Revija SRP 151/152

Vladimir Levstik

 

HISTORIJA O KUGI

 

Zhivel je sin, ki ga je zhe zamlada udarila nesrecha. Nekega dne se je poslovil od matere in ubral pot proti tuji dezheli, da si pridobi bogastva in pozabi gorje.

Boginja lazhnivka mu je nasula dlan z rumenjaki in mu naklonila ljubezen in dobroto vseh, ki so ga poznali. Toda rane v srcu se mu niso zacelile in chestokrat, ko se je v vechernem hladu izprehajal po mestnem obzidju ali po gajih, zasajenih okrog starodavnega templja, ki so ga pobozhni vladarji sezidali Ljubezni ob bregu shumechega morja, je zrl hrepenech na zapad, na krvave hribe in zhareche oblake pod sinjino in z bridkostjo mislil na daljni kraj, kjer je na bedni zemlji zrasla vsa njegova mlada radost in bolest. Takrat so bile njegove misli mehke in otozhne; ni mu bilo do zlata, ni mu bilo do deklet, ni mu bilo do chasti, ne do velblodov, natovorjenih in brzonogih. Kakor ptica, polna domotozhja, so se dvigale njegove misli in odhitevale preko gora in poljan do dveh koch ob bregu tihe, zelene reke.

Chemu je hrepenel po siromashnih kochah, chemu je zdihnil po njih vsak vecher, predno je zatisnil oko med marmornimi stebri palache? Zato, ker je v prvi bivala siva majka, ki je hodila na prag in dvigala zhuljavo desnico do chela, da vidi, se li ne blizha sinko po zlatem polju, po zhejni cesti? Ali zato, ker je zhivela v drugi deklica, katere obraz je bil jasen in mil kakor jutro, lasje temni in tezhki kakor chrni, chrni gadje, in srce trdo in kruto kakor skala na dnu valov?

V takshnem hrepenenju je zaslishal vest, da so karavane prinesle kugo iz jutrovih dezhel; v sedmih dneh se je razshirila kakor plamen, nevidno zhgoch, kakor strashna reka, pogubo shepetajocha. Umrli so v tistem mestu kralj, kraljica, novorojeni kraljevich v njenem narochju in mnogo velikashev in siromakov. Velika zhalost je zaplakala in zatrepetala po belih ulicah in ponosnih stebrenikih, zakaj smrt je pretila vsem; in zlobni ljudje so se plazili po temah s krvavimi rokami, morili tiste, ki so kaj imeli, in grabili njih premozhenje, hotech se obogatiti v sploshni zmeshnjavi in nesrechi. Ob skrbi za svoje lastno zhivljenje so vsi pozabili varovati zhivljenje in premozhenje blizhnjega; minila je mahoma vsa pravica, zmernost in chistost in nihche ni vech iskal drugega nego naslado in omamo, predno ga pograbi morilka: ljudje so bili kakor svinje v luzhi in kakor volkovi v divjem gozdu.

Mladenich pa se je prestrashil, dvignil roke in prosil bogove, naj mu ne dado umreti, predno ne bo videl domachije in svojih dragih. Nato se je napotil k modremu starcu, ki je umel delati chudezhe in klicati duhove. Starec je sedel na vrtu pred vodnjakom, zavit v plashch, in chakal smrti.

 

»Mojster, daj mi leka proti kugi! Domov bezhim, predno se priplazi do rodne zemlje, ker bi ji rad otel dekleta, mater in sebe; zakaj prezgodaj bi nam bilo umreti. Karkoli hochesh, si izberi v plachilo!«

Mojster pa je dejal:

»Ni ga leka, sin; glej, tudi jaz sem se vdal v usodo in chakam svoje ure. Vse drugo premagajo moji chari, le od bogov poslane kazni ne.«

Mladenich je padel na kolena.

»Ne, mojster; ti, ki vesh vse skrivnosti, poznash tudi lek. Usmili se!«

»Dobro,« je izpregovoril charovnik s temnim glasom. »Vedi, da je chrna smrt, ki je prishla od jutra, kruta kazen za grehe, ki jih je sploh mogoche kaznovati na zemlji. Stori greh, ki presega vse, kar se je storilo zla pod vechnim solncem, in kuga ti prizanese, da bo nekoch tem strashnejshe tvoje trpljenje.«

»Storim!« je vzkliknil mladenich in njegove ochi so zazharele v blaznem veselju.

»Vzemi to steklenico iz opala, pojdi v tempelj Pravice, kjer neti chista svechenica vechen plamen pred oltarjem, oskruni jo in ji zabodi bodalo v levo in v desno grud; sedem kapljic iz leve, sedem kapljic iz desne, prestrezi jih, zapali tempelj in pojdi domov. Leka bo dovolj za tebe in za njo, ki jo ljubish; matere ne smesh oteti, da ne bo premajhna tvoja krivda.«

In chudno, mladenich ni zavrgel nasveta, zaslishavshi, da ne more oteti nje, ki ga je rodila; tolika je bila njegova ljubezen. Mrzlichno so mu drgetale ustnice; mudilo se mu je, in zhe se je bil obrnil, da odide, ko se je spomnil in vprashal:

»Koliko ti dolgujem, o mojster? Polovica mojega imetja bodi tvoja; sprejmi jo, kajti zaupam ti, da si mi pomagal.«

Starec pa je zmajal z glavo, rekoch:

»Gorje mu, kdor bi vzel denarje za tak nasvet; gorje tebi, ki si jih ponudil! Pusti vse; ne hodi, temvech ostani pri meni, da pochakava smrti!«

Mladenich ga ni vech poslushal. Odhitel je, shel in storil.

In glejte, groza, ki je vladala po mestu, je bila tolika, da ga ni ustavil strazhar, ko je prishel iz templja po glavnih stopnicah z okrvavljenimi rokami. Ochi mladenicheve niso gledale trupel, ki jih je razposejala kuga po trgih in ulicah; zajahal je brzega konja, drugega pa je natovoril z zlatniki; kar je ostalo, je varno zakopal v podzemeljski kleti.

Sedem dni je jezdil neprenehoma, in kakor senca je shla kuga za njim. In osmi dan je prijezdil domov; pred pragom je stala mati in z roko senchila ochi. Z ubogimi, trudnimi nogami je stekla sinu nasproti, porosila s solzami prah njegove obleke in mu poljubila obraz in roke.

»Torej si vendar prishel, sinko? Slishala sem, da je kuga za teboj in da pride nad nas ... Slava bogovom! Zdaj mi bo sladko umreti!«

»Kje je Nada, mati? Recite, mati: kje je, kaj dela, ali she zhivi? Moja ljubezen ni ugasnila in moje srce mrje od hrepenenja.«

»Gorje nama! Torej je she nisi pozabil? Sinko moj, postala je zhena knezova, ki se je vnel za njeno krasoto. Danes je v gradu slavje in polno gostov sta povabila: strah in blaznost sta prishla nad ljudi in vsi se hochejo pred smrtjo omamiti z veseljem.«

»Kaj vam je, mati? Bledé vam lica; vash glas drhti!«

»Groza me je ... Mrzle so tvoje roke: kaj si prinesel s seboj? ... Sinko, hudo mi je ... Dushi me ... Boli! Peche me v prsih ... Mar si prinesel ... smrt? ...«

Mati se je v mukah zgrudila sredi prashne ceste, in sin je ni pobral. »Bezhi, sin! Morilka je nad mano ... She enkrat ... naj ti vidim obraz ... da ... hvala ... idi ... In prosi bogove, da te otmo!«

»Mati, smejem se bogovom! Jaz, mati, ne rabim bogov in njih pomochi: v tem opalu je chudotvorni lek – za Nado in zame!«

»Sinko ... reshi mater, da bo zhivela s teboj! ... Sinko, za bolechine, v katerih ti je dala ... zhivljenje ... sinko ... za solze, za ljubezen! ... Nochesh? ... Srechno, sin ... in bodi srechen ... bodi blagoslovljen!«

Shel je sin, in mati je poginila sama. Padla sta mu konja sredi ceste; ni se zmenil za dragoceni tovor, temvech bezhal je pred knezov grad, ki se je bel in ponosen dvigal nad vasjo.

»Pustite me h kneginji Nadi! Smrt preti in z mano je reshitev.«

Pijani hlapci so shli in so se vrnili:

»Pred vrati chakaj, o tujec! Kneginja ne sprejema gostov, ki prihajajo pesh.«

 

Srdit in obupan se je prijel mladenich za chelo. In zhe je divjala smrt, kamorkoli se je ozrlo oko. Blazneli so pogledi, bledela so lica in trepetajoche roke so grabile za prsi, razpaljene od neizprosnih plamenov.

Takrat se je mladenich spomnil matere, in srce se mu je raztrgalo v kesanje. Stekel je nazaj, toda bila je mrtva in vishnjev je bil nje obraz. In vrnil se je pred grad in zagledal knjeginjo v krogu pijanih gostov: mnogi izmed njih so bledeli, nekdo se je krchil na tleh, umiral in umrl. Bil je knez.

Tolpa se je prestrashila njegove smrti in se razbezhala; a kuga jim ni prizanesla in s hladno perotjo je vejala za njimi: ta se je zgrudil na poti, onemu je zdrknila noga iz stremena, tretji je omahnil na sedlu, zajechal in padel pod kopita.

Mladenich se je zakrohotal:

»Vse mora smrti v zhrelo, vse! ... A che vse pogine – jaz hochem zhiveti. Naj pogine Nada in mi zavida to trikrat prokleto zhivljenje!«

Ozrl se je in zagledal kneginjo, ki je slonela bleda in prepadla pred vrati in z grozo strmela na trupla, lezhecha po marmornem tlaku, mrtva zhe ali krchecha se med stokom, kletvami in jechanjem v poslednjih bolechinah.

Nedalech je cvilil droben psichek in poginjal. Bil je njen najmilejshi pes. Mladenich je pokleknil k njemu in zaklical kneginji Nadi:

»Odgnala si gosta, ki te je posetil pesh. Zanichevala si tistega, ki te je najbolj ljubil, tebe, ki imash dusho besa in gadje srce. Zdaj glej!«

Sedem drobnih kapljic je padlo psu na vrochi smrchek, sedem kapljic devishke krvi, in vendar chistih liki zhiva voda, liki sedem svetlih biserov. In glejte chudo: pes je skochil kvishku, zalajal zdrav in chil in mu oblizal roko.

»Za dva sem bil prinesel leka: zase in zate ... Mater sem pustil poginiti na kolovozu, da te otmem. Pes je dobil, kar sem namenil tebi: ostanek bodi moj!«

In dvignil je steklenichko do ust.

Takrat pa so kneginjine roke objele njegova kolena.

»Usmili se! Odpusti, rotim te pri tvoji ljubezni! Daj, otmi!«

Njegov srd je ginil, ko je videl pred seboj vse solzno njeno lice, bledo kakor jutro, che se dvignejo oblaki, in njene lase, tezhke in temne kakor chrni, chrni gadje, zviti v kite in v zlato mrezho zatkani.

»Matere nisem otel, in zdaj naj bi tebe?« Njegov glas je zhe trepetal od mehkobe, kakrshne se je bil nauchil zhe davno, v sladkih izgubljenih dneh.

»Ne mene, ljubljenec moj! Ne brani se, pojdi z mano!«

In peljala ga je v bogato spalnico, kjer od svile in bagra ni bilo videti sten in od preprog in blazin ni bilo chutiti marmornega tlaka. Tam je spavalo dete, nedolzhna deklica, rojena leto dni po njegovem odhodu in krasna kakor angel ... ne! ... kakor njena mati.

Nada je molche pokazala nanjo in dvignila roke. Padla je na kolena in zaprosila brez besed, s samim tistim pogledom, ki ga ni zmozhen nihche razen matere, trepetajoche za ljubljenega otroka.

Premagan ji je polozhil mladenich posodo z ledom na svileno-mehko dlan.

»In ti? In jaz? Kaj bo z nama?« je vprashal nehote, kakor bi se ga bila sredi mehkih sanj za trenotek doteknila resnica.

Kneginja ni poslushala. Orosila je otroku mile ustnice, izlila nanje lek do zadnje kaplje in vrgla opalno steklenichico skozi okno, da se je zvonko razbila na dvorishchu.

In zdaj, ko je bilo dete oteto, je padla mladenichu v narochje. Chesar ni dosegla ljubezen, chesar ni osvojil zlochin, to je dalo srce matere v odkup za vechnost in zhivljenje.

V objemu ju je nashla smrt, in bila je tako rahla in usmiljena, da je nista chutila, ko je priplavala nad njiju in z veshcho roko prekinila njune dni ...

 

 

 

(vložena zgodba v daljši satirično-realistični noveli z istim naslovom;

prva objava: Ljubljanski zvon, 1907; op. ur. I. A.)