Revija SRP 151/152

Andrej Lutman

 

OSVEZHENKE

 

 

Napotki kot ...

 

Razshkiliti se! postaviti na levo in desno ochesi, na rahlo

pogledu dati razgled prek svetlobe, prek lomov

in prek vseh poti, njih vibastih smeri; uchinek je drugje,

smer zamenjana k vzroku, ob viru veshchine buljenja v prazno.

 

 

Trma smrti me tre

 

Menim, da minem, pa se ne zmenim:

kaj zase? she zanjo?

A za njo se zhe spenjajo pene sap zame,

ko se pase po nebu z meni she znosnim imenom.

 

Izmazhem se ne, pa che se z njo mazhem!

Me zhe zhene? Mene zhe ne.

Ha: che za hip zamizhim, ko pihne pish vame,

jo chutim, ko sikne: Chujte! me njen vik vabi.

 

Ne zgreshim te! se ne meni zaman.

Name meri in nadme nenadno shine; ve,

da se je ne reshim, pa che greshim zanjo.

Vem: pachi se mi in strumno sega pome.

 

Ko minem, se v trenutku z njo zmenim.

 

 

Med nami

 

med nama in mano

je spomin brezchasja

je kozha spomina

je brezchasje kozhe

 

med tabo in nama

je kozha misli

je vonj kozhe

je misel vonja

 

med tabo in mano

so vonji spomina

so misli brezchasja

je najina kozha

 

 

Dogodek:

 

v mrzli, temni, tihi,

mirujochi vechnosti

se za hip

pojavi

pa izgine

topel, svetel pok

trenutka.

 

 

Prestopno*

 

Sonce ni natanchno.

Natanchen je Mesec

vsak mesec, iz

dneva v noch.

Sonce potuje, pluje

v globino, pljuva

svetlobo, tone v

temo. Natanchen

privlak sestavi

vesolje z globino

v temi.

 

 (*leto)

 

 

Za sezhenj blizhine

 

Lizhi nezhno sev,

soj v slini vlada,

strah dosezhesh svoj;

mine, ko zastara.