Revija SRP 151/152

Jozhef Praprotnik 

 

POSTALA ENO SVA

 

Ljubezen je vechna, dokler traja.

 

***

 

Na nashega poeta Presherna dan,

ko ga je dosegla bridka smrt,

iz prav zloveshchih sanj

prebudil sem se zlomljen, strt,

 

zheljan le tebe in blizhine,

ko gledal bi tvoj mil obraz.

Do mene sezhe le glas tishine,

ti tam si, a kje sem jaz?

 

V jutru, ki ga barva zarja,

mi misel prva k tebi popotuje

in mi srce nemirno udarja,

 

vse drugo mi ostaja pusto, tuje.

Zdaj chakal bom poljub, objem,

da se le kmalu srechava v njem.

 

 

 

***

 

S teboj v mislih bom zaspal

in se spominjal poljubov Valentina,

ko v objemu tvojem sem pristal.

Shepet, vzdih, stisk, mir, tishina ...

 

Ko na lezhishche sva polegla,

sem z roko segel v kodre las,

drug po drugem sva si segla,

vse prehitro nama je tekel chas.

 

 

V objemu tesnem zhivljenja tok

pluje v neskonchne dimenzije,

ko v poljubih se izmenja sok,

 

dvoje enosti se v skupno zlije,

kar pred tem bila sva dva,

zdaj postala eno sva.

 

 

 

***

 

Breg, v dolini Sava shumi,

bori, pod njimi klopca tichi.

Na klopci sonchni ti in jaz,

pod kapico shtrikano mil obraz.

 

Objem, poljub, v telesu krch,

prenapolnjen moj je vrch.

V rokah tvojih se topim.

V blazhenosti ves lebdim.

 

Pod streho tvojo sva potem lezhala,

v objemu mojem si voljna trepetala,

ko nashla pot sva do izvira,

 

ki v spokoj naju iz nemira tira,

ko spet se srechna midva zaveva,

da pot je prava, po kateri greva.