Revija SRP 151/152

Damir Globochnik

 

GOLDENSTEINOVE UPODOBITVE NARODNIH NOSH

 

Avstrijske oblasti so oktobra 1836 po vech kot dveletnem zaporu zaradi prevratnishkega politichnega delovanja izgnale v Ljubljano Emila Korytka (1813–1839), sina poljskega plemicha iz Zhezhave v Vzhodni Galiciji in shtudenta drugega letnika filozofije v Lvovu. Korytko je v Ljubljano prishel skupaj z grofom Boguslavom Horodyñskim januarja 1837. Kmalu se je seznanil z dr. Blazhem Crobathom, ki je bil porochen s Poljakinjo, z Matijo Chopom, Mihom Kastelicem in dr. Francetom Preshernom.

Emil Korytko, ki se je pri poljskih narodopiscih navzel zanimanja za narodne posebnosti, je zachel nachrtno zbirati slovenske ljudske pesmi in drugo ljudsko blago.1 Pri tem so mu pomagali prijatelji iz Preshernovega kroga – jezikoslovec Franc Metelko, pesnik in etnograf Matija Ravnikar-Pozhenchan, ribnishki grashchak Janez Rudezh, Miha Kastelic, Andrej Smole idr. Pripravljal je knjigo v poljshchini, ki naj bi bila zachetek vseslovanske narodopisne enciklopedije. V njej naj bi bile predstavljene tudi kranjske narodne noshe, ki jih je za Korytka naslikal Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807–1878)2 v letih 1837–1838. Korytko je 17. aprila 1838 pisal starshem: »Za drugo delce se dogovarjam z Geroldom na Dunaju. Imelo naj bi 30 podob, ki so zhe najlepshe odtisnjene, in predstavljajo noshe tukajshnjih Slovanov.«3 Vseslovanska etnografska enciklopedija naj bi obsegala vech sklopov, mdr. kranjski jezik in literatura (s portreti Chopa, Presherna in Vodnika), pesmi, narodni obichaji, narodne noshe (s slikami), kot je Korytko 4. junija 1838 pojasnil v pismu grofu Józefu Duninu-Borkowskemu (1809–1843).4

V Korytkovem pismu starshem omenjeni poskusni odtisi za 30 upodobitev nosh, ki naj bi bili narejeni spomladi 1838 na Dunaju, so najbrzh izgubljeni. Zato ostaja odprto vprashanje, ali je Korytko nachrtoval samostojno edicijo ali pa naj bi bile noshe vpete v shirshi projekt o narodni in kulturni zgodovini Kranjske, ki naj bi bila posvechena tudi narodnim obichajem, praznoverjem, svatbam, zdravilstvu, ljudskemu izrochilu idr.5

Korytka je prehitela smrt – 31. januarja 1839 je v starosti 26 let umrl v ljubljanski Kazini. Zbirka pesmi je izshla po njegovi smrti pod naslovom Slovénske pesmi kranjskiga naroda v petih zvezkih. Tiskar in zalozhnik Jozhef Blaznik je zbirko natisnil v bohorichici v letih 1839–1844.

Anton Slodnjak pishe, da je Goldenstein pod Preshernovim nadzorstvom po Korytkovih skicah slikal akvarele slovenskih in hrvashkih narodnih nosh, izdelal Vodnikovo in Chopovo podobo ter ilustriral ljudsko pesem Trdoglav in Marjetica.6 Korytko je ilustracijo pesmi Trdoglav in Marjetica zhelel objaviti v zbirki slovenskih (kranjskih) ljudskih pesmi, ki naj bi izhajala v posameznih zvezkih. Izid zbirke je napovedal v prashkem listu Ost und West avgusta 1838, kjer je med drugim zapisal: »Upam, da bom mogel schasoma izdati 4 ali 5 zvezkov le-teh, zakaj dezhela je bogata z njimi in sam, cheprav so mi mochi omejene, nich ne dvomim o naklonjenosti in pomochi domachinov. Najodlichnejshe pesmi so: Terdoglav in Marjetica – poljskemu 'Twardowskemu' podobna bajka ali balada – nato Rejenka, Kralj Matjash, Alenchica itn. in male shtirivrstichne pesmi, ki jih je zanimivo primerjati s poljskimi krakowiaki.«7

Ivan Stopar med predhodniki Goldensteinovih upodobitev narodnih nosh mdr. navaja drugo knjigo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, Oryctographio Carniolica Balthasarja Hacqueta (1778–1784), nedokonchano narodopisno delo istega avtorja Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slawen, angleshki prevod knjige Bertranda de Molevilla o noshah v avstrijskih dednih dezhelah iz leta 1804 in upodobitve shtajerskih nosh, ki jih je izdelal Karl Ruß (1779–1843) v letih 1810–1812 za avstrijskega nadvojvodo Janeza.8 Goldensteinov uchitelj Georg Pezolt (1810–1878) je leta 1837 zachel pripravljati ciklus litografij Die interessaneten Punkte von Salzburg, Tirol und dem Salzkamergut, ki obsega salzburske vedute, spomenike in noshe.

Goldenstein je predujem za narodne noshe od Korytka prejel 24. marca 1838. Narodne noshe je upodobil na posamezne liste. Pomagal si je z modeli, o chemer prichajo izdatki za modele in kostume v rachunskih knjigah (31. 3. 1838, 10. 6. 1838). Model za zhenske like je bila najvechkrat slikarjeva soproga Terezija. Korytko mu je 1. 2. 1839 ponovno plachal 10 fl., razliko pa je po Korytkovi smrti poravnal ljubljanski odvetnik dr. Blazh Crobath (1797–1848). Osnutkov za narodne noshe je bilo 50.9

Dr. Blazh Crobath je po Korytkovi smrti mapo oziroma album z 80 upodobitvami nosh kupil iz zapushchine.10 Po Crobathovi smrti jo je podedovala njegova hchi, pesnica Luiza Pesjakova, ki jo je prodala kranjskemu dezhelnemu odboru za Dezhelni muzej Rudolfinum.11 Ob reorganizaciji Narodnega muzeja leta 1923 je zbirka narodnih nosh prishla v Slovenski etnografski muzej.

Album iz Korytkove zapushchine s tiskanim naslovom Slowianshchyzna T. I. Illiria Slowener je vezan v polusnje. Vsebuje 70 oshtevilchenih, razlichno sekundarno obarvanih polkartonov, na katerih so z nekaj presledki nalepljeni akvareli vechidel slovenskih narodnih nosh. Naslovnega lista v albumu ni. Na prvem listu je Goldensteinova ilustracija narodne pesmi o Trdoglavu in Marjetici. Sledita doprsni podobi moshkega in zhenske, ki sta risani s svinchnikom, za njima pa akvareli narodnih nosh. Na listih ni zapisa o provenienci. Dodani so sekundarni zaznamki. Vechina akvarelov je Goldensteinovo delo. Goldenstein je marsikatero nosho naslikal po spominu ali po opisih. Akvareli nosh iz drugih juzhnoslovanskih krajev niso Goldensteinovo delo.

V albumu so ohranjene naslednje Goldensteinove predloge za narodne noshe: sht. 4 Shkofjelochan, sht. 5 Shkofjelochanka, sht. 6 Gorenjec, sht. 7 zhena iz Tomachevega pri Ljubljani, spredaj in hrbtno, sht. 8. Moshki iz Tomachevega, spredaj in hrbtno, sht. 9. Gorenjka, sht. 10 Gorenjec, sht. 11 Gorenjka; na cekarju je letnica 1806, sht. 12 Smledlichan, sht. 13 Smledlichanka, sht. 14 Polhograjchan, sht. 15 Bohinjka, spredaj in hrbtno, sht. 17 Bohinjec, sht. 18 Kranjica spredaj in Kranjica zadaj doprsno, sht. 13 Osilnichanka, spredaj in hrbtno, sht. 33 Poljanska dolina ob Kolpi, moshki in zhenska v polprofilu, sht. 34 Stari trg, moshki, sht. 36 Poljanki, spredaj in hrbtno, sht. 37 Svetje iz Poljan ob Kolpi, sht. 38 Kochevarja ?, sht. 41 Zhena iz Osilnice (Kostela?), sht. 42 Dvojica iz Prema, sht. 43 Podgrad, moshki, sht. 45 Osilnichan (Kostel?), sht. 47 Poljane, Kochevje, dvojica, moshki in zhenska, sht. 48 Kranjica, sht. 50 Kochevar, sht. 52 Chich iz Primorske, sht. 55 Moshki iz Svetega pri Komnu, sht. 57 Vipavka in sht. 63 Vinichan. Pod sht. 22 in 23 sta predstavljena Ziljan in Ziljanka, pod sht. 24 in 25 Koroshca, ostali akvareli prikazujejo predvsem noshe iz tedanje Vojne krajine oziroma Dalmacije. Na shestih, posebej z rimskimi shtevilkami numeriranih kartonih so predstavljene noshe in deli oblachil iz Slovenskih Goric. Tudi ti kartoni niso Goldensteinovo delo. Vechina akvarelov je najbrzh nastala v letih 1837 in 1838. V tem chasu je Korytko zbirko obogatil tudi z upodobitvami nosh, ki so mu jih sodelavci poslali od drugod.12

Kortko v pismu starshem omenja 30 poskusnih odtisov, ki so bili odtisnjeni spomladi 1838. Ivan Stopar je sklepal, da je bilo litografskih odtisov Goldensteinovih nosh najbrzh vech, kot jih poznamo danes. France Kidrich opozarja na lista Predici (chrno-bela litografija) in Pastir (kolorirana litografija), ki spadata k primerkom poskusnih odtisov dunajske firme Ludviga Försterja, ki jih je prek dunajskega knjigarnarja Gerolda poslala v Ljubljano.13

Imprimatur za objavo dvanajstih upodobitev kranjskih narodnih nosh je Korytko dobil pol leta pred smrtjo. Vechinoma gre najbrzh za istih dvanajst rochno koloriranih bakrorezov nosh iz Kranjske, ki jih je Leopold Kordesh (1808–1879)14 leta 1844 z razlagami objavil v ljubljanskem chasniku za umetnost, znanost in druzhabnost Carniolia.

Kordesh, ki je prispeval podrobne opise narodnih nosh, se je v izboru omejil na Kranjsko.

 

I. Januar: Kmechki par iz okolice Ljubljane

II. Februar: Kmechka nosha iz okolice Smlednika

III. Marec: Kmechka nosha iz okolice Prema na Notranjskem

IV. April: Nosha iz ljubljanskega predmestja Trnovo pred shestdesetimi leti

V. Maj: Nosha iz ljubljanskega krakovskega predmestja

VI. Junij: Kmechka nosha iz vasi Shishka pri Ljubljani

VII. Julij: Svatovski sprevod iz okolice Poljan na Dolenjskem

VIII. Avgust: Kmechka nosha iz Bohinja

IX. September: Kmechka nosha v okolici Shkofje Loke

X. Oktober: Kmechka nosha iz okolice Osilnice, Kochevski okraj

XI. November: Kmechka nosha iz okolice Vipave

XII. December: Kmechka nosha iz okolice Polhovega Gradca

 

Kordeshevo pojasnilo ob objavi prve priloge: »Medtem ko z danashnjo podobo odpiramo galerijo ilirskih dezhelnih nosh, pri chemer smo se kajpak najprej ozrli po ochetnjavi Kranjski, se nádejamo, da bomo prijetno presenetili ne le vsakega Kranjca ali Ilira, marvech sploh vsakega prijatelja Slovanov. V vsem nashem cesarstvu ni dezhele, ki bi bila, kar zadeva presenetljivo raznolikost nosh, tako nadvse bogata kot Ilirija in drznemo si trditi, da povprechno vzeto ni evropske dezhele, kjer bi bile noshe tako neznatne razdalje tako raznolike in drugachna druga od druge, hkrati pa tako slikovite in po svoje enkratne, kot v zhe oznachenem kraljestvu. Pozornemu ochesu raziskovalca se tu ponuja bogat zaklad zhlahtnih slik, delno she v svoji prastari, neokrnjeni zvestobi nosham, kakrshne so obstajale pred mnogimi stoletji in ki se jih je pomehkuzheni novotarski duh luksuza she ni bil dotaknil, jih moderniziral in iznakazil, slednje pa kajpak ne velja tako sploshno za Kranjsko in Koroshko kot tembolj za juzhne obalne pokrajine, denimo Krasa, Istre in Dalmacije.

Sleherni bo kajpak uvidel, da je ena najvechjih in najtezhjih nalog razlichne noshe zvesto in natanchno po naravi v sliki ponazoriti. Naposled terja takshno podjetje tudi nemajhne resne zhrtve, pri izdaji teh kostumskih slik, ki bodo zatrdno delezhne pravichnega priznanja, pa se opiramo na pristno domovinsko zavest, na trden, vztrajen pogum in brezpogojno zaupanje v dejavno, resnichno udelezhbo in podporo domoljubov.

Eden poglavitnih vzrokov, ki otezhkocha zbiranje nashih dezhelnih nosh, je zhe samo po sebi ljudsko praznoverje, katerega razsvetljenstvo, kakorkoli je zhe doslej napredovalo, she iz nobene dezhele ni zmoglo docela pregnati.

Odkrito recheno, tudi zdaj, na zachetku tega podjetja, bi nachrt, kljub zhe obstojechim slikam zaradi hudih letnih stroshkov za bakroreze in njihovo koloriranje, zavoljo svoje prevelike cene kar ne bi bil izvedljiv, che bi nam tu ne shel na roko dvorni in sodni odvetnik, gospod doktor Crobath s svojo nadvse plemenito nesebichnostjo in pristno domoljubnostjo, ki je bil kupil s trudom zbrano zbirko nosh (prek 80 slik) rajnkega gospoda Emila Korytka in nam jo odstopil za nash namen kar najbolj humano na voljo, zategedelj mu gre po pravici nasha pa tudi vseh vrlih Kranjcev hvalezhnost. Tako smo zdaj za dlje chasa preskrbljeni in v prichakovanju, da bodo te slike dobro sprejete, bomo zatrdno zmogli izpolniti eno najlepshih zbirk nosh, kar jih je kdaj kje utegnilo iziti, zakaj noben trud, nobena zhrtev se ne zdi prehuda, che le naleti na vzpodbudo in zanimanje.

Naj zato nashe kostumske slike, nad katerih natanchnostjo in zvestobo nameravamo skrbno bedeti, kmalu postanejo sobni okras slehernega ljubitelja Slovanov, potlej pa so vse nashe zhelje izpolnjene.«15

Petnajst od shtiriindvajsetih Goldensteinovih predlog za bakroreze je ohranjenih v albumu Slowianshchyzna T. I. Illiria Slowener. Razen pri svatovskem sprevodu iz Poljan je kot predloga za nastanek bakrorezov vsakich sluzhilo po dvoje akvarelov, saj sta na istem bakrorezu predstavljena moshka in zhenska nosha. Dvojica iz Prema je drugachna, kot sta predlogi v albumu. Hrbtne upodobitve so pri litografijah odpadle.

Dunajski grafik Leopold Zechmayer (1805–1860) si je pri prenosu predlog dovolil nekaj ustvarjalne svobode (stereotipni obrazi). Kordesha je na upodobitvi nosh iz trnovskega predmestja zmotilo, da je Zechmayer zhenski model pomladil. Naslikal jo je kot petindvajsetletno zhensko, medtem ko je na Goldensteinovem originalu »predstavljena kot matrona in posrecheni portret«, temu pa prilichi njena oprava.16

Kordesh ni nadaljeval z objavljanjem upodobitev narodnih nosh, saj je naslednje leto Carniolia prenehala izhajati. Leta 1863 je Jozhef Blaznik risbe narodnih nosh ponatisnil kot samostojne grafichne liste in jih dal kolorirati. Blaznik je nemshkim napisom dodal slovenske napise, ki so natisnjeni v enaki kurzivi.

 

 

 

Goldenstein-Zechmayer, Nosha iz ljubljanskega krakovskega predmestja, 1837–1838, odtis iz 1863, 31,6 x 24 cm

 

 

 

 

Goldenstein-Zechmayer, Kmechka nosha v okolici Shkofje Loke, 1837–1838, 31,6 x 24 cm

 

 

1 Korytko je v listu Illyrisches Blatt 10. junija 1838 objavil oklic, v katerem je prosil inteligenco, naj med slovenskim ljudstvom nabira narodne pesmi in pravljice, opisuje njegove obichaje, vrazhe in druge narodopisne posebnosti. V 11. tochki oklica, ki ga je podpisal kot »ein Slave aus Norden«, je prosil za opise nosh, slovenska poimenovanja posameznih kosov oblachil in risbe ali vzorce nosh: »Trachten, Beschreibung einzelner Kleidungstücke (slavische Benennungen), wenn möglicch, Abzeichnungen oder Muster.« (E. Korytko, »Den Freunden des Slaventhums in Krain«, Illyrisches Blatt, 1838, sht. 25, str. 98).

2 Ljubljanski slikar nemshkega rodu Franz Seraph vitez Kurz zu(m) Thurn und Goldenstein je najbolj znan kot avtor prvega posthumnega portreta pesnika dr. Franceta Presherna. Rojen je bil 20. januarja 1807 v St. Michaelu v pokrajini Lungau na Salzburshkem. Prve slikarske napotke je dobil pri slikarju, arhitektu in litografu Georgu Pezoltu v Salzburgu. Leta 1831 se je vpisal na Risarsko akademijo v Gradcu, ki jo je vodil Josef August Stark. Konec leta 1834 se je preselil v Ljubljano. Pri tem je posredoval ljubljanski trgovec in naravoslovec Ferdinand Schmidt, pobudnik ustanovitve Mahrove trgovske shole, na kateri se je zaposlil Goldenstein. Na shtudijskem potovanju, ki je leta 1841 potekalo prek Gradca, Dunaja in Linza v Salzburg, se je spoznal z deli nekaterih najpomembnejshih takratnih slikarjev v monarhiji in se dokonchno odlochil oprijeti nazarenstva, ki je predstavljalo vodilno smer v cerkvenem slikarstvu. V vech kot treh desetletjih bivanja v Sloveniji se je uspel uveljaviti predvsem kot cerkveni slikar. Poslikava romarske cerkve v Logu pri Vipavi (1842–1844) predstavlja prvi vechji marijanski ciklus na Slovenskem, ki je nastal po janzenistichnih in jozhefinskih reformah. Slikal je tudi za franchishkansko cerkev v Ljubljani, za cerkve v Dobrni, Planini, Shutni, na Zaplazu, v Vrhniki, Vavti vasi, Soteski, Beli cerkvi, Cerknici, za cerkev Device Marije v Polju idr.

V Goldensteinovi zapushchini je ostalo okrog 80 vedut (akvarelirane perorisbe, gvashi), ki predstavljajo najbolj sistematichen sklop upodobitev slovenskih krajev sredi 19. stoletja. Goldenstein je nameraval vedute s pomochjo fotografije razmnozhiti in izdati. Hrani jih Narodni muzej Slovenije. Nekaj Goldensteinovih vedut v oljni tehniki razkriva romantichno navdushenje nad slikovitimi krajinskimi motivi. Pomembno je tudi Goldensteinovo pionirsko delo na gledalishkem podrochju. Z odrskimi dekoracijami in kulisami je sodeloval s tremi gledalishchi v Ljubljani – s Stanovskim gledalishchem, z Mahrovim sholskim gledalishchem in z gledalishchem v Alojzijevishchu, ter z Leopoldom Kordeshem, ki si je leta 1850 prizadeval ustanoviti stalno slovensko gledalishche. Za znamenito »Preshernovo bésedo« 2. decembra 1865 v Dezhelnem gledalishchu je pripravil »zhive slike« s prizori iz Preshernovega Krsta pri Savici. Ukvarjal se je tudi z litografijo. Goldenstein se je leta 1867 zaradi vzgoje in sholanja sinov preselil v Gradec. Umrl je 29. avgusta 1878 v Badnu pri Dunaju (po: D. Globochnik, Franz Kurz zu Thurn und Goldenstein, Ljubljana 2018, 83 str.).

3 Emil Korytko, Korespondencja z rodzin¹, II. knjiga, Ljubljana 1983, po: Ivan Stopar, Kranjske noshe / Goldensteinove upodobitve, Ljubljana 1993, str. 25.

4 Po: France Kidrich, »Paberki o Korytku in dobi njegovega delovanja v Ljubljani«, Ljubljanski zvon, 1910, sht. 11, str. 682–683.

5 Po: Ivan Stopar, Kranjske noshe / Goldensteinove upodobitve, Ljubljana 1993, str. 25.

6 Po: Anton Slodnjak, »Stik s poljsko revolucijo in romantiko«, Preshernovo zhivljenje, Ljubljana 1964, str. 214. – Goldenstein je portreta Matije Chopa in Andreja Smoleta naslikal v tempera tehniki, litograf Ludwig Blau pa je na Dunaju izdelal litografiji. Korytko je za portreta dobil imprimatur ljubljanskega gubernija 12. julija 1838. Litografirana portreta je prejel shtiri dni pred smrtjo. Nachrtoval je tudi izdajo portreta Jerneja Kopitarja in Franceta Presherna (po: Marko Marin, O pristnosti portretov Franceta Presherna, Ljubljana 1969, str. 14).

7 Po: Vilko Novak, »Emil Korytko o slovenskem ljudskem izrochilu«, Raziskovalci slovenskega zhivljenja, Ljubljana 1981, str. 154.

8 Po: Ivan Stopar, Kranjske noshe / Goldensteinove upodobitve, Ljubljana 1993, str. 7–17.

9 Po: Marko Marin, O pristnosti portretov Franceta Presherna, Ljubljana 1969, str. 18.

10 Po: Leopold Kordesh, »Erklärung der heutigen Bilderbeigabe (Für Jänner)«, Carniolia, 1844, sht. 1. – Koliko narodnih nosh je bilo v zbirki ob Crobathovem nakupu, ni mogoche natanchno ugotoviti. Stanko Vraz je 17. maja 1841 porochal iz Ljubljane v Danici Ilirski o vech kot 60 listih v Korytkovi zapushchini (po: France Kidrich, »Paberki o Korytku in dobi njegovega delovanja v Ljubljani«, Ljubljanski zvon, 1910, sht. 6, str. 367).

11 Kranjski dezhelni odbor je za Dezhelni muzej Rudolfinum od Luize Pesjakove leta 1889 kupil 50 akvarelov z Goldenstovimi upodobitvami slovenskih in jugoslovanskih narodnih nosh (Korytkov zvezek z naslovom Slowi¹nszczyzna Tom 1. Slowency) ter shest podobic, dva portreta Vodnikovega ocheta in ilustracije narodne pesmi Trdoglav in Marjetica (po: »Stenografichni zapisnik jednajste seje dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 12. novembra 1889«, Obravnave dezhelnega zbora kranjskega v Ljubljani, 12. 11. 1889, sht. 11, str. 210).

12 Po: Ivan Stopar, Kranjske noshe / Goldensteinove upodobitve, Ljubljana 1993, str. 27 in 29.

13 France Kidrich, Korytkova smrt in ostalina / Porochilo o gradivu za izdajo Korytkove korespondence in biografije, Ljubljana 1947, str. 12; po: Ivan Stopar, Kranjske noshe / Goldensteinove upodobitve, Ljubljana 1993, str. 31. Litografiji Predici in Pastirja bi bili lahko delo dunajskega litografa Ludwiga Blaua. Emil Korytko je pri Blauu dal izdelati litografska portreta Chopa in Smoleta. Portreta in litografiji Predici in Pastirja naj bi bili poleg ilustracije pesmi Trdoglav in Marjetica, po kateri pa litografija ni bila izdelana, predvideni za objavo v I. zvezku Slovenskih pesmi kranjskega naroda (po: Ivan Grafenauer, »Korytko, Emil (1813–1839)«, www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi291086/).

Po drugi interpretaciji pa lahko z omenjenima litografijama povezhemo podatek, da je Kordesh 6. avgusta 1844 plachal Goldensteinu honorar za dva lista z upodobitvami nosh (Empfänge und Ausgaben, Buch II, po: Marko Marin, O pristnosti portretov Franceta Presherna, Ljubljana 1969, str. 57). Marko Marin je domneval, da sta litografiji torej nastali po Korytkovi smrti, med pripravami na Blaznikovo izdajo Slovénskih pesmi kranjskiga naroda (po: Marko Marin, prav tam).

V Carniolii so bile objavljene tudi narodne noshe, ki jih je Goldenstein upodobil po Kordeshevem narochilu, kajti Kordesh v opisu nosh iz krakovskega predmestja omenja, da je Goldenstein upodobljeni par v njegovi navzochnosti posnel po naravi (L. Kordesh, »Erklärung der heutigen Bilderbeigabe (Für Mai)«, Carniolia, 1844, sht. 36).

14 Burno zhivljenje publicista, pesnika in pripovednika Leopolda Kordesha (Kordesch) je popisal Ivan Prijatelj, ki je na Kordeshevo ime naletel med akti policijskega in cenzurnega urada na Dunaju, ko je zbiral gradivo za nachrtovano knjigo o predmarchni slovenski literaturi in cenzuri. Kordesh je bil rojen leta 1808 v Kamni Gorici kot nezakonski otrok. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, nato je dve leti v Celovcu shtudiral filozofijo. Do januarja 1834 je sluzhil pri 4. artilerijskem polku, nato je bil na lastno proshnjo prestavljen k peshpolku Langenau. Septembra 1837 je kot invalid dobil odpustnico oziroma naj bi ga, kot je Presheren julija 1838 napisal v pismu Stanku Vrazu, s chinom naddesetnika po trikratnem dezertiranju odpustili iz vojske (po: France Presheren, Pesmi in pisma, Ljubljana 1960, str. 229). Naselil se je v Ljubljani, kjer je oktobra 1837 zachel sodelovati z Illyrisches Blatt. Po odpustu iz vojske je potoval na Dunaj in v Trst, vrnil se je shele ob novem letu 1838. Zaprosil je za dovoljenje za izdajanje chasopisa Carniolia (Carniolia / Vaterländische Zeitschrift und Unterhaltungsblatt für Kunst, Literatur, Theater und geselliges Leben). Kordesh je urejal Carniolio od maja 1838, do novembra 1838 je bil tudi njen lastnik, nakar jo je v last prevzel Blaznik. Julija 1838 je sledila proshnja za poljuden politichni chasnik Kranjske novice s tedensko literarno prilogo Zora, ki bi izhajal dvakrat tedensko. Ljubljanski gubernij je proshnjo sicer priporochil, vendar sta se v posebnem porochilu, ki ga je zahteval avstrijski policijski minister Sedlnitzky, izrekla Sicard in Wagner proti dovoljenju, ker chasopis ne bi nashel pota do nevednega ljudstva in ker je Kordesh po Metelkovem in Preshernovem mnenju premalo veshch slovenskega jezika.

Po izstopu iz urednishtva Carniolie je Kordesh zhivel v Gradcu, na Dunaju in v Ljubljani v bednih razmerah. Leta 1841 je dobil dovoljenje za izdajo chasopisa v Salzburgu, a je dobil odpoved, ker se je razvedelo, da dela dolgove. Brez uspeha je iskal sluzhbo v urednishtvih chasnikov in revij. Decembra 1842 ga je policija zaradi neprimernega obnashanja – s proshnjami za podporo je nadlegoval dvor in aristokracijo, ravnatelje gledalishch in ostalo gledalishko osebje – pozvala, naj se vrne domov. Leta 1843 je Kordesh znova prevzel urejanje Carniolie, saj se njegov naslednik Dunajchan Franz Hermann pl. Hermannstahl, pesnik, Preshernov znanec in eden njegovih prvih prevajalcev v nemshchino, ni prevech obnesel. Glede na ugodno policijsko sporochilo je Sedlnitzky spregledal Kordeshevo dunajsko boemstvo, vendar je zahteval, naj se nadzor Carniole poveri posebno preudarnemu in pazljivemu cenzorju. V drugi polovici leta 1844 je bil Kordesh tudi lastnik Carniolie.

Od oktobra 1845 do marca 1849 je bil Kordesh urednik pri Laibacher Zeitung in njeni literarni prilogi Illyrisches Blatt. Ko se mu je leta 1850 ponesrechila akcija za ustanovitev stalnega gledalishcha v Ljubljani, je odpotoval v Gradec, kjer je ustanovil chasopis za literaturo, umetnost, zgodovino, domoznanstvo, znanost, gledalishche in duhovne zadeve Der Magnet (1850–1851), bil glavni sodelavec in urednik damskega modnega lista Iris in njegove literarne priloge (1852–1854) ter nekaj chasa drugi urednik Grazer Zeitung. Jeseni 1854 je dobil stalno sluzhbo pri dvorni in drzhavni tiskarni na Dunaju, ki jo je opravljal do smrti. Leta 1855 je urejal ilustrirani chasopis Faust, za katerega je priskrbel sodelavce tudi s Kranjske, in leta 1856 list za tiskarje Gutenberg. Do smrti je ostal na Dunaju, cheprav si je zhelel nazaj v Ljubljano. Umrl je 3. decembra 1879.

Pisal je pesmi, povestice, gledalishka in literarna porochila ter domovinoznanske chlanke. V Carniolii je posegal na razlichna podrochja, objavljal je recenzije, popisoval ljudske obichaje in noshe, cerkveno slikarstvo na Kranjskem, opisal je Postojnsko jamo. V Iilyrisches Blatt je uvedel in vechinoma sam pisal stalne rubrike, posvechene lokalnim zadevam. V Blätter aus Krain je med drugim objavil prispevek »Kulturhistoriches über die alten Slaven in Krain«, opisal narodne obichaje poljanske doline, zgodovino ljubljanskega urshulinskega samostana in ljubljanskega gradu. V revolucionarnem letu 1848 je v Illyrisches Blatt sprejemal razne pesmi, ki so slavile novo dobo, in sam zlozhil Märzveilchen, posvechene Anastaziju Grünu. V Laibacher Zeitung se je razglasil za chisto narodnega Kranjca, zavzel se je za namestitev domachinov v sluzhbah na Kranjskem, za ustanovitev ljubljanske univerze, ki bi jo posebej povzdignili narodni interesi jugoslovanskih provinc, in intenzivno deloval za stalno slovensko gledalishche v Ljubljani (biografski podatki po: Ivan Prijatelj, »Iz zhivljenja kranjskega literata«, Veda, 1912, sht. 6, in Avgust Pirjevec, »Kordesh Leopold«, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1925–1932, str. 515–516).

15 Leopold Kordesh, »Erklärung der heutigen Bilderbeigabe (Für Jänner)«, Carniolia, 1844, sht. 1; slovenski prevod po: Ivan Stopar, Kranjske noshe / Goldensteinove upodobitve, Ljubljana 1993, str. 55.

16 Leopold Kordesh, »Erklärung der heutigen Bilderbeigabe (Für April)«, Carniolia, 1844, sht. 27.