Revija SRP 151/152

Damir Globochnik

 

KARL WURZBACH PL. TANNENBERG IN GORENJSKI TABOR LETA 1871

 

Karl Wurzbach pl. Tannenberg (1809–1886) je po politichnem preprichanju pripadal nemshki liberalni ustavoverni stranki. Njegov oche je bil ljubljanski odvetnik in urednik chasnika Laibacher Wochenblatt Maksimilijan Wurzbach, ki je bil leta 1854 povzdignjen v plemishki stan s predikatom »von Tannenberg«, mati Jozhefa, rojena Pinter, je bila hchi lectarja in svecharja iz shentjakobskega predmestja. Na Dunaju je leta 1832 doktoriral iz filozofije in naslednje leto iz prava. Po ochetovi smrti leta 1854 se je posvetil gospodarstvu na druzhinskih posestvih. Od leta 1856 je bil chlan Kranjske hranilnice, v letih 1869–1886 predsednik Kmetijske druzhbe. Na prvih volitvah leta 1861 ga je veleposestnishka kurija izvolila za poslanca v kranjskem dezhelnem zboru. V letih 1861–1866 je bil namestnik kranjskega dezhelnega glavarja, od leta 1866 dezhelni glavar in v letih 1871–1872 dezhelni predsednik. V letih 1867–1870 je bil poslanec v drzhavnem zboru. Avgusta 1872 je odstopil z mesta dezhelnega predsednika in dobil baronski naziv. Opustil je politichno delo in deloval v raznih dobrodelnih ustanovah.1

Dr. Karl Wurzbach pl. Tannenberg (Carl, Karel, Dragotin Wurzbach zhl. Tannenberg) je veljal za nemshkutarja. Vendar je bil septembra 1861 med sedmimi poslanci iz slovenskih dezhel, ki so podpisali Chernetovo interpelacijo za enakopravnost slovenshchine v sodstvu. Interpelacijo (9. september 1861) je podprlo tudi petnajst cheshkih in dalmatinskih poslancev. Dr. Lovro Toman pa je 13. septembra 1861 podal interpelacijo o enakopravnosti slovenshchine na gimnazijah in realkah, ki jo je podprlo 34 slovanskih poslancev.2 Wurzbach se je leta 1863 opredelil za prevajanje stenografskih zapisnikov sej kranjskega dezhelnega zbora v slovenshchino.3 Ob njegovi izvolitvi za dezhelnega glavarja je dopisnik gorishkega lista Domovina zapisal: »Nash dezhelni zbor ima popolnoma slovenski znachaj. Prisega se je brala v obeh jezicih in nashi poslanci so prisegli slovenski. Dezhelni glavar g. Wurzbach bode imel veliko opraviti, ker ni zmozhen slovenskega jezika, in ker bode vechina poslancev zmeraj slovenski govorila. Zdi se nam chudno, da ni bil iz vechine glavar izvoljen, kakor drugod skor povsod, ali pa vsaj tak, ki slovenski dobro umé, che tudi – Dezhman.«4

 

Karl Wurzbach pl. Tannenberg si je pozornost satirichnega lista Breneclj nakopal ob prepovedi gorenjskega tabora, ki naj bi se maja 1871 odvijal v Lescah. V 10. shtevilki Brenclja iz leta 1871 je bila objavljena karikatura »Omer-Ali-Wurzbach pred naznanilom leshkega tabora«. Debeli Wurzbach pishe na tablo in rachuna: »Pri taboru je le dvojno mogoche: Ali se to, kar se obravnava, vjema z nashimi principi,– tedaj so tabori nepotrebni; ali pa je nashim principom nasprotno, toraj so nevarni. Tedaj – rak!« Na karikaturi »Dezhelni predsednik Wurzbach sprejme svoje prijatelje« iz naslednje shtevilke Wurzbach z grabljami v roki nagovarja Nemce in nemchurje: »In tako si bom prizadeval tudi dalje hoditi po isti poti, ktera me je dozdaj vodila vshtric Vas. Vodilo pri vsakem pochetji, pri vsaki misli mi bo nam vsem sveta rech, ktera je vezilo nashe zveze, namrech 'proklete grablje'. Hoch 'proklete grablje', hoch!« Prisotni nemshkutarji, vsi v frakih, dvigujejo cilindre in slozhno vzklikajo: »Hoch, hoch, hoch, nash Wurzbach in njegove 'Proklete grablje'!«

Urednik Brenclja Jakob Aleshovec je Karla Wurzbacha za razliko od »Koreljna I.« (mishljen je Karel Dezhman, Dezhmanov satirichni atribut na karikaturah so grablje)5 imenoval tudi »Korelj II.«, »ker sta si sicer podobna kakor dvojcheka, da vaju bo svet razlochil in vedel pri chem je, kajti po 'prokletih grabljah' bi vaju ne mogel nihche razlochiti«. »Pa tudi ljudje pravijo, da si ti prav 'lushten foter', posebno kedar ga imash kaj pod kapo. Kot predsednik kmetijske druzhbe si zhe navajen grabelj, tedaj ti nova stopnija ne bo belila glave. Tvoj brat po imenu, opravilu in mislih, Dezhmanov Korelj, so jako dober uchitelj, kar pride iz njegove shole, pred tem se mora vsak odkriti. Dozdaj si se pechal le z grabljami, zdaj pa bosh moral delati s prokletimi grabljami iz Dezhmanove delavnice. Le glej, da se ne zamerish svojemu mojstru, kajti ni lepo, che uchenec potem, ko je splezal do vishe stopnije, svojega prejshnjega uchitelja she ne pogleda.«6

Aleshovec si je privoshchil Wurzbachov plemeniti rodovnik, v 20. sht. pa je zapisal, da je za Wurzbacha najvechja nesrecha njegov slovenski rod. »On sicer ne more zato, kajti on bi se bil gotovo raji na Pruskem kje, kakor na Kranjskem rodil. Nesrecha pa je to rojstvo za njega zarad tega, ker mozh hoche biti Nemec, kar pa ni po rodu, toraj postane nemshkutar. Nemshkutar pa je vsak nesrechen, che je po rodu Slovenec.

Tretjo nesrecho je prestal, hvala Bogu, brez shkode na dobro okroglem telesu. Bil je namrech dezhelni glavar, to je bila nesrecha za-nj in za dezhelo. Za-nj, ker je moral podpisovati take sklepe dezhelnega zbora, za ktere ni in bi ne bil po nobeni ceni glasoval; za dezhelo, ker je zasedel prostor, na kterim se toliko dá storiti za ljudstvo in za dezhelo, – che je kdo drugi na njem, kakor nash Korelj II. To nesrecho sta on in dezhela srechno prestala.« Najvechja nesrecha se je Wurzbachu zgodila, ko se je povzpel do dezhelnega predsednishtva. Dezhelni predsednik je namrech najpomembnejsha oseba v dezheli, pa tudi najblizhji hlapec ministrstva. »Nash Korelj II. so res dober predsednik, ljudje pravijo, da she prevech in preradi sedé, kar se jim, gledé okroglega telesa, mora jako dobro prilechi in nikakor ne zameriti.« V nemshkutarskem in slovenskem taboru ima veliko nevoshchljivcev, ki mu ne privoshchijo predsednishkega kruha. »Nemshkutarjev bi bil vsak rad sam predsednik, le prashajte Korelja I., Kalteneggerja, Suppppana itd., Slovenci pa so hudobni ljudjé, to vé vsak, kdor jih pozná, kteri shpikajo Wurzbachov sedezh neprenehoma s shivankami, tako, da se Korelj II. nich kaj posebno dobro ne pochutijo. Pa to bi se zhe preneslo, Korelj II. imajo debelo kozho.«7

 

Tabori so bili politichni shodi oziroma zborovanja na prostem, ki so jih Slovenci zacheli prirejati leta 1868 po cheshkem zgledu. Do leta 1871 je bilo organiziranih 18 taborov (6 v Primorju, 5 na Shtajerskem, 4 na Kranjskem, 3 na Koroshkem). Kranjski tabori so bili z izjemo Vizhmarij na Notranjskem. Razlogi za to, da na Dolenjskem in Gorenjskem ni bilo nobenega tabora, so bili nemshki politichni pritiski in pragmatichna politika slovenskih narodnih voditeljev (staroslovencev). Dushan Kermavner je odsotnost pobude za tabor na Gorenjskem v prvih treh letih taborskega gibanja povezal tudi z glasovanjem nekaterih slovenskih poslancev za dualistichno vladno adreso leta 1867. Kamnogorishki rojak dr. Lovro Toman (1827–1870), ki naj bi za svoj glas od ministrskega predsednika Beusta prejel koncesijo za gradnjo gorenjske zheleznice, se ni pojavil na nobenem taboru, saj bi s tem tvegal, da ga doleti javna kritika, ne pa bi ga mogli pogreshati na prvem gorenjskem taboru.8

 

Pobudo za gorenjski tabor je na obchnem zboru politichnega drushtva Slovenija 6. januarja 1871 dal knjigovez iz Radovljice Radivoj Seraf Mihelach. Za predsednika osnovalnega odbora za tabor so aprila izvolili breznishkega zhupnika in dezhelnega poslanca Lovra Pintarja (1814–1875). Proshnjo za dovoljenje tabora, ki naj bi se odvijal 29. maja 1871 v gozichku pri Lescah, so vlozhili pri c. kr. okrajnem glavarstvu v Radovljici.9 Na taboru naj bi obravnavali pet tochk: 1. Zedinjenje vseh Slovencev v eno celoto z dezhelnim zborom v Ljubljani; 2. Gozdne razmere na Gorenjskem; 3. Sedanji sholski zakoni naj se dezhelnim potrebam ustrezno spremene; brezverske shole naj se nehajo; 4. Uvedba slovenshchine v urade in shole; 5. Ustanovitev hranilno-posojilnega drushtva ali zavarovalnica na Gorenjskem. Med govorniki na taboru sta bila predvidena dr. Valentin Zarnik (o Zedinjeni Sloveniji) in Anton Tomshich (uvedba slovenshchine v urade).10 Prireditelji so prichakovali, da tabor glede udelezhbe ne bo zaostajal za taborom v Vizhmarjih 17. maja 1869, na katerem je bilo skoraj 30.000 ljudi. Iz Kamne Gorice je porochal dopisnik Novic: »Domache ljudstvo se zhe pripravlja za to, da vredno sprejme taborite in priljubljena sokolovska drushtva iz Ljubljane, Kranja, Planine in Vipave, ki bodo pomogla v slovestnost tega dneva. Naznanila iz vseh krajev domache dezhele, pa tudi naznanila iz Primorskega, Koroshkega in Shtajerskega nam dajejo radostno upanje, da se 29. maja Slovenci iz vseh pokrajin zedinijo v podnozhji chastitljivega Triglava in visoki vladi enoglasno nashe tezhnje razodenejo; in she vech: chuli smo zhe tudi o pohodu nekaterih Hrvatov in Srbov, da pokazhejo, da ideja jugoslovanska ni prazna domishljija.«11 Dopisnik Slovenskega naroda se je oglasil iz Lesc in porochal, da bo odbor razposlal povabila, ko prejeme dovoljenje za tabor. »Che le kakega vremenskega zadrzhka ne bomo imeli, bo nash tabor gotovo najbolj obiskan in sicer zhe zaradi krasnega obljudenega kraja samega na sebi, posebno pa tudi zato, ker se bo blizo zheleznishke postaje taborovalo. Ker nameravajo ustanovitelji tabora postaviti z ustanovitvijo kakega drushtva za dushevni in materialni blagostan naroda pravi spominek rajnemu narodnemu boritelju dr. Tomanu, tako se oni od narodnjakov nadejajo znatnih pripomochkov.«12

Kranjski dezhelni predsednik baron Sigmund Conrad von Eybesfeld, ki je gorenjskemu taboru nasprotoval, je okrajnima glavarjema v Radovljici in Kranju poslal ustrezna navodila. Radovljishki okrajni glavar Avgust Wurzbach von Tannenberg (brat Karla Wurzbacha, v Brenclju: »Radoljshki Wurzbach«)13 je odboru za tabor v Lescah 2. maja 1871 poslal odklonilni odgovor, kajti 1. in 3. tochka programa bi posegali v pravice drzhavnih in dezhelnih postavodajalstev, tabor bi motil ljudstvo pri nujnih opravilih, vzbudil bi nezaupanje do vlade in s tem shkodoval obchinskemu blagru. Slovenski narod je objavil odlok okrajnega glavarja s pripombo: »Za zdaj hochemo verovati, da je prepovedi kriva nizha birokratishka kratkoglednost, in da vishe oblasti poravnajo, kar so zakrivile nizhe.«14 Odbor se je na odlochitev okrajnega glavarja pritozhil. »Osnovalci so naredili pritozhbo do c. kr. dezhelne vlade, in ne odjenjajo toliko chasa, dokler ne dobijo privoljenja taborovati, ali pa da izvedó, kakoshna je ustava v Avstriji in ali je bila pod dr. Giskro svobodnejsha kakor pod grofom Hohenwartom?,« so poudarile Novice.15 Baron Conrad je 17. maja potrdil glavarjevo prepoved. Odbor je 29. maja vlozhil rekurz proti prepovedi tabora na Dunaj. Prireditelje je prepoved presenetila. Resda sta bila prva tabora na Koroshkem in Shtajerskem leta 1868 prepovedana, prepovedi gorenjskega tabora pa niso prichakovali, saj je dva mesca poprej nastopila konservativna Hohenwartova vlada.

 

V drugi polovici maja 1871 je bil baron Conrad imenovan za c. kr. namestnika v Linzu v Gornji Avstriji. Na mestu dezhelnega predsednika za Kranjsko ga je zamenjal Karl Wurzbach von Tannenberg. Novice so novega dezhelnega predsednika pozdravile z naklonjenim komentarjem. »On je drugi c. kr. dezhelni predsednik, ki je nash rojak; ni sicer vzet iz vrste uradnikov, al kot vechleten dezhelni glavár ne bode mu manjkalo zmozhnosti tudi za to novo mesto. Dr. Wurzbach pozná razmere in potrebe nashe dezhele popolnoma, in che tudi je dozdaj stal v vrsti manjshine dezhelnega zbora, imamo vendar upanje, da se ne bo dal voditi zaprisezhenim nasprotnikom nashim in odpovedal vsaki pristranosti, strogo drzhech se národne ravnopravnosti. 'Blagor dezhele nashe' bodi mu 'lex suprema', dezhelo pa dela ogromna vechina naroda slovenskega. Dr. Wurzbach pa je tudi gruntni posestnik; on tedaj do dobrega pozná reve kmetijskega stanú. Kmalu pa pride za nasho dezhelo prevazhna dôba, da se bode po novi postavi uravnal novi zemljishki (gruntni) davek. On bode predsedoval dezhelni komisiji, ki bode imela to prevazhno stvar v svojih rokah. Od njega tedaj prichakujemo, da ne bode gledal le na to, kar utegne biti gori vshech, ampak na to, kar je pravica in resnica na blagor nashi sedaj z davki hudo preoblozheni dezheli.« Novice so dobro besedo namenile tudi v slovo baronu Conradu, saj »ima res srce za avtonomijo dezhel« in ne spada med »brezverne liberalce«. Ves chas je bil chlan ljubljanske chitalnice in ustanovni chlan Slovenske matice, pri cesarju je izprosil pomilostitev slovenskih kmechkih fantov, ki so bili obsojeni zaradi pretepa z nemshkimi turnarji 17. maja 1868 na Jezhici.16

Slovenski narod je oznachil barona Conrada za »vechnega protektorja« ustavoverne stranke na Kranjskem, Wurzbacha pa za ustavovernezha, nemshkutarja in »zaupnega mozha« nemshko-liberalnega notranjega ministra dr. Karla Giskre. »Nemshkutarska stranka ga je kandidirala za dezhelni zbor, volilo ga je nemshkutarsko veliko posestvo in Wurzbach je dosledno glasoval in besedoval s tisto stranko, ktero vodi zakleti sovrazhnik vsega slovenstva – oche Dezhman.« Vendar je pristavil: »Da pa postanemo pravichni tudi osebi Wurzbachovi, moramo mu priznati, da ga ne goni v novo chastno sluzhbo niti dobichkarija, niti chastilakomnost, niti ne mislimo, da bi on hotel napraviti kranjsko dezhelo za pruchico, na kteri bi se popél do vishe sluzhbe, vishega plemstva in bogastva á la Konrad baron Ebesfeld. Wurzbach je sam za-se bogat mozh, na Kranjskem dokaj sposhtovan in je imel do zdaj tako javno stanje, da si po svojih letih in svojih zmozhnostih ne more zheleti vishega. Razlichno od navadnih uradnikov on dobro pozna kranjsko dezhelo, jo 'po svoje' tudi ljubi, ker sam prenasha she iz mladih let njena bremena. On velja kot precej nestrasten, kar ga odlikuje od Dezhmana, on bi utegnil imeti svoja nachela, kar ga odlikuje od Konrada, ki se je pripogibal politichnim sapam. Wurzbach torej nikakor ni nash mozh; vendar ako bo razumel svoj chas, svoje mesto, svojo dezhelo in ljudstvo, ktero mu je zdaj izrocheno, utegne marsikaj koristnega storiti za zanemarjeno kranjsko dezhelico, od nje kot sin domovine marsikaj odvrniti hudega.«17

 

Dezhelni predsednik Karl Wurzbach pl. Tannenberg je 19. avgusta poslal na Dunaj porochilo, ki ga je v zvezi z rekurzom taborskega odbora proti prepovedi tabora v Lescah 31. maja zahtevalo ministrstvo. V porochilu je poudaril, da je prepoved tabora »videti zlasti proti dopustitvi 2. tochke dnevnega reda [op. o gozdnih zadevah na Gorenjskem] tolikanj bolj upravichena spricho raznih, odtlej prav v radovljishkem okraju izvedenih uporov prebivalstva zoper gozdarsko osebje in zoper naredbe okrajnega glavarstva«, uporov, ki so jim sledile kazenske preiskave. Prepoved tabora sta septembra potrdila ministrstvo notranjih zadev in ministrski predsednik grof Hohenwart. Dezhelni predsednik Wurzbach je bil delezhen graje grofa Hohenwarta, ker je zadevo tako zavlacheval, da je zahteval porochilo shele po skoraj 12 tednih.18

Radivoj Seraf Mihelach je v odprtem pismu ministrskemu predsedniku grofu Hohenwartu za glavni razlog prepovedi oznachil drugo tochko o »gozdnih zadeva na Gorenjskem«,19 t. j. upor bohinjskih kmetov junija in julija 1871.20 Novice so zapisale: »Tabor v Lescah je tedaj tudi c. kr. ministerstvo prepovedalo. Reshilo je nasho slovensko pritozhbo, vlozheno zhe 29. maja, she le 27. avgusta 1871. i., in sicer v nemshkem jeziku: Je li to drugim uradnijam izgled narodne ravnopravnosti?! Med tem ko smejo vsake bazhe Prusaki po dezheli razsajati, med tem ko je dovolila vlada na Moravskem in Koroshkem tabore, ki so utegnili mnogo bolj nevarni biti, ga je nam prepovedala, rekshi, da nektere tochke nashega programa spadajo pod kazenski zakon. Vso to pogacho nam je spekel nash c. kr. okrajni glavar pl. Wurzbach.«21

Po prepovedi gorenjskega tabora so se odborniki zbrali v Lescah (30. november 1871) in sklenili, da bo zbrani denar (301 gld. 54 kr.) shranil odbornik Albert Kapus pl. Pichelsteinski, posestnik in zhupan v Kamni Gorici, vsak darovalec pa lahko do novega leta 1872 zahteva vrnitev denarja. Preostanek denarja so nameravali za dobo dveh let nalozhiti v hranilnici v Ljubljani ali v kakem drugem denarnem zavodu. Denar naj bi bil na razpolago za novi tabor. Odbor se bo prizadeval za ustanovitev hranilno-posojilnega drushtva za radovljishki okraj. V primeru, da v dveh letih tabor ne bo organiziran in drushtvo ne bi bilo ustanovljeno, bi denar dobila Slovenska matica.22 Zbrani denar so gorenjski rodoljubi najbrzh namenili za slovesnost ob odkritju spominske ploshche na rojstni hishi pesnika dr. Franceta Presherna v Vrbi 15. septembra 1872.23

 

 

 

 

 

»Omer-Ali-Wurzbach pred naznanilom leshkega tabora«, Brencelj, 1871, sht. 10

 

 

 

 

 

 

 

»Dezhelni predsednik Wurzbach sprejme svoje prijatelje«, Brencelj, 1871, sht. 11

 

 

 

 

1 Po: Silvo Kranjec, »Wurzbach Karl baron Tannenberg«, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi 8477553/#slovenski-biografski-leksikon.

2 Po: »Iz Dunaja. (Iz derzhavnega zbora)«, Novice, 1861, sht. 38.

3 Poslanca v kranjskem dezhelnem zboru Karl Wurzbach pl. Tannenberg in Lovro Toman sta leta 1863 v odseku zagovarjala predlog, naj se stenografski zapisniki tiskajo v slovenskem in nemshkem jeziku. Vechina odseka (grof Anton Auersperg, Dezhman, Franz Kromer) je predlog ovrgla: zapisniki naj se tiskajo tako, kot so govorniki govorili, prevodi naj se opustijo. Na seji dezhelnega zbora 28. januarja 1863 se je Karl Wurzbach ponovno zavzel za prevajanje zapisnikov. »Potlej se je pa raznél hud boj, kakorshen je le malokdaj v zbornicah. Dr. Wurzbach je razodeval z ljubeznivimi besedami in z mokrim ochesom, kako draga mu je domovina in jezik njegove matere; nasprotniki so pa chisto pokazali svoje lice, in premenili so vir v tako vihro, da je sam dezhelni poglavar v tej zadevi ochitno pristopil narodnej stranki.« (»Ljubljanski dezhelni zbor«, Naprej, 1863, sht. 9) Prevajanju zapisnikov v slovenshchino sta nasprotovala Dezhman in grof Auersperg, za Wurzbachov predlog sta bila dr. Janez Bleiweis in Toman. 17 poslancev je glasovalo za predlog, 17 pa proti, zato ni bil sprejet (po: K., »Dezhelni zbor kranjski«, Novice, 1863, sht. 5).

4 »V Ljubljani. 19. febr. +«, Domovina, 1867, sht. 8.

5 Glej: D. Globochnik, »Dragotin Dezhman / Karel Deschmann – biografska skica«, Revija SRP, februar 2015, sht. 121/122, str. 139–152.

6 »Zhivio novi dezhelni predsednik«, Brencelj, 1871, sht. 11.

7 »Ubogi Wurzbach!«, Brencelj, 1871, sht. 20.

8 Po: Dushan Kermavner, »O prepovedi gorenjskega tabora in bohinjskem uporu leta 1871«, Bashev zbornik / Chasopis za zgodovino in narodopisje, 1969, str. 505; Dushan Kermavner, Politichni boji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Jesenicah-Javorniku od zachetkov do leta 1918, Ljubljana 1974, str. 36.

9 Po: »Radovljica 14. apr. P. C. II.«, Novice, 1871, sht. 16.

10 Po: Dushan Kermavner, »O prepovedi gorenjskega tabora in bohinjskem uporu leta 1871«, Bashev zbornik / Chasopis za zgodovino in narodopisje, 1969, str. 507; Dushan Kermavner, Politichni boji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Jesenicah-Javorniku od zachetkov do leta 1918, Ljubljana 1974, str. 46.

11 »Iz Kamnegorice na Gorenskem 30. apr.«, Novice, 1871, sht. 18.

12 »Iz Lesc. 30. aprila«, Slovenski narod, 1871, sht. 51.

13 Karl Wurzbach je imel devet mlajshih bratov in sestro. Shest bratov je na Dunaju shtudiralo pravo. Najbolj znan je avstrijski bibliotekar, leksikograf in pisatelj vitez Constantin Wurzbach von Tannenbeg (1818–1893), ki je v letih 1856­–1891 napisal in izdal v 60. zvezkih Biographisches Lexikon der Kaiserthums Oesterreich, enthaltend die Lebensskizzen der denkwürdigen Personen, welche 1750 bis 1850 im Kaiserstaate und in seine Kronländern gelebt haben. – Decembra 1866 je cesar v zahvalo za lojalnost, podporo vladnih in vojashkih naredb, domoljubna dejanja in skrb za ranjene in bolne vojake podelil Karlu Wurzbachu viteshki krizh Leopoldovega reda, Avgustu Wurzbachu pa viteshki krizh Franc Jozhefovega reda (po: »Iz Ljubljane«, Novice, 1866, sht. 51).

14 Po: »Tabor v Lescah«, Slovenski narod, 1871, sht. 53.

15 »Radovljica 5. maj. P. C. II.«, Novice, 1871, sht. 19.

16 »Iz Ljubljane«, Novice, 1871, sht. 21.

17 »Konrad – Wurzbach«, Slovenski narod, 1871, sht. 59.

18 Po: Dushan Kermavner, »O prepovedi gorenjskega tabora in bohinjskem uporu leta 1871«, Bashev zbornik / Chasopis za zgodovino in narodopisje, 1969, str. 514; Dushan Kermavner, Politichni boji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Jesenicah-Javorniku od zachetkov do leta 1918, Ljubljana 1974, str. 52 in 58.

19 Radivoj Seraf Mihelach, »Visokorodnemu gospodu grofu Hohenwartu, c. kr. ministrskemu predsedniku«, Slovenski narod, 1871, sht. 84.

20 Kmetje, ki so zheleli ohraniti stare gozdne srenjske pravice, so se poleti 1871 uprli gozdarjem Kranjske industrijske druzhbe in okrajnemu glavarju iz Radovljice. Oblasti so uspele pomiriti upor shele z vojashkim posredovanjem. Kazenska razprava proti 62 obtozhencem iz Stare Fuzhine in Studora je pred dezhelnim sodishchem v Ljubljani potekala junija 1872. Zagovarjal jih je dr. Radoslav Razlag (Razlag je septembra 1871 postal prvi slovenski dezhelni glavar Kranjske, a se je s tega mesta moral posloviti po padcu Hohenwartove vlade zhe decembra istega leta), ki je v dvournem govoru zaman poudarjal njihovo nedolzhnost. Razen treh jih je sodishche spoznalo krive upora. Shest kmetov je bilo obsojenih na dve leti in pol zapora, 25 kmetov na dve leti, ostalih devet pa na nekajmesechne zaporne kazni. Kranjski dezhelni zbor je septembra 1872 soglasno sklenil prositi cesarja za pomilostitev obsojenih Bohinjcev. Obsojencem so she isto leto odpustili polovico kazni (po: Dushan Kermavner, »O prepovedi gorenjskega tabora in bohinjskem uporu leta 1871«, Bashev zbornik / Chasopis za zgodovino in narodopisje, 1969, str. 512–513; Dushan Kermavner, Politichni boji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Jesenicah-Javorniku od zachetkov do leta 1918, Ljubljana 1974, str. 55–56). – Bohinjski kmetje naj bi se na dezhelnega predsednika obrnili s proshnjo, naj svojega brata odstrani iz Radovljice in spravi iz dezhele (po: Iz Ljubljane. 14. septembra. (Izv. dopis)«, Slovenski narod, 1871, sht. 108).

21 »Radoljca 16. sept. P. C. II.«, Novice, 1871, sht. 38.

22 »Iz Radoljce. (Naznanilo.)«, Novice, 1871, sht. 49.

23 Po: »Prvi obchni zbor slovenskih pisateljev«, Socha, 1872, sht. 39.