegov izvirni opus, on pa danes sodi v veliko trojico (poleg Zhupanchicha in Modra) slov. leposlovnih prevajalcev 20. stol. Njegovo vodilo je bilo: umetnost in domovina sta eno.

 

Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich