Revija SRP 151/152

Janko Valjavec

JAJCA

 

Razlichne mode so zhe vladale svetu in Sloveniji, bolj ali manj nore, bolj ali manj smiselne, toda pri modi se chlovek ne sprashuje po smislu, treba ji je slediti onkraj razuma. V nashe kraje je nekoch prineslo tudi modo, ki ni imela zveze s frizurami in oblachenjem, modo selitev podjetij na jug in vzhod, kjer naj bi bila delovna sila cenejsha; pri tem se direktorji prav tako niso sprashevali po smislu, selili so celo materialno intenzivno proizvodnjo, pri kateri so v strukturi stroshkov bruto plache predstavljale borih deset odstotkov. V tistih chasih je bilo za menedzherje moderno, da igrajo golf, tenis so prepushchali ministrom in podobnim za modo zaostalim sirotam. Direktor, ki she ni nichesar nikamor preselil, je na preluknjanih zelenih tratah, kjer se je srechal s svojimi stanovskimi kolegi, hitro dobil manjvrednostni kompleks in obchutek fosiliziranosti; tam nekje pri enajsti luknji se mu je zazdelo, da ga bodo kmalu zacheli primerjati s Fredom Kremenchkom in mu za rojstni dan podarili kamnito palico, namesto zhogice pa bo dobil bel, gladko spran prodnik.

Tudi Zharko Seshek, univ. dipl. oec., MBA, je bil takshne vrste direktor. Nacheloval je velikemu podjetju, ki je kupilo majhno podjetje s sorodno dejavnostjo: velike ribe she naprej zhro manjshe. Lastniki so kakopak zahtevali dobichek tudi za kupljeno podjetje, zdaj preimenovano v obrat, in ga dobili, velik, sochen, na dnu izkaza uspeha dvakrat podchrtani dobichek. Che je v tem malem obratu, ki je dotlej imel majhen dobichek, a tudi majhne probleme, kakshen pretirano obchutljiv delavec zaradi stranskih uchinkov procesa maksimizacije dobichka dozhivel zhivchni zlom ali zamenjal sluzhbo, nich zato; che manjshe shtevilo ljudi naredi isto – kaj isto, vech! – kdo bi se sekiral, pomembno je le, da kazalniki poslovne uspeshnosti kazhejo v pravo smer, v smer dobichka. Prezhiveli delavci so se prilagodili, plache so dobivali, seveda najnizhje dopustne po panozhni kolektivni pogodbi, toda redne. Tudi tisti, ki jim kozha ni chez in chez podplat postala, so se zavedali, v kakshnem svetu zhivijo. V krutem. Le chez ograjo svojega podjetja, pardon, obrata, so se morali ozreti in so videli: tu niso dobili plache, tam so delavce odpushchali, nekje so podjetje celo zaprli in ga preselili na vzhod ali na jug.

Ko je Zharko Seshek, univ. dipl oec., MBA, nekje med nesrechno trinajsto in nich manj nesrechno shtirinajsto luknjo prvich bolj odlochno pomislil, da bi moral tudi on kaj seliti na jug ali na vzhod, morda celo na jugovzhod, je ugotovil, da ima problem. Pri sedemnajsti luknji – ki jo je ugnal z birdiejem – je zhe vedel, kako ga reshiti. V malem obratu mora dobichek pasti, nato se bo poleg teoretichne pokazala tudi praktichna potreba po selitvi.

Zmanjshati dobichek je mala malica za menedzherja takshnega kova, kakrshnega je bil Zharko Seshek, univ. dipl. oec., MBA. V krajih, kamor je imel namen preseliti proizvodnjo, bi njegovi metodi rekli povuci-potegni. Od nekod so se pojavili veleumni izrachuni, da je ceneje, che izdelek I1/5 proizvaja vechje, matichno podjetje. In ga je zachelo proizvajati. Ko je zhe proizvajalo izdelek I1/5, je veljalo razmisliti, ali bi se mu morda izplachalo proizvajati celoten proizvodni program P5.

Nadlezhni morda je hitro odpadel.

Odpadel je tudi proizvodni program P4. Chez leto in dan je najmanjshe in najmlajshe dete velikega starega podjetja proizvajalo le she proizvodne programe P1, P2 in P3. Na dnu izkaza uspeha se je she vedno svetil dobichek, majchken sicer, a tudi plus en centelj je dobichek; direktor Zharko Seshek, univ. dipl. oec., MBA, bi tezhko prenesel, che kak ud poslovnega organizma ne bi prinashal dobichka. Tedaj je nastopil chas, da stopi do lastnikov in jim predstavi tisto, chemur je on rekel vizija razvoja – obratu v naslednjem letu grozi izguba, vendar she ni prepozno, panika ni potrebna, she so izhodi, she se da pomagati. Kako? S selitvijo proizvodnje na jugovzhod, da, vsi izrachuni so pripravljeni, izvolite pogledati!

Lastniki so pogledali in prikimali, tudi sami so igrali golf, zavedali so se, da je v dezhelo prishla moda selitev.

Direktor Zharko Seshek, univ. dipl. oec., MBA, je stopil pred delavce, jim zaupal novico o selitvi proizvodnje v toplejshe kraje in jih povabil, naj se pridruzhijo prijetnemu kolektivu velikega matichnega podjetja, ki mu primanjkuje delavcev za proizvodna programa P4 in P5. Chisto blizu njihovega obrata stoji, skromnih osemdeset kilometrov stran, kaj je to danes v dobi hitrih cest in hitrih avtomobilov; v Ameriki se ljudje vozijo v sluzhbo she mnogo dlje, preprichal se je na lastne ochi, ko je tam pridobival naziv Master of Business Administration: tudi sam se najmanj enkrat tedensko iz matichnega podjetja odpelje v njihov obrat, vozhnja je prav prijetna, chlovek se kar sprosti!

Po sestanku so delavci stopili skupaj in se kot en mozh, kot ena zhena odlochili, da se v matichno podjetje ne bodo vozili. Zahtevali so nov sestanek z direktorjem; chez dva tedna se je pojavil pred njimi, oborozhen s pravnikom iz matichnega podjetja, ki jim je razlozhil, da bodo ostali brez odpravnin, che ne bodo sprejeli velikodushne direktorjeve ponudbe.

Delavci so razvezali skromne moshnjichke in se she sami oborozhili z odvetnikom. Ta je hvalezhno sprejel plachilo in se zanj tudi potrudil: nashel je dolochilo panozhne kolektivne pogodbe, po katerem je delavec lahko prerazporejen najvech tako dalech, da ima od doma do delovnega mesta v eno smer maksimalno uro in pol vozhnje. Z javnim prevoznim sredstvom. Ker je bil sedezh matichnega podjetja, povedano z izrazom iz krajev, kamor je imel namen direktor preseliti proizvodnjo, v vukojebini, je bilo za delavce zhe samo od sedezha obrata do tako velikodushno ponujenih novih delovnih mest z javnim prevoznim sredstvom – s tremi pravzaprav, ob dveh prestopih – v eno smer dve uri in dvajset minut vozhnje. V dve smeri shtiri ure in shtirideset minut. Organizirani avtobusni prevoz zaradi izmenskega dela v matichnem podjetju in razlichnega delovnega chasa uprave in proizvodnih delavcev ni prishel v poshtev; tudi che bi, bi morali biti avtobusi iz firme Nish ekspres, da bi na cilj prishli v dopustnem chasu.

Zharko Seshek, univ. dipl. oec., MBA, je moral pod tezho zakonitih argumentov odnehati.

Chez shtirinajst dni je sestanek z delavci ponovno sklical direktor. Bil je videti prijazen, toda ne tako prekipevajoche prijazen kot ob prvem mnozhichnem snidenju z njimi nekaj tednov nazaj. Zakon bodo seveda sposhtovali, je povedal. Nikogar ne bodo silili, da bi se vozil v matichno podjetje, che pa se bo kdo za to odlochil sam, bo v novem kolektivu dobrodoshel. Z delavci bodo med postopkom odpovedi delovnega razmerja korektno ravnali, celo zhivljenjepise za iskanje nove sluzhbe jim bodo pomagali pisati. Seveda, dobili bodo odpravnino, ki jim gre po zakonu.

Bilo je to v mesecu februarju.

V podjetju je veljalo dolochilo, po katerem delavec, ki celo leto ni bil v bolnishkem stalezhu, dobi v februarju naslednjega leta nagrado v vishini chetrtine lastne neto plache.

Dolochilo ni bilo nikjer zapisano. Uvedli so ga, ko so se po lastnishkem prevzemu v obratu zacheli vrstiti zhivchni zlomi in mnozhichne bolnishke. Ni shlo za velike denarje, ni bilo veliko takshnih, ki so vzdrzhali eno leto, ne da bi se enkrat samkrat zatekli v bolnishki stalezh.

Sestanek je bil tik pred osemnajstim februarjem, ko bi morali nagrado izplachati. Neki delavec, ki je bil do nje upravichen in je nanjo v svoji financhni stiski zhe rachunal, se je kljub vsesploshnemu razburjenju zaradi dokonchnosti odpovedi spomnil vprashati, che bo nagrada za nebolnishko izplachana tako kot prejshnja leta. Direktor je malce pomislil in odgovoril pritrdilno.

Naslednji dan je izplachilo preklical, chesh da je nekdo na shipo njegovega avtomobila pred obratom vrgel jajce.

Sestanek se je konchal ob dveh, proizvodni delavci so odshli takoj domov, pisarnishki delavci chez poldrugo uro. Direktor Zharko Seshek, univ. dipl. oec., MBA, je odshel v svojo pisarno, dogovorjen je bil s potencialnimi kupci zemljishch, zgradb in vsega ostalega, kar bo she vrednega na lokaciji obrata ostalo po selitvi proizvodnje, ki je bila dokonchna in nepreklicna. Ob pol petih, ko so stranke po okvirnem in nezavezujochem, a obetajochem dogovoru, odshle iz pisarne, je tajnici dovolil, da odide domov, ni je vech potreboval, le she nekaj telefonskih pogovorov je moral opraviti. Dvajset minut kasneje je prishel do svojega srebrnega mercedesa, parkiranega tik pred vhodom, in ugotovil, da je nekdo na vetrobransko steklo vrgel jajce. Shkode ni bilo, kokoshja jajca so znana po tem, da se rada razbijejo ob trku s trdimi povrshinami; she dela ni bilo, Zharko Seshek, univ. dipl. oec., MBA, nikoli ni sam chistil avtomobila, zanj je to na sluzhbene stroshke opravljala avtopralnica, tako pripravno stojecha tik zraven obrata. Niti rok mu ni bilo potrebno mazati, odpeljal se je do avtopralnice in njegov merdzho je bil spet brezmadezhen.

Seshek seveda ni selil proizvodnje samo zaradi modnih razlogov. Technih delavcev, ki so se pod starim vodstvom razvadili in vselej nekaj protestirali, se je hotel znebiti; hotel se je znebiti obrata, ki mu je pil kri, enkrat ali celo dvakrat tedensko se je moral voziti chez tretjino Slovenije in se ukvarjati s problemi, ki jih ne bi bilo, che obrata ne bi bilo; on bi ostal direktor matichnega podjetja z enako placho.

Zdaj je bilo naposled tako dalech. Le avtopralnico bo pogreshal, matichno podjetje, cheprav veliko, je bilo ustanovljeno v socialistichnih chasih po nachelu tovarno v vsako peto slovensko vas in je stalo dalech stran od mestnih blagodati, ki jih tako mochno potrebuje direktor njegovega kova.

Zharko Seshek, cheprav univ. dipl. oec. in MBA, je bil v bistvu zakompleksanega kova, nekaterih nikakrshni nazivi ob imenu ne zashchitijo pred dvomechim odnosom do lastne pomembnosti. V otroshtvu dolgo ni mogel izgovoriti shumnikov: ko je uchiteljica prvosholchke pozvala, naj se predstavijo, je zajecljal, da je Zarko Sesek – vsa leta v osnovni sholi so ga nato klicali Sesek. Zdaj, v dobi naslovov elektronske poshte brez shumnikov, je bil spet Sesek: zarko-pika-sesek-afna-intakonaprej-pika-si. Slishal je delavce, kako so se mu posmehovali, ko so izvedeli za njegov elektronski naslov, spet je bil Sesek in ne Seshek, ampak glasni so si drznili biti samo tu, v obratu; v matichnem podjetju si chesa takshnega nihche ne bi drznil izrechi na glas. Pokazal jim je, kdo je; in jim bo she, bodo zhe videli, kakshno nagrado bodo dobili!

Sedemindvajset do nagrade upravichenih delavcev osemnajstega februarja ni dobilo nichesar. Delavci niso bili navadni delavci, bili so delavci, ki jih je chakal zavod za zaposlovanje, kraj, kjer se konchajo sanje, kot poje za vekomaj aktualni Adi Smolar. Tega jim chlovek s srcem ne bi storil, chrka zakona gor ali dol, jajce na shipi gor ali dol.

Med opeharjenci je bil tudi skladishchnik Andrej Pintar, zhilav mozh pri shtiridesetih, nikoli ni imel zhivchnega zloma, tudi iz drugachnih razlogov nikdar ni bil v bolnishkem stalezhu. Che mu je kaj na svetu pripadalo, mu je pripadala nagrada za nebolnishko, v to je bil sveto preprichan, a proti direktorjevi odlochitvi ni mogel storiti nichesar. Vsaj po pravni poti ne.

 

***

Po shestih mesecih na zavodu za zaposlovanje nekdanji skladishchnik Andrej Pintar she vedno ni imel dela, cheprav je bil telesno in dushevno zdrav. Pravzaprav je bil dushevno malo manj zdrav kot prej, zhrla ga je neizplachana nagrada, zhrla v kombinaciji z zmagoslavnim pogledom direktorja Seshka na zadnjem sestanku z delavci, ki je njemu in vsem ostalim osmoljencem govoril: »Pa sem vas, sodrga proletarska, nikjer nimate nichesar zapisanega, che ste me premagali pri poceni varianti, imenovani premestitev v matichno podjetje, me tu ne boste, kar najemite si spet odvetnika, nikjer ne bo nashel niti besede o kakshni trapasti nagradi za nebolnishko!«

Chasa za premishljevanje je imel Andrej vech kot dovolj, vse bolj se je v njem razrashchala neka misel: da si je direktor sam – za izgovor – vrgel jajce na shipo. On mu ga ni, sodelavci, s katerimi je govoril, so mu zatrjevali, da ga oni niso in da tudi niso nikogar videli. Vratar prav tako ni videl nikogar z jajcem v roki, nichesar ni slishal, cheprav je bila vratarnica le trideset metrov stran od parkiranega avtomobila; po njegovi pripovedi je samo direktor Seshek popoldan nekaj chasa stal zraven mercedesa. Andrejev sum je z vsakim novim mesecem na zavodu, z vsakim negativnim odgovorom na proshnjo za zaposlitev, z vsako tezhko plachano polozhnico, postajal vse bolj podoben gotovosti.

Prekrasno, bleshcheche sonchno oktobrsko jutro je bilo, ko so Zharka Seshka nashli na tleh ob srebrnem mercedesu na dovozni poti domache hishe. Ponochi je zapihal veter in pregnal vso vlago iz ozrachja, proti jutru je ponehal; naredil se je kichasto lep jesenski dan, niti ena meglica ni zastirala pogleda na tudi najbolj oddaljene hribe. Macesni, stojechi na vrtu Seshkove luksuzne domachije, so zhareli v jesenskih barvah, veter jim she ni osul vseh iglic; po tistih, ki jih je, ki so prekrivale krvave madezhe na betonskih tlakovcih garazhne poti, so forenziki na prvi pogled ugotovili, da truplo brez hlach tam lezhi od prejshnjega vechera, ko se je dvignil veter. Tudi z identifikacijo dveh drobnih madezhev na vetrobranskem steklu mercedesa niso imeli tezhav. Oba madezha sta prihajala od jajc: nobeno ni bilo kokoshje.

Srce ni bilo vech edini organ, ki je manjkal Zharku Seshku, bivshemu direktorju, bivshemu univerzitetnemu diplomiranemu ekonomistu, bivshemu mojstru upravljanja poslovanja.

Andrej Pintar, bivshi skladishchnik, zjutraj tistega prekrasnega dne she prijavljen kot iskalec zaposlitve na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije, je imel popoldan osnovne eksistenchne pogoje zagotovljene. Za mnogo let.