Revija SRP 151/152

Damir Globochnik

 

HUMANISTICHNA NOTA V SLIKARSTVU VLADIMIRJA LAKOVICHA

 

Vladimir Lakovich se je leta 1940 pridruzhil umetnishkemu drushtvu Slovenski lik, ki ga je ustanovil in vodil Lakovichev profesor na umetnoobrtni sholi France Kralj. Na mladega umetnika so vplivali tudi Sasha Shantel, France Godec in Stane Kumar. Lakovich med prvimi vzorniki omenja she Riharda Jakopicha, Albrechta Dürerja, Käthe Kollwitz in Georga Grosza. France Kralj je nadarjenega uchenca, ki se je pri njem dodatno izpopolnjeval v slikarstvu, povabil k razstavljanju na 8. razstavi Slovenskega lika (skupna razstava F. Kralj, France Godec in V. Lakovich), ki je bila marca 1941 v Galeriji Obersnel v Ljubljani. Dvajsetletni umetnik, ki se je nameraval vpisati na likovno akademijo v Zagrebu,1 se je tedaj prvich predstavil likovnemu obchinstvu. Razstavil je tri slike, monotipije in risbe s tushem. Po mnenju kritika Slovenskega naroda, ki je opozoril na Lakovichevo socialno usmerjenost pri iskanju predmeta in snovi ter na tezhnjo po preoblikovanju stvarnosti v estetsko celoto, so bila Lakovicheva najboljsha razstavljena dela monotipije.2

Izrazhanje s chisto risbo, samo z linijo brez senchenja, je Lakovich povzel po Stanetu Kumarju, ta pa se je zgledoval po Krstu Hegedushichu. Hegedushich je celo korigiral nekaj Lakovichevih risb, ki mu jih je pokazal Kumar. Vendar je bila socialnokritichna tendenca, ki so jo zastopali hrvashki umetnik in omenjena nemshka ekspresionistichna vzornika, v Lakovichevih likovnih delih prisotna samo izjemoma. Mladi umetnik, ki je komaj stopil na samostojno likovno pot, se je soochal z razlichnimi vplivi. Zaradi skromnih razmer se na zagrebshko akademijo ni mogel vpisati. S povzemanjem ustvarjalnih vzorcev in hkratnim oddaljevanjem od vzornikov bi schasoma oblikoval lasten slog, toda v Lakovichev likovni razvoj je usodno posegla druga svetovna vojna. Dela, ki jih je zasnoval kot aktivist in v partizanih (ilustracije in lepaki v shtabni tehniki 2. grupe odredov, 1942), so vechinoma izgubljena. Ohranjenih je nekaj risb, ki jih je Lakovich zhe po osvoboditvi izdelal v nemshkem koncentracijskem taborishchu Flossenbürg, chez nekaj let pa se je odlochil kruta dozhivetja v nacistichnem taborishchu prenesti v slikarsko govorico.

 

Lakovich se je leta 1945 s prvo generacijo shtudentov vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost. Shtudiral je pri profesorjih Nikolaju Pirnatu, Francetu Mihelichu, Bozhidarju Jakcu in Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta 1949, dve leti kasneje pa je konchal tudi slikarsko specialko pri Gabrijelu Stupici.

Samostojno je prvich razstavljal v Mali galeriji v Ljubljani leta 1952. Na portretih, tihozhitjih in figuralnih kompozicijah so prisotne zmerne modernistichne reshitve, ki niso posegale v realistichno jedro. Motivika obeh razstavljenih figuralnih kompozicij je izvirala iz obdobja okupacije. Slika »12. maj 1943«, na kateri je Lakovich upodobil demonstracijo zhena pred ljubljansko stolnico, je zasnovana na kontrastu med dinamichno mnozhico zhena v ospredju in arhitekturo v ozadju. Druga figuralna kompozicija na razstavi je bila shtudija za »Prihod v lager Flossenbürg«.

Pri upodabljanju taborishcha Flossenbürg na treh slikah, ki jih je Lakovich naslikal kmalu po samostojni razstavi in so dobile eno od kljuchnih mest v njegovem slikarskem opusu, je prisotno prerashchanje resnichnosti v alegorijo.3 Flossenbürg, kamnolom na cheshko-nemshki meji, kamor so Nemci po dveh mesecih v Dachauu poslali Lakovicha, je bil eno najbolj krutih nemshkih unichevalnih taborishch. Prva je nastala kompozicija »Kam gredo?« (1952) s skupino figur v zloveshchi pokrajini in golim truplom v levem spodnjem kotu. Sliko »Krematorij« (1953) je Luc Menashe v oceni razstave Drushtva slovenskih upodabljajochih umetnikov v Jakopichevem paviljonu v Ljubljani oznachil za »prvo umetnishko sliko, ki se mi je ob njej zazdelo, da je umetnishka obuditev strahotnih let …«4 Obe deli sta naslikani v mrachnih, tezhkih zemeljskih tonih, »tako na zemlji kot na nebu: kot da neba sploh ni in se prizori dogajajo v podzemlju, v skalnatem Hadu, ki mu vladajo kolosi nadchloveshkih arhitektur in po katerem sence she zhivih prenashajo telesa mrtvih, mrtvih, ki so bolj resnichni od zhivih in so zhivim v svetu, iz katerega vodijo samo bruhajochi plameni, edini razlog obstoja«.5

Na sliki »Vechni krog« (1953) je upodobljen kamnolom v Flossenbürgu, v katerem so taborishchniki lomili kamen in ga prenashali s kupa na kup, sem ter tja, cel dan. Mrtvi jetnik v prvem planu spominja na motiv Kristusa v grobu, kot ga je na kompoziciji iz leta 1521 naslikal Hans Holbein ml.; podobne figure harlekina in pesnika srechamo tudi pri Chagallu in Picassu.6 Na levi strani se kompozicija zakljuchi s taborishchnikom, ki zre v gledalca z nemim vprashanjem. Barvna lestvica se je spremenila. Mrzla, hladna zelena ni samo barva pejsazha, kot barva mrtvechevega obraza oznanjuje smrt. Na kompoziciji se pojavi modrina, barva odprtega neba, ki postane ena bistvenih likovnih in pomenskih znachilnosti Lakovichevega slikarstva.7

 

Lev Menashe je v monografiji, ki je izshla ob Lakovichevi retrospektivni razstavi v Mestnem muzeju v Ljubljani (1991), Lakovichev slikarski opus razdeli v naslednja obdobja: odkrivanje modernistichnih stilizacij (1954–1955), intimizem (1956–1973), realizem (1973–1988) in sinteza (od 1989). Kljuchno delo za prvo obdobje je »Avtoportret«, ki ga je Lakovich naslikal leta 1954. Na tej sliki je prisoten tudi motiv »slike na sliki«. Ploskovita obravnava slikarjeve figure pred belim platnom namiguje na to, da je pred nami lahko zhe naslikan portret na shtafelaju. Tudi pri »Tihozhitju z limonami« (1956) ni jasno, ali gre pri tihozhitju z zheno v ozadju za »sliko v sliki« ali za pogled v nek drug prostor.

Lakovicheva tihozhitja so bila po motiviki sorodna Cezannu, vendar imajo drugachen znachaj. V Lakovichevem slikarstvu je bil prisoten tudi vpliv Picassa, ki je bil okrog leta 1950 vznemirljiv za vrsto slovenskih umetnikov. Studiozen pristop do slikarstva je Lakovicha povezoval s profesorjem na akademiji Gabrijelom Stupico.

Lakovich je za javna narochila, ki jih je prejel v drugi polovici petdesetih letih, uporabil tehniko sgraffito. Motivi v delavski dvorani tovarne Induplati v Jarshah (1955) imajo socrealistichni znachaj (Prizori iz NOB, Alegorija tekstilne dejavnosti, Delo v tekstilni tovarni, Rekreacija). Pridih modernosti prinasha stilizacija, ki jo je pogojeval sgraffito. Pri tej tehniki je risba vrezana v eno ali vech plasti ometa. Podobno velja tudi za likovno interpretacijo figure pri sgraffitu v banki v Domzhalah (1957) in za antichne zhenske figure (»Zhalovalke«) pri narochilu za ljubljanske Zhale (1958–1959).

Lakovich se je v drugi polovici petdesetih let intenzivno posvetil ilustraciji. Pripravil je troje ilustratorskih oprem klasikov svetovne literature: Hoffmanove pripovedke (knjizhna izdaja, 1957), Boccacciov Decamero­n (1958) in De Costerjev Til Ulenspiegel (1961). Skicirke odkrivajo skrbne priprave pri snovanju ilustracij. Lakovich je opustil orisno risbo. Chrta s peresom in tushem je virtuozna in hkrati igriva, prilagojena znachaju literarne predloge. Pri Boccaciovem Decameronu je izrazito drzna, notranje povezana z erotichno motiviko.

V Lakovichevem slikarstvu je pastozne barvne nanose, ki so prisotni na sliki »Vechni krog«, nadomestila lazurna tehnika. Barve so postale prosojne, nezhne, vchasih so spominjale na pastel, takshen slikarski postopek pa je bil sorazmerno zamuden. V motiviki je zaslediti prepletanje resnichnosti in namishljenega sveta (npr. »Jolly Joker«, »Pust«, oboje 1956) in tezhnjo po intimistichnem razpolozhenju, ki je prisotno pri motiviki zhenskega akta, portretih in drugih motivih. Lakovich je skratka uspel oblikovati samosvoj, prepoznaven slog. Za svoj slikarski opus je leta 1973 prejel nagrado Preshernovega sklada.

 

Lakovich se je v osemdesetih letih ponovno lotil taborishchne tematike. Skupine ujetnice, otrok in mladostnikov, ki so jih Nemci prignali v taborishche, je skiciral zhe v taborishchu (risbe so bile izgubljene ob likvidaciji taborishcha). Nove risbe in slikarske shtudije zhenskih aktov so bile predpriprave za figuralne alegorije, ki so nastale na podlagi pripovedovanja taborishchnic. Na sliki »Prihod v taborishche« (1985) je skupina ujetnic, ki so se morale slechi, nemo obstala v neprijaznem okolju, ki poudarja ranljivost chloveshke eksistence. Mater z dojenchkom, deklico in starejsho zheno na sliki »Prichakovanje jutra« (1988) bi lahko imeli za predstavitev starostnih dob. Pri kompoziciji »Noch« (1989), ki je bila izbrana za naslovnico Lakovicheve monografije in prikazuje skupine aktov v temachnem zaprtem in v odprtem, s soncem obsijanem prostoru, je Lev Menashe opozoril na prisotnost svetlobne simbolike.8

Vojna izkushnja je v umetniku pustila neizbrisne sledove. Enako notranjo prizadetost zato izprichujejo Lakovicheve risbe in slike, ki so nastale v devetdesetih letih preteklega stoletja kot likovno obchutenje spopadov na Hrvashkem in v Bosni. Kompozicije v sosledju Lakovichevih ustvarjalnih obdobij spadajo v zadnje med njimi, pri katerem je Vladimir Lakovich dosegel sintezo med razlichnimi vsebinskimi in formalnimi pristopi, ki so ga spremljali na njegovi slikarski poti, pri tem pa je ohranil humanistichno noto slikarskega izraza.

 

 

 

1 Po: Stane Mikuzh, »Razstava Kralj Fr. – Godec – Lakovich«, Slovenec, 1941, sht. 56.

2 Po: -k. (najbrzh Milan Zadnek), »Tri sorodne umetnishke dushe«, Slovenski narod, 1941, sht. 55.

3 Po: Lev Menashe, Vladimir Lakovich, Ljubljana 1991, str. 10.

4 Luc Menashe, »Tihozhitje in Akt, Kompozicija in Krematorij«, Nashi razgledi, 20. 11. 1954, po: Luc Menashe, Med ljudmi in spomeniki, Trst 1982, str. 142.

5 Lev Menashe, Vladimir Lakovich, Ljubljana 1991, str. 10.

6 Glej: Jure Mikuzh, »Podoba trupla: povojno slovensko slikarstvo in njegovo vpisovanje v evropsko likovno tradicijo«, Problemi, 1979, sht. 192–193, str. 57–60.

7 Po: Lev Menashe, Vladimir Lakovich, Ljubljana 1991, str. 11.

8 Po: Lev Menashe, Vladimir Lakovich, Ljubljana 1991, str. 27.