Revija SRP 151/152

Milan Shtruc

 

SPOMINI NA LJUBLJANSKI KONGRES SVETE ALIANSE

(1821 - 2021)

 

Kmalu bo poteklo dvesto let, odkar je bila Ljubljana kot glavno mesto Ilirskega kraljestva skoraj pol leta v sredishchu najvishjega politichnega in vojnega dogajanja v Evropi. Ob tem sklepi ljubljanskega kongresa Svete alianse niso ostali brez posledic niti za dogajanja na drugih kontinentih.1

Udelezhba na ljubljanskem kongresu, ki je uradno potekal od 10. januarja do 22. maja 1821, je bila velichastna. Udelezhili so se ga avstrijski cesar Franc I., ruski car Aleksander, kralj Dveh Sicilij Ferdinand I.,2 modenski vojvoda Franc IV. ter she okoli 500 ministrov in predstavnikov Francije, Velike Britanije, Prusije in shtevilnih drugih drzhav.3 Z izbiro Ljubljane za kraj kongresa je bilo mozhno med drugim tudi na simbolni ravni pokazati vrnitev velikih obmochij v Evropi, med njimi tudi Napoleonovih Ilirskih dezhel, ponovno pod habsburshko krono. Hkrati naj bi kongres vsem podanikom, ne le prebivalstvu na ponovno pridobljenih ozemljih, preprichljivo pokazal, kako bodo stare monarhije v bodoche svojo oblast zagotavljale s skupnim delovanjem, in che bo to potrebno, tudi s skupno vojashko silo.

Zhe dunajski kongres (1814 / 1815) je avstrijski monarhiji povrnil ozemlje Beneshke republike in Ilirskih dezhel, vkljuchno z Dubrovnishko republiko, meja avstrijskega cesarstva na Apeninskem polotoku pa je segala do reke Pad. Preostali del Italije je bil razdeljen med sedem drzhav, katerih vladarji so bili prav tako vechinoma v sorodu z avstrijskim dvorom.4

Franc I. je na kongres v Ljubljano prishel ne le kot avstrijski cesar, ampak tudi kot kralj Ilirskega kraljestva, in s tem v glavno mesto ene izmed svojih kraljevin. Tudi Slovenci naj bi to razumeli kot dokaz, da se z vrnitvijo pod habsburshko krono njihova vloga, ki so jo imeli v Napoleonovih Ilirskih dezhelah, ni bistveno zmanjshala.

Toda ideje o drugachni evropski ureditvi tudi s prenehanjem Napoleonovih drzhav niso nikoli povsem izginile. V avstrijskem cesarstvu so bili utemeljeno preprichani, da odnos do prejshnje ureditve tudi na Slovenskem niti zdalech ni tako negativen, kot je sicer bil v drugih avstrijskih dezhelah. Med Slovenci, posebno med mladino in inteligenco, je bila she vedno mochno prisotna ideja o Zedinjeni Sloveniji iz chasa Ilirskih dezhel, in to se je odrazhalo tudi v chasu kongresa.

Ko so avstrijski chasopisi porochali »iz Ilirije« o dogajanju na kongresu, so pisali tudi o shtevilnih srechanjih, ki jih je imel v tem chasu cesar Franc I. s predstavniki oblasti in raznih zdruzhenj. She posebno zanimivo je bilo njegovo srechanje z ljubljanskimi profesorji, njegov govor ob tej prilozhnosti pa so chasopisi povzeli kar v celoti. V njem je cesar navzochim med drugim jasno razlozhil naslednje:

 »Gospoda moja! ... Sedaj so nove ideje na pohodu, a jih ne morem odobravati in jih nikoli ne bom odobraval ... zakaj jaz ne potrebujem uchenjakov, temvech dobrih, poshtenih meshchanov. Mladino vzgojite za take, to je vasha naloga. Kdor meni sluzhi, mora uchiti tako, kot zapovedujem jaz, kdor tega ne more ali prihaja z novimi idejami, ta lahko gre ali pa ga bom odstranil.«5 Kako znano zvenijo te besede she danes!

Vzhodnoevropski monarhi so se torej dobro zavedali, da bo za nadaljnji obstoj absolutistichnih monarhij, ki so bile ponovno vzpostavljene po Napoleonovem porazu, potrebno njihovo skupno delovanje.

Pobudo za sklenitev t. i. Svete alianse je dal ruski car Aleksander. Tako so vladarji Avstrije, Rusije in Prusije 26. septembra 1815 v Parizu sprejeli posebno zavezo, da bodo svojim podlozhnikom in armadam vladali kot »rodbinski ochetje«. Hkrati pa si bodo »ob vsaki priliki in na vsakem kraju nudili podporo in pomoch«. Takshna »pomoch in podpora« pa bi bila seveda she toliko bolj potrebna, che bi se kjerkoli in kadarkoli ponovno pojavile ideje iz Napoleonovih chasov. She posebno avstrijski monarhi so bili trdno preprichani, da je v vechnacionalnih drzhavah absolutna monarhija edina ustrezna oblika oblasti, saj naj bi vsaka liberalnejsha tvorba pomenila grozhnjo za njen razpad.

Vendar pa je Napoleon she celo s Svete Helene sporochal Evropi, naj program prihodnosti temelji na nacionalnih tezhnjah narodov.6 Tako je le nekaj let po »zmagovitem« dunajskem kongresu prishlo do revolucije v Shpaniji s ponovno uveljavitvijo ustave iz chasa Napoleona. Ko se je revolucionarno gibanje uspeshno preselilo she v Kraljevino Dveh Sicilij v juzhni Italiji, so se v Avstriji zavedali podobne nevarnost za Kraljevino Lombardijo in tudi za Ilirsko kraljestvo. Zato so vojashki pohodi, ki so jih v chasu kongresa vodili iz Ljubljane proti upornim kraljevinam, pomenili jasno opozorilo, da bodo vse evropske monarhije skupaj nastopile proti vsakemu poskusu spreminjanja obstojechega reda v kakrshno koli drugo liberalnejsho obliko vladavine. Tako je bil eden od najpomembnejshih ciljev Ljubljanskega kongresa ukinitev strah zbujajoche ustave v Kraljestvu Dveh Sicilij in vrnitev absolutne oblasti kralju Ferdinandu I.

Kraljestvo Dveh Sicilij je nastalo z Dunajskim kongresom leta 1815, ko so najprej odstavili kralja Murata, ki je bil Napoleonov svak, in na oblast vrnili Ferdinanda I., habsburshkega sorodnika iz rodu Burbonov. Ker so za prevratom stali nekdanji Muratovi chastniki, ki so se zdruzhili v tajno zvezo karbonarjev, so v Avstriji in Rusiji v tem zagledali dolgo Napoleonovo roko. Strah o njegovem ponovnem pobegu in vrnitvi na oblast, tokrat s Svete Helene, najbolj oddaljenega in osamljenega skalnatega otoka v juzhnem Atlantiku, se je znova razshiril med monarhi.

Najprej je bilo potrebno pred revolucionarno vlado Kraljevine Dveh Sicilij zakriti namen in dejansko vlogo Avstrije pri nameravanem podvigu. Zato so kralja Dveh Sicilij na ljubljanski kongres formalno povabili severni vladarji, da bi »osebno posredoval med svojimi zapeljanimi narodi in drzhavami, katerih mir so ogrozhali.«7 Mir velikih monarhij Avstrije, Rusije in Prusije so torej ogrozhali prebivalci tega majhnega kraljestva, ki so si dovolili z ustavo omejiti oblast svojega kralja.8

Ugotovitvam vodilnih monarhov o nevarnosti za sploshni mir v Evropi so se na kongresu bolj ali manj dosledno pridruzhili vsi drugi udelezhenci. S tem so bili dolocheni pogoji, da se je lahko zachel pohod avstrijske armade nad uporno kraljevino, ki bi se mu po dogovoru v primeru potrebe pridruzhil she ruski car Aleksander s svojo veliko armado. Vendar taka pomoch sploh ni bila vech potrebna, saj je bilo Kraljestvo Dveh Sicilij premagano zhe med trajanjem ljubljanskega kongresa. Kralj Ferdinand I. se je lahko zmagoslavno vrnil v svojo drzhavo. Takoj je prelomil tudi svojo prisego, ki jo je dal parlamentu pred odhodom v Ljubljano na kongres, da zarotniki ne bodo trpeli nobenih posledic. Po vrnitvi na oblast je seveda z njimi krvavo obrachunal.

Dogajanje na ljubljanskem kongresu Svete alianse dobro ponazarja sistem absolutne monarhichne oblasti, ki je bila ponovno uveljavljena po Napoleonovem padcu. Nachela za izvajanje intervencij in ustrezni sporazumi, ki so bili sprejeti na tem kongresu, so kasneje omogochili, da je lahko tudi avstrijsko revolucijo leta 1848 pomagala uspeshno zatreti ruska armada.9

Dunajski in ljubljanski kongres sta neposredno povezana tudi z zhivljenjem francoskega cesarja Napoleona. Medtem ko so si med dunajskim kongresom leta 1815 predstavniki evropskih velesil, ki so premagale Napoleona, veselo delili njegovo veliko in bogato zapushchino, je mednje kot strela z jasnega udarila strashna vest, da je Napoleon pobegnil z otoka Elba in se zmagoslavno vrnil v Francijo. Nasprotno pa je bil strah, da bi se kaj takega lahko zgodilo tudi med ljubljanskim kongresom, zhe odvech. Pri koncu ljubljanskega kongresa se je namrech s Svete Helene, najbolj osamljenega otoka v juzhnem Atlantiku, vrachala ladja, ki je nosila sporochilo o Napoleonovi smrti.

Ljubljanski kongres je ostal v slovenskem spominu she dolgo po njegovem zakljuchku.10 Tako so v Ljubljani po njem poimenovali Kongresni trg, Cesto dveh cesarjev, hisho Pri Ruskem carju in podobno.

 

 

 

1 Dr. Vladimir Shenk: Kongres Sv. alianse v Ljubljani, Ljubljanska knjigarna, Ljubljana, 1944, str. 176.

2 »Decembra 1816 so Burboni zdruzhili Neapeljsko kraljestvo s Kraljevino Sicilijo pod krono Kraljevine Dveh Sicilij«, Neapeljsko kraljestvo, Wikipedija, zadnja sprememba 25. 9. 2017 ob 16:31.

3 Ljubljanski kongres, Wikipedija, zadnja sprememba 3. 5. 2018 ob 18:51.

4 Shenk (1944), str. 8.

5 Iz porochila dunajskega chasopisa Allgemeine Zeitung 7. 2. 1821 v chlanku »Iz Ilirije« o govoru cesarja Franca ljubljanskim profesorjem. Ljubljanski shkof Avgushtin Gruber pa je v pogovoru z Grentzem dejal, da »brez popolne preosnove licejev in drugih vzgojnih zavodov ter brez takojshnjega odpusta treh chetrtin vseh profesorjev v monarhiji ni mogoche obnoviti sposhtovanja do vere in javnega reda.« Shenk (1944), str. 10 in 11.

6 Shenk (1944), str. 10, Griewank, str. 293.

7 Shenk (1944), str. 29.

8 Zanimivo je, da so se tudi revolucije po Evropi leta 1848 prichele na Siciliji. Revolutions of 1848, Wikipedija, zadnja sprememba 23. 9. 2019 ob 22:12.

9 Revolutions of 1848, Wikipedija, zadnja sprememba 23. 9. 2019 ob 22:12.

10 »Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske vech bleshchechih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je prezhivljala v prvih petih mesecih leta 1821, she ni dozhivela«. Tako je v chasu kongresa v svojem dnevniku zapisal Henrik Costa (1796–1871), kasneje znana osebnost nashega drushtvenega in politichnega zhivljenja. Kongres Sv. alianse v Ljubljani, spletni portal Kamra, Barbka Shkerl, zadnja sprememba 19. 12. 2018 ob 11:41.