Revija SRP 151/152

José Hierro

 

SVET JE NAREJEN ZA NAS

 

CESTE NE VODIJO NIKAMOR

 

Ceste ne vodijo nikamor,

k nobenemu cilju; vsa se

konchajo v nas.

Plamen somraka

nas staplja v enoto.

Lepo je hoditi,

sanjati, peti. Lepo je

biti ena sama nezhnost

s kakshnim srcem v blizhini

(z oddaljeno bolechino).

Vecher se razgali, pokazhe

svojo globoko zlatenino.

Vsaka oblika nas ochara

s svojim slovitim vinom.

In nich nas zhe obdaja: –

preteklost, prihodnost,

sence in radosti se poslovijo.

Vecher loshchi

svoj topli zaklad.

Njegove ognjene rozge

kapljajo v nashe ochi.

Vecher je nash. Svet je

narejen za nas. Saj smo

njeno zhivo sredishche,

chas pa krozhi okoli nas.

Mineva, a ne more raniti

s svojo daljno bolechino

nashe srce chisto zraven.

Ceste ne vodijo nikamor,

nimajo cilja; vse se

konchajo v nas.

 

 

 

TIK OB MORJU

 

Che umrem, naj me polozhijo golega,

golega tik ob morju.

Sive vode bodo moj shchit in mi

ne bo treba se bojevati.

 

Che umrem, naj me pustijo samega.

Morje je moj vrt.

Kdor je ljubil valove, si ne more

zheleti drugachnega konca.

 

Slishal bom melodijo vetra,

skrivnostni glas.

Trenutek, ki zhanje kot kosa,

 bo konchno premagan.

.

Ki zhanje nevshechnosti. In ko

bo noch zachela zhareti, se bom

znova rodil, sredi sanj,

ihtenja in prepevanja.

 

 

 

BREZBRIZHNEZH

 

Zdaj bova srechna, ko

upanj nichesar vech ne obudi.

 

Naj odpade suho listje,

naj pozhene iz belih cvetov,

je chisto vseeno!

 

Naj sonce sije ali dezh ubrano

pritrkava na shipo,

pa naj bo vse lazh

ali vse resnica;

 

naj na zemlji zavlada

vechna pomlad ali

naj zhivljenje premine,

je chisto vseeno!

 

Naj zaigrajo nestalne godbe,

je chisto vseeno!

 

Chemu hochemo glasbo,

che nam sploh ni do petja!

 

 

 

KO BI BILO RES

 

Ko bi bilo res, da dve dushi

stopata zdruzheni, ne da bi

se telesi poznali;

Ko bi bilo res, da sta se

od nekdaj dotaknili, da

sta se nauzhili iste svetlobe,

da ju ziblje ista usoda;

Ko bi bilo res, da sta listi

istega drevesa, vechno zelenega;

Ko bi bilo res, da se njuna zmaga

uresnichi tistega dne, ko bodo

strmele ochi sorodne dushe

v njuno navzoche telo;

Che bi bilo vse to res, kako to,

da te tistega septembrskega dne

nisem poiskal, poklical, odpeljal;

Kako to, da nisem vedel, da zhivish;

Kako to, da nisem zadrzhal zvezde,

ki ti je pordechila chelo;

Kako to, da sem lahko pel

pod plapolanjem zahoda;

Kako to, da ni moglo biti tvoje

zdajshnje preteklosti, ki me je bolela.

Le kako sem lahko zhivel.

In kako to, da nisem vse to preprechil

z nohti, zobmi in s srcem …

 

 

 

MESEC V AVGUSTU

 

Ko mene ne bo, kot v preteklosti,

bo luna vzshla. Nezhno avgustovsko

sporochilo. Ne bom videl morja, ki

ritmichno ziblje svojo vechno krajino.

Kakshna zhalost, moj romantichni

santanderski zaliv! Zalit od

peshchenih chipk. V svoji steklarni,

nedostopen mojemu potovanju

iz sedanjosti. Ko me ne bo, ko niti

barva ne bo ostala od te moje

svetlobe, in bo mesec zakrozhil

brezkrvno tu nad nenaklonjeno

poletno nochjo, hladno zelene

njegove ponochne skorje. Hribi kot

profili bizonov, z nataknjenimi

zvezdami na glavah. Razvidne

bodo obsezhne gore, noch ladij, mrzla

noch valov, perut mrtvega otroshtva,

ki jo skubim, zgolj spomin: trepet

vijolic siv in jasen, dimni angel.

 

 

 

USPAVANKA ZA NESPECHNEGA JETNIKA

 

Galeb nad borovim gajem.

(Morje odzvanja.)

Blizha se spanje. Spal bosh,

sanjal, tudi che tega nochesh.

Galeb nad borovim gajem,

ki je ves popikan od zvezd.

 

Spi. Med rokami zhe imash

modrino neizmerne nochi.

Skoz in skoz le senca. Na

nebu mesec. Peter Pan v

drevoredih. Na zelenem

hrbtu jelenov slepa deklica.

Zhe davno si odrasel, zdaj spi,

prijatelj moj, eoo …

 

Spi, prijatelj moj. Vran

odleti na luno in ji odrezhe

grlo. Ob tebi je morje,

grize ti noge. Ni res, da si

postal mozhak. Otrok si, ki

ne sanja. Ni res, da si trpel,

gre za zhalostne zgodbe, ki

si jih pripovedujemo. Spi,

vsa senca je tvoja,

prijatelj moj, eoo …

 

Si resen otrochichek, ki je

izgubil nasmeh in ga ne

najde vech. Morda je padel

v morje in ga je kit pojedel.

Spi, prijatelj moj, naj te zibajo

kraguljchki in tamburini, flavte

iz trstike nedolochenega zvena,

prebudi se ob svitu v megli.

 

Ni res, da te dusha tezhi.

Dusha je zrak in dim in svila.

Noch je razsezhna. Ima prostore,

da odleti, kamor ti hochesh

in se prikazhe ob zori in vidi

mrzle vode, ki se zbujajo,

sive skale kot chelado, ki si

jo nosil med vojno.

Noch je shiroka, spi, prijatelj,

prijatelj moj, eoo …

 

Noch je lepa, je gola,

nima meja in niti reshetk.

Ni res, da si trpel, gre za

zgodbe, ki si jih pravimo.

Ti si otrok, ki je zhalosten,

si otrok, ki ne sanja.

In galeb se bo prikazal

shele, ko bosh zaspal.

Spi, saj imash zhe v rokah

modrino neizmerne nochi.

Spi, prijatelj moj …

Ja, konchno je zaspal

moj prijatelj, eoo …

 

 

 

NOCOJ NE BI RAD SOVRAZHIL

 

Nocoj ne bi rad sovrazhil,

ne bi rad imel na chelu temen oblak.

Nocoj bi rad imel svetlejshe ochi,

da bi jih vedro polozhil v daljavo.

 

Mora biti zelo lepo rechi:

»Verjamem v stvari, ki obstajajo in v one, ki jih morda ni,

v vse stvari, ki me lahko reshijo, cheprav ne vem za njihovo

ime, poznam zlati sadezh, ki daje veselje.«

 

Nocoj ne bi rad sovrazhil,

rad bi se pochutil lahkega, bil reka, ki poje, bil veter, ki

upogiba klas.

Gledam proti zahodu, zmrachijo se dolge poti, ki hitijo v noch,

ki odstopajo svojo utrujenost nochi in gredo ponochi sanjat

svojo dolgo lazh.

 

 

 

VERA V ZHIVLJENJE

 

Vem, da je zima tu,

za temi vrati. Vem,

da che bi shel zdaj ven,

bi nashel vse mrtvo,

v boju, da se prerodi.

Vem, da ishchem vejo,

je ne bom nashel.

Vem, da che poishchem roko,

ki naj me reshi pred pozabo,

je ne bom nashel.

Vem, da che poishchem tistega,

ki sem bil, ga ne bom nashel

 

Vendar sem tu. Se gibljem,

zhiv. Imenujem se José

Hierro. Veselje (Veselje, ki

je padlo pred moje noge.)

Nich ni v redu. Vse je razbito,

tako docela, da me zhe ni vech.

 

Vendar se dotikam veselja,

ker – cheprav je vse mrtvo –

jaz sem she zhiv in to vem.

 

 

 

MRLICH

 

Kdor je nekoch zachutil veselje vztrepetati v svojih rokah,

ne bo mogel umreti nikoli.

 

Vidim ga zelo jasno v svoji dozhiveti nochi.

Da sem to razumel, sem potreboval kar nekaj stoletij smrti,

veliko stoletij pozabe in stalnih senc,

veliko stoletij, da sem odstopil svoje preminulo telo travi,

ki nad menoj ziblje svojo zeleno svezhino.

Zdaj zrak tam visoko nad zemljo, ki jo zhivi teptajo,

bo sinji. Stresel se bo od groze in se razbil,

zdrobilo se bo njegovo dehteche steklo od svetlih zvonov

od skrivenchenega letenja vrabcev,

z zlatimi in belimi cvetovi, dishechimi kot sadezhi.

(Jaz iz njih sem nekoch naredil shop.

Morebiti sem potem vrgel cvetje v vodo.

Morda sem ga dal chisto majcenemu otroku, ki je

pokril z rozhami neko glavo, ki se je ne spominjam vech,

ali sem nesel cvetje moji materi:

hotel sem polozhiti pomlad v njene roke.)

 

Tam gor bo zhe pomlad!

Jaz pa, ki sem nekoch zachutil veselje vztrepetati v svojih rokah,

ne bom mogel umreti nikoli.

Jaz pa, ki sem se dotaknil ostrih borovih igel,

ne bom mogel umreti nikoli.

Umrli bodo tisti, ki niso nikoli zaznali

tistega medlega minevanja norega veselja.

Jaz pa, ki sem drzhal njegovo neprisiljeno lepoto v rokah,

ne bom mogel umreti nikoli.

 

Tudi che umre moje telo in o meni ne ostane niti spomin.

 

 

 

LOPE. NOCH. MARTA.

 

Odprl sem okno. Vstopi brez hrupa

(zunaj pusti svoja ozvezdja).

»Lahko noch, Noch.«

Prelista senchne strani,

kjer je zhe vse napisano.

Pride in me sprashuje o tem.

 

»Ven sem shel ob zori – rechem –

Sonce je lizalo gobave stene.

Dishalo je po vinu, po medu in po brshkinu.«

(Zaslepljena od takshne svetlobe,

je priprla ochi).

Moje besede jo nosijo po cestah, zherjavici, ne vem:

poslusha srebrno zvonenje.

 

Pred cerkvenimi vrati

obmolknem, ustavim se, z mano bi vstopila,

che ne bi molchal, che se ne bi ustavil –,

dobro vem, kaj hoche Noch;

to, kar hoche vsako noch,

saj drugache, zakaj bi sploh prishla?

 

Moj spomin zhe ni vech enak. Pri zornicah

nisem rekel Agnus Dei qui tollis peccata mundi,

marvech sem dejal Marta Dei (tudi ona je jagnje bozhje,

ki jemlje moje grehe iz sveta).

Tega Noch ne bi mogla razumeti,

in kaj in kako naj ji rechem, da bi to doumela.

 

Nich me Noch ne vprasha,

nich me ne sprashuje. Ona ve vse,

she preden ji jaz povem, she preden kaj zvem.

Je chula tiste stihe,

ki jih pljuvamo iz ust v usta, verze

nekega bastarda iz Andaluzije

– katerega je drugi gorski bastard

imenoval za kaplana shah kralja

in se je ponorcheval iz mene in Marte,

moje ljubice, povzetka vseh mojih ljubezni.

 

V nekem pismu so mi rekli,

da tvoja smeshna figura je na

namiznih prtih opica

in med rjuhami Marta.

 

Le kaj naj ve tisti slepar, tisti kujavec

o tem, kar je ljubezen.

Noch prinasha med gubami toge

glasbeni prashek, kot tisti na metuljevem krilu.

Glasbo nanizano na lutnji

plesnega mojstra, nashega soseda.

Marta jo bo poslushala v kuhinji,

plesala bo, medtem ko pometa tla, ki jih ne vidi,

lisasta od pepela, dishav in mehke pshenice,

od jasmina, zvezd in raztrganega papirja.

Pleshe in pometa Marta.

 

Prosim Noch, naj gre stran. Se vidiva jutri, Noch.

Pusti, da se odpochijem. Ob svitu bom zalil vrt,

nato bom shel mashevat.

– Deus meus, Deus meus, quare tristis est anima mea –

potem se bom vrnil domov, konchal bom epistolo v tercinah,

napisal bom kakshno stran

komedije, ki mi je bila narochena od impresarjev.

Da stvari v gledalishchu ne gredo v redu

in da ne moremo pochivati na lavorikah.

 

Nasvidenje jutri, Noch.

Moram dati vecherjo Marti.

Moram jo umiti, pochesati (ne zhivi vech na nashem svetu),

paziti moram, da ne spravi v nered mojih papirjev,

da ne preluknja hishnih sten z mojimi peresi

– z mojimi lepo oshiljenimi peresi –,

moram jo spovedati. »Oche, zhivim greshno«

(ne ve, da greshno zhiviva oba)

in nato bo rekla: »Lope, hochem umreti«

(in kaj bi se zgodilo, che bi jaz umrl pred njo).

 

Ego te absolvo.

 

In potem, pomirjena, da bo lahko zaspala, ji bom pripo-

vedoval dogodivshchine z valovi, galejami, arkebuzami,

morskimi potmi, o krajih, ki smo jih dozhiveli in sanjali:

o tem, kar je bilo in kar bi lahko bilo moje zhivljenje.

 

Odpri svoje zelene ochi, Marta, ker hochem slishati morje.

 

 

* Shpanski pesnik José Hierro je to pesem posvetil znamenitemu shpanskemu pisatelju, pesniku in dramatiku Felixu Lope de Vega (1562-1635) in njegovi zhivljenjski zgodbi. Nekaj let pred svojo smrtjo, bil je duhovnik, se je neznansko in bogoskrunsko zaljubil v lepotico Marto de Nevares, ki v njegovih verzih nastopa z imenom Amarilis ali Marcia Leonarda. In njene prelepe zelene ochi so ga povsem ocharale, da jih je opeval v neshtetih pesmih. Po neki hudi bolezni je Marta oslepela in potem celo znorela, da je slavni pisatelj moral skrbeti zanjo in ji zhrtvovati svoje zadnje dni.

 

 

 

 

Notica o avtorju

Shpanski pesnik, umrtnostni kritik in chlan Jezikovne akademije Madridu je tudi umrl 21. 12. 2002, vendar je svojo mladost pretezhno prezhivel v Santanderju, ob morju, ki ga je nadvse ljubil in ga je imel za navdihovalca svoje poezije, in prispodobo vechnosti, ki vliva v ljudi veselje do zhivljenja, saj sprejme tudi njegove bridkosti in bolechine in jih umiri.