Revija SRP 151/152

Li Qingzhao

 

MOJA SENCA IN JAZ

 

如梦令

记溪亭日暮,
沉醉不知归路,
兴尽晚回舟,
误入藕花深处。
争渡,争渡,
惊起一滩鸥鹭

 

 

 

KOT IZ SANJ NAREJENO

(Rú mèng lìng)

 

Zmeraj ta spomin na zahod v paviljonu ob reki:

ob vinu smo pozabili na pot domov.

Omama je minila, v temi smo odrinili,

s cholnom smo zashli med goste lokvanje.

Kako skoz, kako skoz?

Hrup vesel je speche chaplje in galebe splashil v nebo.

 

 

 

KOT IZ SANJ NAREJENO

(Rú mèng lìng)

 

Kdo sedi samoten pri oknu?

Midve: moja senca in jaz.

Svecha ugasnjena, chas za pochitek.

In potem she senca izgine.

Nemogoche, nemogoche

je odgnati nem nemir.

 

 

 

RIBICHEV PONOS V SANJAH

(Yújiā ào)

 

Vihrajochi oblaki valovijo prek neba,

ob zori gubech se v nejasni megli;

jadrajo v plesu neshtetih oblik,

vtem ko ugashajo zvezde Rimske ceste.

V sanjskem prividu se znajdem v Nebeshki palachi

in zaslishim glas Vladarja Nebes,

ki me zaskrbljeno vprasha, kam zhelim priti.

 

»Moja pot je dolga,« odgovorim,

»sonce pa vse prehitro zahaja.

Moji pesnishki poskusi so vshech ljudem,

zhal pa se meni zdijo she nepopolni.«

 

Tedaj se v hipu dvigne zrachni vrtinec –

ogromna ptica Peng vzleti nad oblake,

z enim zamahom kril se vzpne devetdeset tisoch lijev.

Pihaj, silni veter! Pihaj brez prestanka!

Odnesi drobni cholnich moje obrti na Sanshan,

na daljne otoke vechnih Treh gora,

kjer prebivajo Nesmrtni.

 

 

 

POBIRANJE SEMEN MURVE

(Cǎi sāng zhǒngzǐ // Tiān zì chǒu nú er)

 

Kdo je pred mojim oknom posadil drevesa banan,

ki dvorishche polnijo s sencami,

s samimi sencami?

Vsak list se mojega srca dotakne,

ko se zapre ali odvije.

 

Shklopot polnochnega dezhja po listju

muchi celó blazino pod mano –

kaplja za kapljo, kaplja za kapljo

neprestano kapljanje kapelj.

Turobni zvoki, bolechi spomini:

izgnana s severa, sama lezhim v strashni zhalosti,

ker je neznosno sedeti pokonci in poslushati dezh.

 

(pesem napisana 1132 v mestu Shaoxing, provinca Zhejiang)

 

 

 

Opombe k pesmim po zaporedju (vse so »ci«):

1.

»Ci« (i izg. kot polglasnik) je zvrst pesmi, izvirno namenjena za glasbeno spremljavo z vnaprej dolocheno melodijo, ritmom in tonom ter z razlichnimi dolzhinami in shtevili verzov, vse po mnogih obveznih shemah; prvotno shest verzov (trikrat dvostih z rimami), vsebina v glavnem melanholichno ljubezenska, pele pa so jih najvech zhenske. Schasoma so se melodichni vzorci izgubljali, pesmi so postajale daljshe, vsebina pa bolj raznolika v sploshni pesnishki rabi. Naslovljene so bile po melodijah, zato imajo neredke isti naslov, ki je le v rahli ali sploh v nikakrshni zvezi z vsebino; mnoge so v vech variantah. Tukajshnji podnaslovi so pinyin zapisi naslovov melodij, naslovi pesmi pa so bolj prilagojeni vsebini. Prva shestverzna pesem (pesnichina najbolj popularna, njen »emblem«) je na zachetku za vzorec tudi v tiskanih pismenkah: moderni / zahodni nachin vodoravno od leve na desno; njen naslov v pismenkah ustreza pinyin podnaslovu v prevodu (Rú mèng lìng). Izvirnik je brezoseben, v eluzivnosti kitajshchine to ni nenavadno; problem pa je, ali subjekt govora prevesti v prvi osebi ednine ali mnozhine (slovenska dvojina bi bila izrazito ljubezenska). Prevajalci izberejo, kot se jim zdi bolj primerno. Ednina se bere, kot da je bila pesnica sama na izletu v cholnu. Tukaj je izbrana mnozhina, ker je ta pesem, kolikor je znano, nastala v mlajshih letih avtorice kot njen spomin na druzhinski izlet v otroshtvu (sanjska minljivost idile).

 

2.

Isti naslov, podnaslov, enako shtevilo verzov kot predhodna pesem; nastanek v zrelejshih letih psihichne razdvojenosti, samote in grenkobe (sanjska minljivost trpljenja).

 

3.

Simbolika povzeta iz pravljichne tradicije: mitichna ptica Peng (izg. Pen; drugi orientalski ekvivalenti: Ankakush, Simurgh, Rok, Rukh, tudi Feniks) odnese ribicha v nebesa (li – stara kit. dolzhinska mera, ok. pol km); pesnica sicer dvomi o popolnosti svojih pesmi, hkrati pa skrajno prefinjeno in dvoumno nakazhe tudi ponos, da je vseeno dosegla vstop med »nesmrtnike«. Eden vrhov njene poezije. ( Sānshān = Tri gore).

 

4.

Ena od znachilnih pesmi iz zadnjega obdobja, vse so variacije istega: odprta rana bivanjske krize, mrachno, zadushljivo okolje, enolichno kapljanje dezhja, obchutje nemochi in brezizhodnosti. »Pobiranje semen murve« je starodaven kitajski izrek za brezperspektivno drobnjakarsko garanje. Pesem se v prevodih pojavlja tudi pod mnozhinskim ali edninskim naslovom Drevesa banan, Drevo banane; angl. prevod kitajskega prevajalca Wang Jiaoshenga ima mnozhino (Banana trees), prevod ruskega sinologa, diplomata in pesnika Mihaila Basmanova (1918-2006) pa ednino (Bananovaja pal'ma) brez asociacije z murvo.

 

 

 

LI QINGZHAO (李清照 pinyin: Lǐ Qīngzhào; izg. Li Chindzhao; prva enozlozhnica je priimek, druga dvozlozhnica je os. ime), najvechja kitajska pesnica, tudi esejistka. Iz obdobja dinastije Sung (10.-13. st.), variante letnic rojstva 1081, 1083, 1084, Jinan, provinca Shandong, in smrti 1140, 1141, 1145, 1155, 1156, Shaoxing, provinca Zhejiang; obe provinci sta na vzhodu ob Rumenem morju, druga juzhneje od prve. Deklishko ime Lǐ Yì'ān; psevdonim Yì'ān Jūshì, katerega angl. prevod »Householder of Yì'ān« je ohlapen, ker Jūshì ne pomeni le »gospodar, gospodinja«, temvech tudi »laichni budist«, Yì'ān pa pomeni »mirna, zanesljiva oseba« (pribl. Miroslava).

Rojena v ugledni druzhini; oche Li Gefei je bil uchenjak, prozaist in visok drzhavni uradnik, tudi mati, potomka cesarskega rodu, je bila izobrazhena. Pesnico je zhe v otroshtvu v bogati druzhinski knjizhnici zasvojila literatura in zgodaj je uspeshno pisala tako pesmi kot prozo. 18-letna se je porochila, mozh je bil 21-letni Zhao Mingcheng, shtudent Cesarske akademije, sin dvornega ministra; poroke, zlasti med fevdalci, so bile tedaj praviloma dogovor med starshi, a tadva sta se izvrstno ujela: oba izobrazhena, ljubitelja umetnosti, izvirno pishocha literata. Pesnica je kmalu zaslovela, toda njene izvirne, iskrene ljubezenske pesmi, nasprotne tradicionalnim vsebinskim shablonam, so vznemirile akademske moraliste; eden od njih je izjavil, da je prvich srechal »tako nesramno pesnico iz tako ugledne druzhine«. Zatishna idila z mozhem (pisanje, zbiranje umetnin, rokopisov in knjig) ni trajala dolgo; ko je mozh po diplomi postal drzhavni uradnik, je bil nenehno premeshchan in to je pobudilo mnoge njene zhalostne pesmi o lochitvi od ljubljenega. Nato je udarila she ena od neshtetih vojn med kitajskimi »drzhavami«; divji tatarski severnjaki so vdrli v kultivirano drzhavo dinastije Sung in ta se je sesula (1127). Njuna hisha je zgorela med boji, z begunci sta se umaknila na jug. Ko je bil mozh imenovan za prefekta v mestu Chaozhou dalech na jugu, je na poti tja zbolel in umrl (1129). Vse to je bil za pesnico strashen prelom, ki ga je lahko le delno kompenzirala s pisanjem in meditacijo, ne pa tudi prebolela. Zhivela je kot izgnanka, obchasno na cholnu blodech iz kraja v kraj, na jugu (Hangzhou, Shaoxing), kamor so se zatekli ostanki dinastije Sung. Njena pesem je postajala vse bolj pesimistichna, na robu obupa, deloma tudi abstraktno-mitoloshko poduhovljena. Menda se je drugich porochila, a oficir Zhang Ruzhou je bil grobijan; po nekaj mesecih se je lochila (tedaj drzno dejanje). Vechina njenih pesmi iz shestih knjig je izgubljena, tudi zato, ker jih je kritika dolgo podcenjevala kot »vulgarne«; tolikshna izguba kazhe na namerno unichevanje, tudi iz zavisti, ker je zhenska bolje pesnila kot neshteti moshki. Ohranjenih je kakih sto pesmi, vechina v zvrsti »ci« (iz ljudske glasbe izvirajoche »popevke«), nekaj pa tudi v zvrsti »shi« (tradicionalna visoka poezija). Obstaja she nekaj njenih proznih spisov, najvazhnejsha je teoretichna analiza zvrsti »ci« (Cí lún = O ci), s poanto, da to ni manjvredna, temvech je chista lirska poezija. Umrla je stara ok. 70 let. Danes je priznana kot avtentichna pesnica izjemne senzibilnosti in globine, kot eno najvechjih imen kitajske literature; na sploshno za njen izraz velja oznaka »prefinjena zadrzhanost«. Mnogi Kitajci znajo kakshno njeno pesem na pamet. V rojstnem mestu je njen muzej z lepo celopostavno kiparsko podobo.

Tukajshnje pesmi so prevedene po drugojezichnih prevodih (angl., rus., srb.), z omejenim uposhtevanjem izvirnika. Ker je kitajshchina glede na indoevropske jezike »kot z drugega planeta«, je vsak prevod iz nje pravzaprav bolj priblizhna interpretacija v kontekstu izvirnika kot prevod v obichajnem smislu; to seveda she posebno velja za prevajanje poezije, toliko bolj za prevod po prevodih. Pojavljajo pa se she zapleti zaradi medsebojno zelo razlichnih prevodov tako po obliki kot po pomenskih odtenkih (v izvirniku kratka pesem je lahko v prevodu zelo podaljshana »razlaga«), pa tudi starejshi izvirniki s pismenkami v navpichnih vrsticah od desne na levo so neredko v vech variantah, krajshih ali daljshih. Vendar kljub vsem ligvostrukturnim omejitvam zmeraj obstaja dolocheno sporochilno jedro besedil, ki ga je mogoche dokaj ustrezno nakazati, chetudi posredno, celo v primerih, kot so prepesnitve v obliki domache tradicije rimanih kvartin (npr. nekateri ruski prevodi kitajske poezije; podobno jo je, sicer po tujih prevodih, uspeshno prevajal tudi Alojz Gradnik, ki pa v svoji Kitajski liriki nima Li).

 

Izbor, prevod, opombe in zapis o avtorici Ivo Antich