Revija SRP 151/152

Mavro Orbini

KRALJESTVO STARIH SLOVENOV

 

Celoten razshirjeni naslov:

Zgodovina Dubrovchana in mljetskega opata dona Mavra Orbinija opisuje kraljestva starih Slovenov, ki jih danes napachno imenujejo Schiavoni, in pojasni izvor skoraj vseh tistih ljudstev, ki so vsa govorila po slovensko, pa tudi njihovih shtevilna in razlichna zavojevanja v Evropi, Aziji in Afriki, razvoj njihovih kraljestev, njihova starodavna verovanja in obdobje njihovega pokristjanjenja, she zlasti pa predstavi uspehe nekdanjih vladarjev teh staroslovenskih ljudstev v Dalmaciji, na Hrvashkem, v Bosni, Srbiji, Rashki in Bolgariji – V Pesaru M. DCI

 

 

Avtorjev predgovor:

 

Don Mavro Orbini bralcem

 

Prav nich ni chudno, dragi bralci, che staroslovensko ljudstvo, zdaj napachno imenovano Schiavoni, dandanes ne slovi tako, kot bi si zasluzhilo, in da je njegova chastna dejanja in slavne podvige zakrila gosta megla in jih skoraj pokopala v vechni nochi pozabe, saj to ljudstvo ni nikoli imelo toliko uchenih in izobrazhenih mozh, ki bi mu v svojih spisih podarili nesmrtnost, kot bojevitih in spretnih z orozhjem. Druga ljudstva, ki so vsa dalech zaostajala za staroslovenskim, danes slavijo preprosto zato, ker so imela uchene mozhe, ki so jih v svojih spisih slavili.

Hebrejci (nekje je pach treba zacheti) imajo Filona, Hegesipa in Josipa, izjemno slovite pisce, ki so to ljudstvo ovekovechili v svojih delih. Enako bi naredili tudi shtevilni ucheni grshki mozhje, che bi jim pustili pisati o tujcih in obelodaniti skrivne Resnice, kakor pishe Laktancij.1 Ko je namrech Teopomp v svoje Pripovedi sklenil vkljuchiti hebrejske skrivnosti, je oslepel in se dolgih shtirideset dni tresel od mrzlice; zaradi svarila, ki ga je prejel v sanjah, se je naposled temu odpovedal, kot Demetrij pricha Ptolemeju. Ko je Teodat, pesnik tragedij, omenil Hebrejce, je oslepel, vendar je sprevidel svojo napako in ozdravel, kot pove Eusebij v razpravi o chasu.

Dela Grkov so prav tako proslavljali shtevilni in neshteti pisci, med njimi tudi Anaksimander iz Mileta, Hekatej iz Mileta, Demokrit, Eudokso, Dikearh, Efor, Erastoten, Polibij in Posejdonij. Zgodovino Rimljanov in celotne Italije so opisali Aristid iz Mileta, Teotim, Klitonim, Nearh, Teofil, Dorotej, Aristokel in Krizip. Tebance je proslavil Ktesifont, Epirce pa Kritolaj. Dogajanja na Peloponezu so opisali Krisermo, Dositej in Teofil. O Tuskulancih pishe Sozistrat, o Arkadiji Demorat, o Beociji Meril. Vse te pisce navaja Plutarh v svojih Vzporednih zhivljenjepisih. Helarik, Ktezij iz Knida, Megasten, Artemidor, Efezij, Kalisten, ki je zaslovel za chasa Teopompa, in she shtevilni drugi, ki jih navajajo Strabo, Polibij, Solin in drugi, so opisali dogajanja v Indiji, Perziji, Egiptu in shtevilnih drugih dezhelah. Enako ima tudi Galija pisca Diaforja, Trakija Sokrata, Libija pa Hezionaha.

Slavo Frankov, danes imenovanih Francozi, so razshirili Teokal Hunibald z vech kot tridesetimi knjigami, Vastald, Heligasto, Arebald, Rithimer, Vetan, Dorah, Karadah in Rutvik. Vsa ta ljudstva torej, ki smo jih nashteli, slovijo po vsem svetu, kot smo zhe povedali, preprosto zato, ker so pach imela dovolj uchenih mozh, ki so prelili veliko znoja, ko so jih v svojih spisih slavili. Prav nasprotno pa staroslovensko ljudstvo le pri tem ni imelo sreche. Od samega zachetka se je namrech nenehno samo vojskovalo s podvigi, ki bi si zasluzhili vechno slavo, in jim ni bilo prav nich mar, che kdo pishe o njih v knjigah ali ne. Le malo piscev se je spominjalo starih Slovenov, pa she tisto, kar so nam zapustili, zadeva predvsem njihovo vojevanje z razlichnimi ljudstvi, predvsem vsi ti pisci niso imeli prav nobenega namena slaviti tega ljudstva, ki je s svojo vojsko naredilo toliko tezhav skoraj vsem ljudstvom na svetu.

Stari Sloveni2 so navalili na Perzijo, zavladali Aziji in Afriki, se bojevali z Egipchani in Aleksandrom Velikim, si pokorili Grchijo, Makedonijo in Ilirik, zasedli Moravsko, Shlezijo, Cheshko, Poljsko in obale Baltishkega morja, odshli so v Italijo in se tam dolgo chasa bojevali z Rimljani, pri tem so jih ti kdaj tudi porazili, vendar so se naslednjich mashchevali in pomorili she vech Rimljanov, vchasih so se njihove bitke konchale neodlocheno; naposled pa so si le pokorili rimsko cesarstvo in zasedli njegove shtevilne pokrajine, porushili mesto Rim in prisilili rimske cesarje, da so jim plachevali davek, kar sicer ni nikoli uspelo prav nobenemu drugemu ljudstvu na svetu.

Sloveni so zavladali Franciji, si utrdili vladavino v Shpaniji in iz njihove krvi so se rodile druzhine visokega plemstva, kot tudi vemo, da rimski pisci do Barbarov, kakor jih sami imenujejo, niso tako darezhljivi s hvalo kot s hvalo do svojih sorojakov. Zato sem se iz obchutka dolzhnosti, ki me vezhe na moje slovensko ljudstvo, z najvechjim veseljem potrudil in razjasnil poreklo in napredovanje slovenskih kraljestev, pri tem sem zbral vse, kar je raztrosheno v delih razlichnih avtorjev, da bi tako bolje poizvedel, kako slavno in chastno je bilo vselej to ljudstvo. V minulih chasih so iz njegovega narochja izshla shtevilna in zelo mochna slovenska ljudstva, namrech Vandali, Burgundijci, Goti, Ostrogoti, Vizigoti, Gepidi, Geti, Alani, Verli ali Herulci, Avari, Skirci, Hirci, Melanklenci, Bastarnijci, Pechenegi, Dachani, Shvedi, Normani, Feni ali Finci, Ukrijci ali Unkranci, Markomani, Kvadi, Trachani in Iliri. Veneti oziroma Heneti so zasedli obale Baltishkega morja, in se pri tem razdelili na shtevilne veje: Pomeranci, Vilci, Rujanci, Stoderanci in Brizanci pa she shtevilna druga ljudstva, ki jih navaja duhovnik Helmold; vsa so bila eno in isto slovensko ljudstvo, kot boste lahko videli. Nisem shtedil s svojimi naprezanji, da bi se to delo kar najbolj priblizhalo popolnosti, vechkrat sem odpotoval v Italijo in v knjizhnicah iskal primerne knjige, najvech pa sem jih nashel v Pesaru v knjizhnici presvetlega gospoda vojvode iz Urbina, za katero verjamem, da je najbogatejsha in najbolj gosposka, saj jo knez zelo skrbno in preudarno vzdrzhuje in varuje. S svojim neverjetnim poznavanjem razlichnih znanosti in z veliko veshchino v vseh vojashkih zadevah, preudarnostjo, pravichnostjo, vernostjo in neshtetimi drugimi vrlinami, ki ga krasijo, ta knez s svojimi zaslugami prekasha celo svojo obilno posest.

Naposled mi je uspelo zbrati najbolj slovito gradivo, ki je bilo razprsheno v shtevilnih knjigah, in sem lahko obelodanil ta sloves slovenskega ljudstva, ki ga prosim, da ta moj trud sprejme dobrohotno in v spomin in dokaz velichine njegovih prednikov in kot jasno znamenje njihovega junashtva in naposled tudi kot nekaj, kar mu pripada.

In tudi che se bo nashel kdo, ki bo ta moj izdelek poskushal zlonamerno in nehvalezhno grajati, ima slovensko ljudstvo dolzhnost, da ga obrani s svojo preudarnostjo, ohrani in skrbi za njegov ugled. Komur se to moje delo morda ne bo zdelo povsem dokonchano, naj se spomni, da so se preudarni ljudje vselej usmilili pisca, ki se je prvi lotil neke snovi ali predmeta, in mu oprostili. Ker pa je vselej lazhje dodajati zhe dokonchanim stvarem, bodo seveda tudi takshni, ki bodo o tem predmetu vech in podrobneje pisali. Do tedaj pa, milostni bralci, sprejmite z blago naklonjenostjo to knjigo, ki vam jo zdaj podarjam.

 

Poreklo starih Slovenov in razvoj njihovih kraljestev

 

Porekla in uspehov nekaterih ljudstev ni tezhko poznati, ker so svoje sledi pustili v knjizhevnosti in kulturi ali pa tudi, che so bili sami sicer neizobrazheni in Barbari, so pa bili njihovi sosedi ljudstva posvechene znanosti, ki jim ni primanjkovalo ne chasa in ne marljivosti, da so lahko raziskali poreklo in dela ne samo ljudstev v svojem sosedstvu, temvech tudi tistih najbolj oddaljenih. Vendar pa ni preprosto izvedeti chesa o poreklu starih Slovenov in o razvoju njihovih kraljestev; ti so se namrech le malo menili za znanosti in uchenjake, saj za kaj takega niso nikoli imeli dovolj chasa, ker so bili po naravi barbarski in so vselej zhiveli med enako barbarskimi in okrutnimi ljudstvi in se z njimi tudi nenehno bojevali.

In ker so od samih zachetkov bivali povsem neznani v prostrani lochenosti od drugih ljudstev, Slovene prvich v knjigah omenijo Grki in Rimljani, pri katerih so she najbolj cvetele shtudije in znanosti, in to potem, ko so jih napadle, izchrpale in skorajda unichile vojske Partov, Gotov, Vandalov, Alanov, Langobardov, Saracenov, Hunov in naposled samih Slovenov, in so istochasno izgubili tako knjizhevnost kot govornishko spretnost. In ko so se tako znashli v hudi stiski in pomanjkanju, se seveda niso posvechali preiskavam, za katere niso imeli niti chasa, da bi lahko zapisali v knjigah kaj o poreklu in podvigih teh tujcev, she zlasti ne prav tistih tujcev, ki so jih povsem upravicheno sovrazhili.

Ker pa moram na kratko pojasniti poreklo tega nadvse plemenitega staroslovenskega ljudstva in njegove uspehe, je moja naloga zelo tezhavna, saj ni preprosto odkriti primernega gradiva, pri tem pa bom predstavljal bolj tuje trditve kot pa lastne, saj, kot se mi dozdeva, ne bo meni, neukemu, preprosto odkriti tistega, kar je sicer ostalo prikrito tudi najbolj marljivim preiskovalcem resnice.

Po Stari Zavezi Svetega pisma in sploshni sodbi zgodovinopiscev vemo, da staroslovensko ljudstvo izvira iz Jafeta, najstarejshega Noetovega sina,3 ki se je po vesoljnem potopu najprej umaknil v Azijo, njegovi potomci pa so se preselili na sever Evrope, pri chemer so prodrli vse do dezhele, danes imenovane Skandinavija.

 

Opis Skandinavije, davne domovine dela starih Slovenov

 

Ker so skorajda vsi s peresom spretni zgodovinopisci, ki so prihodnjim rodovom zapustili prichevanja o starih Slovenih, trdili in sklepali, da ti izvirajo iz Skandinavije, sem sklenil na zachetku te knjige na kratko nekaj povedati o njeni legi, da bodo lahko danes tisti, ki temu ljudstvu pripadajo, she najbolj pa prebivalci Dalmacije in Ilirije, vedeli, od kod prihajajo njihovi predniki. Skandinavija, ki jo shtevilni imenujejo Skancija, drugi Skondanija, nekateri pa Skandija, Skondija ali Skandizona, lezhi v severnih predelih. Stari Latinci in Grki je skoraj niso niti poznali, na sploshno pa so verjeli, da se tam nahaja ledeni pas Zemlje, obsojen na vechni sneg in brez vseh zhivali; ni jih veliko, vendar so nekateri na to obmochje umestili srechne dezhele in dolgozhive ljudi, ki so bili med vsemi smrtniki najbolj pravichni, drugi pa so sprva verjeli, da je Skandinavija velik otok. Vendar pa Plinij, ko omenja otoke na Baltishkem morju, pove tole:4 »Med temi otoki je Skandinavija izredno plemenita in neprimerljivo prostorna«. Solin pa, ko govori o svetovnih chudezhih, pove:5 »Skandinavija je otok, ki je vechji od vseh drugih otokov Germanije, razen otoka samega pa tam ni nichesar drugega chudezhnega.«

Kasneje je postalo jasno, da Skandinavija ni otok, temvech zelo velik polotok, da ga ima Jordanes Alan za poseben svet kovachnico ljudstev in zibelko narodov. Na severu sega v dolzhino kar 1800 milj, shiroka pa je za skoraj polovico svoje dolzhine. Z vseh strani jo obliva Baltishko morje, ki pa ima vech imen,6 namrech Germansko morje, Svevsko, Britansko, Baltishko, Barbarsko, Pomeransko, Arktichno, Borealno, Severno, Ledeno, Kodansko ali pa Venetsko morje, le na njeni vzhodni strani in na skoraj skrajnem severu se nahajajo Skrifinci in Karelijci, ki mejijo z Moskovchani.7 Uchenjaki pa tudi verjamejo, da tam lezhi slavna Thula, in to na temelju vech dejstev: Pomponij Mela Thulo umesti naproti spodnji Germaniji, Ptolemej pa njeno lego opishe kot triinsedemdeset stopinj zemljepisne shirine in shestindvajset stopinj zemljepisne dolzhine; Prokopij pove, da tam zhivi trinajst razlichnih ljudstev in da ji vlada prav toliko razlichnih kraljev, kot tudi da je desetkrat vechja od Britanije.

Shtefan Bizantinski pove, da je Skandinavija velika in vanjo umesti ljudstva Skrifitancev, ki jih danes imenujejo Skrifinci. Joannes Tzetzes, razlagalec Likofrona, pove, da lezhi Thula vzhodno od Britanije. Vse to se torej nanasha na Skandijo, ki se danes imenuje Tulska marka. Baltishko morje, ki jo obdaja, ne pozna bibavice, je pa zelo razburkano in nevarno. Kadar tok, ki ga zhene veter, prihaja s severa, je njegova voda tako sladka, da jo mornarji uporabljajo pri kuhi. To je mogoche zgolj zato, ker se tam shtevilne reke in jezera izlivajo v morje. Nasprotno temu pa se dogaja, kadar tok prihaja z zahoda. Pozimi morje povsem zmrzne, da lahko po njem potujejo z nekakshnim vozom, ki ga domachini imenujejo sleiten,8 in kadar se s skandinavske celine podajo na otoke, ga obchasno prechkajo celotne vojske. Jakob Ziegler je zavrnil vsa druga imena razen Skondije, ker, kot pove, ta beseda pomeni ljubkost in torej lepoto. Saj ta dezhela po blagosti svojega podnebja, plodnosti tal, dobri legi pristanishch in trgov, pomorskem bogastvu, obilici rib v jezerih in rekah in po lovishchih plemenite divjadi ter neizchrpnih nahajalishchih zlata, srebra, bakra in zheleza, shtevilnih mestih in meshchanskih ustanovah prav nich ne zaostaja za nobeno bogato dezhelo.

Iz Skandinavije so preizkushene device redno odnashale9 prve zhetvene plodove v dar Apolonu v Delfe. Ker so se zaradi pokvarjenih sovrazhnikov vselej vrachale razdevichene, so se tem romanjem naposled odpovedali in so chashchenje bogov omejili na obmochje znotraj Skandinavije. Danes ta obsega tri kraljestva, namrech Norveshko, Shvedsko in Gotsko in tudi del kraljevine Danske ter she shtevilne druge dezhele, kakor so Botnija, Finmark, Laponija in Finska, ki so jih v preteklih chasih10 nastanjevala stara slovenska ljudstva in se je z njihovim jezikom govorilo, za chasa vladavine Moskovchanov pa je tam vladala pravoslavna cerkev. V Skandinaviji je she vech drugih pokrajin, od koder, kot bomo pozneje prikazali, izvirajo stari Sloveni skupaj z drugimi mochnimi ljudstvi, ki so si nato podjarmili Azijo, Afriko in Evropo in ji vladali.

V Skandinaviji so se razmnozhili v tako velikem shtevilu, o chemer pricha tudi sveti Avgushtin v shesti knjigi O Bozhji drzhavi, ko pove, da so Jafetovi sinovi in potomci imeli kar dvesto domovin in da so poselili kraje, ki so segali na severu vse do gore Taver v Ciliciji, prek Severnega morja, polovice Azije in celotne Evrope vse do Britanskega morja. To je namrech dokazovalo razlago, da ime Jafet pomeni shiritev kot tudi Noetovo svechano zatrjevanje, da se bo vse dobro izteklo; Jafetov oche je namrech vedel, da morajo nujno vselej soobstajati tri stanja chloveshkega zhivljenja, in je vsakemu od svojih sinov dodelil poklic, ki se je skladal z opaznimi nagnjenostmi vsakega posebej. Svojo odlochitev jim je sporochil s temi besedami: »Ti, Sem, bosh kot svechenik opravljal sluzhbo Bozhjo. Ti, Ham, bosh obdeloval zemljo in se pechal z obrtjo. Ti, Jafet, pa kot kralj vladaj in brani zemljo in se kot vojshchak odlikuj pri rokovanju z orozhjem!«

Kot se je pozneje izkazalo, niso potomci njegovih sinov tega njegovega ukaza ali zaveze nikoli prekrshili. Zato so bili stari Sloveni, ki izvirajo iz Jafetovega rodu, vselej spretni z orozhjem in so si podjarmili shtevilna ljudstva.

 

 

NEPREMAGLJIVA STAROSLOVENSKA LJUDSTVA

 

Zasedba Sarmatije 1460 pr. n. sht.

 

Ker je torej shtevilo Jafetovih potomcev tako naraslo, ker so se toliko razmnozhili, da jim ni vech zadostovala niti velika Skandinavija, so se od tam izselili11 in mnozhichno zapushchali svoja ochetovska gnezda in si najprej podjarmili celotno evropsko Sarmatijo, ki po Ptolemeju na vzhodu meji na mochvirje Meotido in reko Tanais,12 na zahodu je njena meja reka Visla, na severu Sarmatsko morje in na jugu Karpati.

Prvich so se Sloveni izselili iz Skandinavije13 leta 3790 pred zachetkom sveta in 1460 let pred Kristusovim prihodom, pred chasom Kraljev za vlade Otonijela, hebrejskega sodnika, ki je neposredno nasledil Joshuo, Mojzesovega naslednika. Nekako tedaj so Skandinavijo zapustili Goti, z njimi in z njihovim imenom pa tudi Sloveni,14 da so bili tedaj Sloveni, kot bomo pozneje tudi tukaj prikazali, eno in isto ljudstvo in v skupnosti z Goti.

In potem, ko so si mnozhice Slovenov pokorile celotno Sarmatijo in jo prikljuchile k svojemu kraljestvu, so se razdelile na vech vej in z razlichnimi imeni. Kot pishe Jan Dubravski,15 so prevzeli ta imena: Vendi, Sloveni, Verli ali Herulci, Alani ali Masageti, Hirci, Skirci, Sirbi, Eminklenci, Dachani, Shvedi, Feni ali Finci, Prusi, Vandali, Burgundijci, Goti, Ostrogoti, Vizigoti, Geti, Gepidi, Markomani, Kvadi, Avari, Pechenegi, Bastarnijci, Roksolani oziroma Rusi in Moskovchani, Poljaki, Chehi, Shlezijci in Bolgari, in prav vsi so izvirali iz istega slovenskega ljudstva. To ljudstvo je tudi dandanes16 najvechje od vseh ljudstev. Niso namrech slovenske narodnosti in jezika samo tisti, ki bivajo v Dalmaciji, Iliriji, Istri in na Karpatih, temvech tudi drugi slavni in mochni narodi, kakrshni so Bolgari, Rasi, torej Rashani, Srbi, Bosanci, Hrvati, Petogorci, torej prebivalcih petih sosednjih gor, Rusi, Podoljanci, Moskoviti ali Moskovchani in Cherkezi, pa tudi Pomeranci in oni, ki bivajo v Venetskem zalivu in vse do reke Labe. Tisti med njimi pa, ki so ostali, so bili Germani, ki pa jih danes imenujejo Sloveni ali Vendi ali Vindi, naposled pa imamo tudi Luzhijce, Kashube, Moravce, Poljake, Litvance, Shlezijce in Chehe. Skratka, obmochje slovenskega jezika se razteza od Kaspijskega morja vse do Sashke, pa tudi od Jadranskega morja do Germanskega morja, kjer lahko povsod naletimo na slovenska ljudstva.

V chasu prve slovenske zasedbe Sarmatije se je to ljudstvo izkazalo kot pogumno, bojevito in vselej zheljno slave. Pomponij Mela pishe, da so imeli starodavni Sarmati obichaj, da se niso nikoli ustavili na enem mestu, vselej so jih namrech zvabili naprej boljshi pashniki ali pa so preganjali sovrazhnika, ki je bezhal pred njimi, ali pa so nanje pritiskale sovrazhne sile in so se zato preselili v nove kraje, pri tem pa s seboj prevazhali vso svojo imovino, kot svobodni in neukrotljivi vojshchaki pa so bivali v shotorih. Zato ni nich nenavadnega, da so she za chasa cesarja Avgusta17 zhiveli pomeshani s Trachani, za tem pa so s svojim orozhjem zasedli skoraj celotno Evropo in veliki del Azije. Tisti namrech, ki bi zhelel temeljito preiskati slovensko ljudstvo,18 ne bo v preteklosti nashel prav nobenega she bojevitejshega ljudstva. Sloveni namrech zlahka prenashajo mraz in led, vrochino in vse druge nadloge, ker pa stremijo po slavi in nesmrtnosti, jim za njihova lastna zhivljenja ni kaj dosti mar in vselej radi tvegajo.

Velik chudezh je, da je rimskim senatorjem o tej neverjetni mochi, pogumu in gorechnosti nepremagljivega duha Sarmatov v svojih spisih porochal Ovid Nazon, ki so ga Rimljani izgnali v Tavrik za vech let. V svoji prvi knjigi, drugi elegiji, je pisal tudi Maksimu:

 

Druga elegija

 

Obdan s sovrazhniki in pogubo

se mi zdi, da sem skupaj z domovino

izgubil tudi ves svoj mir.

 

 

Da bom zanesljivo umrl od rane,

namochijo vsako konico v kachji strup,

okrog teh zidov pa kot volkovi,

ki obkrozhijo zaprti hlev,

pustoshijo konjenishki odredi.

 

Z utrdbe je vse naokrog mogoche

videti pokrov iz uperjenih kopij,

silovitega orozhja pa tudi nikoli

ne odmaknejo od nashih vrat.

 

 (Vestalke, Elegija VII, knjiga IV.)

 

Tretja elegija

 

Kar pochnejo Sarmati in drzni Jazon in

v dezheli Tavrik, zvesti Boginji Oresteji,

kar pochenjajo druga ljudstva tam,

kjer Ister zamrzne, ko po trdnem

rechnem hrbtu svoje konje

pozhenejo v uren dir: in temu

najvechjemu delu chloveshkega roda, Rim,

res ni mar za tvojo lepoto in orozhje

in se Avzonijevih chet prav nich ne boji.

 

Tulec s pushchicami in konj, vajen dolgega teka,

izurjen in nadvse zdrzhljiv,

in zheja, z njo pa strashna lakota,

s katero preganjajo sovrazhnika,

ne bo nikoli nashla ne reke, ne izvira.

 

Vestalki

 

Sedma elegija

 

Saj tudi sam dobro vidish,

kako nad vodovjem Istra

strashni voznik Jazon

vodi otovorjen voz,

pod njegovim zavitim mechem

pa lahko vidish strup in dvojno

smrt, zadano z enim samim orozhjem.

 

Iz teh Ovidovih besed je mogoche zlahka doumeti, kako zelo bojeviti so bili Sarmati zhe od nekdaj in si jih Rimsko cesarstvo tudi nikoli ni moglo podjarmiti oziroma kot pravi Ovid: »Ni jim mar ne zate, Rim, in ne za tvojo lepoto.«

 

Sarmatski vpadi v Ilirik

 

A ne samo to. Za chasa vlade cesarja Maksimina so Sarmati prechkali tudi reko Ister in vpadli v Ilirik, Panonijo in Mezijo, kjer so oropali vse, na kar so naleteli na svoji poti. Pri tem niso pustili za seboj niti enega kamna na kamnu,19 napadali pa so tudi rimske kohorte in jih vechkrat dobro sprazhili. Rimsko cesarstvo se je vselej raje izognilo spopadom s Sarmati in je bil zanj uspeh zhe, che je kljub sovrazhnikovemu velikemu pogumu uspelo odbiti njegove napade.

To resnichno posebno ime Sloveni, torej Slovechi ali Slavni, so si nadeli zhe med zasedbo Sarmatije. Izvirali pa so iz Vindov ali Venetov, ki so bili sarmatsko ljudstvo, razdeljeno v shtevilna plemena.20 Jordanes pove: »Notranjost Dakije je utrjena, opasujejo pa jo kot s krono velike Alpe, ki so na levi strani, ki gleda proti severu, vse od izvira Visle in po nepreglednih shirjavah pa so se naselili Vindi, ki imajo veliko razlichnih ljudstev in plemen. Njihova imena, ki se sicer spreminjajo od druzhine do druzhine in iz kraja v kraj, vechinoma ustrezajo imenoma Sloven in Ant. Sloveni poseljujejo obmochje od Novgoroda in jezera Musijan vse do reke Dnester in na severu do Visle. Prebivalishche Antov, najmochnejshega ljudstva med ljudstvi okrog Chrnega morja, se razteza od Dnestra vse Donave, od ene do druge reke pa se potuje vech dni.« Vech ne pove. Iz istega roda izvirajo Veneti, ki jih danes poznamo pod tremi razlichnimi imeni: Veneti, Anti in Sloveni, ki povsod, naj mi Bog to dopusti rechi, izkazujejo neverjetno okrutnost.

 

Stari Sloveni napadejo Anglijo

 

Nizozemec Witking in Rus Jeremija21 pisheta, da so, she tedaj, ko so bivali v Sarmatiji, stari Sloveni ugotovili, da v nenehnih vojskovanjih z razlichnimi drugimi ljudstvi vselej zmagajo, in so si zato nadeli naziv Sloven, pod katerim22 so nato v Venetskem morju zbrali mochno mornarico in z njo napadli Anglijo, kjer so jih zaradi njihove visoke rasti sprva imeli za velikane. To potrjuje Petri Suffridi iz Leowardena:23 »Vsi zgodovinopisci, ki so pisali o teh dogajanjih v Britaniji, se strinjajo, da je Brut, ki je po sebi poimenoval britansko dezhelo, prej imenovano Albion, z Otoka pregnal Velikane, imenovane Sloveni, ki so,24 potem ko so jih od tam pregnali, med iskanjem nove domovine prispeli na navidezno nenaseljena obrezhja spodnje Sashke, danashnje Frizije, in se tam izkrcali. Vendar pa so jih nedolgo za tem prebivalci v tistem kraju presenetili z napadom in jih prisilili vkrcati se nazaj na svoje ladje. Od tam so odpluli proti notranjosti v smeri proti zahodu, vse dokler niso pripluli do ustja reke Meuse. Tam so se ustavili in ne dolgo za tem so nedalech proch od mesta njihovega prvega izkrcanja zgradili mochno utrdbo, ki so jo po sebi poimenovali Slavenburg. Vse to se je dogajala za chasa izraelskega kralja Samuela 900 pr. Kr. Na to zgodovino Nizozemske se she danes sklicujejo vsa sosednja ljudstva.« Malo naprej Suffridi she doda: »Tisti, ki so pregnali Slovene, so bili Svevi, ki so pred tem pregnali tudi Alane, nato pa naselili celotno dezhelo med reko Fleve in reko Svevo.« Johannes Nauclerus omenja vladavino Slovenov v Angliji v 31. pogl. in tudi pove, da je bil Brut, ki je pregnal Slovene iz Anglije, sin Silvija in potomec Eneja.

 

Stari Sloveni se uspeshno zoperstavijo Aleksandru Velikemu

 

Preostali stari Sloveni, ki so v tem chasu ostali v Sarmatiji, so se pogumno in srchno uprli Aleksandru, ki so ga zaradi vseh njegovih velikih podvigov poimenovali Aleksander Veliki. Ta si je namrech nadvse trudil Slovenom odvzeti njihovo prirojeno prostost, vendar pa so se oni raje bojevali in pri tem pokonchali poveljnika Aleksandrove vojske Menedema ter na koshchke razsekali njegovih dva tisoch makedonskih peshakov in tristo konjenikov. Ta podvig Kvint Kurcij pripisuje Skitom, pri tem pa sledi navadi in zablodi drugih italijanskih zgodovinopiscev, ki v primerih, ko ne poznajo imena nekega ljudstva, kot pove Albert Krantz, preprosto uporabijo ime Skiti. Vendar pa Johannes Aventinus pove,25 da so bili to Sloveni, kot tudi, da so k Aleksandru Velikemu prishli poslanci vzhodnih Germanov, ki jih tamkajshnji zgodovinopisci imenujejo Sarmati ali pa Skiti, mi pa Veneti, medtem ko oni sami sebe imenujejo Sloveni. Potem ko so chez dan v spopadu premagali Aleksandrove vojshchake, so mu poslali dvajset poslancev.26

Za njihov chastni sprejem je bilo zhe vse pripravljeno, ko je v Aleksandrov tabor prijezdilo dvajset skitskih poslancev in se najavilo kralju. Odpeljali so jih v njegov shotor in jih povabili, naj sedejo, vendar so vsi kar stali in strmeli kralju v obraz. Najbrzh je bilo to zaradi njihove navade, da so duha ocenili po telesu, in se jim je Aleksander zazdel – glede na njegovo slavo – nesorazmerno majhne rasti. Vendar pa niso Skiti preprosti in nevedni kot drugi Barbari, pravijo pa tudi, da so med njimi tudi takshni, ki jim je uspelo nakopichiti modrosti, kolikor je pach neko ljudstvo, vajeno orozhja, sploh lahko prebavi. In kar so tedaj povedali Aleksandru, se obchutno razlikuje od navad nashih ljudi in tudi tistih s plemenitejshim duhom in vechjo izobrazbo.

Najstarejshi med njimi je Aleksandra tako nagovoril: »Che bi bogovi zheleli, da se obseg tvojega telesa sklada z lakomnostjo tvoje dushe, ti ves svet ne bi zadostoval, z eno roko bi se dotikal vzhoda, z drugo zahoda, in ko bi ti to uspelo, bi hotel tudi izvedeti, kje se skriva tolikshni blesk bozhanskega, tako zelo namrech hlepish po stvareh, ki jih ne moresh dosechi. Ti si se iz Evrope odpravil v Azijo in se iz Azije zdaj znova vrachash v Evropo. In tudi potem, ko ti bo uspelo premagati celotni chloveshki rod z gozdovi in zvermi, snegom in rekami vred, se bosh vojskoval she naprej. Mar ne vesh, da velika debla rasejo zelo dolgo, izruvajo pa jih v enem samem trenutku? Neumen je, kdor presoja zgolj njihove plodove, ne pa tudi njihove vishine. In ker zhelish dosechi vrh, se raje pazi, da ne bosh zgrmel dol skupaj z vejami, za katere se bosh drzhal. Lev ve, da lahko koncha tudi kot obed majhnih ptichkov, zhelezo pa razjeda rja. Nobena stvar ni tako trajna, da ji ne bi pretil propad zaradi kake druge shibkejshe stvari.

In kaj imamo s tabo mi? Mi, ki nismo nikoli stopili na tla tvoje dezhele. Kako sploh vesh, kam si prishel? Mar nam ni vech dopushcheno, da smo she naprej neznani in da zhivimo sredi teh velikanskih gozdov? Mi se ne moremo nikoli nikomur pokoriti, obenem pa tudi ne zhelimo vladati nikomur drugemu.

Predajamo vam tukaj nasha darila, da boste bolje spoznali skitsko ljudstvo: par volov, plug, pushchice, kopje in pehar. To so predmeti, ki jih po navadi uporabljamo s prijatelji in proti sovrazhnikom. Prijateljem podarimo letino, pridobljeno s trudom volov, z njimi skupaj vino v chashah darujemo bogovom, sovrazhnike pa od dalech napademo s pushchicami, zbliza pa s kopji. Tako smo premagali kralja Skitije, kralja Medije in prav tako tudi kralja Perzije in se nam je odprla pot vse do Egipta.

Vendar pa ti, ki se sicer na veliko hvalish, da povsod, kamor pridesh, preganjash razbojnike vseh narodnosti, nisi prav nich drugega kot razbojnik. Zasedel si Lidijo in osvojil Sirijo; v svoji pesti drzhish Perzijo, vladash tudi Baktrijcem in zdaj si se namenil oditi v Indijo, obenem pa svoje lakomne in nenasitne roke stegujesh po nashih chredah. Le chemu koristijo vsa ta bogastva, che pa ti zgolj krepijo lakoto? Tebi je namrech bolj kot komurkoli drugemu preobilje prineslo lakoto, saj vech ko imash, bolj lakomno hlepish po tistem, chesar nimash.

Mar se vech ne spomnish, koliko chasa je zhe minilo, odkar si obsedal Bastanijce, ko si zhelel na silo zmagati? Sogdanci so znova prijeli za orozhje. Iz tvojih zmag izvira vojna. Ti sicer resnichno veljash za vechjega in mochnejshega kot vsi drugi, kljub temu pa nihche ne trpi tujca za gospodarja. Ko bosh prechkal Tano,27 bosh uzrl prostranstva, ki se onkraj raztezajo. Skitov si ne bosh mogel nikoli pokoriti.

Nashe uboshtvo bo vselej urnejshe od tvoje vojske, ki s sabo tovori plen shtevilnih ljudstev, in ko bosh misli, da smo dalech proch, nas bosh uzrl v svojem taboru. Mi namrech z isto urnostjo preganjamo in bezhimo. Slishali smo, da se Grki norchujejo iz nashe osame, vendar pa so nam ljubshi nenaseljeni in neobdelani gozdovi kot pa mesta in bogata posestva. Zato trdno primi v roke svojo srecho, ker je ta minljiva in je proti njeni volji ni mogoche obdrzhati.

Che bosh uposhteval nash dobronamerni nasvet, ki ti ga je prinesla sedanjost, bosh lazhe krotil svojo srecho in jo vodil. Pri nas pravimo, da srecha nima nog, temvech le pernate roke, in ko ponudi roko, ne pusti dotakniti se njenih peres. Nazadnje pa tudi, che si ti Bog, morash med ljudi deliti obilje, ne pa jim jemati, kar zhe imajo. Che pa si chlovek, nikoli ne pozabi na to, kar si. Neumno je nenehno premishljevati o stvareh, zaradi katerih potem pozabish na samega sebe. In s komer se ne bosh vojskoval, bo tvoj prijatelj, trdno prijateljstvo je namrech mogoche le med enakovrednimi, se pa enakovredni zdijo tisti, s katerimi nismo preskusili svojih mochi. Nikar ne verjemi v prijateljstvo tistih, ki si si jih najprej podjarmil. Saj med gospodarjem in sluzhabnikom prijateljstvo ne more obstajati.

Mi imamo navado, da mislimo na vojno tudi v mirnih chasih. Nikar ne misli, da Skiti s prisego potrdijo usmiljenje, temvech se z njo zaobljubijo, pri tem pa sposhtujejo vero. Grki so vajeni biti vselej previdni, vse zapishejo in klichejo bogove. Kdor ljudi ne sposhtuje, vara bogove in tudi ti ne potrebujesh prijatelja, v chigar dobronamernost dvomish. V nas bosh zanesljivo odkril varuhe Azije in Evrope. Z Baktrijo nas razmejuje reka Tanais, onkraj nje in vse do Trakije pa se shiri glas, da se Makedonija spaja s trashkimi hribi in gorami. Ti pa dobro premisli, che zhelish na mejah svojega kraljestva imeti prijatelje ali sovrazhnike!«

Kralj Aleksander Veliki je barbarskemu poslancu odgovoril, da se bo prav nasprotno raje zanashal na svojo srecho, v katero mochno verjame, ne pa na nasvete tistih, ki mu prigovarjajo, naj ne stori nichesar nepremishljenega. Nato pa se je spopadel s temi Sloveni s svojo celotno vojsko in pretrpel hude izgube, sovrazhniku pa je prizadejal le malo shkode. Ko so ti uvideli, da nanje z vseh strani pritiska Aleksandrova izvrstno oborozhena vojska, so se po svoji navadi umaknili v notranjost Sarmatije. In che bi kdo hotel spoznati od zachetka vsa njihova junashtva v Sarmatiji, vse plemenite in slavne podvige Slovenov, ki so se jih tedaj lotili in jih nato tudi uspeshno izvedli, verjamem, da mu za kaj takega ne bi zadostovalo niti celo zhivljenje. To bojevito slovensko ljudstvo ni namrech nikoli niti za hip mirovalo in v stremljenju po boljshem so zato skleniti zapustiti Sarmatijo. Pri tem so se razdelili na dvoje. Eni so se podali na sever in so zasedli obrezhje Baltskega morja.28 Baltsko morje se zachne pri pristanishchu Lübeck, pri ustju reke Drave,29 in se nato po dolzhini razteza dvesto petdeset germanskih milj med Nemchijo, Prusko, Livonijo, Rusijo in nasproti Danske, Gotske in Finske in vse do Vuiberga. Heneti oziroma Veneti, ki jih Germani imenujejo Vünden, Italijani pa Slavi, pri nas pa jih imenujemo Vandali, so zasedli ves ta del Baltskega primorja. Johannes Aventinus pove:30 »Kraje v blizhini Venetskega morja poseljujejo nadvse okrutna ljudstva oziroma Estijci in druga slovenska ljudstva na jugu.« Ptolemej pa pishe:31 »Veneti, to izjemno shtevilchno ljudstvo, vladajo velikemu delu Sarmatije po vsem Venetskem zalivu.«

 

Stari Sloveni zasedejo Podonavje

 

Drugi del Slovenov, ki se je napotil na jug, je zasedel obrezhja Donave. Potem so poskushali osvojiti celo Rimsko cesarstvo in so nenehno pustoshili njegove dezhele in pokrajine, marsikatere med njimi pa so naposled tudi podjarmili, kot porocha Prokopij iz Cezareje:32 »Medtem pa sta se Martin in Valerijan pridruzhila Belizarju s tisoch sheststo vojshchaki, ki sta jih privedla s sabo, med katerimi so bili vechinoma Huni, Sloveni in Anti z druge strani Donave. Njihov prihod je nadvse razveselil Belizarja, ki je tedaj sklenil potolchi sovrazhnika, prej pa je hotel uloviti vsaj enega od sovrazhnih velikashev, da bi od njega poizvedel, kako Barbarom uspeva tako zlahka prenashati vse tezhke nadloge. Medtem ko je Belizar o tem premishljeval, mu je Valerijan obljubil, da bo sam poskrbel za to, saj ima v svoji cheti vech Slovenov, ki se znajo spretno skriti za kamenje ali drevesa in lahko postavijo zasedo in ujamejo kateregakoli sovrazhnega vojshchaka. S tem so imeli namrech veliko izkushenj, ki so si jih pridobili na Donavi, kjer stojijo njihove koche, in v Rimu v boju proti drugim Barbarom. Valerijanov predlog je Belizarju ustrezal, zato mu je ukazal, naj se loti naloge. Valerijan je izbral izjemno pogumnega in spretnega Slovena, ki je po velikosti in mochi prekashal vse druge, in mu ukazal zajeti sovrazhnika in ga privesti predenj; che bo uspeshno opravil svojo nalogo, pa mu je za nagrado obljubil hribe in doline. Zhe veliko pred zoro se je tisti Sloven povzpel na hrib, kamor so prihajali nasprotniki po travo za svoje konje in kjer so se vsak dan bojevali. Legel je na zemljo in se pokril s trnjem, nato pa chakal. Ko se je zdanilo, je prishel Got nabrat si krmo, seveda ni slutil, da nanj prezhi sovrazhnik, iz strahu, da ga ne bi kdo ugrabil, je nenehno pogledoval dol na polje. Tedaj je Sloven planil nadenj, ga zvezal in odnesel v rimski tabor k Valerijanu.«

V tretji knjigi o Gotih pa Prokopij porocha o mozhu na Justinijanovem dvoru z druzhinskim imenom Kilbidij, ki je bil resnichno izjemno izkushen in sposoben mozhak, ki pa je tako zelo preziral denar, da je celo sebe imel za prevech bogatega, cheprav ni imel prav nichesar. V chetrtem letu svojega vladanja ga je cesar imenoval za poveljnika celotne Trakije, ki je nadziral Donavo in skrbel, da je Barbari ne bi mogli prechkati. Pred tem so jo zhe vechkrat prechkali tako Huni kot tudi Anti in Sloveni in vsakich Rimljanom prizadeli nepopravljivo shkodo. Kilbidij pa je Barbare tako prestrashil, da za chasa njegove uprave nobenemu Barbaru ni uspelo prechkati reke in delati shkodo; razen tega pa je Kilbidij s svojimi rimskimi vojaki vechkrat prechkal reko in pobil neshtete Barbare, shtevilne pa je polovil in jih prodal za suzhnje. Vendar pa ga je po treh letih, v katerih je s peshchico svojih ljudi varoval Donavo, napadel cel polk Slovenov in pokonchal Kilbidija in shtevilne druge Rimljane. Nato pa so se Anti in Sloveni sprli in se naposled celo bojevali med seboj in so Sloveni porazili Ante. Prokopij she doda: »Anti in Sloveni nimajo enega samega skupnega vladarja, zhe od nekdaj zhivijo namrech v sploshni ljudski svobodi, o vsem pa se posvetujejo vsi skupaj, naj bo to kaj koristnega ali shkodljivega. Tudi vse drugo imata ti dve ljudstvi zelo podobno, che zhe ne enako. Obenem Barbare njihov zakon obvezuje, kar so jih nauchili zhe njihovi predniki, da je med bogovi gromovnik edini vladar vseh stvari, in mu zato zhrtvujejo govedo in druge zhivali; nikoli pa se ne zanashajo na usodo, za katero verjamejo, da nad ljudmi nima nobene mochi. V primerih, ko jim je zaradi bolezni doma ali v vojni pretila smrtna nevarnost, pa so se ji srechno izognili, morajo izpolniti svojo obljubo in v zahvalo darovati gromovniku. Chastijo tudi Gozdove in Vile in druge demone, ki jim zhrtvujejo, med daritvami pa tudi prerokujejo. Bivajo v bednih kolibah, ki so vselej precej oddaljene od sosedov, imajo pa navado pogostih selitev. Med vojskovanjem po navadi napade sovrazhnika najprej pehota, oborozhena s kopjem in shchitom in brez oklepov, nekateri celo ne nosijo halj, ki so lahko sicer zelo raztrgane, temvech le plashche, ki jim segajo do mech. Govorijo po barbarsko, po postavi se med sabo ne razlikujejo; vsi so namrech visokorasli in izredno krepki. Kar zadeva njihovo polt in lase, niso niti prevech niti povsem rdechi, temnih las pa nimajo. Zhivijo zelo tezhko in divje in podobno kot pri Masagetih zhivljenja ne cenijo visoko; prehranjujejo se z nechistimi in neokusnimi zhivili. Vendar niso niti hinavski niti zlobni. Kadar ropajo in plenijo, to pochenjajo podobno kot Huni.«

 

Anti in stari Sloveni zasedejo Ilirik

 

V davnini so imeli Anti in stari Sloveni skupno ime Spori, kar pomeni »raztrosheni«, najbrzh zaradi njihove navade, da so zhiveli vsak zase in vsak v svoji kolibi. Imajo veliko zemlje, kakor tisti, ki bivajo v predelih onkraj Donave. A naj so she tako zelo ponosni in okrutni, svoje svechenike vselej visoko sposhtujejo. Jeremij Rus o veri teh Antov pove v Moskovskem letopisu, da ob shtevilnih drugih chastijo tudi idola, ki mu pred nogami lezhita levja in chloveshka glava, v desnici drzhi pushchico, v levici srebrno kroglo in ga imenujejo Jakibog oziroma mochni Bog, ki pa se razlikuje od idolov, ki so jih sicer chastili Sloveni. O njih Prokopij v tretji knjigi pishe: »V tistem chasu je vojska Slovenov prechkala Donavo in ropala in plenila med Iliri vse do Dracha. Del teh Ilirov so razsekali na koshchke, preostale pa so ne glede na spol ali starost vzeli za svoje suzhnje, prej pa so jim zaplenili vso lastnino in z njimi strashno okrutno ravnali. V Iliriku so nato osvojili shtevilne mochne utrdbe, od koder so poljubno plenili in ropali po okolici. Ilirski knezi so sicer zbrali petnajst tisoch vojshchakov in so se takoj podali za sledovi sovrazhnika, vendar se nikakor niso mogli toliko opogumiti, da bi se mu zares sploh priblizhali.« Drugje pa pove: »V tistem chasu je vojska Slovenov, samo tri tisoch mozh, povsem neovirano prechkala Donavo in se nato razdelila na dve bojni enoti po tisoch petsto mozh. Nato so pobili rimske vojake tako v Iliriji kot v Trakiji z njihovimi poveljniki vred, prezhiveli pa so pobegnili. Ko so tako nekoch v bitki s shtevilchno obchutno shibkejshim sovrazhnikom padli vsi rimski poveljniki, je ostal samo she Aspad, cesarski orozhar, ki je poveljeval cheti konjenikov, s katerimi se je vrgel na sovrazhnika, vendar so vse njegove mozhe pobili ali pa so pobegnili in tako je zhiv padel v sovrazhnikove roke. Sloveni so ga najprej zhivega odrli, nato pa vrgli v ogenj, zatem so oropali vse, kar jim je prishlo pod roke vse do Primorja, zasedli pa so tudi obmorsko glavno mesto, ki ga je varovala mochna vojska, in je bilo le dvanajst dni oddaljeno od Konstantinopla. To pa jim je uspelo z zvijacho.

Shtevilni Barbari so se ponochi skrili v blizhini mestnega obzidja in na tezhko dostopnih krajih, nekaj njihovih vojshchakov se je prebilo do vzhodnega vhoda in povzrochalo velike tezhave rimskim branilcem na obzidju. Branilci niso niti pomislili, da je teh Barbarov morda vech; zgrabili so za orozhje in se z velikim hrupom vrgli na napadalce, ki pa so zacheli bezhati, Rimljani pa so jim sledili in pozabili, da se na tak nachin oddaljujejo od mesta. Tedaj pa so se pred Rimljani pojavili doslej skriti Barbari in se postavili med svoje tovarishe, ki so she naprej bezhali pred njimi, in ko so Rimljane do zadnjega posekali, so vsi skupaj jurishali na mesto. Vendar pa so se meshchani, potem ko so videli, da so jih vojaki zapustili, spomnili, kar je bilo tudi edino, chesar so se domislili, in so velike kolichine smole zmeshali z oljem in to meshanico zavreli na ognju in z njo polivali napadalce, ki so se vzpenjali po njihovem obzidju. Obenem pa so nanje metali toliko kamnov, da so se skoraj reshili. Vendar pa so jih nato Sloveni z lokostrelci in njihovimi pushchicami prisilili k umiku z okopov, da so lahko na obrambni zid neovirano polozhili lestve, in s prvim napadom so mesto zasedli, pobili petnajst tisoch ljudi, oropali vse zhive, otroke in zhenske pa odpeljali v suzhenjstvo.

Sicer pa so zhe od samega zachetka njihovega vpada na rimsko ozemlje neusmiljeno pobili prav vsakega, in to ne glede na njegovo starost, ki so ga srechali, da so dezheli Ilirijo in Trakijo napolnili z nepokopanimi trupli. Vendar pa svojih ujetnikov niso pobijali z mechem, kopjem ali s kako drugo vrsto orozhja, temvech so v tla zabili oshiljeni kol, na katerega so nato nasadili nesrechne smrtnike, da jim je ta prodrl vse do trebuha, kar je bilo seveda hudo boleche. Iznashli pa so she eno obliko muchenja. Roke in noge suzhnja so privezali na shtiri krepko v zemljo zabite visoke palice, nato pa so ga z gorjacho udarjali po glavi, kakor sicer udrihamo po kachi ali psu, dokler suzhenj ni v mukah umrl. Tiste ujetnike, ki jih zaradi starosti ali drugih hib niso mogli prodati za suzhnje, so skupaj z govedom in ovcami zaprli v kak manjshi prostor in jih tam brez najmanjshe milosti sezhgali. Ko so Sloveni pobili vse, na katere so naleteli, so se nazadnje sprli med sabo in se, povsem opiti od vsega prelivanja krvi in polni naropanega blaga, vrnili na svoje domove.« Malo naprej Jeremij Rus she pove: »In medtem ko se je Germanij ukvarjal z zbiranjem bojevnikov in s pripravami na njihove prihodnje napade, so Sloveni prechkali Donavo v vechjem shtevilu kot kdaj prej in prishli vse do Naisusa (Nisha). Manjsha skupina, ki se je lochila od vojske in je blodila naokrog po tistih krajih, je padla v roke Rimljanov. Jetnike so muchili, da bi izvedeli, zakaj so prechkali Donavo. Sloveni so vztrajno zagotavljali, da so prishli zato, da bodo zasedli mesto Solun in njegova sosedna mesta.

Ko je za to veliko nevarnost izvedel cesar, se je prestrashil in od Germanija v pismu zahteval, naj svoje potovanje v Italijo odpove in se odpravi pomagat Solunu in drugim mestom v tisti dezheli in naj z vsemi svojimi silami poskusha odbiti te slovenske napade. Germanij se je tedaj ustavil na kraju, na katerem je prejel cesarsko pismo, in se odpovedal svojemu prvotnemu nachrtu. Ko so Sloveni od svojih suzhnjev izvedeli za Germanija in njegovo vojsko, so se prestrashili, Germanij je namrech tedaj slovel kot izvrsten vojskovodja. Na zachetku vlade njegovega strica Justinijana so Anti, ki so tesni sorodniki Slovenov, v velikem shtevilu prechkali Donavo in napadli rimsko ozemlje, vendar pa jih je tam prichakal Germanij, ki je prav tedaj postal prefekt Trakije, in se z njimi bojeval, vse dokler ni pobil she zadnjega napadalca. S to zmago je Germanij mochno zaslovel in so njegovo ime poznali vsi smrtniki, she zlasti pa Barbari. Zato so Sloveni iz strahu pred silnim Germanijem in njegovo vojsko, za katero so verjeli, da je tako velika kot tista, ki jo je cesar poslal v Italijo proti Totili in drugim Gotom prav po tisti cesti, ki vodi v Solun, zavili raje v drugo smer, ker pa se nikjer niso hoteli spustiti v dolino, so prek Ilirskega pogorja odshli v Dalmacijo.

Tisti Sloveni, ki so v preteklosti ropali po cesarskih dezhelah, za njimi pa she tudi drugi njihovi rojaki, so se zdaj odpravili chez Donavo in se pridruzhili tistim svojim rojakom, ki so povsem podivjano krizharili po Dalmaciji, jo oropali in oplenili. Mnogi verjamejo, da je Totila te Barbare podkupil z velikimi kolichinami denarja in jih poslal v to rimsko pokrajino, da bi tako cesarju onemogochil, da bi se v prihodnje she kdaj hotel vojskovati z Goti, slovenski napad bi ga namrech prisilil razdeliti svoje sile in se bojevati tudi s Sloveni. Che so to ti storili samovoljno ali na Totilovo proshnjo, nimam natanchnih podatkov.«

Vojska Slovenov, razdeljena na tri dele, pri chemer se je vsak del odpravil v svojo smer, je tedaj v Evropi naredila nenadomestljivo shkodo. Vendar pa to pot niso ropali, kot je sicer bila navada, kadar so zasedli mesto, temvech so se tam ustavili in prezimili, kot bi bili doma, in brez vsakega strahu pred domachini. Cesar je nadnje poslal izbrano vojsko pod vodstvom Konstantina, Aracija in Nazarija in tudi svoja namestnika Justina in Ivana. Na chelo vseh teh pa je imenoval generala Sholastika Evnuha. Tako sestavljena vojska je del Slovenov kmalu dohitela pri Hadrianopolisu, mestu v notranjosti Trakije, pet dni oddaljenem od Konstantinopla. Ker niso mogli vech napredovati in se tudi ne obrniti nazaj, s sabo so namrech tovorili velikanski plen, shtevilne suzhnje in veliko dragocenosti in zakladov, so se na tistem kraju ustavili in se na primernem pobochju vkopali, Rimljani pa so se utaborili v dolini nedalech proch. Ko so Sloveni zasedli svoje polozhaje, so chakali na prilozhnost, da bi izvedli neprichakovan napad na Rimljane. In dolgo chasa sta obe vojski ostali tam vkopani in v mirovanju, da so se rimski vojaki zhe zacheli dolgochasiti in so zacheli kazati veliko nepotrpezhljivost. Svoje poveljnike so obtozhili, da ima sovrazhnik velike zaloge, oni sami pa da morajo trpeti pomanjkanje tudi najosnovnejshih dobrin. Podobno so tudi govorili, da bodo napadli sovrazhnika sami in kar brez ukaza. Zaradi velike vznemirjenosti vojakov so nato poveljniki proti svoji volji res ukazali napad. In cheprav so se Rimljani pogumno bojevali, so jih Sloveni naposled chisto potolkli, da je peshchici uspelo prezhiveti in pobegniti, padli so shtevilni pogumni mozhje. Le malo je tudi manjkalo, da niso sovrazhniku v roke padli tudi rimski poveljniki, a so ti naposled le srechno pobegnili.

V tej bitki so Sloveni zaplenili tudi Konstantinov prapor, nato pa so se svobodno razkropili po okolici in jo oplenili, med drugim tudi mesto Asting, ki je bilo do tedaj nedotaknjeno. Potem ko so zajeli in oropali vse rimsko, so prishli do mesta Longemura, ki je od Konstantinopla oddaljeno manj kot dan hoda. Vendar pa se je razbita rimska vojska medtem znova zbrala in si opomogla ter se je zato odpravila za Sloveni in jih iznenada napadla ter pobila vse, ki niso zbezhali, osvobodila pa je tudi shtevilne zasuzhnjene Rimljane in povrnila tudi Konstantinov prapor. Sloveni, ki jim je uspelo pobegniti, pa so se vsi umaknili na svoje domove. Kmalu pa so se znova odpravili nad Ilire in so jim naredili neopisljivo shkodo. Nadnje je cesar sicer poslal svojo vojsko, ki pa je bila shtevilchno preshibka, da bi se drznila spustiti se v bitko, sovrazhniku je zgolj sledila in ranila ali pobila shtevilne Slovene iz zashchitnice. Nekaj ujetnikov pa so poslali cesarju v Konstantinopolis. Kljub temu pa Rimljanom ni uspelo preprechiti Barbarom, da ne bi naredili velike shkode. Ti so namrech dolgo chasa she ropali in plenili ter povsod polnili ceste s trupli, in ker se jim ni prav nihche postavil v bran, so se naposled domov vrnili zhivi in zdravi z vsem svojim plenom. Med vrnitvijo prek Donave jim Rimljani niso mogli pripraviti zased niti jih odprto napasti, ker so svojim slovenskim zaveznikom na pomoch priskochili Gepidi.

 

Vpadi starih Slovenov v Istro, Dalmacijo in Ilirik

 

Cesar je bil nadvse nepotrpezhljiv in je hudo trpel, ker nikakor ni mogel Slovenom preprechiti, da ne bi prechkali Donave, kar so pocheli izkljuchno zato, da so nato lahko ropali njegovo Rimsko cesarstvo. Slovenskih napadov na Rimljane pa ne opisuje le Prokopij, temvech tudi Biondo, ki je sicer novejshi avtor, vendar je zelo dosleden prouchevalec preteklosti:33 »O teh slovenskih vpadih v Istro Gregor Veliki sicer ne pishe, vendar zanesljivo vemo, da je to ljudstvo, ki je prej bivalo onkraj Donave. Ko sta se mu postavila v bran tast in sin cesarja Mavricija, je prvich zasedlo desno obalo Jadranskega morja in se tam nastanilo, da se vse, kar so prej imenovali Istra in Dalmacija, sedaj imenuje Slovenija.« V naslednji knjigi, v kateri opisuje dogodke za chasa Mavricijevega naslednika cesarja Foke, zapishe: »Zaradi uporov v Aziji in Afriki se je Rimsko cesarstvo tedaj znashlo v tezhavah, in tedaj so Sloveni, ki so se naselili v Istri in Dalmaciji, napadli sosednje pokrajine in unichili vse rimske trdnjave, na katere so naleteli. Z enim samim nenadnim napadom so nato pokonchali vse vojake, ki jih je Foka poslal za varovanje, in si pokorili vse dalmatinske in ilirske pokrajine ob Jadranskem morju.«

V nasprotju z navedenimi avtorji je Girolamo Bardi zapisal chas in leto slovenskih vpadov v Ilirijo in Trakijo. Sloveni so Dalmacijo napadli leta 548 in jo zasedli vse do Dracha, leta 549 so oropali in oplenili Trakijo, leta 550 so prestopili grshko mejo in potolkli cesarske enote. Nato so zapustili svojo dezhelo in se odpravili ropat Makedonijo. Tam so naredili strashansko shkodo in se tam naposled naselili, vse zasedene kraje pa so poimenovali Slovenija.34 Leta 554 so premagali poveljnike in ostanke Gotov in oplenili Sicilijo, od koder pa jih je nato pregnal Germanij, ki je poveljeval vojski cesarja Justinijana. Leta 585 so prekrizharili dezhele do Konstantinopla in ropali po vsej Trakiji. Leta 591 je Gregor Veliki obvestil Jovija, namestnika cesarja Mavricija, da so Sloveni prechkali Donavo in oropali Ilirik. Kot papezh porocha, so se ljudje, da bi se izognili okrutnostim napadalcev, zatekli na otoke. Istega leta je cesar Mavricij dvignil vojsko nad Hune, ki so vse od chasa prevech okrutnega Atile bivali v Panoniji onkraj Donave. Z vojsko je poslal tasta in sina, ki sta Hune tako namuchila, da so ti zhe zacheli premishljevati, ali se ne bi raje vrnili v svojo domovino. Naposled so sklenili za pomoch zaprositi sosedne Slovene, ki so nato skupaj s Huni navalili na Rimljane in jih tako zelo potolkli, da so se ti zacheli izmikati neposrednim spopadom z njimi.

Naslednje leto so Sloveni znova napadli Rimsko cesarstvo in mu prizadeli hudo shkodo. Ropali in plenili so po Trakiji35 vse do Bosporja, kjer so se naposled ustavili. Leta 594 je nadnje Mavricij poslal silno vojsko, vendar je bil najprej porazhen.36 Ko pa je svojo vojsko she povechal, jih je krvavo premagal. Vendar so chez shtiri leta Sloveni, zdruzheni s Huni in Avari, znova napadli Rimsko cesarstvo. Mavricij je tedaj poslal vojsko pod poveljstvom Galinika na kraje rimske sramote, a to ni prav nich pomagalo, Slovene je zgolj she dodatno razbesnelo, da so znova vpadli v rimske pokrajine. Shele Prisk, ki se je odpravil nadnje, jih je premagal. Vendar pa so Sloveni znova zbrali svojo vojsko in pritiskali na Mavricija, da se je moral nenehno braniti.37

Ko so tako ropali in plenili po rimskih pokrajinah, so jih Rimljani leta 600 vechkrat hudo porazili, kljub temu pa so Mavricija prisilili, da jim je odstopil Ilirik, ki so ga poimenovali Slovenija.38 Del Slovenov je zasedel kraje ob morju, drugi del se je napotil proti gornji Panoniji, preostali pa so se pod vodstvom Cheha in Leha naselili na Moravskem, Cheshkem in Poljskem. In tisti, ki so zasedli dalmatinsko obalo, so nato poskusili razshiriti svoje ozemlje, zaradi chesar so veliko tezhav povzrochili svojim neposrednim sosedom in tudi bolj oddaljenim ljudstvom.

Tako so Sloveni za chasa langobardskega kralja Ariokla zbrali velikansko vojsko,39 s katero so odshli v Apulijo in se utaborili pred mestom Manfredonijo. Tam jih je napadel Rione, vojvoda iz Beneventa, vendar so ga potolkli in je sam izgubil zhivljenje. Ko je za to slishal njegov brat Radoakel, je odshel k Slovenom in jih prijateljsko nagovoril v njihovem jeziku ter jih toliko pomiril, da so se prenehali bojevati. Ko pa je Radoakel to videl, jih je takoj napadel, in ker niso bili pripravljeni, tudi shtevilne pobil. Prezhiveli pa so morali zapustiti te kraje, pri vrnitvi domov jih je na ustju Neretve chakala zbrana velika vojska Dalmatincev, ki so se vsi zdruzhili proti njim in so jim hoteli onemogochiti dostop do reke. Sloveni so tedaj hlinili umik, Dalmatinci so jim sledili; ko se je stemnilo, so jih izgubili izpred ochi. Sloveni so se vsi skrili za Korchulo in se tam pritajili ves naslednji dan. Zvecher so izpluli iz skrivnega pristana in odpluli nad dalmatinsko brodovje ter ga presenetili z napadom. Bitka je bila dolga, naposled pa so Sloveni prodrli do Neretve in vse do tistih krajev, ki so jih nekoch prej zhe zasedli.

 

Staroslovenska pomorska velesila ob Neretvi se bojuje z beneshkimi tekmeci

 

Tako so prevzeli oblast nad ozemljem ob Neretvi, ki se je dotlej imenovalo Narona, in se razvili v pomorsko velesilo, ki je veliko tezhav povzrochala Benechanom, saj so jim morali skupaj z Dalmatinci plachevati davek, kot porocha beneshki pisec Sabelico: »obenem pa so se sto sedemdeset let z njimi bojevali za prevlado na morju.« To potrjuje tudi Giulio Faroclo v Beneshkem letopisu: »Ti Neretvanci, ki so naredili toliko tezhav Benechanom, so bili Slovenci, ki so jih nekdaj imenovali Sloveni, ki so dolga leta trpinchili vzhodno rimsko cesarstvo in z orozhjem osvojili tiste njegove pokrajine, ki jih Rimljani imenujejo Ilirik in ki so jih potem preimenovali v Slovenijo.«40

Vojna med neretvanskimi Sloveni in Benechani se je zachela leta 829 in za chasa beneshkega dozha Ivana Participata.41 Njegov naslednik Peter Gradenico je sklenil mir z neretvanskim knezom Muijsom. Ker pa so nedolgo zatem Neretvanci prekrshili njun dogovor in na vojnem pohodu oropali in oplenili vse do Caorla, je dozh nadnje poslal silno floto pod poveljstvom svojega sina Ivana, s katerim si je delil dozhevski polozhaj, to pa je bilo tudi vse. Naslednje leto so Benechani nad Muijsa poslali novo floto, vendar jih je ta povsem potolkel in potopil veliko njihovih ladij, tako da so se morali vrniti v Benetke in razpustiti posadke. Kraja bitka ne poznamo, vemo le, da je bil dozh porazhen. In podobno se je dogajalo tudi v naslednjih letih.

In tudi ko je v Benetkah postal dozh Peter I. Candiano, je zaradi Neretvancev moral takoj zgrabiti za orozhje. Vendar tudi sam ni imel sreche, kot Miha Solinjanin pove v razpravi o Dalmaciji: »To slovensko ljudstvo Neretvancev je postalo strah in trepet vseh dalmatinskih obmorskih mest, she najbolj pa Benechanov, ki so jih dvesto let nenehno preganjali do smrti, cheprav so jim Benechani plachevali letni davek za prosto plovbo po Jadranskem morju, ki so si ga Neretvanci prilastili in mu vladali. Vsaka ladja, ki je po njem plula, je morala plachati pristojbino oziroma prehod, kar pa je bil tudi povod neshtetih spopadov. Neretvanci so namrech beneshke ladje zelo pogosto zadrzhevali in od njih terjali plachilo zaostalih pristojbin, dajatev ali kazni zaradi zamude s plachilom.«

V resnici pa so Benechane preganjali predvsem zato, ker so ti iz dneva v dan postajali vse mochnejshi na morju in so stremeli k prikljuchitvi Dalmacije, ki pa se je navelichala velike okrutnosti Neretvancev in jim je zhelela propad. To njihovo prikrito sovrashtvo so Benechani zacheli nachrtno spodbujati v upanju, da kjer se prepirata dva, tretji dobichek ima. Ko pa so to njihovo podlo pochetje odkrili Neretvanci, so Benechane she huje zasovrazhili in jih she siloviteje preganjali, da so vech kot le enkrat spravili Benetke v popoln obup in tik pred propad. Ti so se sicer vechkrat spopadli z napadalci, vendar so izgubili skoraj vse bitke in imeli vselej pri tem velikanske izgube, she zlasti za chasa dozha Petra Candiana. Tako kot drugi dozhi je na drugem pohodu tudi on sam poveljeval floti in Neretvance napadel pri Cavo Miculo v Dalmaciji. Spochetka je bilo ochitno, da so Benechani v premochi in neretvanski knez Muijs se je zhe pripravljal na beg. Vendar mu je tedaj priskochil na pomoch preostanek neretvanskega brodovja pod poveljstvom Dubrovchana Vita Bobaljevicha, ki je tiste chase pogosto sodeloval na vojnih pohodih Neretvancev in se je proslavil kot izkushen vojskovodja, ki je vodil slovensko vojsko tako na morju kot na kopnem. Knez je tedaj znova napadel Benechane in jih pokonchal, padel je tudi dozh. Njegovo truplo so na skrivaj izmaknili Istrijani, odpeljali v Gradezh in ga tam pokopali. Ta veliki poraz je Benetke hudo prestrashil in iz strahu, da ne bi neretvanski knez zdaj napadel tudi Benetk, so z velikimi verigami zaprli vse vodne dostope v mesto, ki so ga tudi mochno zastrazhili. V beneshkem senatu pa so obesili portret padlega dozha z napisom:

 

Ko sem se bojeval proti Neretvancem

in pogumno planil v bitko,

sem sredi blestechega orozhja

zaradi svoje pobozhnosti

padel kot mozh.

 

Prezhiveli iz bitke, ki se jim je uspelo vrniti v Benetke, so vnesli velik nemir, da bi skoraj izbruhnili javni izgredi, che ne bi izpraznjenega mesta dozha zasedel Ivan Participat in sredi prestrashenih someshchanov ohranil dostojanstvo v dobro Republike. Ko se je ljudstvo naposled pomirilo, so mestni ochetje za dozha izbrali Petra Tribuna, ki je dal mesto utrditi na vech krajih in ga zavarovati z razpetimi velikimi verigami pred napadi tistih, ki bi hoteli shkodovati. To je bilo okoli leta 880, za chasa papezha Ivana VIII.

Vendar pa se Neretvanci niso nikoli hoteli odpovedati ropanju in plenu. Za chasa vladanja Petra Sannuta, devetnajstega dozha, so skoraj zhe obkolili Benetke. Giambullari porocha: »Dalmatinsko ljudstvo je tedaj preplulo Jadransko morje in z morske strani povsem obkolilo Benetke in tako preprechilo, da bi se mesto lahko oskrbovalo po morju.« Tako se je zgodilo vechkrat. Kljub temu pa so se meshchani pritozhevali, da morajo toliko trpeti samo zaradi peshchice gusarjev, kot porocha Sabellico. Chemur se jaz ne morem nachuditi, ko pa je Sabellico dobro vedel, da je njihova slavne prestolnica Narona na chelu preostalih devetinosemdesetih mest.

Prijateljstvo z Neretvanci so iskali tudi vsi prvi kralji in cesarji, med njimi tudi Oton III., ki pa jim je, potem ko so prekinili zaveznishtvo z njim, povzrochil she veliko tezhav, ko se je s svojo vojsko spravil nadnje. Sabellico je tudi vedel, ker je to sam zapisal, da so se Neretvanci sto sedemdeset let bojevali zgolj za prevlado na morju in nich drugega. Tudi ne more trditi, da so Benechani imeli tako malo vojsko, da ne bi mogli premagati Neretvancev, te tako imenovane peshchice gusarjev, ko pa sam priznava, da so v vechini bitk zmagali Neretvanci. Ti niso bili samo peshchica gusarjev, temvech krepko in izredno plemenito ljudstvo. In ko so jim Benechani prenehali izplachevati dogovorjeno pristojbino, so pach zgrabili za orozhje.

V drugi knjigi Sabellico pove: »Potem ko si je dozh Peter Orseolo pridobil prek svojih poslancev naklonjenost vladarjev Egipta in Sirije, z uslugami in darovi pa tudi popolno prijateljstvo vseh italijanskih sil, je pomislil, da je naposled le napochil pravi trenutek, da se Benechani mashchujejo Neretvancem za vse stare in nove zhalitve. Zato jim po dolgih letih rednega plachevanja ni poslal rednih pristojbin za prosto plovbo po Dalmaciji. To je neretvanske Barbare tako razbesnelo, da so zacheli trpinchiti primorska mesta, ker pa jim to ni bilo dovolj, so unichili tudi okolico Zadra, ki je bilo edino mesto v Dalmaciji pod oblastjo Benechanov. To se je dogajalo okoli leta 996. Prav v tem chasu je Benechanom namrech uspelo mochno ukrotiti oshabnost Neretvanov za chasa vlade njihovega kralja Svetopeleka (Svatopluka) ali Sferopilsa, ki ga je k pravi veri spreobrnil Metod Filozof, pozneje imenovan Ciril. Ko so vsi Neretvani postali kristjani, so priskochili na pomoch Italiji, ko so jo za chasa cesarja Basilija Makedonca zasedli Saraceni pri gori Gargano v Apuliji. Tedaj so Neretvanci skupaj z Dubrovchani in drugimi sosednjimi Sloveni pripluli z velikim brodovjem v Abruzzo, ki se je tedaj imenoval Thieti, in se izkazali z velikim pogumom, ko so Saracene pregnali iz Italije in jih pri tem veliko pobili vse v vechno slavo Slovenov.«

 

Stari Sloveni zasedejo Bavarsko, Panonijo, Shtajersko, Koroshko in Kranjsko

 

O teh starih Slovenih bomo govorili she pozneje, zdaj pa se vrnimo k tistim, za katere smo povedali, da so prodrli v gornjo Panonijo in spodnjo Bavarsko. Osvojili so tudi Shtajersko, Koroshko, Kranjsko in shtevilne druge sosednje kraje in pri tem mochno proslavili svoje ime. Sloveni so namrech okrog leta 58042 za chasa cesarja Anastazija Dikora skupaj z vojvodom Gizalonom vpadli v spodnjo Bavarijo, kjer so mesta in gore, imenovane Venedi, pod upravo venetskih Slovenov. Ister so prechkali pri ustju reke Izare in osvojili mesta Pizon, danes Pozonija, Augsburg, Acilijo, Macelijo, danes imenovano Montzing, nedalech od desnega brega Donave. Zasedli so tudi Stare Dvore, ki so 15 milj od Regensburga in jih danes imenujejo Pier, naposled pa tudi Poletne Dvore. Zdruzheni z Boji so nato razbili vse rimske strazhe na Donavi. Nato so zacheli oblegati Regensburg in ga hitro zasedli. Sloveni, ki izjemno spretno streljajo s kopjem in lokom, so namrech obzidje zasuli s takshno mnozhico pushchic, da so pobili prav vse branitelje do zadnjega.

Taisti Johannes Aventinus tudi pove: »Ko so se nato Rimljani tolikokrat neuspeshno spoprijeli z bavarskim kraljem Teodorjem in Sloveni, so naposled izgubil vsako upanje, da bi lahko sploh she ohranili nadzor nad Mezijo, Panonijo in ostankom Norika, in okrog leta 515 so jih zapustili in pobegnili v Italijo. Istochasno pa so Sloveni, danes bolj pravilno imenovani Kranjci, zasedli tisti del Norika, ki se nahaja pri gori Taver in gleda na vzhod, obsega pa prostor med rekami Muro ali Muravo, Dravo in Savo vse do obmochja Akvileje (Ogleja), ki mu she danes vladajo z imenom Karantanci ali Koroshci, ki izvira iz imena mesta, ki so ga zasedli. Zaradi njihove slave, pridobljene s shtevilnimi zmagami nad razlichnimi ljudstvi, je langobardski kralj Agilulf, ko se je okrog leta 593 bojeval v Italiji in oblegal Padovo (ki je nikakor ni mogel zasesti) poklical na pomoch43 Slovene in z njimi nato osvojil mesto. Potem se je s Sloveni odpravil nad Rim in mu v enem letu zavladal.

Chez deset let se je ta isti kralj Agilulf sprl z Rimljani, ki so zajeli eno od njegovih hchera, in je odshel iz Milana, obenem pa je za pomoch prosil avarskega kralja Kakana, ki mu je poslal shtevilne Slovene,44 in leta 603 so se skupaj odpravili nad Cremono in jo porushili do tal. Med vrnitvijo domov so Sloveni oropali in oplenili ozemlje frankovskega in germanskega kralja Kildeberta, ki je nadnje zato poslal mochno vojsko pod vodstvom bavarskega vojvode Tasila, chigar ozemlje je na vzhodu mejilo na Slovene. Ta se je z njimi bojeval in jih premagal, nato pa jih je prepustil Kilibertovi vladi. A brzh ko se je vrnil domov, so se Sloveni znova uprli. Tedaj je nadnje poslal dva tisoch Bavarcev, vendar so jih Sloveni skupaj s svojim kraljem Kakanom povsem potolkli in jih posekali do zadnjega mozha, da o tem porazu ni mogel nihche niti obvestiti domovine.45 Nato pa so se takoj podali na Bavarsko in jo oplenili, ter premagali vojsko Tasilovega sina Gerolda, ki se jim je postavili v bran. Pobili so rimske vojake in zasedli Istro, ki so jo zhe prej vechkrat oropali.46

 

Starim Slovenom zavlada kralj Samo

 

Sloveni niso vech mogli prenashati vladavine Avarov in leta 617 so jih v bitki povsem premagali.47 V tej bitki se je med drugimi mozhak z imenom Samo izkazal s tako velikim pogumom, da so ga Sloveni izbrali za svojega kralja. To chast je nato obdrzhal shestintrideset let in svojo modrost in velik pogum izkazal na neshtetih vojnih pohodih proti Avarom, iz katerih je vselej izshel kot zmagovalec.48 Samo je imel dvanajst slovenskih zhena, ki so mu povile dvanajst sinov in petnajst hchera.

V vseh spopadih s Franki, ki so frankovskega kralja Dagoberta vsakich uzhalostili, niso stari Sloveni samo enkrat, temvech vechkrat zapored premagali Franke, pri tem pa so pobili shtevilne odlichne vojskovodje in nekaj tisoch Frankov.49 Ko je skupina frankovskih trgovcev iz Novega Rima potovala s svojim blagom chez slovensko ozemlje, so jim Sloveni zaplenili celotno premozhenje, tistim, ki so se temu upirali, pa so vzeli tudi zhivljenje. Ko je za to izvedel kralj Dagobert, je kralju Samu poslal svojega poslanca Sikharja, da bi ta izposloval pravichno odshkodnino. Ko je poslanec uvidel, da ga kralj Samo noche niti sprejeti, si je odel slovensko haljo, da ga niso takoj prepoznali, nato pa je stopil predenj in mu sporochil gospodarjeve besede. Naposled je she dodal, da kralj Samo ne bi smel podcenjevati frankovskega ljudstva, ko pa vendar dobro ve, da je tudi on podlozhnik Frankovskega kraljestva s svojim ljudstvom vred. Te besede so kralja Sama mochno ogorchile, zato je odgovoril, da bi bil sam s svojim ljudstvom vred sicer prav rad podlozhen Frankom, che bi le Dagobert in njegovi ljudje zheleli s starimi Sloveni skleniti prijateljsko zvezo. Sikhar je odgovoril, da kaj takega ni mogoche, da bi namrech Kristusovi sluzhabniki sklenili zvezo s psi, in Samo je odgovoril: »Vi zagotovo uchite vero Kristusovih sluzhabnikov, mi pa smo njegovi psi. Zato nam je dovoljeno, da se vam za vse tisto, kar sami storite greshnega proti njegovi volji, mashchujemo z ugrizi.« Nato pa ga je takoj nagnal s svojega dvora.

Dagoberta je to razkachilo in je zbral veliko vojsko ter planil z njo nad Slovene. Vendar so ti razbili cvet frankovske vojske, shtevilne Franke pa zasuzhnjili.50 Takoj zatem pa so pohiteli na pomoch svojim slovenskim bratom v gradishchu Vogastru, ki so ga oblegali Franki, se vrgli na napadalce in jih nagnali v beg, nekaj so jih pobili, uplenili pa so vso njihovo opremo in shotore. Spodbujeni s to novo zmago, so se mnogoshtevilni Sloveni podali na roparski pohod in plenjenje po Tiringiji in drugih sosednjih frankovskih mestih.

Tedaj se je vojvoda Dervan, ki je vladal tistim slovenskim mestom, ki so ostala prijatelji s Franki, potem ko je videl velike in shtevilne uspehe Slovenov, ki so vsakich znova premagali vse Franke, Frankom uprl in se pridruzhil starim Slovenom. Ti so se nato nekaj chasa zadrzhevali v Frankovskem kraljestvu in ga ropali in plenili, nato pa so se odpravili proti Italiji, kamor so prishli leta 640 ali 650,51 kjer so naredili veliko shkode, preden jih je Grimoakel porazil in so se vrnili domov.

Vendar tam niso dolgo zdrzhali, temvech so se znova spopadli z Dagobertom. Ta je v prvi bitki z Amorom, ki je nasledil Kubokaro, vladarja podonavskih Slovenov, izshel kot zmagovalec.52 Ko so za to slishali Samovi Sloveni, so se vrgli na Franke in surovo opustoshili njihove dezhele. Dagobert se je tedaj odlochil mashchevati se starim Slovenom za vse njihovo zlo in se je s svojimi izbranimi najboljshimi vojshchaki odpravil nadnje. Med potjo so ga prichakali sashki glasniki, ki so mu ponudili, da se bodo oni krvavo mashchevali Slovenom, vendar le pod pogojem, da jim Dagobert odpishe letni davek petstotih krav, ki so ga morali plachevati zhe od prvega frankovskega kralja Klotarja. Dagobert jih je oprostil te dajatve, vendar pa to ni prav nich pomagalo. Sloveni so namrech naslednje leto, bilo je to enajsto leto Dagobertove vladavine, znova navalili v Tiringijo in jo povsem opustoshili.53 To je prisililo Dagoberta, da je oblast v Avstriji predal svojemu sinu Sigbertu, kateremu mu je tedaj podelil kraljevski naziv, da bi obranil mejo pred Sloveni. Kljub temu pa so ti she naprej ropali in plenili po frankovskih dezhelah, tako da je naposled Dagobert iz obupa zbral tri vojske po petdeset tisoch vojakov in jih poslal nad Slovene kralja Sama.

 

Pokristjanjenje Samovih Slovenov

 

V prvi bitki s sovrazhnikom so v Aguntu Franki nadvladali kralja Sama, a ne toliko zaradi velikega poguma kot shtevilchne premochi. V tem chasu so se Sloveni spreobrnili h Kristusovi veri, potem ko je pri njih pridigal evangelij sveti Kolumban. Sama je po smrti nasledil Borut, ki je bil, kot pove Latz, prvi krshcheni kralj karantanskih Slovenov. Krstil ga je blazheni Doning, uchenec prevzvishenega Ruperta, shkofa juvanskega in nosilca vere na Kranjskem. Kot jamstvo zvestobe je Borut kralju Dagobertu izrochil svojega sina Karasta in vnuka Hotimira.

Kralj Dagobert se je nato vrgel nad Hune, ki so ropali in plenili po Borutovih dezhelah, jih povsem potolkel in razsekal. Po Borutovi smrti je Slovenom v Noriku ali Karantaniji zavladal omenjeni sin Hotimir, Lentz pa nasprotno trdi, je bil to Karast. Med njegovo vladavino je Majoran, ki je bil zelo uchen mozh, Kristusovo vero pridigal ljudstvu in ga v njej pouchil.

Tedaj so se slovenski plemichi uprli Hotimirju, ker je zavrgel starodavno vero svojih prednikov in sprejel novo. Hotimirju je na pomoch priskochil bavarski knez Tasilo Drugi in je njegove podlozhnike prisilil k pokornosti svojemu vladarju.

Po Hotimirjevi smrti pa so slovenski plemichi znova zavrgli krshchanstvo in vse duhovnike izgnali na Bavarsko, nato so se podali v Furlanijo, se tam spoprijeli z vojvodom Ferdulfom, ga pokonchali skupaj z vsemi njegovimi mozhmi54 in tudi z njegovim namestnikom Argaltom, ki ga je sploh nagovoril v tisti nesrechni takojshnji napad. Naposled je zaradi njune neubranosti in nedomiselnosti padlo velikansko shtevilo pogumnih mozh, ki bi sicer pod modrim in preudarnim vodstvom lahko premagali na tisoche nasprotnikov.

Ko je v dezheli Furlaniji vojvoda postal Penmon, oche Rachisa in Rache, so ga Sloveni brez najmanjshega sposhtovanja prisilili z njimi skleniti mir. Ko pa je vojvodski polozhaj nasledil Rachis, je nepremishljeno odstopil od tega dogovora in vpadel v domovino starih Slovenov Kranjsko in po njej pustoshil na veliko. Vendar pa je za to prejel zasluzheno kazen, ko so oborozheni Sloveni planili nad njegove dezhele in jim, kot porocha Pavel Diakon, naredili veliko shkode.55 Ta pisec vselej, ko govori o Slovenih, izkazuje povsem ochitno nenaklonjenost temu ljudstvu in kolikor le more zmanjshuje njihovo moch in pogum. To je zato, ker so se Sloveni neshtetokrat vojskovali56 z Langobardi, katerim pripada tudi Diakon sam. In ker so se torej Sloveni, kot smo povedali, odpovedali krshchanstvu, je Tasilo z okrepljeno vojsko znova vpadel v njihovo dezhelo in jih po nekaj bitkah porazil, nato pa jim je za vladarja postavil Valjhuna (Valdunga). Bozhjo besedo so tedaj med Slovene shirili duhovniki: Hemon in Reginald, z njima pa tudi Majoran, Gotar, Erchanbert, Reginard, Avgustin in Günther, vendar jim velikashi, ki so bili obenem tudi vitezi, niso hoteli prisluhniti.

H krshchanstvu jih je naposled spreobrnil Valjhunov naslednik Ingon na gostiji po pridigi Arna, shkofa solnograshkega. Ker Valjhun/Valdung, ki ga Sigebert iz Gembloersa imenuje Ingon, ni mogel vseh velikashev spreobrniti h krshchanstvu, z ljudstvom pa mu je to uspelo narediti, je torej po shkofovi slavnostni pridigi pripravil gostijo, na katero je povabil vse svoje podlozhnike, pri tem pa je del plemichev lochil od ljudstva. Plemiche je dal posedeti za svoje omizje, da so jim s hrano postregli v srebrnih in zlatih posodah, tistim plemichem, ki jih ni povabil za svoje omizje, pa so postregli v enakih glinenih posodah kot ljudstvo. Ko so ga vprashali, zakaj je pribor na gostiji razlichen, je odgovoril, da je ukazal, naj mize postrezhejo glede na odlichnost gostov; kmetje imajo namrech zato, ker so pokristjanjeni in ochishcheni z brezmadezhno krvjo Jezusovo, chisto in neomadezhevano dusho, medtem ko imajo plemichi, ki so chastilci idolov, umazano in greshno dusho. Njegove besede so na navzoche slovenske plemiche naredile takshen uchinek, da so vsi pri prichi postali kristjani.

 

Karantansko ustolichenje vojvode

 

Od tedaj izvira tudi tisti svechani obred ustolichenja karantanskega vojvode. In ker z njim prejme vojvoda znamenja svoje oblasti na precej nenavaden nachin, ki je povsem drugachen od vseh drugih umestitev, si ta obred zasluzhi krajshi opis (vsaj za kratkochasje bralcev), cheprav bomo sicer njegove podrobnosti izpustili. V neki dolini nedalech od gradishcha Svetega Vida je she danes mogoche uzreti rushevine starodavnega mesta, ki je tako staro, da se njegovega imena nihche vech ne spominja. Na velikem travniku pred temi rushevinami lezhi velika marmorna ploshcha. Pri kronanju novega kneza na njej sedi kmet, ki mu ta polozhaj zaradi prvenstva njegove rodbine pripada po starodavnem pravu. V desnici drzhi za vrv chrno kravo, v levici pa nadvse grdo in mrshavo kobilo. Okrog velikega kamna se zbere mnozhica vechinoma kmetov, ki prichakujejo svojega novega vladarja. Ko se ta pojavi na zachetku travnika, se h kamnu poda v svechanem spremstvu nadvse bogato odetih plemichev in velikashev. Pred njimi stopa gorishki knez, ki je kljuchar knezhjega dvora in ob nadvojvodovem praporu nosi she dvanajst manjshih znamenj. Vladarju v povorki sledijo najvishji dostojanstveniki in drzhavni uradniki, ki so prav tako vsi kar se le da razkoshno oblecheni. Med njimi je edinole knez oblechen kot kmet v grobo kmechko haljo, ko se priblizhuje tistemu marmorju. In ko kmet, ki sedi na njem, ugleda vojvodo in glasno vprasha po slovensko: »Le kdo je ta, ki prihaja s takshnim razkoshjem?«, tamkaj zbrano ljudstvo odgovori: »To je nash novi vladar, ki prihaja prevzet oblast.« Kmet znova vprasha: »Mar je on pravichen sodnik? Mar stremi po blaginji domovine? Je svoboden in pogumen chlovek, poshten in chasten, pravi kristjan, branilec in razshirjevalec svete vere?« Po vsakem od teh vprashanj mu ljudstvo pritrdi: »Ja, je takshen in tako bo tudi deloval.« Na koncu kmet she pripomni: »Le zakaj mi zdaj hoche vzeti moj sedezh?« Tedaj mu gorishki grof tako odgovori: »Za tvoj sedezh ti bo plachal sedemdeset denarjev, ti dve zhivali, kravo in kobilo pa lahko kar obdrzhish. Tvoja bodo tudi oblachila, ki jih zdaj nosi knez, ti in tvoj dom pa bosta oproshchena vseh dajatev.«

Tedaj kmet kneza posvari, pred tem ga blago udari po licu, da mora biti pravichen sodnik oziroma soditi po pravici. Nato zapusti svoj marmorni sedezh in urno odide z obema zhivalima. Tedaj se na veliki kamen povzpne knez in s strogim obrazom izvleche iz nozhnice svoj mech in z njim pomaha, nato to ponovi she v druge tri smeri, s chimer, kakor se zdi, obljubi, da bo sodil po pravici. Nato ukazhe, naj mu prinesejo vodo, ki jo spije iz kmechkega klobuka najbrzh kot znamenje svoje treznosti in zagotovilo, da se ne bo pustil nikoli podkupiti varljivim udobnostim shtevilnih dragocenosti. Nato zleze s kamna in se s celotnim spremstvom odpravi v blizhnjo cerkev. Ko tam nato poslusha kar najbolj svechano zapeto masho, si sleche kmechka oblachila, jih preda kmetu z marmorja in si nadene vladarska oblachila. Zatem skupaj z vsemi plemichi in velikashi sede za mizo. Po razkoshnem kosilu se vrne na travnik in tam na v ta namen pripravljenem sodishchu deli pravico tistim, ki ga zanjo zaprosijo, obenem pa v skladu z navadami te dezhele poljubno razdeli posestva in chasti. O tem obredu podrobneje pripoveduje Eneo Silvio Piccolomini, poznejshi papezh Pij II., ki je bil osebno navzoch na takshnem karantanskem ustolichenju, v svoji Europi.

 

Spopadi starih Slovenov s Franki in Bavarci

 

Ko so Sloveni tako utrdili svoje kraljestvo, so se pogosto spopadali z Franki. Ti so pod vodstvom Anhiza, ocheta Pipina najmlajshega, ki je bil dvorni upravitelj frankovskega kralja Teodorika, zbrali silno vojsko in leta 667 je Anhiz napadel Slovene, ki pa so njegovo vojsko pobili z njim vred.57 Chez nekaj chasa so se Sloveni sprli s Kakanom, kraljem Avarov, cheprav so bili tudi ti slovensko ljudstvo, ki je vladalo Bavarski. Ropali in pustoshili so po Bavarski, dokler niso Kakana prisilili, da se je s svojim ljudstvom od tam odselil. Zato je leta 805 Kakan odshel h kralju Karlu Velikemu58 in od njega zahteval, naj mu dodeli ozemlje nekje med Sabarijo in Karantanijo, kjer bi se lahko naselil, ker na svojem prejshnjem ozemlju ni mogel ostati zaradi nenehnih slovenskih sovrazhnih vpadov, ki so ga naposled pregnali od tam skupaj s Huni. Tedaj so se namrech Sloveni pod vodstvom Primislava, Cemicasa, Stomira in Otogera naselili ob porechju Drave juzhno od bavarske meje. Ne dolgo za tem so se tisti Sloveni, ki so naseljevali kraje okoli Donave in v Noriku, zdruzhili z Bavarci in vpadli v gornjo Panonijo, ki po rimskih opisih zajema ozemlje med Donavo, Savo in Dravo.

Nato so se odpravili nad Dakijo na drugo stran Donave, kjer so razbili, potolkli in posekali ostanke Avarov in Hunov. In ko so si pokorili ozemlja vse do Save, so tam ustanovili naselbine Bavarcev in Slovenov.59 Isti avtor tudi pove, da je skoraj istochasno bizantinski cesar Nikefor poslal Karlu Velikemu dva poslanca, shkofa Petra in Kalista. Vladarja sta tedaj (leta 812) podpisala mirovni sporazum, po katerem so Karlu pripadale Panonija, Dakija, Istra, Liburnija in vsa Dalmacija, razen peshchice obmorskih mest, ki jih je prepustil Nikeforju. Ni minilo dolgo, ko so Dalmatinci, ki niso vech mogli prenashati nechednosti Grkov, poslali Karlu Velikemu svoje poslance, ki so mu v navzochnosti zadarskega namestnika Pavla in zadarskega shkofa Donata svechano izjavili, da se predajajo njegovi oblasti. Ko je za ta dalmatinski upor slishal Nikefor, je preklical mirovni sporazum s Karlom in v Dalmacijo poslal svojo vojsko pod vodstvom Niceta Patricija, ki je po svojem prihodu ne le povrnil vse grshke posesti, temvech zasedel she veliko vechje ozemlje. In po smrti Karla Velikega in Nikeforja, kar se je zgodilo leta 818, sta si Karlov sin Ludvik Pobozhni in bizantinski cesar Leon razdelila Dalmacijo.

 

Upor Ljudevita Slovena

 

V tistem chasu je Ljudevit Sloven, vladar spodnje Panonije, ki jo danes imenujemo Pozhega, uprl cesarju Ludoviku, ker mu je ta zanikal dajatve. Povezal se je z Bolgari, Karantanci, delom Kranjcev in skupaj so zasedli velik del gornje Panonije, kar je v vzhodni Bavarski vzbudilo velik srd. To je Ludvika prisililo, da je v Aachnu sklical dezhelni zbor, ki je med drugim tudi odlochil, da vojska iz Italije pohiti v Panonijo nad Ljudevita. Ko pa je Ljudevit iz prvega boja s sovrazhnikom izshel kot zmagovalec, ga je zgrabila she hujsha oholost.60 Kljub temu je k cesarju poslal poslance, ki so zahtevali mir, vendar pod dolochenimi pogoji, in che jih bo cesar izpolnil, bo Ljudevit storil vse, kar mu bo ukazal. Vendar cesar ni sprejel pogodbe, ki mu jo je predlagal Ljudevit, temvech mu je poslal svoje poslance z drugachnim pogoji.

Ljudevit je njegov predlog odbil in sklenil nadaljevati z vojskovanjem. Zato je ukazal, da si morajo za zaveznike pridobiti she sosednja ljudstva, da se bodo pridruzhila njegovemu uporu. Ljudstvo Tumuchanov, ki so bivali nedalech od Bolgarije, se je uprlo Bolgarom v zhelji, da postanejo vazali frankovskega kralja, vendar jih je Ljudevit nadvse spretno preprichal, da se namesto kralju priklonijo njemu.

Med vrachanjem kraljeve vojske iz Panonije je furlanski vojvoda Kadaloha umrl zaradi vrochice in njegovo mesto je zasedel Baklerik. Ko je prishel v dezhelo Karantanijo, ki je sodila pod njegovo oblast, ga je Ljudevitova vojska poskushala ustaviti, ko jo je napadel na obrezhju Drave, vendar jo je pognal v beg. Dalmatinski vojvoda Borna je zbral velikansko vojsko in Ljudevita napadel pri reki Kolapiji, ki ji Sloveni pravijo Kolpa.61 Tik po zachetku bitke so Balderika zapustili Godushchani, pleme, ki je prav tako zhivelo blizu Bolgarije, kljub temu pa je vojvodi uspelo s pomochjo njegove osebne strazhe izogniti se vsaj temu, da bi padel sovrazhniku v roke. V tisti bitki je padel tudi Ljudevitov tast Dragomus, ki se je na zachetku Ljudevitovega upora pridruzhil njegovemu nasprotniku, vojvodi Bornu. Medtem ko so se Godushchani vrachali domov, si jih je Borna znova pokoril.

To prilozhnost pa je Ljudevit izkoristil in se je s svojo silno vojsko odpravil v Dalmacijo in pozhigal in rushil vse, na kar je naletel. Ko je Borna uvidel, da se ne more neposredno zgrabiti z njim, je vso svojo imovino shranil na varno v trdnjavo in s peshchico svojih najpogumnejshih mozh nato zachel trpinchiti Ljudevitovo vojsko, zdaj z boka, zdaj od zadaj. In ko je na tak nachin pobil tri tisoch sovrazhnih vojakov in jim zaplenil tristo dromedarjev, so morali zapustiti njegovo dezhelo.

Ludovik je sklical dezhelni zbor v Aachnu, ki je odlochil, da bodo na treh mestih zbrali tri vojske, ki se bodo istochasno odpravile v Ljudevitove dezhele, jih oropale in oplenile in tako preprechile Ljudevitu nove predrznosti. Prva vojska je stopila na Ljudevitovo ozemlje prek Alp v Norik, druga iz Karantanije, tretja pa prek bavarske in gornje Panonije. Vendar so prvi vojski napadli zhe med prechkanjem Alp in sta zato zamujali. Vech sreche je imela tista vojska, ki je shla chez Karantanijo, saj je kar trikrat premagala sovrazhnika in uspeshno prechkala reko Dravo in dosegla svoj cilj. Kljub temu Ljudevit ni prav nichesar ukrenil niti ni z nasprotnikom poskusil skleniti miru. Vse tri vojske so se naposled zdruzhile in skupaj ropale in pustoshile po Ljudevitovem ozemlju. Vojska, ki se je prebila chez gornjo Panonijo, je pri prehodu chez Dravo zaradi kuzhnega zraka zbolela in shtevilni so pomrli. Frankovske tri vojske so sestavljale zdruzhene sile Sashke, vzhodne Francije, Nemchije, Bavarske in Italije.

Ko pa so se vse tri vojske vrnile domov, so se Karmolanci, naseljeni v okolici Save in skoraj na meji z Furlanijo, predali Balderiku, kar je nato storil tudi tisti del Karantancev, ki so bili dotlej Ljudevitovi zavezniki. Ko je Ljudevit izvedel, da iz Italije prihaja v Panonijo mogochna vojska, je zapustil mesto Sesek (Siscia) in odshel k dalmatinskim Sorabimom. Ko je bival pri njih, je ugotovil, da ga namerava eden od tamkajshnjih knezov izdati, zato ga je pokonchal in zavladal njegovemu mestu. Nato je kralju sporochil, da bi se rad z njim srechal na nekem varnem kraju. Ker ga kralj ni hotel sprejeti, se je Ljudevit odpravil k Bornovemu stricu Ladu Slovenu, ki ga je kralj Ludovik postavil za namestnika v Dalmaciji. Ko je pri njem nekaj chasa bival, je padel kot zhrtev Ladove izdaje. In tako je ta svet zapustil slavni Ljudevit. Njegovo vojskovanje proti razlichnim ljudstvom in druge njegove podvige opisuje pergamentni zvezek,62 ki ga hranijo v Limskem samostanu, kjer so tudi podatki o shtevilnih drugih slovenskih vojnih podvigih.

 

Slovenska vojna s Franki

 

Prav ti stari Sloveni so za chasa frankovskega kralja Arnulfa prishli v njegovo kraljestvo. Zaradi nekih krivic, ki so jim jih Franki naredili, so v vech pokrajinah naredili toliko shkode, da se je nadnje podal kar Arnolf sam. Njegovo vojsko so porazili in jo nadvse okrutno vso pokonchali.63 Ta avtor tudi pripoveduje, kako je Arnulf, kralj in cesar Frankov, prishel na Bavarsko, da bi preprechil slovenske vpade. In ko je izvedel, da so ti pravkar izvrshili strashen pokol njegovih mozh in zmagali, se je najprej nadvse uzhalostil, nato pa je zachel tarnati in nashtevati vse frankovske zmage, zaradi katerih so bili do tistega chasa skoraj nepremagljivi, dokler jih zdaj ni naposled le pognala v beg slovenska vojska. Slovenska vojska je napredovala in je zasedla ozemlje, ki so ga po reki Marahavi oziroma Moravi poimenovali najprej Maravanija, nato pa Moravska.64

 

Ustanovitev Moravskega kraljestva

 

Iz Moravske so izgnali ostanke Markomanov in se tam sami nastanili. Tako so obchutno razshirili svoje kraljestvo. To kraljestvo moravskih Slovenov je obsegalo Ogrsko, Cheshko in Rusijo65 in je takshno tudi ostalo, dokler je vladal she Svetopolk, predzadnji moravski kralj. O njem Pier Francesco Giambullari pishe tako:66 »Vladal ni samo mirnim, temvech tudi miroljubnim, Rusiji, Poljski, Moravski in Cheshki, ki so vse dezhele, katerih prebivalci so po svoji naravi privrzheni orozhju in z veliko mozhmi, ki bi jih bilo mogoche uporabiti tudi za najvechje podvige. Ti moravski Sloveni so se velikokrat vojskovali s Franki, Germani in Sasi.67 Velike nadloge so prinesli tudi Polovcem, danashnjim Tatarom.68 To kraljestvo, ki je trajalo vse do leta 991, ko so ga po smrti kralja Svevlada zasedli Ogri, Poljaki, she najvech pa Chehi, podrobno opisujeta Artin Kromer in Jan Dubravski.

V chasu, ko je bila moravska prestolnica v Velegradu, je Moravska postala krshchanska dezhela; kot trdi Venceslav Cheh, je njen tedanji kralj Svetopolk s svojim ljudstvom vred sprejel krshchanstvo od Filozofa Cirila, ki se je prej imenoval Konstantin. Ker je bil baklonosec vere pri Bolgarih, Rashanih in Moravcih, se mi zdi, da moram vsaj na kratko opisati njegovo zhivljenje.69

 

Sveti Ciril in Metod

 

Ciril je bil Grk, ki se je rodil v Tesalonikih, danes Solunu, plemenitemu ochetu Leonu. Sprva so ga imenovali Konstantin Filozof. Leta 887 ga je tretji rimski papezh z imenom Hadrijan postavil za vodjo velegradske cerkve. Postal je tudi prvi moravski nadshkof, prej je h krshchanstvu spreobrnil Bolgare, Srbe in dalmatinskega kralja Svetopeleka, nato tudi moravskega kralja Svetopolka skupaj z njegovim celotnim ljudstvom, ki je mejilo na reko Vislo, Donavo in Vago. Po petih letih vodenja Moravske cerkve se je Ciril temu dostojanstvu odpovedal in je s privoljenjem Hadrijanovega naslednika papezha Shtefana na ta polozhaj postavil svojega brata Metoda, s katerim je kralj Svetopolk mlajshi nekoch zelo grdo ravnal. Pred svojim odhodom na lov je mladi kralj ukazal nadshkofu Metodu, naj drugo jutro pochaka z masho do njegove vrnitve. Metod je pochakal do opoldneva, nato pa iz strahu, da ne bi z odlaganjem omalovazheval sluzhbe Bozhje, in tudi, ker je ljudstvo, ki se je sicer zbralo v velikem shtevilu, zhe zachelo odhajati iz cerkve, raje ni vech chakal in tudi ne sposhtoval kraljevega ukaza, temvech je zachel z mashevanjem. In prav tedaj, ko se je povzpel pred oltar, je prishel kralj z velikim spremstvom lovcev in s pasjim tropom ter z velikim hrupom in s pasjim lajezhem takoj stopil v cerkev in izvlekel svoj mech. Komaj se je zadrzhal, da ni z njim ranil nadshkofa, je pa zmetal z oltarja vse predmete. Brez omahovanja je Metod takoj odpotoval na Cheshko, mladega kralja izobchil in v celotnem njegovem kraljestvu prepovedal mashevanje. Za kratek chas se je zadrzhal na Cheshkem, nato je odhitel v Rim k svojemu bratu Cirilu. Malo zatem so ga znova poklicali na Moravsko, ko pa se je preprichal, da je kralj izjemno ohol in hudoben chlovek, ki nadvse okrutno ravna z duhovniki, in ker ni mogel vech prenashati tolikshne izgube in propada svoje fare, se je vrnil v Rim, kjer je leta 907 umrl. Pokopali so ga v tamkajshnji cerkvi Svetega Klementa, chigar telo je Metodov brat Ciril dal prepeljati s Krimskega polotoka, danes imenovanega Spodnja Tatarija.

Sloveni, ki jih je h krshchanstvu spreobrnil Ciril in katerim je na njihov slovenski jezik prevedel Staro in Novo zavezo, so zheleli, da se masho in drugo bogosluzhje opravlja v slovenshchini. To njihovo proshnjo je rimski papezh predstavil zboru kardinalov, po nekaj prvih protestih se je zaslishal glas, ki je rekel: »Gospoda naj slavijo vse dushe in naj vero Vanj izjavljajo v vseh jezikih!« Tako so slovensko proshnjo papezhu odobrili in njihovi duhovniki, she zlasti pri liburnijskih Slovenih, ki so podlozhniki norishkega nadvojvode, imajo she dandanes masho in drugo bogosluzhje v svojem materinem jeziku, ker latinshchine ne razumejo niti besede. Slovensko pisavo so tudi knezi Norika prevzeli za javno uporabo70 in jo je mogoche videti v cerkvi Svetega Shtefana.

Slovensko ljudstvo uporablja dve pisavi, chesar ne premorejo ne Grki ne Latinci. Eno pisavo je iznashel Ciril in se imenuje cirilica, drugo pa si je izmislil sveti Hieronim in se imenuje bukvica,71 videti pa je takshna:

 

 

Cirilico pa pishejo tako:

 

 

Ti dve vrsti pisave sta, kot sem zhe povedal, iznashla sveti Hieronim in Ciril, ki ju vsi Sloveni hranijo v vechnem spominu, she najbolj pa Chehi in Poljaki.

 

 

Prevod in priredba Peter Amalietti

 

 

 

1 V IV. knjigi, pogl. 11 Institucija

2 Iz gole gospodarnosti bom odslej pri prevodu etnonima Slavi vchasih izpustil pridevnik 'stari', vselej ko torej odtlej pishe le Sloveni, lahko v duhu prej dodate stari. O mladih Slovenih namrech Orbini pishe shele v drugem delu, ki pa ga nash prevod ne vkljuchuje. (op. prev.)

3 Kot porochajo Nizozemec Peter Crusber v tretji knjigi o Severnjakih, Witikind iz Wagriena v prvi knjigi o Germaniji in Aleksander Gwagnin v svoji Sarmatiji.

4 V svoji chetrti knjigi

5 Solin v 32. knjigi

6 Kot pishe Althamer v svojih komentarjih Tacita.

7 Kot to prikazuje Olaus Magnus na svojem zemljevidu.

8 Avtor najbrzh misli na sani, cheprav zanje ne uporabi italijanske besede slitta, ki izhaja iz langobardske slite, katere koren prepoznamo tudi v sleiten. (op. prev.)

9 Kot porocha Solin v 25. pogl. O Severnjakih.

10 Kot pishe Münster v chetrti knjigi Kozmografije.

11 Kot porochajo Metod Muchenik, opat Prüma v svojem Letopisu, Jordanes Alan v prvi knjigi o Getih, Pavel Diakon in Franciscus Irenicus v prvi knjigi, pogl. 48.

12 Reka Don

13 Kakor pishe Albert Krantz v drugem pogl. O Shvedski.

14 Kot lahko beremo pri Witikindu iz Wagriena v prvi knjigi o Germaniji in Irenicusu v prvi knjigi, 8. pogl..

15 v svoji prvi knjigi o Cheshki

16 Kot dokazuje David Hitreus v tretji knjigi o Sashki, Paolo Giovio v Moskovskem zakoniku, kot tudi Johannes Werner in Laurentius Surius.

17 Kot pishe Strabo.

18 Kakor pishe Aleksander Gwagnin v svoji Sarmatiji.

19 Kot pishe Aventinus v drugi knjigi.

20 Kot pricha Jordanes Alan v svoji knjigi o Getih.

21 Prvi v drugi knjigi o Venetih, drugi pa v Moskovskem letopisu

22 Kot pishe Rinald Britanski v prvi knjigi Kronik.

23 v svoji prvi knjigi O poreklu Frizijcev

24 Kot lahko beremo v Nizozemskih kronikah.

25 V prvi knjigi O Bavarcih

26 Kvint Kurcij v sedmi knjigi

27 Don

28 Kot porocha David Hitreus v tretji knjigi O Sashki.

29 Labe

30 V chetrti knjigi

31 V tretji knjigi, 5. pogl.

32 Kot vem, je bil Prokopij prvi, ki je te Slovene in vojne, ki so jih bili z Rimljani, opisal v prvi knjigi o Gotih..

33 V I. Dekadi, knjiga 8

34 V izvirniku Slauonia (op. prev.)

35 Kot porocha Alessandro Sculteto v svojem Letopisu.

36 Kot porocha Pavel Diakon v 18. knjigi in Zonara, ko pishe o Mavriciju.

37 Kot pishe Diakon v knjigi 18., Zonara in Biondo v I. Dekadi, osma knjiga

38 V izvirniku Slauonia

39 Kot pishe Diakon v tretji knjigi, poglavje 46

40 O tem lahko beremo v Konstantinopolskih komentarjih.

41 Kot navajata Farold in Niccolo Doglioni..

42 Po Aventinovem porochilu v tretji knjigi

43 Kakor porocha Lucio Fauno v knjigi 6.

44 Kakor pishe Pavel Diakon v tretji knjigi, pogl. 29, Zgodovina Langobardov.

45 Kakor pishe Johannes Aventinus v tretji knjigi.

46 Pove Fauno v osmi knjigi.

47 Kakor beremo pri menihu Aimonu v 4. knjigi, pogl. 9, o frankovskih prigodah.

48 Kot pove Aimon.

49 Tako pishe Karel iz Wagrena v sedmi knjigi O Venetih.

50 Kot porocha Aimon v chetrti knjigi, pogl. 23.

51 Kot trdi Bardi.

52 Kot pishe Karel iz Wagrena v sedmi knjigi.

53 Po Aimonovem opisu v chetrti knjigi, pogl. 26.

54 Kot pishe Pavel Diakon v tretji knjigi, pogl. 23.

55 Kot pishe Pavel Diakon v tretji knjigi, pogl. 52.

56 Kot pishe Biondo v I. Dekadi, knjiga 10.

57 Kot porocha Johannes Aventinus v chetrti knjigi.

58 Kot trdita Petri Suffridi in opat Reginon v drugi knjigi.

59 Kot porocha Johannes Aventinus v chetrti knjigi.

60 Kot pishe Aimon v knjigi 2, pogl. 106

61 Kot pove Latz.

62 Kot pishe Johannes Aventinus,

63 Kot lahko beremo pri Reginonu v 2. knjigi.

64 Kot pishe Beatud Renanus v prvi knjigi svoje Germanije.

65 Kot piche Franciscus Irenicus v svoji 12. knjigi.

66 V svoji drugi knjigi

67 Kot porocha Wolfgang Latza v knjigi 9.

68 Kot pishe Reginon v 2. knjigi.

69 In to na temelju trditev Popa Dukljanina, Jana Dubravskega, kot tudi Avgustina Moravskega v njegovih zhivljenjepisih nadshkofov iz Oloumuca.

70 Kot pishe Johannes Aventinus v 4. knjigi.

71 Orbini pisavo sicer imenuje buchvice, torej bukvice, vendar je to glagolica. (op. prev.)

 

 

 

MAVRO ORBINI (? – ?, Dubrovnik), zgodovinar, prevajalec. Rojstni kraj in datum sredi 16. stol. nista povsem zanesljiva (1540, 1550, 1563, morda v Kotorju, odkoder izvira trgovska druzhina Orbini / Orbin; podobno letnica smrti: 1610, 1611, 1614). Sholanje v Dubrovniku, od 15. leta benediktinec, pozneje opat. Pri koncu 16. stol. vechkrat biva v Italiji, kjer raziskuje po knjizhnicah in v Pesaru 1601 objavi svojo knjigo Il regno de gli Slavi (Kraljestvo Slovanov), napisano na pobudo mecena Marina Bobaljevicha (bogat dubr. plemich, zaradi umora v mladosti emigrant v Italiji; na zachetku knjige obsezhno posvetilo njemu), ki financira tudi tisk razkoshnega folianta: nad 500 strani, 28 cm, ilustracije, vinjete, inicialke, grbi. Ta markantni pregled slovanske zgodovine pritegne shtevilne izobrazhence, kljub mnenju, da avtorjeva italijanshchina ni briljantna. Vatikan 1603 knjigo uvrsti v indeks, uradno zaradi omemb »heretichnih« piscev (protestantskih, pravoslavnih), gotovo pa je vzrok tudi hvalnica Slovanov. Vrednost knjige ni toliko v izvirnosti, saj je pravzaprav »povzetek povzetkov« (avtor je vkljuchil tudi svoj ital. prevod lat. predloge t. i. Letopisa popa Dukljana, ki je zgodovinski spis katol. duhovnika iz 12. stol. v Baru), temvech bolj v zbranem gradivu z navedbami virov, med katerimi so danes mnogi izgubljeni, zato nepreverljivi.

Knjiga je v grobem dvodelna: prvi del opisuje shirsho zgodovino vseh Slovanov v prepletu mitologije, legend in zgodovinskih podatkov, drugi del je bolj faktografski, ker obravnava avtorju chasovno in prostorsko blizhje juzhnoslovanske drzhavne tvorbe od Dalmacije do Bolgarije. Jedro celote je panslovanska teza, povzeta po sto let starejshem hvarskem dominikancu Vinku Pribojevichu, da so Slovani potomci Noetovega sina Jafeta. Orbini vse t. i. jafetite (evropidi / indoarijci / kavkazijci / belci – med njimi Venete, Ante, Ilire, Gote, Vandale itd.) istoveti pod pojmom »Slavi«. Poudarja bojevitost in razshirjenost Slovanov, a jih ne idealizira; omenja njihovo krutost, enako kot pri drugih. Slovanska pradavna razshirjenost v Evraziji sicer ni zgolj patriotska fantazma, saj je znano, da so sanskrtu najblizhji slovanski jeziki, she posebno slovenshchina. Zhe ruski letopisec Nestor (11.-12. stol.) govori o Slovanih kot celoti, izvirali naj bi z Donave (po Pribojevichu iz Ilirika trije rodovi: Cheh, Leh, Rus). Panslavizem je bil v 16. in 17. stol. aktualen zlasti med Hrvati, obleganimi od vseh strani (Nemci, Ogri, Benechani, Turki), zato so iskali perspektive v shirnem slovanskem, zlasti poljsko-ruskem zaledju; polihistor Juraj Krizhanich je v 17. stol. potoval v Rusijo z namenom dosechi vseslovansko zdruzhitev tudi s skupnim jezikom, v katerem je pisal. Orbini ima marsikaj podobnega tudi s kranjskima polihistorjema Schoenlebnom in Valvasorjem.

Vsekakor je knjiga Il regno relevantna vsaj z obilico podatkov, do katerih so mozhni tudi kakshni pridrzhki; je pa danes v kulturni antropologiji vse bolj uposhtevano dejstvo, da se v legendah in mitologiji skrivajo realna zgodovinska jedra. Orbini je imel velik vpliv na vse poznejshe raziskovalce slovanske zgodovine.

Tukaj je objavljen zaokrozhen zachetek prvega dela (sploshna zgod. Slovanov, posebno juzhnih) do Cirila in Metoda z omembo sv. Hieronima kot tvorca glagolice (na drugem mestu v knjigi ga omenja tudi kot prevajalca Biblije v slovanshchino; obe trditvi je negiral zhe sodobnik jezuit Bartol Kashich, 1575-1650). Podnaslovi in delitev na odlomke ter v fusnote izpostavljene oshtevilchene opombe so priredba prevajalca; izvirnik je natisnjen kompaktno, pri chemer so citirani avtorji sproti navedeni znotraj besedila.

(Op. ur. I. A.)