Revija SRP 151/152

Venceslav Bril

 

PO GIBU NARAVNEM

 

KALIN

 

Sem vidil devico 
Prenjezhno mlado,
Kot pervo fretico
Na pomlad lepo.

S'cer rad ji v ochesi
Sim gledal zarné,
Pa usta, licheci
Nemichne so m' blé.

Kar enkrat zakliche
Kalin jo prebit,
Da nese mu piche,
In vodice pit.

Pa zdaj – o presrecha –
Mu gladi glavo,
Na zhnablja rudecha
Pritiska ljubo.

Zavist se zbudila
Mi vnela sercé,
Ljubezen rodila
Za usta lepé.

 

 

ZHELJA

 

Chul sim, da za herbtom
So mi zhenke djale,
Da sim nekaj berhek
In postave zale.

Ali kaj! v obraz mi
Djale so dekleta,
Da na mojih licih
Ni lepote cveta.

Da bi b'le zlagale
Stare se zhenice!
Da bi b'le zlagale
Zale se deklice!

Naj bi u obraz mi
Rekle koj vse zhene,
Da mi na oblichju
Cvetke ni nobene.

Naj mi saj za herbtom
Le reko deklice
Da poljubljeja je
Vredno moje lice.

 

 

TICHAR IN TICH

 

Tichar:

Kaj tichica ljuba! mi vedno skakljash,
Po kletki zaperti miru si ne dash?
Zdaj vidim na prekljicah suhih te stat`,
Zdaj spodej pod njimi te zerno zobat'.

Kaj goni, povej, te zdaj gor in zdaj dôl,
Saj scer ni nemiren tako bil tvoj spôl!
Al Torke so, ki te v nemir zheno,
Al hudi se trudi se tvojo vestjo?

 

Tich:

Ne vem, kaj je Torkina tamna oblast,
In dusha zapadla ni hudemu v last,
Po gibu naravnem sim spod zdaj, zdaj zgor. –
Vam kazhem v malem posvetni prozor.

 

 

TUZHNICA

 

Le razsajaj, hrushi, hrushi,
Strashno buri ti vihar!
V sercu mojega zadushi,
Me pomiri slabo stvar!

Mraz in srezh! le gospodujta,
Zatirajta, kar zhivi,
U ledene spone ukujta
Serce, ki neznano skli! —

Ali kaj! – pozhar presilni
Bo raztajal hladni led,
Zdal bolesti preobilni, 
Zdal obupu bo me spet.

 

 

KOMARJI

 

N_ _ _ _ ov trebuh pikajochi.

 

1.

Kdor bi hotel tebe objeti
Mogel bi tisuch rok imeti.

2.

Prej na Olimp Pehona bi zavalil
Kot tvoj trebushchek mali bi obalil.

 

3.

Che bi tvoj trebuh sod le bil,
Vina veder bi sto vanj zlil.

4.

Che bil tvoj trebuh bi sod
In bi ga praznili povsod,
Povsod sto ust bi imeli
U vsakih imeli sto zhrel,
Pri zhrelu imeli sto vrat,
In vender,
verjemi mi brat,
Che sto dni bi ven in ven pili,
Bi vsega te ne izpraznili.

 

 

LESJAK IN MLADA OPICA

Stara opica prebivala je v hladnem, senchnim berlogu vroche Afrike in v njim sadje in druziga zhivezha toliko nakopicheniga imela, da je bila nar premozhnishi v soseski. Imela je mladega sinka iz perviga zakona, mozh ji je bil zhe umerl. Ta mlada opica imela je neokretno bucho in okorne roke. Torej skusha skerbna mati svojemu otroku odgojitelja dobiti, in za to rech se ji noben mozh tako pripraven ne zdi, kakor on star lesjak njeniga znanstva. I res bila je zh njim prav zadovoljna. Pa skrivaj je lesjak vse dobro, kar je ona pri opici sozidala, poderl. Govorila je mati mlademu: Ne hodi mi predaljich od hishe, de te kaka zver ne ujame in pozhre. Mladi se strahu stresne in svoji materi pritisne. Ko pa ona zaspi, reche lesjak: »O kaj se bosh tako bal! Te ni sram, tak strahopozdljivec biti. Pojdi, pojdi, greva na lov. Nobena rech i zver naj ne bo srechala, ako nama ktera manji naleti, jo bova pa uplenila, alo, skazhi se junaka!« Ta govor spodbode spijochi pogum mlade opice in zapovedi matere ukljub od doma gre, mislecha si: to je zhe prav, kar mi odgojitelj nasvetuje, ki so mi ga mati dali. Ko pa kacih sto sezhnjev od berloga prideta, plane lesjak sam na opico in jo zadavi. Potem si rujav kozhuh enmalo s kervjo pomazhe in sitno tulé v berlog hiti. Oh mati, kaj se je zgodilo, vashega mladega je en tiger pretergal, branil sim ga, pa she mene je ranil, vidite tukaj strashno rano, in mogel sim bezhati. Stara opica zhalostno zarjove, in se pet tednov na beli dan ne prikazhe. Potem pa jo vender po novim zarodu mika, in prigovarja sama sebi, da je lesjaku skoraj kako dobroto za srechno rojeniga mladiga – Bog ga vechno zhivi – dolzhna in chuj! – poda svojo roko in svoje premozhenje priliznjenemu potuhnjencu.

 

 

CHERTICI

Chloveshko serce je kaj podobno konduktorju pri elektrichnici: kadar mu je zhivljenje jasno in ga obdaja chist zrak, mu nar manjshi nagib izbudi tlecho iskro, tode kadar ga megle in sopari obdajajo, mu vzvodijo vse iskre, nest, ves ogenj in zastonj se bosh trudil, le ene iskrice iz njega dobiti. –

Kaj je shola? – Shola je ledenica, v htero se mladina spravlja, da se na zharcih sveta ne otaja. –

 

 

VENCESLAV BRIL (im. tudi Vaclav; 1835, Moravche – 1855, Polhov Gradec), pesnik, prozaist. Iz druzhine uradnika (verjetno cheshkega porekla); gimnazija v Ljubljani, chlan sedmerice osmosholcev (S. Jenko, F. Erjavec, V. Zarnik idr.), ki so »izdajali« rokopisni zbornik Vaje (1854, 1855; tretji zv. izgubljen), katerega legendarni pomen za slovensko literaturo temelji na dejstvu, da so pionirji prehoda iz romantike v realizem, med drugim tudi, ob vsem sposhtovanju velikana, s pridrzhkom do Preshernovega olimpijsko-orfejskega idealizma. Simon Jenko je zhe tu pokazal svojo izjemnost, ob njem pa v marsichem soroden skromnejshi Bril; pri obeh navidezno lahkotna pesem v ljudskem tonu vsebuje tudi temnejshe, ambivalentne refleksije, vendar do vsega osebnega in zunanjega ohranja »realistichno« distanco, podlozheno s fino (avto)ironijo v luchi naravoslovno-eksistencialne dialektike z imanentnimi protislovji. Bril je namrech po drugi strani s svojim proznim pisanjem (zlasti basni) in z razvidnim zanimanjem za naravoslovje blizu Franu Erjavcu, poznejshemu naravoslovcu in pisatelju.

V Vajah je tako pri Jenku kot pri Brilu tudi opazna pozornost do Preshernovega Krsta pri Savici; prvi je avtor mojstrske parodichne pesnitve Ognjeplamtich (gl. Srp 75-76 / 2006), drugi je o njem napisal esej z jedrom: »Che imamo presojevati pesnishk izdelek, moramo nar prej zreti na njegov predmet, to se pravi preiskati moramo, ktera vodilna misel v ti pesmi lezhi. Predmet Kersta pri Savici je vsegamogochna ljubezin do boga in njegovih nebes, po tem pa sila naravne spolske ljubezni pri mladih nespridenih sercih. /…/ Torej je vodilni v tej pesmenii: bor med bozhjo in spolsko ljubeznijo, kteri bor se, ker je pisatelj kristjan bil in svoje pesmi o chasu tesne cenzure izdal, z zmago bozhje ljubezni ginljivo koncha. Da je bor ljubezni tukaj tej pesmi predmet in ne bor paganstva zoper kershchanstvo …«

Brilov jezik je precej arhaichen, mestoma tudi okoren, vendar pozornejshemu posluhu razkrije svojo funkcionalnost. Tukaj je predstavljen z liriko in z epigrami, prozna zapisa (basen, »chrtici«) pa sta nekakshni pesmi v prozi (vse iz Vaj). Znachilna je »naravoslovna« pesem Tichar in tich s podobo sveta, katerega simbol je ujeti ptich, ki v kletki po naravnem nagibu skaklja med vzponi in padci, se pravi po bistvenem kljuchu lastnih nasprotij: »Po gibu naravnem sim spod zdaj, zdaj zgor«. Basen Lesjak in mlada opica je v zhivalstvo preoblechena zhgocha satira krutega pragmatizma v medchloveshkih biosocialnih razmerjih.

Bril je eden od nadarjenih mladenichev, ki so zhe ob maturi prejeli tudi smrt kot zadnje potrdilo zrelosti. Znan je le redkim, nima belezhke niti v SBL niti ni omenjen med znanimi krajani Moravch.

 

Izbor in zapis o avtorju Ivo Antich