Revija SRP 151/152

Ivo Antich

 

REVIJA NAJ (SE) ZAGOVARJA

(ob recidivih totalvirusov)

 

V dokumentaciji Revije Srp se je pred kratkim znashel dopis bralca, v katerem je ta izrazil svojo kritiko prevoda, objavljenega v njej. Predvsem so ga motili dolocheni prevajalchevi termini. Za urednishtvo je bilo sicer logichno, da se je bralec s svojimi pripombami najprej obrnil na revijo, vendar ga je v odgovoru usmerilo na prevajalca in zalozhbo medtem zhe izdane celotne knjige, iz katere je bil odlomek v reviji, in pri tem navedlo, da se lahko (odprta mozhnost) obrne k pravemu viru tega, s chimer se ne strinja, saj bi bila le z njim mozhna ustrezna razprava o zadevni terminologiji. Bralec se je nato v svoji reakciji posmehnil temu nasvetu preusmeritve.

V chem je poanta tega »primera«, vredna prichujochega zapisa?

V kolikor toliko demokratichnih razmerah (neodvisna) revija ni dolzhna zagovarjati ne sebe ne avtorjev in v njej objavljenih »problematichnih« prispevkov, kakor tudi ni dolzhna svojih objav razlagati, pojasnjevati, upravichevati, opravichevati (v post/totalitarnih kontekstih je seveda drugache – ukinitev ali she kaj hujshega je vedno pripravljeno podmizno krepelo). Prispevki so osebno avtorsko delo in nacheloma govorijo sami zase kot taki. Samoumevno je, da imajo chlani urednishtva, v okviru shirshega konsenza, lahko tudi razlichne poglede v zvezi z objavljenim. Osnovni kriterij za objavo je pomen, tehtnost, vrednost vsebine in formalna solidnost prispevka. Prav tako je samoumevno, da ima toleranca svoje meje, pri reviji pach take, za katere je nesprejemljiva ponudba chesa, kar bi bilo v kljuchnem nasprotju z njenim temeljnim rezonozhm.

 

(maj 2020)