Revija SRP 151/152

Lev Detela

 

TRETJA SVETOVNA VOJNA ALI NEKAJ PODOBNEGA 

 

Nenadoma zaslishish topel, mehak glas. Zagledash nekakshen smehljaj. Chutish, da nekdo govori. Vendar ne razumesh nichesar. Ne vesh, kaj se dogaja. Ne razumesh, zakaj si sploh tu, kjer si. Zakaj si se rodil, hodil v sholo, se ozhenil, skushal nekaj dosechi. Ne vesh, zakaj si bolan, zakaj se starash, zakaj bosh umrl. Ne spomnish se vech, kaj vse si to dolgo zoprno zhivljenje pochel, mislil, prichakoval. Nekakshen notranji glas ti nenadoma zvito prishepetava, da ti sploh nisi vech ti, temvech nekdo drug. Namrech tisti tam na drugi strani ulice, s klobukom v roki. S klobukom na glavi. Nekakshen pevec. Nekakshen Vlado Kreslin. Ali pa nekdo drug. Hitrohodec shtevilka 2.

Skozi zid ti chudni glas na debelo pripoveduje, da zanimivi mozh na drugi strani zhe ve, kaj dela. Njegov predmet je fotografiranje nesrechne civilizacije od svezhega zachetka do razpadajochega konca. Gnitju in plesni pripisuje poseben pomen. Razpad v plesen je zanj smrt, pa tudi prehod v novo zhivljenje, ki se bo rodilo iz prahu in pepela ...

Zakaj sploh vse to, pomislim. Vse to grenko in trpko, le redko veselo. Zame, pa tudi zate in za vse druge. Za vse nas. Danes, vcheraj, jutri. Oh, ubogo chloveshtvo!

 

***

 

 Zvecher smo predolgo popivali. Zdaj imam chudne sanje, mochne, kot da bi bile resnica ...

 

Sredi nochi zabrni hishni telefon in me vrzhe iz spanja. Zmedeno dvignem slushalko. Iz neoprijemljive daljave zatrepeta glas mojega dobrega pisateljskega prijatelja.

»Ja, ali vesh, koliko je ura?« neprijazno zamrmram.

»Zelo pozno je zhe, prepozno je,« reche.

»Kako prepozno?« rechem. »Ali vesh, da je pol shtirih zjutraj.«

»Prevzeli so oblast,« reche.

»Kdo je prevzel oblast? Kaj se ti je zmeshalo!«

»Vojska je prevzela oblast!«

» To ne more biti res … Slovenci so od nekdaj miroljubni …«

»Zelo se motish … Neki podpolkovnik Dragutin Mishković je prevzel oblast … Razumesh, na zhivljenje in smrt gre. Vojska ne pozna milosti ... Zdaj pride nova svetovna vojna.«

»Kje si zdaj?«

»Klichem z Drushtva pisateljev … Zunaj zhe ropotajo s tanki …«

»Ja, ampak mogoche se motish … Verjetno imajo vojashke nochne vaje …«

»Verjemi mi vendar … Dogaja se katastrofa …Naredi vendar nekaj za nas ... Iz Avstrije to lazhje naredish. Tu v Sloveniji ne bo vech mogoche … Hudo je ... Zavezali so nam roke … Pishi o vojashkem udaru v vashih avstrijskih in nemshkih chasopisih. Pishi kot takrat, v chasu komunizma, ko si bichal diktaturo in militarizem … Pomagaj nam v stiski ...«

»Ampak, dragi prijatelj. Ti se shalish,« mu rechem. »Evropska unija ne bo dopustila ...«

»Kaj je zhe Evropska unija,« se zadere po telefonu. »Sejem nichvrednosti … Izstradali nas bodo. In amen ... Pa she kriza nas tare ... Mala Slovenija je za Evropo konjska figa ... Nich ne bodo naredili ...«

Ubogi prijatelj. Le kaj se mu je zgodilo! Zaboli me pri srcu. Ochitno se mu je zmeshalo. Pisateljevanje je krut poklic, ki izterja neizprosen davek.

Skochim iz postelje. Hitim v kopalnico pod mrzli tush.

Se ushchipnem v roko. Saj ne sanjam, kajne?

Takoj moram poklicati avstrijsko zunanje ministrstvo. Ti bodo zhe vedeli, kaj se dogaja ...

 

Chudne sanje ... Zares smo prevech popivali ...

 

***

 

»Pridite popoldne ob pol petih v kavarno Landtmann na Ringu,« mi z ljubeznivim glasom nekaj pred enajsto uro po telefonu sporochi iz zunanjega ministrstva avstrijski dvorni svetnik doktor Schoiswohl. »Tam vam povem nekaj vech, cheprav je vse skupaj strogo zaupno. Drzhavna tajnost. Saj veste, da moramo biti skrajno previdni. Tudi za vas velikanski riziko ...«

Kolena se mi tresejo, ko se popoldne vozim v mestno sredishche v umazanem vagonu dunajske podzemske zheleznice U 4, obdan z zanemarjenimi Turki, Arabci in Romuni.

»Ne vem, kaj vam naj rechem,« mi samozadovoljno namigne doktor Schoiswohl in me nezaupno pogleda v ochi. »Le zakaj ste sploh tu? Ne razumem, da vas te stvari zanimajo ... Pravzaprav se vas sploh ne tichejo ...«

Se chudno spreneveda.

 »Saj, saj,« konchno reche in si popravlja kravato. «Vse bi bilo v redu. Toda tisti generalov nochni nastop na slovenski drzhavni televiziji. V civilu. Ker je, kot trdi, nadvse miroljuben … Zato je odlozhil uniformo in nastopa v chrnih hlachah in temni srajci … Chrn, chrno, vse je chrno ...«

»Kaj ni podpolkovnik?«

»Ne, zdaj je zhe general,« se svetnik zhalostno zazre v skodelico kave, ki mu jo je pravkar prinesel kot puran napihnjeni glavni natakar.

Previdno zasuka glavo in reche: »Veste, na vse moramo biti pripravljeni ... Slovenija je sicer majhna, ampak ni od muh ... A tudi mi v Avstriji smo pravzaprav majhni. Pred dobro uro smo zato razglaslili najvishjo stopnjo vojashke pripravljenosti ... V tem primeru je to zgodovinska nujnost.«

 

***

 

Artur dvigne kozarec z vinom in nazdravi chrnolasi novinarki na drugi strani mize.

»Ah,« reche. »Saj ne gre le za vojashki puch v Sloveniji. Tezhave so v chloveshkih druzhbah stalno na delu. Zato zgodovina ne poteka urejeno in usklajeno, temvech je izrazito asimetrichna.«

Nekoliko ga izpodnese, ker ga novinarka ob teh besedah izzivalno podreza z nogo in nesramno pogleda v ochi, vendar se hitro zbere.

»Poglejte,« reche. »Saj veste, da sem po poklicu zgodovinar. Medievist. Pa tudi stari vek mi ni tuj. Zato skochiva na kratko kar v vesoljni Rim. Kakshen padec tam ... naravnost v brezno ... Po velikem Cezarju. Eden od njegovih naslednikov, nesrechni Kaligula, je kot rimski cesar Gajus Julius Caesar Germanicus in kot istochasni prvi drzhavni konzul imenoval svojega najljubshega konja za drugega konzula velikanske drzhave. Od vseh senatorjev je zahteval, da Veliki Zhivali izkazujejo brezpogojno pokorshchino. Konchno je bil tisti konj de jure, che zhe ne de facto, njegov glavni namestnik. Kdor zadeve ni vzel resno, je bil ob glavo ...«

Zdaj ga gleda z nekakshnim zadihanim zanimanjem.

»Veste,« reche profesor in rine z glavo nekoliko naprej, proti novinarki in kozarcu vina na mizi.

»Kakorkoli. Kaligula je mislil, da kot cesar in bog ravna skladno z zakoni. Pa saj tudi dandanes ni v nobenem dokumentu zapisano, da konj ne sme postati senator ali kaj podobnega. A vseeno se je cesarskemu Gaju popolnoma zmeshalo. Ko je nekoch zmanjkalo mesa, s katerim so krmili leve, ki so chakali na nastope v areni, je chisto zares ukazal, naj v jechi poishchejo vse kaznjence s plesho in jih na hitro pripravijo za hrano ubogih lachnih zveri ...«

»Vseeno vas ne razumem,« reche urednica dunajskega STANDARDA. »Kaj ima ta bedasti Kaligula opraviti s tistim mozhakom v chrnih hlachah, ki v nochnem programu slovenske televizije trdi, da je predsednik drzhave?«

»Saj vam zhelim ravno to razlozhiti,« reche profesor. »Tudi on je bedak … Tudi on bi rad krmil leve s pleshastimi zaporniki ... Samo, da jih k srechi she nima na razpolago. To, kar se zdaj dogaja v nochni Sloveniji, lahko po vsej pravici imenujem LEX CALIGULA ...«

 

***

 

 

Doktor Schoiswohl se nalahno prikloni.

»Veseli me, da ste me pochastili z vashim obiskom,« reche chrnolasi novinarki in jo z galantno kretnjo zaprosi, naj se blagovoli usesti v naslanjach.

»Tudi meni je v chast,« reche novinarka in v zadregi narahlo zardi.

»Gospa Olivia Flopp, morda se boste vprashali, zakaj sem vas povabil v ministrstvo ...«

»Ja, res, zelo me zanima, zakaj ste se obrnili na mene.«

»Kot veste, se je zachela vojna s Slovenijo. Zhal tja ne moremo poslati nashega avstrijskega vojnega dopisnika, da bi iz samega levjega brloga porochal o nevarnem dogajanju. Za ta posel potrebujemo nevtralno neavstrijsko osebo.«

Chrnolaska dvigne glavo in ga presenecheno pogleda.

Dvorni svetnik si natakne ochala, shari po papirjih na pisalni mizi.

»Izvedel sem, da ste shvicarska drzhavljanka, rojena v Bernu. Torej nevtralna osebnost. Kot taka bi se lahko brez nevarnosti podali v Ljubljano. Nich vam ne morejo, medtem ko bi avstrijskega dopisnika takoj zaprli. Ali pa mu naredili she kaj hujshega. Zhe nash stari dobri kancler Kreisky je nekoch izjavil, da so zadeve na Balkanu nepredvidljive in da tam ne moremo nikomur zaupati. Torej, lepa gospa, bi nam lahko priskochili na pomoch? Nashi mediji potrebujejo natanchne informacije ...«

Se nekoliko zaustavi in jo ljubeznivo pogleda.

»Seveda pa bi lahko naredili she vech ... Z vashimi sposobnostmi, kot so mi z navdushenjem sporochili, in z vashimi zhenskimi chari ... A ne zastonj, samo za dobro nagrado ...«

»Zanimive stvari mi omenjate. Toda, gospod dvorni svetnik. Premislite, che sem zmozhna takih rechi. Dobro veste, da sem samo shibka zhenska ...«

»Ah, ah ... Ne bodite vendar tako skromni ... Prav zato, ker ste zhenska, mislimo, da boste kos nalogam, ki smo vam jih namenili ...«

»Ah ja. Ne vem, che ste izbrali pravo ...«

»Torej gospa Olivia. Premislite o vsem tem, kar sem vam povedal ... Morda mi lahko jutri sporochite, kako ste se odlochili. Ne bo za vas nekoristno, che boste sodelovali. Chaka vas strma kariera na sam vrh nashih mozhnosti ...«

 

***

 

»Pravijo, da ima tisti slovenski general, tisti Mishković ali kakor se zhe pishe, nomen est omen, nozhe v ocheh,« reche nachelnik avstrijskih bojnih sil in si s tresocho roko prizhge kubansko cigaro, da bi se pomiril. »Zelo krut in oster je baje. Ampak, da veste, zdaj mu ne bo nich pomagalo. Udarili bomo kar chez Jezenice ...«

»Kako chez Jezenice?«

»No, skozi predor, gospod brigadir, skozi predor pri Asslingu, kot smo pravili v starih dobrih cesarskih chasih in kot se pravilno reche, oziroma pri Jezenicah ... Potem pa smo takoj v Lublani ...«

»Pravijo, da Slovenija nabira prostovoljce v Afriki. V Maliju in Kongu. Nimamo she natanchnih podatkov. Za to akcijo so izvlekli iz drzhavne blagajne zadnje denarne rezerve. Baje gre za deset tisoch mozh. Che to drzhi, bo njihova vojska kmalu narasla v velesilo ... Slaba nam prede ...«

»Gospod brigadir, ne bodite defetist. Junashko naprej. Ni vrag, da ne bi premagali tudi tega sovrazhnika ...«

Nachelnik bojnih sil se sklanja nad veliki specialni zemljevid, toda ker je slaboviden, ne vidi nichesar.

»No, bo zhe nekako,« razburjeno ropota z besedami. »Na boj in v zmago, potem pa se bo itak vse uredilo, kot je lepo in prav ...«

 

***

 

Chudne sanje. Da sem nenadoma za sto let starejshi, kot sem v resnici. Vcheraj smo zares prevech popivali, zato pa zdaj vse to za kazen.

 

Dvorni svetnik je ves iz sebe. Pravkar so mu prinesli brzojavko, da se je na Shvedskem zachela drzhavljanska vojna. Francija je izstopila iz Evropske unije in se proglasila za monarhijo. Iz ropotarnice so privlekli nekega starega senilnega Bourbona, ki naglasha, da je parishki grof in zato edini pravnoveljavni naslednik zadnjega pravega kralja iz leta 1830. Kar chez noch so ga okronali za Ludvika XX., saj se pishe zhe leto Gospodovo 2057.

»To je zelo slabo za Avstrijo,« reche doktor Schoiswohl. »Zdaj ne bomo dobili pomochi iz Francije. Svetovna vojna bo … Zna se zgoditi, da nas prikljuchijo k Sloveniji ... Ja, in kaj bo potem?«

»Ko bi imeli cesarja, bi bilo vse drugache. Potem bi bili zares jekleno povezani v neunichljivo skupnost. Zdaj pa ta neprijetna neumnost.«