Revija SRP 15/16

Taras Kermauner

POLITIKA, PRAVICA, VEST II

 

POLITIKA, PRAVICA, VEST
(Ob Petanovi dramatiki - nadaljevanje iz Revije SRP 13/14)

III

 

15.

Pravkar opravljena analiza razkriva nekaj, kar ni v skladu z EK. Gre za naravo sodbe. Tezhko je razlozhiti, kdaj gre za kritiko, to je Jezus kar naprej vrshil nad farizeji, kdaj za sodbo; in koliko je sodba brezprizivna oz. dokonchna. (Problem pekla.) Petan razkrije zlo funkcioniranje Partije; s tem ga razume. A ni usmiljen, ni velikodushen do ravnanja ubijavcev, ki so dali Justificiranca justificirati in Udbovca zapreti, medtem ko je velikodushen do Ocheta v Cekinih. Oche je nash. Je njegov, Petanov. Je iz njegove druzhine, pa cheprav je zmeden in se ukvarja s cekini, namesto da bi deloval za druge. Oche seveda ni kriminalec; ni cinik. Je nebogljen starchek, ki ga komichno grenko vrti usoda; ki trpi.

Pa niso - v drugachnih razmerjih - od usode zapushcheni tudi komunisti, ko morajo - l. 90 na svobodnih volitvah - z oblasti? Ko so razkrinkani? Ko so pod javnim sramotenjem, kot sta Machek in Ribichich? DSD se sprashuje: zakaj biti do teh ljudi velikodushen, usmiljen, che pa so zlochinci? Che so bili prav oni tisti, ki so dali hote krivichno Justificiranca ubiti in Udbovca zapreti? - Bohinc natanchno porocha o empirichnem primeru oznovskega majorja, kateremu je skrivaj dal, kot zapornik na osnovi dahavskega procesa, obsezhno pismo, naslovljeno na CK Partije; major ga je odnesel na poshto, ker ga je Bohinc v svojo nedolzhnost preprichal. Majorja so vrgli iz sluzhbe, ko so njegovo ravnanje odkrili, menda celo zaprli - che ne tega, pa kakega drugega. S krivico do PO, ki so se je sami zavedali, so nadaljevali. - Kasneje je postal bivshi major direktor vrhnishke tovarne usnja.

DSD terja pravico. Tosvetna pravica, ki je skladna s pravnim sistemom, pomeni kazen za krive, nagrado za nedolzhne, po nedolzhnem trpeche. Tista NOBD(ramatika), ki je prehajala iz socialno humanistichne v etatistichno, recimo Torkarjeva Velika preizkushnja, kazhe zmago pravih, nashih, v tem pa zhe nakazuje zamenjavo polozhajev: kdor je bil prej zgoraj, na oblasti, v hipu zgodovinskega preokreta - zmage revolucije - pada. Gre ali v politichno emigracijo ali pa je likvidiran; oz. manj pomembni postanejo drugorazredni drzhavljani. Nagrada je tu; partizani postanejo shefi druzhbe. A tudi kazen. Che pa to dejstvo povezhemo z opazhanjem SPD, da se shtevilo nagrajenih postopoma redchi - da zmagoviti chistijo tudi svoje vrste, da bi postali ostali she bolj izbrani in s tem kot posamezniki in grupa she mogochnejshi -, in che uposhtevamo, da pri tem vse bolj stopnjujejo krivice do lastnih ali nadaljujejo s krivicami (Kozak pokazhe v Aferi, da se je krivichnost kot teror zoper nashe dogajala zhe med revolucijo, po nji se ta smer le krepi, Job, Karamazovi itn.), potem je ochitno, da se oblikuje nova krivichna druzhba. Uprizori jo, med drugimi, tudi Janchar v Dedalusu.

To je druzhba samovolje, diktatorstva, cinizma, vsesploshne negotovosti, zato znotraj sebe zhe razpadajocha - anomichna - druzhba, ki ne more dolgo trajati. Nujno je, da se stabilizira. Stabilizira pa se s pomalomeshchanjenjem, s tem, da bivshi zaslishevalci, ki niso ravnali po osebni vesti, ampak po partijskih direktivah, Kovach iz Nochi ipd., nochejo nich vech vedeti o svoji preteklosti; preteklost, védenje in vest odlozhijo v arhiv kot nekaj, kar se njih osebno ne tiche. EK stalishche pravi, da mora tudi v njih delovati vest; che ne prej pa kasneje. (Deluje v Kantorju, v Trajbasu, v Kajfi in Pilatu.) Novi malomeshchani, ki postajajo celo moralni ochetje, so preprichani, da se bo dala zlochinska preteklost pozabiti; na tem upanju zidajo vso svojo eksistenco. DSD pa jim tega noche dovoliti. Vendar DSD (danashnja slovenska desnica) tega ne pochne toliko iz zhelje po resnici, ta je javno v sploshnem zhe kar sprejeta, ampak iz tezhnje po pravici, ki je drugo ime za mashchevanje, za kazen. DSD hoche ravnotezhje sveta, kar pomeni, da morajo tisti, ki so bili do zdaj spodaj, priti gor in narobe. Kot se je zgodilo v prejshnji revoluciji; nova bo popravila krivice prejshnje.

Terjatev DSD je druzhbena; odlochilna so ji druzhbena priznanja in druzhbene kazni. Dokler udje DSD ne bodo na oblasti in to kompletno in totalno in za dolgo, bodo preprichani, da se jim she zmerom godi krivica; ker ne bodo (dovolj) rekompenzirani. - Te njihove zahteve izrazhajo njihovo druzhbeno naravo. Ob tej je seveda she njihova osebna.

EK stalishche je drugachno od DSD stalishcha. EK terja, da se razkrije resnica: empirichna, a tudi nachelna in osebna, ta pa pravi, da je vsaka druzhbenost kot taka problematichna, nichna; da zamenjava enih gospodarjev z drugimi ne pripelje ne do resnice ne do pravice; Kantor in Komisar sta v osnovi - strukturalno - ista, isto. Chlovek naj chim bolj pozna - skoz analitichno kritiko - empirichno in nachelno zlo sveta; kriminalnost Praprotnika in Machka. Pri tem naj uposhteva kar se da veliko elementov, ki pojasnjujejo, kaj je motiviralo Machka, kaj Praprotnika; kaj Ribichicha, kaj Hacina, Krivca, Loha.

Téma postaja javna debata, v kateri krozhi vrsta razlogov, argumentov, dokazov(anj), preprichanj, tudi strasti in vizij, tudi zhalitev in novih krivic; drugache ljudje ne zmoremo. Sodb je mnogo. A nobena ne bi - s stalishcha EK - smela biti legitimna in obenem stvarno izvrshitev terjajocha sodna odlochitev, ki jo dopolnjuje zapor oz. oblast.

Vem, da je moj projekt preidealen, zato iluzoren; da tudi v najbolj javno pregledni LD ne pridejo na oblast najsposobnejshi, najposhtenejshi, najumnejshi. Dokaz ni le danashnja Slovenija in njene generacije oblastnikov oz. strankarskih politikov, ki so morda glede na slovensko povprechje celo podpovprechni v vseh ozirih. Enako je na Zahodu: Reagan je bil skoraj tepec, vechni minister demokristjan Andreotti, ki si ga je vzela SKD za vzor, kot tolikeri drugi iz njegove "krshchanske" stranke povezan z mafijo itn. Na oblasti so tisti, ki ljudi - mase - preprichajo, da so najboljshi; Jansha - enako kot Berlusconi in Fini - skusha preprichati, da ni le najbolj sposoben, ampak tudi najbolj poshten, celo karizmatichen. To se bo dogajalo kar naprej; vlada nich.

Pa vendar je mogoche predlagati nekaj, kar je drzha EK; to je pach moralno intelektualna terjatev. Prav ta je nravno verska akcija evangeljskih kristjanov, ki skusha druzhbo preoblikovati glede na svoja nachela. Ne tako preoblikovati, da bi hotela videti ta nachela operacionalizirana v sami druzhbi. To ni mogoche; sistem ne more postati bozhji, ker nima osebne dushe. Verska nravnost prehaja v druzhbo tako, da se kazhe kot absolutna, brezpogojna osebna terjatev, kot najstvo in da se skushajo ljudje kot PO ravnati po tej terjatvi. Redko kdaj jo dosegajo; smo le ljudje. A je vseeno realna razlika, che se odpovedujejo, to pa je njihova nravna moch in mozhnost, oblásti; ali pa che hlepijo po oblasti, kot DSD, ter svoje pozhelenje alibizirajo z ideologijo in obljubo, da bodo oblast naredili za moralno. Shele v kritichni distanci, skepsi do oblasti je mogoche EK "predelovanje druzhbe" kot objektivno-subjektivnih (intersubjektivnih) odnosov med ljudmi in rechmi, ki za ljudi nekaj pomenijo.

Nobena sodba o nichemer ne bi smela postati legitimna ideologija druzhbe, za kakrshno se zavzemam in ki bi bila she najmanj dalech od EK. Tudi antikomunizem ne; niti antifashizem. Ravno razlochevanje med PO kot vestmi-dushami in njihovim druzhbenim delovanjem (naravo) omogocha EK "druzhbeno" akcijo, tj. novo evangelizacijo. Glede na EK je jasno, da je vsak chlovek krivichen; da so svetniki le liki na robu, bolj simbolichni kot dejanski. Da so odnosi v druzhbi utemeljeni na krivicah, lazheh, interesih, na zatiranju in izkorishchanju; glede tega ima Marx kar se da prav. Socialna stanja so v bistvu le malo odvisna od ljudi.

Danashnjo liberalno demokracijo in s tem chlovekove svoboshchine omogocha - terja - kapitalizem, tj. trzhishche. Kaj more storiti chlovek zoper nalet Dzhingiskanovih hord ali germanskih plemen v petem stoletju na Rim ali zoper osvajanja Rdeche armade? Vech lahko stori zoper zla - slepila - v lastni grupi; recimo zoper komunizem in klerofashizem. A kaj, ko so kolektivne fascinacije ponavadi zelo preprichljive, mo(go)chne kakor morski val, ki ga dvigne izbruh podvodnega ognjenika. Pirjevec se ni motil, ko je dal svoji drami o NOB in revoluciji naslov Ljudje v potresu; dejansko je shlo za potres, za svetovni potop. Mrak je sodil iz lastnega izkustva, ko je zhe med vojno kazal moch fascinantnega kaosa, ki ga je spodbadal Marat. Kaj naj bi storil Fedja - Masha -, che so se zoper njega zarotile vse tosvetno politichno vojashke sile, Partija, okupatorji? Mnogo poshtenih, ki se ravnajo po vesti, je ubitih. Tudi Justificiranec in Udbovec.

Jih pa ostane she zmerom nekaj, ki obzhivijo; ki s svojo EK prakso dajejo zgled, kako zhiveti zunaj oblasti - pater Ambrozij v Mashi, kaplan Sergej, Brez sveche, Pia v Krstu itn. Chloveshko zhivljenje teche med tragedijo - umorom - in preseganjem smrti v veri. Model za to je dal Kristus in omogochil, da so njegovo delo po njegovi smrti nadaljevali tudi drugi, apostoli, Peter in Pavel in shtevilni, eni nazadnje mucheni in ubiti, zaprti in preganjani; drugi ne.

Vprashljivost - negotovost - pravice kot sodbe socialno pravnega, ne le moralno intelektualnega - diskusijskega - tipa se pokazhe posebno tedaj, ko - che - uposhtevamo kot vrednoto ljubezen do drugega, a zhe kot usmiljenje, velikodushnost, razumevanje, odprtost. Che se postavimo na EK stalishche, moremo imeti ljubezen do drugega - drzha Snezhne, Mladost - za temeljno.

Navedel sem zhe problem, ki ga je najjasneje - ob Cankarju - razumel Kristan v Vrankoviæu. V empirichni dilemi, ali slediti terjatvi resnice in pravice ter biti poshten nachelno (biti kot rimski Katon), ali pa biti s sochlovekom blag, dober, prizanesljiv, mu hvalezhen, ga ljubiti, cheprav poznamo njegove slabosti (a kdo jih nima?), se Kristan ne odlocha; dramo pushcha odprto kot dilemo. Vendar sugerira, da kakrshnakoli bo Katova odlochitev, bo unichila njegovo prejshnjo mirnost, samozavest, obchutek notranje mochi, chesh da se mu je posrechilo obvladati vse bistvene probleme sveta; da je chlovek lahko suveren. Sinteza pravice in ljubezni odpade.

Kristan ni pristash chezmerne EK ljubezni kot zhrtve; prevech je evropski meshchan. Tudi njegov socialdemokratizem temelji, kot tedanji nemshki, na obnovi Kanta in prvobitne meshchanske morale zoper dekadenco tedanje burzhoazije; to dekadenco je najnazorneje uprizarjal desetletje ali dve kasneje Grum (Zastori), a jo je zachel zhe Ashkerc (Izmajlov) in Gangl (Sad greha) pa Meshko (Mati) in Kvedrova (Pravica do zhivljenja).

Za Kristana oz. za takshnega prvobitnega meshchana EK ljubezen podira avtonomijo PO, saj je v temelju heteronomna, cilj ji je drugi, ne jaz. Ker pa vidi - ravno kot socialdemokrat in ne kot egoistichen meshchan - cilj tudi v drugem, v solidarnosti med ljudmi, téma dram Zvestoba, Volja in she posebej Samosvoj, v katerem eksplicitno moralno in socialno spodbije prevech samosvojega kot egoistichnega, pa naj bo ta egoizem she tako znanstveno duhoven, Kristan navsezadnje odkrije, da obe vrednoti, avtonomija in solidarnost, v mejnih polozhajih nista uskladljivi; che bo Kato kot pravichnik razkrinkal svojega ocheta, da je v mladosti napravil hud moralno pravni prekrshek, korupcijo, ga bo javno in osebno unichil. Razkrinkati pa ga mora, saj ga je prav ta oche - adoptivni oche - uchil, da imata resnica in pravica prednost pred solidarnostjo, ki jo pojmuje kot korupcijo, kot slabost, kot v chustva prebarvan interes neke skupine, dveh. Pri chemer se ne moti, le da ne zna razlochevati v duhu EK med ljubeznijo do drugega in solidarnostjo; tako ga omejuje njegovo socialdemokratsko malomeshchansko moralno filozofsko obzorje.

Ochetov zhivljenjski cilj je bil vzgojiti chloveka, ki bi bil popoln v svoji pravichnosti. Posrechilo se mu je: vzgojil ga je. Ko pa mora sin Kato, ki ga ceni zhe vsesploshna javnost kot novega Katona, kot chloveka, ki bo konchno vnesel v druzhbo nachelo Pravichnosti in druzhbo s tem prerodil (v liku je tudi zasnutek karizmatichne osebnosti, ki je zmozhnejsha od drugih vladati, saj bo vladala pravichno - kar so skomine slehernega totalitarizma, v DSD Janshevega modela, nekoch Kidrichevega ali Kardeljevega), prvich dokazati svojo osebno chistost, brezinteresnost, se - po stalni ironiji usode - dogodi, da jo mora dokazati prav na ochetu. In se skazhe, da chlovek ni le bitje pravice-resnice, ampak she kaj drugega in celo samega na sebi pozitivnega. Da tudi so-chuti, so-chustvuje s sochlovekom in drugim; predvsem z najblizhjimi. Da tudi razume. Che ne razume ali che se celo trudi, da ne bi razumel osebnih momentov, nakljuchij, realitete, iz katere prihaja do zla, do napak, do grehov, bo postal monstrum: stroj za pravico.

Ne izvira prav tisto, kar danes Partiji najbolj ochitamo kot grozodejstva in zlochin - pomor vrnjenih domobrancev, krutost revolucionarne justice, politichni atentati na kolaborante itn. -, iz dosledno in "nechloveshko" razumljene pravice? Spodbija to pravico le dejstvo, da so se revolucionarji, ko so prishli na oblast, zacheli sami korumpirati? Ni vzrok za problematiziranje revolucionarne justice globlji, nachelnejshi? Ni viden zhe v francoski revoluciji, Mraku v Revolucijski tetralogiji? Sta Saint Just in Robespierre boljsha - prava -, ker sta moralno chista, nepodkupljiva, radikalna, Danton in zhirondisti pa slabi, ker se vdajajo postrevolucionarnemu hedonizmu? Ni presodila Evropa 19. stoletja ravno drugache? Ni postavila meshchansko demokratichna Francija spomenika "koruptnemu" Dantonu, ne pa nepodkupljivemu Robespierru? Tako je ravnala, ker jo je bolj - kot moralno napachna - motila Robespierrova moralno pravichnishka doslednost kot pa Dantonovo uzhivashtvo in prilagodljivost. - Ne zhene Podobnikove stranke k Robespierru, che jo vzamemo zares in ne le kot retorichno demagogijo strankarskega tipa?

A kakshna Evropa je presodila tako? Tista, ki je izshla iz Direktorija, iz vladavine Ludovika Filipa oz. tretje republike, torej sama koruptna? Ali pa humanistichna, ki se je realno ozavestila, kam vodi moralno pravno pravichnishka doslednost: v chezmernost chlovekove logike, v hybris chloveka, ki je preprichan, da lahko po svoji predstavi - logiki - obvlada svet in sebe in reshi vse temeljne probleme? Prav ta hybris je v osnovi tragedije revolucije; Mrak je to dobro razumel. Lenin - na osnovi Marxa - ni hotel vech uposhtevati realnega chloveka, ki je bitje nemochi, kot meni EK, ampak je prav zato, ker je predpostavljal mochnega, najmochnejshega chloveka, chloveka kot tosvetno moch, terjal od njega nekaj, chesar ta - po izkustvih modrecev - ni zmozhen: da presezhe svojo chustvenost, omejenost po privatnem; da se dvigne v zgodovinsko ontoloshko; da deluje glede na sama nachela.

Torej gre vendar za obnovo moralno brezpogojnega Kanta. Arendtova razlaga Robespierra kot totalitarista prav iz Rousseaujeve filozofije. To je chlovek kot revolucionarni heroj, kakrshnega uprizori Zupan v Rojstvu. (Krim ravna kot Kato: ubije lastno ljubljeno zheno - revolucionarko - Nino, s katero sta si maksimalno solidarna in se ljubita, da bi ubil Harza kot empirichno realizacijo in simbol zla, okupatorja, nacizma; tako bi - bo - odpravil Krivico kot takshno. S tem je vse povedano. Zupan je znal misliti radikalno - vse drugache od Bora v Raztrgancih.) To je, che hochete, Stalin - s celotnim Gulagom vred. In Kidrich ter Kardelj. To je Komisar iz Afere, obichajno reduciran v Marcele, konkretne moralne spachke, ki delujejo izkljuchno kot partijska pushka in pest.

 

 

16.

Che to analizo soochimo z analizo Mrtvih, pridemo do novega spoja. Petan ne govori - vech - o revolucionarni radikalni pravichnosti, ki je konkretno mnozhichni - militarizirani - umor vseh, ki niso na ravni ideala-norme. Petan slika zhe partijski cinizem. Vendar je vprashanje, za kaj gre partijskemu vrhu, ki l. 48 odlochi smrt nedolzhne PO, Justificiranca in mnogih takih? Ali res le - oz. pretezhno - za cinizem politike, ki se ravna po aktualnih interesih? Ali pa she zmerom za nadaljevanje komunistichne brezobzirne radikalne morale, ki se meri zgolj glede na zgodovinsko realizacijo pravih idej, ne pa glede na posamezne primere vechje ali manjshe krivde v odnosu do PO?

Partija ve, da smo empirichno vsi krivi; da je v nechem kriv vsak; che ga torej kaznuje, ga zmerom za nekaj kaznuje upravicheno. A che je tako, pomeni izvajanje pravice v bistvu nenehno kaznovanje. Kar je bila tudi trajna tendenca Desnice: bog je pred vojno in med vojno nastopal predvsem kot Sodnik nad prekrshki in zlochini greshnikov. Sredishche vere je bila spoved, ki je vodila v pokoro, praktichno pa v hlapchevsko drzho ljudi, saj kot greshni niso imeli pravice, da bi se repenchili; che niso greshili ta hip, bodo naslednji. S tem so zabiti v tla, prisiljeni v nesuverenost, v odvisnost, v socialno ponizhnost pred - pod - tistimi, ki jim dajejo odvezo in imajo s tem v rokah njihovo odreshenje. To odvezo so znali varuhi socialno, psiholoshko, politichno, praktichno dobro izkoristiti. In tako postati druzhbeni gospodarji sveta - kakor kazheta Cankar v Hlapcih in Govekar v Grchi z likoma she bolj avtoritarnih kot paternalistichnih Zhupnikov.

Robespierre gre v Mrakovem Chénieru tako dalech, da ukazhe giljotinirati svojega velikega osebnega prijatelja Chéniera, revolucionarja, nashega chloveka; likvidira ga zgolj zato, ker Andrej ni na ravni Robespierrove in Saint Justove radikalnosti. Model je stalinistichen. Kristan ne postane leninist, ker se ne odlochi za Katona, ampak enako uposhteva v chloveku njegovo drugo plat, ki ni moment pravice, pach pa sochutja in solidarnosti med ljudmi. Ker pa vidi, kam pelje takshna solidarnost - v korupcijo, v skrb za interese nashe grupe -, izstopi iz politike, che ne more dosechi, da bi bila ta poshtena, nachelna, pravichna.

Mrakov Marat - v Maratu - divja od pravichnosti, kar praktichno pomeni, da poziva na vsesploshen linch. Komisar iz Afere naivno in obenem cinichno retorichno izjavlja, da bo revolucija uspela, pa cheprav bo ostalo nazadnje le deset ljudi, a teh pravih, tj. pravichnih. Kozak - in moja grupa z njim - je razumel, kam vodi dosledno pojmovana revolucija. Zato je Komisarju zoperstavil Kristijana, chloveka, ki se ustavi pred zakonitostmi revolucije; v nji noche vech sodelovati, ker spozna napachnost temeljev - predpostavk - revolucije oz. slehernega gibanja, ki resno izhaja iz radikalne pravice. Torej tudi DSD, che je pristno fashistoidna in ni le ludistichna simulacija.

Kristijan rajshi sprejme tragedijo, tj. lastno smrt - obsojenost pred revolucionarnim sodishchem -, kot pa da bi she naprej sodeloval v revolucionarni norosti; v isti norosti, ki jo znotraj KC pooseblja krvava Marija - v Mariji Tudor; in sveta inkvizicija. Inkviziciji ni mogoche zmanjshati pomena, chesh da gre za pretiravanje. Pretirana je s stalishcha humanizma in napachna s stalishcha EK. S stalishcha radikalne moralne pravichnosti in intelektualno verske chistosti, razumljene tosvetno, pa ne pretirava; nasprotno: je upravichena realizacija nachel. V to smer je vodilo tudi Tomca in Mladce. Zato je slovenska revolucija spopad na zhivljenje in smrt dveh totalnih vizij, dveh socialnih skupin, ki mislita resno, vsaka od njiju pa podreja konkretno PO Pravici ali boga ali Zgodovine.

Che razumemo Mrtve s stalishcha Cekinov, potem je Petan na strani Dantona, tj. Ocheta. Ve, kam pelje revolucionarna logika: ne le v vsesploshno smrt, ampak obenem v realni cinizem.

Cinichno je, da da Partija ubiti Fedjo - v Mrakovi Mashi. Fedja ni niti nasprotnik OF. Je le nekdo, ki se noche udelezhevati partijsko klerikalne vojne. A totalitarnost - pravichnost - Partije tudi tega ne sme dopustiti. Sredine ni. Kdor ni z nami, je zoper nas; kar ponavlja DSD. Brezpogojna terjatev je terjatev po popolni strnitvi vseh sil pod nashe vodstvo, pod nasha nachela. Je totalna predanost vsake PO pravi Ideji. Je panmobilizacija vseh chloveshkih energij in njihova posvetitev zgolj enemu: pravichni sveti vojni. Kdor tega ni sposoben ali tega noche storiti, je kriv. In je kriva ideologija, ki mu to odsvetuje; zato jo je treba izkoreniniti z vsemi sredstvi, prilichnimi ali neprilichnimi. Negotovega chloveka je treba prevzgojiti. Che se pa ne da ali noche, ga je treba odstraniti. To je nujna logika radikalno in puristichno razumljene pravice.

Ni pa nujno, da razumemo Mrtve s stalishcha Cekinov in Ocheta. Petan prav tako ve, da vodi takshno razumevanje v korupcijo. Kar pochne Oche, je morda v nechem pravichno - hoche nazaj, vsaj simbolichno, v fantazmi, svoj denar-kapital, svoje podjetje -, v glavnem pa koruptno. Da bi prishel do simbolichne zadostitve - do cekinov -, uganja chrno borzo, ga ne briga nich vech razen njegove - sicer bolj domishljijske kot realne - trgovine. Ta trgovina je korupcija. Razumevanje Ocheta je chloveshko, a ne vodi v akcijo pravice. Oz. che naj vodi v akcijo Pravice (kot bi hoteli fashistoidni momenti v DSD), potem bi moral Oche preiti od chrnoborzijanstva in zatekanja v privatne fantazme (kar je moment LD in PM) v politichno akcijo za zrushitev komunistichnega sistema.

Petanu l. 82, ko izda Cekine, kaj takega ne pride na misel; v drami o chem takem ni sledu. Niti v Mrtvih, napisanih skoraj desetletje kasneje. Je pa to logika Jelochnika v Vstajenju; in Vombergarja v Napadu. Kdor se noche upreti komunizmu kot absolutnemu zlu, koncha v privatizmu in korupciji, v negotovosti, v samorazkroju; kar kazhe Willenpart v Zadnjem krajcu. In Simchich v tistih likih Mladosti, ki se odmikajo od domobranstva; s tem se privatizirajo, raznarodujejo, dekristjanizirajo, postajajo liki potroshnishke zahodne druzhbe, kakrshne je najrajshi slikal Josip Tavchar; glej dramo Nicky, zlati dechek.

Isto stalishche zastopa Levica. Zupan pokazhe v Rojstvu, da nekdo, ki se noche opredeliti zoper okupatorja, nujno koncha v okupatorjevem narochju, nazadnje pa naredi samomor - Mirtich. Oche iz Cekinov je sodeloval z OF, ne z domobranstvom. S stalishcha radikalne DSD - in s stalishcha medvojnega Vombergarja ter Jelochnika - je kriv; je korupten; in je kazen, ki ga je zadela, pravichna. Ironija, da so ga kaznovali "njegovi" - OF oz. Partija - je le cinichna oblika pravice; bog kaznuje skoz najrazlichnejshe oblike, tudi skoz Partijo. S stalishcha domobranske radikalne linije je pravichna tudi kazen Justificiranca in Udbovca. Sta pach dobila na ta parodichen nachin zasluzheno kazen, kot komunista sta bila zlochinca. Kot mora dobiti zasluzheno kazen partijski vrh. Dokler kazni ne bo, ne bo pravichne druzhbe. LD ni pravichna druzhba, che ne izhaja iz kaznovanja vseh krivih.

Ker pa vemo, da je prav to stalishche Robespierra in Lenina - oba sta zoper LD, Robespierre izrazito zoper angleshki tip meshchanske drzhave - oz. stalishche Svete inkvizicije (Zhupnikov iz Grche in Hlapcev), je nujno, da je DSD zoper liberalno druzhbo, zoper pluralizem. Ta namrech nachelno temelji na korupciji: na dopushchanju, da ravnajo ljudje po svojih interesih - civiliziranih strasteh in chustvih, pretvorjenih v pravno sankcionirane tekmovalne akcije na trzhishchu - in ne po idealu Pravice. Pravica postane v LD kompromis med interesi razlichnih socialnih skupin. Morala v tem okvirju le moti; zadoshcha pravo, pravo pa dopushcha tako rekoch vse. Pomembno je le, da so vsi interesi pravno pokriti, artikulirani skozi zakone. Zakoni pa so izraz interesov oz. njihovih kompromisov.

Chloveshke svoboshchine in pravice so zato v temelju izraz omenjenega kompromisa. Tudi veljavne in vredne so natanchno toliko, kolikor je vreden ta kompromis. Kdor pa bi jih hotel udejanjiti radikalno in chisto, zares poshteno, mora ukiniti LD in vrniti eno od oblik totalitarizma; nazadnje ni vazhno, ali desno ali levo. Obe izhajata iz istega: iz milenaristichne zamisli, da je mogoche na tem svetu udejanjiti absolutno pravico. Kaj to je, je pokazala SPD: v Ani - unichevalno taborishche, katerega banalna poteza je kanibalizem.

Petan ostaja vmes: med razumevanjem Ocheta in obchudovanjem Udbovca. Iz Mrtvih se ne da sklepati, da bi se Petan odlochil za revolucionarno akcijo DSD: za brezkompromisni boj-vojno zoper Partijo. Tako se je odlochil l. 58 oz. 64 Puchnik; tako je Puchnika razumel Kozak, ko ga je v Aferi naslikal kot Simona. Ta simonovski moment radikalne negacije stalinizma kot najhujshe prevare na levici - moment trockizma - je bil v perspektivovski skupini zmerom na tapeti. Skupina ni preshla vanj; Kozak sam se je odlochil za Kristijana, ne za Simona. Rozhancheva Greda ne terja svete vojne s Partijo, ampak preoblikovanje totalitarne in avtokratske druzhbe v dialoshko. Norci celo uprizarjajo notranjo vprashljivost - absurdnost - revolucije. Simon je nashel posnemovalce in dediche shele v DSD. DSD se mora zato opreti na Jelochnikovo Vstajenje, na Vombergarjev Napad, na SPED(ramatiko) in platformo. Namigov, da bi hotel Petan kaj podobnega, v njegovih dramah ne zasledim. Tudi v najnovejshi in najbolj aktualni - Diktatorju de luxe - ne.

Ostajati vmes je produktivna drzha; che je chlovek vmes, je nemajhna verjetnost, da bo odprt - na obe strani. Biti vmes ne pomeni le biti neodlochen, dezorientiran; tako sodi predvsem vsaka prevech samozavestna drzha avtonomizma in radikalizma. Ni vsaka vmesnost izgubljenost. A tudi che je izgubljenost, je mar zato zhe vnaprej zavrgljiva? Na primeru Grumove dramatike bom pokazal - kazhem - drugachno podobo te izgubljenosti. Neenkrat opozarjam, da je EK drzha drzha ubogih, nemochnih, ne tosvetno avtonomnih, ne gospodarjev.

EK odgovor na pravico, kakrshno analiziram, je jasen; daje ga Simchicheva Snezhna. Snezhna se odreka celo lastnemu zvelichanju - je verjeten kandidat za nebesa, saj je umrla nedolzhna -, da bi odreshila svojega rablja Matjazha. Do Matjazha ne zavzema razmerja pravice - kot terjajo totalitarizmi: kazni, javne sramote itn. -, ampak ljubezni do drugega: do tistega, ki ji je najbolj drug, saj ji je vzel zhivljenje. Takshna reshitev ni po Petanovem okusu. Petan analizira, prikazuje, a pushcha odprto. Kar je drzha pristnega liberalizma. Prav zato Petan ni radikalec - tudi v svoji dramatiki ne, ne gre dovolj globoko, tj. radikalno -, ker ve, kam vodijo radikalizmi. Vendar ni mogoche rechi, da ima rajshi korupcijo v imenu sochutja - Ocheta - kot pa moralno chisto dejanje, Udbovca, ki je raziskovalec resnice. Ravno zato, ker ne radikalizira, ohrani preprichljivost. Petanu zadoshcha Udbovcheva osebna drzha poshtenosti, resnicoljubnosti, poguma, pravicoljubnosti; ravno kot osebna. Zadovolji se s svetom PO; v Mrtvih. Problemi bi nastopili, che se s tem ne bi zadovoljil; che bi hotel izvajati - ali raziskovati - konsekvence v socialnem okolju, v zgodovini.

Ker pa ima vsak chlovek pravico, da se socialno historichno - empirichno neomejeno - dimenzionira, je mogoche predvideti, da si bo tudi marsikak dramatik zastavil ta vprashanja. Se bo Udbovec res zadovoljil s tem, da ima prav, in mirne vesti ter dushe prebijal leta v zaporu? Ne bo zachel razmishljati o kontekstu svoje obsodbe, o naravi Partije, o tem, ali je she pravichna in revolucionarna oz. sploh o tem, kaj in kakshna je? Kot je zachel o tem razmishljati v zaporu Torkar in prishel do za Partijo zelo neugodnih rezultatov; glej drame od Zhoge naprej. Pa Zupan; glej Aleksandra. Pa Javorshek; glej Povechevalno steklo. - Ti avtorji so kritichno razmishljali o Partiji zhe prej. A so dali med vojno svojo kritichno distanco v oklepaj. Ravnali so, kot terja total(itar)ni chas: v celoti so se mobilizirali za Partijo, za revolucionarno Pravico. Tudi Kocbek. Ne pa Mrak.

Ko bo prishel Udbovec iz zapora, bo moral zavzeti neko drzho. Se bo povsem umaknil - kot Peter iz Nochi? Bo postal ud funkcionalne znanstvene institucije - kot Job iz Ruplovega Joba? Bo umrl kot Svetozar Mitiæ v Karamazovih? Bo postal direktor tovarne kot Lev Premru? Se bo omejil na zgodovinopisje predpartijske dobe - kot Dushan Kermavner (ki mu je Kardelj prepovedal ukvarjati se z zgodovino Partije)? Bo propagiral nekak moralni politizem ali politichni moralizem - kot Zavadlav? Mozhnosti je veliko. Slovenska zgodovina od 50. let naprej je udejanjanje teh mozhnosti; she bolj SPD. V vseh teh primerih pa se je imperativno oglasila nuja: povezati svojo osebno odlochitev za pravico in resnico s socialnim izborom in ideoloshko razlago. Tu se zachne pluralnost: pahljacha od EK drzhe do tega ali onega neototalitarizma.

 

 

17.

Petanova drzha kot osnovna drzha Obrekovalnice je, kot sem zhe omenil, prehod od socialno politichnega angazhmana v privatnost seksizma-erotizma, v hedonizem; vendar je resnica tudi hedonizma-ludizma smrt, umor. Kar je skladno z drzho Mrtvih; in nazadnje tudi Cekinov. Oche bo umrl sicer doma, a ne brez krivde Partije, ki ga je ponizhevala, celo zaprla, osebnostno ruinirala.

Sam ludizem Obrekovalnice - simulacije PM: charodej-artist igra turshkega sultana, igravci igrajo kralja in ministre in ves svet - se koncha ali v brezpomenju ali v smrti. Je smrt pravichna? Smrt tistega, ki vara, je, vsaj do neke mere; so druzhbe, ki she danes dolochajo smrt v takshnih primerih, recimo rigorozne muslimanske. Kot sem omenil, je pravichna tudi smrt-kazen Justificiranca in Udbovca, ker sta bila aktivna chlana totalitarne - zlochinske - revolucije.

Isto lahko rechemo o Don Juanu, v drami Don Juan in Leporella. Kar pochne, je ogabno. Zhenske zgolj zapelje in zlorabi. Je simbol zajedavca, nesolidarnega, a tudi lazhnivca; zapeljevanje je laganje. Don Juan podira sleherno pravico, saj vsa razmerja s soljudmi - z zhenskami - uredi tako, da je sam zmerom zgoraj, uzhivach, avtor, avtonomen, vsi drugi zmerom le predmet njegove sle, le zhrtve. Don Juan je LD razlichica partijskega vrha, ki postane nazadnje povsem cinichen; glej Justa v Kongresu.

Vendar je Petanova varianta teme Don Juana nova. Don Juan je pokazan ravno kot prevarani, skoraj kot zhrtev; suveren in rabelj je le v lastnih ocheh. S tem postaja - ves chas analiziram Petanovo Leporello - narcis, tj. nekdo, ki mu nazadnje oz. v osnovi ni vazhno, ali je res rabelj-gospodar ali zhrtev, saj mu oblastnishki odnosi kot taki ne pomenijo nich vech; uzhiva le v svoji recepciji teh odnosov, v subjektivnem, v vlogi. Ker to igra, ne pa zhivi, je vseeno, ali je to, kar pochne, v skladu z resnico; ali res spolno izrabi toliko zhensk, ali pa ves chas spi z eno samo, z Leporello, ki se mu predstavlja v vlogi razlichnih zhensk, z najrazlichnejshimi imeni. Resnice v PM ni. Le simulacija in samouzhitek (narcizem).

S tem - Leporella je radikalizacija Obrekovalnice - preide Petan v svet, ki nima vech stika z resnico; resnica se subjektivira do simulacijskosti. V tem PM svetu (uprizoril ga je zhe Rudolf v Kserksesu, a zhe zdavnaj v baroku Calderon v Zhivljenju snu in kasneje Grillparzer v Snu zhivljenju pa Shakespeare in tolikeri - PM je arhetipski strukturalni obrazec chloveka, kot liberalizem, komunizem in fashizem) je tudi politika simulacija. DSD se trudi, da ne bi bila; prav v tem je rearhaizacija drzhe DSD. DSD hoche dosechi resnico, pravico in moralo kot tako. Hoche socialno in celo historichno avtentichnost.

(Zabavno je, da se trudijo v tej smeri najbolj teologi-ideologi, ki bi glede na svoj shtudij vendar morali imeti nekaj posluha za EK in za transcendenco. Spet se preprichamo, da sam shtudij ne pomeni nich. Ko nekdo predava o transcendenci, je tako, kot da bi govoril o stresih ali ocvirkih ali juhah; o snovnem. Posluh za transcendenco je oseben; izhaja iz milosti; je mistichen. Che ni mistichne ekstaze, ostane izraz transcendenca le beseda. Retorika. A koristna v boju za "krshchanske" interese.)

Pokazhe Petan nesimulirano - pristno chloveshko, s tem versko transcendentno - tochko v nesrechni Leporelli, ki Don Juana prestrashi na smrt, ko mu odigra vlogo Kamnitega gosta, tj. poslanca Pekla oz. Sodbe-Kazni? Leporella hoche imeti Don Juana zgolj zase; kot marsikatera zhenska. (Ekstrema sta: zhenski emancipativizem in Leporella.) Z nastopom Kamnitega gosta hoche svojega ljubimca she bolj podrediti; zdaj zhe moralno, ne le spolno, kajti skazhe se, da Don Juan spolno pesha. Ker ga s chezmerno dozo strahu umori, ostane sama, praznih rok.

Je to tragedija? Je, che sodimo s stalishcha sochutja do Leporelle, razumevanja njene osebnosti; zhenska je, da bi prezhivela, potrebovala takshen nachin zhivljenja. Leporelli se zhivljenjski nachrt ponesrechi, ker ni bila dovolj previdna, dovolj razumna, dovolj skromna. Hotela je prevech. Petan naslika v Don Juanu fiktivno moch; dejansko moch pripishe Leporelli. A to zadeve ne spreminja. Partijski vrh iz Mrtvih predstavlja zdaj zhenska, Leporella. Ne manj pristno kot bi ga - ali ga je pri Molieru in Mozartu - Don Juan. Don Juan hoche osvojiti vse; to je tudi dodatni moment Partije, njenega imperializma, totalitarizma; ne sme ostati nich, chesar Partija ne bi poshtemplala. Leporella hoche le enega. A tistega tako, da je od nje absolutno odvisen.

Don Juan je povrshen. Ko zhensko podre in zlomi, jo odvrzhe; ne briga ga, kaj bo z njo. V tem je Don Juan blizhji liberalizmu. Daje svobodo - seveda svobodo zhe uporabljenim, nesamostojnim, zlomljenim. Ne zanima ga, che postanejo ti ljudje kasneje avtonomni, kot je postala Leporella; ali che ostanejo hlapci. Vazhno je, da je bil prvi, ki jih je imel; da jih je imel. S tem zanj niso vech enakopravni.

Menite, da to ni logika trzhishcha in pravne drzhave? Che smo pred pravom vsi krivi - ker ga le uporabljamo in zlorabljamo, pa to prikrivamo, LD pa dopushcha to prikrivanje, od tega celo zhivi - in je zmerom kdo (jih je zmerom mnogo), ki v posamezni tekmi zmaga nad mano, potem nisem le enkrat porazhen, le enkrat zaznamovan. Na vsaki PO je neznansko veliko shtevilo shtampiljk - od shtampiljk oz. znakov ustanov do shtampiljk grup in drugih PO. Vsaka shtampiljka opozarja, kako odvisna je PO. Njena enakopravnost v pravni drzhavi je enakopravnost z drugimi zaznamovanimi.

To sicer ni vech magichno sakralna zaznamovanost predliberalne druzhbe (irashki Husein jo z novimi zakoni vracha: kriminalcem ne bodo le sekali rok, ampak jim urezovali znamenja v chelo), ki deluje she v romantiki. (Glej demonichno lady v Shtirih mushketirjih. Dumasa ocheta je zanimala magija, danes se simulirano obnavlja z liki krvosesov, a je to le igra.) Romantichna zaznamovanost she prevaja vishje sile, skrivnosti, ozadja, ki delujejo iracionalno in sveto; cheprav so sama na sebi zamenjava za transcendenco, celo prikrivanje transcendence. V LD postanejo ozadja in skrivnosti nezavedno, ki ga psihiater - novi svechenik in oblastnik LD - racionalno analizira. Zaznamovanost v LD je funkcionalna; vsaj tako trdi. Je racionalna. Je orientacijska. Informacijska druzhba je druzhba chim vechih informacij; znamenje je informacija, kam kdo in kaj spada.

Vendar se pod videzom panfunkcionalizacije in s tem liberalne enakosti ohranja tisto trajno chloveshko: odvisnost; od narave, od hrane, od zdravja-telesa, od druzhbe-grupe; od psiholoshkega in moralnega ravnotezhja. Slepilo chlovekove avtonomije, ki se zdi v totalitarizmih vladajochi grupi (ne pa njenim suzhnjem) celo absolutna - tudi v totalitarizmu hedonizma kot absolutnost uzhivachevega uzhitka -, se razkrije kot chlovekova odvisnost od kar se da pluralne scene. Ne vech ali ne predvsem od gospodarjev, ki hochejo imeti chloveka vse zhivljenje pod sabo; takshna je Leporella, v tem je tradicionalna. Ampak od Don Juanov, ki zaznamujejo in odidejo.

Vendar ta zaznamovanost ni tako nedolzhna. Kadar koli hoche katera ustanova - druzhba kot taka - pokazati svojo nadmoch nad PO, to tudi stori. Stori tako, da opozori PO na njeno zaznamovanost: na to, komu ali chemu pripada. Nekaterih pripadnosti-odvisnosti se je mogoche otresti - v tem je vzgoja PO k avtonomizmu; ne pa vseh. Kajti nenehoma se pojavljajo nove, novi znaki. Zhiveti v danashnji LD pomeni vnaprej pristajati na permanentno shtemplanje in zaznamovanost.

Kdor hoche temu uiti, se umakne. A s tem si prerezhe stik z okoljem, z empirijo. Je kdo danes she zmozhen zgolj direktnega razmerja z Bogom, kot nekoch pushchavniki? So to danashnji menihi? Se ne ukvarjajo tudi ti vse vech s politiko, oblastjo, socialo? In ali je sploh mogoch dostop do EK Boga kot Velikega drugega, ne da bi se PO udejanjala v razmerju s konkretno chloveshko - drugo - PO? Ni ravno v tem "humanizacija" krshchanstva - kristocentrizem Drugega Vaticanuma -, da svetuje konkretno razmerje s konkretnimi soljudmi, ne pa umik pred temi zgolj k Bogu? - Prav to, o chemer govorim, je bistvo nove evangelizacije. Zhal jo danashnja slovenska ZKC razume narobe, v predvojnem duhu: kot socializacijo, ki prikriva in she razshirja politizacijo. Torej kot novi - pravichni(shki) - totalitarizem.

Povedano pove, da je avtonomija chloveka, ki jo je zastopalo prvo meshchanstvo, v LD slepilo. Oz. da je nekaj zelo drugega od tega, kar si pod neodvisnostjo in suverenostjo, pod emancipacijo chloveka predstavljamo v duhu prvobitnega meshchanstva. PM kazhe celo, da prihaja do izgube eksistence in osebnosti - ker pach chlovek tako radikalno preide v simulacijo. Sam sicer menim, da osebnost in eksistenca ostajata; da si chlovek shele danes upa priznati mnoshtvo razlichnih eksistenc v sebi. A je tako mogoche gledati le s stalishcha EK, ker utemeljuje osebo in njeno suverenost Bog; chlovek je po EK suveren, ker ga je Bog izbral za svojega sodelavca v odreshevanju sveta-nicha. Che se odpovemo EK stalishchu, nujno ali regrediramo v totalitarizme z njihovo lazhno obljubo resuverenizacije chloveka, (z)mozhnosti, da bo udejanjal pravico, resnico in moralo; ali pa moramo priznati svojo nemoch oz. moch le igrati (kot jo v Obrekovalnici) oz. izkazati edino "resnichno" moch le z umorom; tudi dejstvo Obrekovalnice, ne le Mrtvih.

Ne pomaga, che se chlovek odpove shirokemu zhivljenju trzhishcha in igra sam vse vloge, kot jih Leporella. Nekaj chasa lahko slepari, nujno pa pride trenutek resnice: chlovek-predmet-zhrtev-cilj, ki je zunaj tako agirajochega in njegov predmet, Don Juan, umre, ker ga sleparija ubije. Vse vloge igrajochi ostane sam. Preostane mu le, da zachne igrati - vse vloge - pred sabo. A ker ve, da igra, se uzhitek manjsha; oz. se spreminja v mazohizem, kar je slabljenje vitalne potence v primerjavi s sadizmom. Mora se torej preprichati, da je le on sam na svetu; Rudolfov Kserkses. Da so vsi drugi njegove fantazme, nimfe Echo, odmevi Narcisa. A kaj je tak svet? Zozhenost na fikcijo. Uzhivati v fikciji, za katero vem, da je fikcija? Je takshno metodichno samoslepljenje sploh she uzhitek? Enkrat dvakrat - kot inovacija - she gre; nato se izchrpa. Chlovek zapade dolgochasju. Tochka Jazona - tega Don Juana antike - v Zajchevi Medeji.

Z gledishcha - izkustva - Leporelle dobi tudi partijski vrh iz Mrtvih nov obraz. Skazhe se, da ne le da ni hegemon - in izraz - Zgodovine, ampak da je le kolektivni, nazadnje pa, v Stalinu - in Hitlerju - individualni narcizem. Da je bila Zgodovina, v imenu katere je Partija zakurila revolucijo, privid. Da se je vsa realiteta, ki jo je Partija tako velikopotezno predelovala v idealno, potroshila; predvsem z muchenjem in ubijanjem. Ker Partija ljudem ni dala svobode, jih je zakrnela. Nazadnje je Partija sama ugotovila, da je izdelala nich. S stalishcha EK to pomeni, da je svet vrnila v stanje, kakrshno je bilo, preden ga je ustvaril Bog: v nich. Kar je najmanj vredna akcija; kar je nasprotje odreshevanja.

Partijski vrh - Komisar - je hotel biti sinteza potentnega ekspanzivnega Don Juana in Leporelle, ki hoche chloveka v celoti zase, podse. V Leporelli kazhe Petan resnico Mrtvih; v letu 1991 resnico leta 1948. Ekspanzivnezh se je utrudil, postal impotenten; nazadnje je od strahu umrl. Totalitaristka je izgubila predmet svoje oblasti. Zgodovina ni preshla v vishjo fazo ali celo v idealno, ampak se je konchala. Krog je zakljuchen.

Kdor pozna model kroga, ve, da ni krog nikdar zakljuchen; kar naprej se da regredirati in progredirati na krozhnici; iz totalitarizma v civilizem, iz avtodestruktivizma v ludizem in magizem itn. Vse kombinacije so mogoche; in neskonchno shtevilo podvariant. Vendar je obenem res, da je krog tudi zaprt. Da zmerom znova pripelje do zadushitve, do praznine, do pretvorbe vsega v fikcijo-simulacijo. V nich.

Chlovek obnavlja isto zgodovino, ker se poji iz nature. Pride Marija iz "Bosne", kot kazhe Jovanoviæ v Uganki, in omogochi druzhbi, ki se je zhe iztroshila v neavtentichnosti, v psihiatrizmu simuliranja, lik igravke Irene, da se znova oblikuje kot barbarska osnova, ki se bo postopoma kultivirala in nazadnje preshla v zgoljkulturo, tj. v simulacijo. V tem nenehnem regresu-progresu ni reshitve. Partija je kot komunistichno Gibanje izpuhtela. A zhe se pripravlja nova Partija kot Antikorupcijsko gibanje, kot nadstrankarska zaveza, kot novi obet odreshilne totalnosti z novo karizmatichno figuro. - Brez skoka vere vstran s te mrezhe linij je odreshenje nemogoche. Je pa mogoch ples, prizadevanje, blodenje med igro in umorom. Kot kazhe Obrekovalnica. In vsa Petanova dramatika.

Kaj je resnica Leporelle? Izguba sveta, s tem merila za razlikovanje med resnico in neresnico. Nerazlikovanje med obojim je pogoj modela simulacije. Resnica Leporelle je, da je ostala sama. S tem drsi v nich. Bozhich je zhe v Kaznjencih povedal: kazen za greh je, da te - greshnika - ni. Zgodba o resnici je konchana.

Prav tako je konec s pravico. Kaj naj bi bila pravica med Leporello in Don Juanom? Oba se izrabljata in varata; dokler oba ne pogineta, vsak po svoje. Njun konec je pravichen. A che pristanemo na to logiko, obvelja nihilizem: edina pravichna usoda za svet in chloveka je kazen, da izgineta. Poshtenosti v tem - v takshnem - svetu ni. Nobena od vseh treh vrednot, ki sem jih vzel za osnovo razmishljanja, ne velja vech. Tudi solidarnost kot sochutje in razumevanje ne, che vodi v korupcijo, v utrjevanje nashosti.

Potrebna je - s stalishcha EK - solidarnost z drugim; ne z Ochetom, ampak s sovrazhnikom. A kako to izpeljati, da chlovek ne bi s to solidarnostjo postal le izdajavec sebe, zhe vnaprejshnji suzhenj drugega, le porazhenec? Da ne bi zapadel v mazohizem?

To je vprashanje, ki ga zastavlja EK in ki ga v RSD ves chas reshujem. Ga postopoma operacionaliziram.

 

 

18.

Morda najboljsha, vsekakor pa najbolj izvirna je Petanova drama - podnaslovil jo je "farsa" - Mashchevanje je grenko oz. Sprava ali pomiritev. (Sklepam, da je nastala v prvi polovici l. 1991, pred slovensko drzhavno osamosvojitvijo, a precej - leto dni - po prvih svobodnih volitvah.) Njena dramaturshka struktura je enaka ostalim v Petanovih dramah: ne posebno zgoshchena - v Mashchevanju je predolg, hote konvencionalen, neopazen, obichajen uvod, ki ga uprizoritev lahko skrajsha -, lahkotno tekocha, konverzacijska, slovensko salonska, ki pa skriva pod nachrtnogladkim videzom nemalo presenetljivih poant. Je analiza, cheprav ne poudarjeno intelektualna. A kot da je avtorjev plan, ki ga hoche dosechi s svojo dramatiko: chim bolj vsestransko osvetliti slovensko druzhbo in situacijo z ljudmi vred - po l. 1945. Noche izzivati; a skrbno plete mrezho, ki je iz drame v dramo bolj tesna in preprichljiva. Che se le da, je komedijska; razen v Mrtvih. Dejanje se mora dogajati okrog bistre in presenetljive domislice, ki je tudi miselna ideja, ne le odrska shala.

Naslov farse Mashchevanje je grenko ni le posrechena duhovitost, brez globlje osnove. Nasprotno. V naslovu je bistvena poanta drame. Drama z novega vidika obdeluje to, o chemer govori moja razprava: vprashanje resnice, poshtenosti in pravice. Manj o vesti. Vest je zhe posebej izdelana resnichnost; sodi v resno dramatiko; k Mrtvim; v resni del Cekinov. Resnico, pravico in nravnost kot tri kategorije, ki so osrednje zhe od chasov starega grshtva, razchlenjuje dramatik sicer predvsem glede na - slovensko - druzhbo; kar je za komedijo normalno. A naj se zdi njegov prijem na prvi pogled she tako konvencionalen, ne pozablja na osebo, na PO (posamezno osebo). V Cekinih in Mrtvih je PO v sredishchu zanimanja; manj v Obrekovalnici in Leporelli, kjer sta v ospredju obdelava medosebnih odnosov in strukture, v katero je chlovek ujet. Mashchevanje je na sredi med obema tipoma. Ali, che hochete, njuna sinteza.

Pravim: presenetljiva ideja-domislica. Kar izhaja - a ne le - iz narave komedije, v kateri so presenetljive situacije potrebne; takshne so najbolj smeshne. Komedija kot zhanr povezuje dvoje momentov, ki se izkljuchujeta ali sta si vsaj zelo nasprotna: konvencionalnost sploshne forme, sklep s poroko-spravo, u-red-itev sveta na eni in kaos, iz katerega se svet ureja, na drugi strani. Komedijski kaos je sestavljen iz samih - iz chim vechih, iz chim bolj presenetljivih - nakljuchij, ki naj bi chim bolj zmedla, podrla, ogrozila, osmeshila normalno potekajochi svet. Petanu je komedijski zhanr tudi zato blizu, ker v njem - v ustroju, ki sem ga pravkar opisal - odkriva svet, ki mu je intimno, vsebinsko, tako rekoch eksistencialno in izkustveno "domach".

Konvencija je sistem. Petan razlikuje dva modela konvencije-sistema: komunistichnega, stalinistichnega, totalitarnega in meshchanskega, sodobnega, urejenega z dialogom-konverzacijo. Kar je v prvem Ideja - Nachrt total(itar)ne preureditve sveta -, ta nachrt izvaja revolucijska, oblastnishka, vsemo(go)chna, ideoloshko budna in enotna Partija s svojimi ukazi, z vistosmerjanjem, tj. z Direktivo (nihche se ji ne more upreti oz. upre se lahko, a ga Partija nujno porazi, ubije - usoda Udbovca v Mrtvih), je v drugem Pogovor. Pogovor je dialog; kot tak sodi v osnovo polisa, meshchanstva. Kot analitichen je podoben tisti smeri v meshchanstvu, ki radikalno razkrinkuje danost; ki je v tem na robu civilne revolucije; ta se prav z dialogom bori zoper avtokratizem, monizem in totalitarizem Ene misli, ene Besede, Ukaza, zoper vse, kar ne dovoli enakopravnega odgovora.

V tej tochki sodi Petanova dramatika v blizhino Kozakove, Afere, Dialogov itn. Ali v blizhino Voshnjakove in Kristanove. Po drugi plati pa ta dramatika ni le analitichno kritichen in avtorefleksiven dialog, kot je v Aferi; je vsaj v enaki meri salonska konverzacija. Ta je prav tako tipichno meshchanska, le da sluzhi utrjevanju meshchanskega sistema kot druzhabnosti, kot stabilizacije danosti, kot kulturno etiketnemu obrazu - maski - trzhishcha in kapitalizma, kot gladki formi, ki strukturira odnose med PO, da ne bi bili preosebni, predirektni, preneposredni, s tem preogrozhajochi, prekaotichni; da bi se drzhali pravil, obrazcev druzhbovanja, tudi puhlic, kakrshna je najbolj znachilna - angleshka - o vremenu. Ta ima svojo logiko; povsem depersonalizira medchloveshke odnose, a ohranja spodobnost, vljudnost, red. Je sama na sebi komichna. Kako jo je znal zasmehovati Shaw!

Konvencija v stalinizmu je vse nekaj drugega. Tezhko ji celo rechemo konvencija, saj je stalinizem nenehen antibirokratizem, nenehno revolucioniranje, s tem podiranje sistema, navad, zanesljivosti, reda, predvidljivosti. V tem je stalinizem kaos kot tak. Da je nepredvidljiv, vidimo v Mrtvih; zapre in justificira nedolzhnega, celo svojega - nashega -, ki odkrije nedolzhnost inkriminiranega. A to je le ena plat stalinizma. Bolj ko se je komunizem destaliniziral - zhe v 50. letih -, bolj se je pomalomeshchanjal, burzhoaziral: iz kaosa in revolucije je prehajal v vse bolj normalen avtokratski monistichni sistem, ki je jemal veliko konvencij od meshchanstva in jih spushchal k srednjim in spodnjim srednjim slojem. Prav s tem, da je postajal iz Revolucije Sistem, se je nazadnje reshil; s tem se je humaniziral; postal je socializem s chloveshkim obrazom. To je: predvidljiv.

O tej razliki pove vse razlika med Mrtvimi in Mashchevanjem. Mrtvi uprizarjajo she svet, v katerem PO nima nobene mozhnosti, da bi avtokreirala lastno zhivljenje; vsakdo je to, za kar ga dolochi Partija kot absolutna sila. Vsakdo je le predmet in sredstvo Partije. Vendar ta struktura she ni vidna na zachetku Revolucije; tedaj je potreben masoven vstop v Partijo, cheprav skozi tesne filtre preizkushnje; a ta preizkushnja je pred vojno in med vojno eksistencialna, tveganje zhivljenj, ker je Partija v ekskluzivnem boju z drzhavo in okupatorjem. Po zmagi l. 45 pa se polozhaj v hipu spremeni. V Partijo hochejo vstopiti karieristi. Tveganja zaradi sodelovanja s Partijo ni vech ali ne bi bilo vech, ker je Partija na oblasti, zato ga mora Partija sama vrniti, rekonstituirati: simulirati obnovo medvojne situacije z njenimi nevarnostmi: z vojno; igrati, kot da gre zares. Ker ne gre zares - ker vojne ni in je nesmiselna, revolucija bi morala biti konchana -, mora Partija celo stopnjevati svojo igro, se delati, kot da si verjame, od vseh terjati skrajno resnobnost in vero v resnost pochetja. Kdor se posmehuje - Zupan, Javorshek -, je pri prichi trdo kaznovan, ker razkriva resnico in s tem spodbija partijski projekt (interes).

Recimo da je to drugo obdobje, v katerem je pobuda PO minimalna ali nichna, obdobje med 1945 in priblizhno 1965, nekaj prej, nekaj kasneje, model se je spreminjal polagoma, vendar ne pred letom 1955. To obdobje kazhejo Cekini in Mrtvi. Petan ne prikazuje revolucionarnega obdobja, v katerem se PO lahko svobodno sama odlochi za revolucijo; kot se recimo Tanja iz Ognja in pepela, za Lacka, Lacko in Krefli, Donat v Operaciji, Miha in Marjana v Rojstvu, Cecilija, Za svobodo itn. Petan je odznotraj izkusil le to prvo povojno obdobje; in seveda naslednja.

V tem - etatistichnem, v katerem je kaos revolucionarnosti discipliniran v politichni mochi-svobodi partijskega vrha, ta ima svojo samovoljo za voljo in smer Zgodovine - obdobju Branko, Cekini, mora izvrshiti, kar mu nalozhi Partija (v mladinski organizaciji nadrejeni mu Tone) ne glede na to, kaj misli o stvari sam; ali se chuti za nalogo sposoben itn. Che se temu upre - Branko se bo izvrshevanju naloge uprl v prihodnje, che je ne bo sprejel kot PO svobodno in kot poshteno -, bo kaznovan; kot je Kristijan v Aferi. Ni pa nujno, da se nekdo izvrshitvi naloge upre. Lahko je nad nalogo navdushen, je sploh idealen partijec, tj. - v etatistichnem obdobju - izvajavec, gorechi hlapec. Zdi se, da sta takshna pred zaporom drugega Udbovec in Justificiranec iz Mrtvih; sintetizirata revolucijsko gorechnost, pripadnost partijski Zgodovini in drzhavno uradnishko poslushnost.

Recimo, da je bil med letoma 1945 in 47 tak Torkar, ko je pisal Gospoda Ponikvarja. A mu to nich ne pomaga, ker nima nobene avtonomije; ker ni niti minimalno priznan kot PO. Partija lahko dela z njim, kar hoche. Muchi, ubija, smeshi, sramoti tudi najbolj zveste, hlapchevske. Torkarja zapre tisti hip, ko napishe dramatik svojo - in sploh slovensko - najbolj stalinistichno, UDBO povelichujocho dramo. Kar pomeni, da se absolutna oblast Partije, ki hoche biti absolutni red - dolocha ga ena sama tochka (osebnost) ali par osebnosti na vrhu Partije - sama od sebe, zoper svojo voljo spreminja kot samovolja v maksimalen kaos. To kazhe vrsta dram v SPD: Sheligovi Volchji chas ljubezni in Ana, Ruplov Job, vsekakor pa prva v tej vrsti: Kozakovi Dialogi. Zhiveti v etatistichnem obdobju je pomenilo ne vedeti, kdaj te kaj lahko zadene. Najhujshe je bilo to obdobje prav okrog dahavskih procesov in spora s kominformom, okrog leta 1947 do 52. Sistem postane ruleta - vse do najvishjih; she bolj v SZ kot v Sloveniji. Partija, ki je nastopila svojo zgodovinsko pot ravno kot zavestna socialna in intelektualna sila, ki bo chloveshtvo obvarovala kaosa - krivic - trzhishcha in kapitalizma, Nakljuchja, to nadomestila s Planom, je zapadla sama she vechjemu kaosu in samovolji; predvsem na chloveshki ravni.

Tretje obdobje - humanistichno - se je razlikovalo od obeh ostalih. Kdor je sodil recimo razredno v skupino, ki ji je bila Partija zaradi svojega ideologizma - doktrinarnosti - nenaklonjena, v etatistichnem obdobju ni imel nobenih shans, da bi se povzpel ali uveljavil. V tretjem obdobju pa se je na videz vrnilo prvo obdobje: vechje sposhtovanje osebne volje PO. A v karikaturalni obliki.

Med vojno je Senatorjeva hcherka Tanja, Ogenj, tvegala vse, che se je prikljuchila OF; Donat je izgubil pri tem zhivljenje. Partija ju je oba uporabila. Tanja je bila koristna kot politichna zveza v hishi, kjer so se vrhunski slovenski predvojni politiki sestajali z odposlanci zahodnih zaveznikov; Donat kot zdravnik, ki lahko operira ilegalce in partizane. Med koristnostjo - uporabnostjo - PO za revolucijo in pristno pozhrtvovalnostjo PO, ki je nashla v narodno osvobodilnem boju svoj zhivljenjski cilj, svojo eksistencialno izpolnitev, torej svojo svobodo in avtonomijo - v hipu, ko je svojo svobodo in avtonomijo zhrtvovala, paradoks mejnih polozhajev -, je leta 1943 zelo tezhko razlochevati; vemo, da gre za dva zelo razlichna momenta-potezi, a oba sodelujeta enakopravno. Moment uporabe-zlorabe je jasneje viden shele kasneje, cheprav v dolochenih polozhajih tudi zhe med vojno. Recimo: revolucionar Gaber uporabi-zlorabi Gordano, nato jo zavrzhe; Delirij. Enako ravna Partija s prof. Stvarnikom; zgolj uporablja ga; ga bo tudi nagradila, dokler ji bo koristen. Glej Majcnovo Revolucijo.

Leta 1960 sta osebna pozhrtvovalnost, ki tvega zhivljenje, in uporabljenost-hlapchevstvo zhe povsem narazen. Kdor she verjame v zgodovinsko itn. vlogo Partije, se v to preprichuje, ker mu to ustreza; razvitejshi ne verjamejo vech. - Oba Hribarja tedaj verjameta in sta fanatichna komunista. A sta mlada in socialno-razredno ter intelektualno zaostala, she nerazvita; kot Jansha konec 70. let, ko je bil maoist ali trockist. Otroci s podezhelja so potrebovali precej chasa, da so se ozavestili in razvili svoje intelektualne ter moralne potenciale.

Najlazhe je, da se nekdo, ki sicer nima shans socialne promocije, prepricha, da ima Partija prav, s tem postane notranje gorech, obenem pa izvaja, kar mu je Partija narochila, oz. se sam prijavi, da bo takshne naloge izvajal, ter tako dokazhe, da je uporabljiv, zanesljiv. Che izvaja takshne naloge med vojno, je heroj in poshtenjak, pa cheprav ubija; likvidatorka Shpelca iz Sveta brez sovrashtva; Matjazh Jerisha iz Tezhke ure. Che dela "isto" l. 60, ni vech v nichemer ne heroj ne poshtenjak - kajti na drugi ravni tudi med vojno ni bil nraven, saj je ubijal in sluzhil stalinizmu. Je le she hlapec v sluzhbi Policije in Partije.

Med leti 1960 in 1990 je na Slovenskem uspelo kar precej mladih ljudi: tistih, ki so se rodili kasno in niso mogli sodelovati v revoluciji. (Problem uspeha tistih, ki v chasu revolucije niso bili na "nashi" strani, je poseben. Obravnava ga Bor v Kolesih teme. Konjunkturisti so bolj jasna pasma od tistih, o katerih nameravam govoriti v naslednjih izvajanjih. Enostavnejshi so, manj zanimivi, zato bolj podvrzheni direktni moralni kritiki, tudi Pirjevchevi, ko odklanja karierista Otona, Ljudje v potresu.)

Nikakor niso vech uspevali le sinovi partizanov. Nastajala je shiroka in diferencirana plast vishjih srednjih slojev, direktorjev, menedzherjev, politikov, uradnikov, kulturnikov itn., ki je tvorila vrsto novih elit. Da se rechi, da problema, ki ga Petan odpira s kritichno analizo Marka, Mashchevanje, nikakor ni mogoche reducirati na problem karieristov iz Koles teme in Ljudi v potresu. Karieristi med revolucijo ali v prvem desetletju po nji so redki in posebni primeri; tudi ne morejo postati zelo uspeshni. Kasnejshi mladi ljudje, ki izvirajo iz domobranskih druzhin ali "kulashkih" kot Marko, ali nevtralnih, in ki uspevajo, pa so skoraj zhe pravilo. Uspeta tako Hribar kot Jansha, oba sinova domobrancev; oba se v 80. letih obrneta zoper Partijo. (Hribar nakazuje ta obrat zhe prej, a ga she ne izpelje radikalno.) Petan duhovito prikazuje, kako so v podjetju, iz katerega je moral oditi - pobegniti v ZDA - Tone, glavna oseba Mashchevanja, ker je prishel v zavesten spor s sistemom in Partijo, okrog l. 90 tako rekoch vsi vodilni izstopili iz Partije. V Partiji sta ostala le dva referenta in vratar. Vanjo pa je vstopil prejshnji "antipartijski" element France, iz protesta zoper chloveshko pokvarjenost. A o tem podrobno kasneje.

Tak mnozhichni eksodus (iz Partije) ne more biti stvar navadne nemorale. Che je sistem tako totalitaren, da ljudem ne dopushcha dihati, tochneje: uspe(va)ti, che se mu ne podredijo in ne pochno stvari, ki so po "normalnih" - "naravnih", primerno meshchanskih, krshchanskih - etichnih pravilih neprimerne, potem mnozhichna amorala ljudi, posebej mladih, ni vech enostavna jasna amorala; stvari se zamotavajo. Prav v drugi polovici 60. let, ko zachne prodirati mnozhichno "suvereno" vstopanje v Partijo, ko Partija odshkrtne do tedaj tesno zaprta vrata svoje izbranosti, ko se zachne porajati liberalni komunizem, Kavchichevo obdobje (pravi mnozhichni vstop mladih in karierizem, razumljen kot uzhitek, normalnost, svoboda, cinizem, veselje, nachelnost, vse skupaj v vsesploshni indiferenciaciji, nastopi v 70. letih, v ti. Pisemskem obdobju), vrzhe v elitno javnost Urbanchich svoje nichejansko odkritje: Morala je nemorala; tak je naslov vplivnega eseja.

Urbanchich sicer noche zagovarjati nachelnega amoralizma uspeshnezhev, ki je tema Mashchevanja. Urbanchich je enako kot Petan osebno poshtenjak; je neuspeshen - kot je France -, ker noche sluzhiti; ker hoche ohraniti svojo moralno in intelektualno avtonomijo. A ludizem, ki ga z omenjenim geslom, v katerem poisti moralo z amoralo, s svoje strani podpira in utemeljuje, ludizem kot derealizacija, kot izguba resnichnosti, je osnova ravnanja Markov in sorodnih, karieristov, ki to niti niso v poudarjenem moralnem pomenu besede. Kajti che so krivi - umazani, amoralni - skoraj vsi ali vsaj velika vechina, potem pojem morala nima prave tezhe; morala je socialna zadeva. Che terja moralna drzha od chloveka radikalno zhrtev - pobeg iz Jugoslavije, socialno nemoch, ostajanje na dnu ali celo preganjanje in zapor (v tem okvirju so se gibali elitni intelektualci revij Revija 57, Perspektive, Problemi vse do Nove revije konec 80. let, a so bili dolgo chasa osamljeni, posebej v drugi polovici 50. let in v prvi polovici 60. let, tedaj obeh Hribarjev she ni bilo zraven, a tudi tipov á la Skrushny she ne), potem te terjatve ni mogoche razumeti kot socialno moralno. Zato je ZKC tudi ni postavljala; zato je udom SKS dovoljevala, da sodelujejo z oblastjo, le, che se da, ne prevech vidno. (Marko hodi sem in tja, seveda skrivoma, celo v cerkev.) Morala, ki jo ima France - Petan je do nje skeptichen, ne ravno posmehljiv, a ne navdushen nad njo -, bi mogla postati krshchanska morala v duhu EK; to pa je nekaj temeljno drugega od socialnega katolicizma. - Pri liku Franceta je treba odmisliti seveda parodichno - farsichno - poanto: da vstopi v Partijo l. 1990.

Bodimo pazljivi in razlochujmo; predvsem dve ravni: socialno in osebno. Na socialni se zastavlja vprashanje: koliko je kriv chlovek, ki je v sistemu komunizma ali zgolj trpno molchal in sodeloval, ali pa dejavno vkljuchen v sistem prehajal v njegovo novo, ne vech klasichno revolucijsko partijsko - zelo shiroko - elito. Sama socialna raven ne more oblikovati vprashanja o osebnem ravnanju. Zanjo so pach vsa ravnanja ljudi, ki so sluzhila osebnim promocijam, razpoznavna le s stalishcha, koliko so prispevala k funkcioniranju sistema. Che so mnogo prispevala, so takshni ljudje socialno pozitivni; tako je presojala Partija. Shele che se odkrije, da je sistem sam napachen, postanejo njihova dejanja vprashljiva; vprashljiva zato, ker se skazhe, da niso bila funkcionalna, socialna. A zdaj so krivi - odgovorni - vsi hkrati in - nacheloma - enako. Takshna odgovornost pa je sama na sebi vprashljiva; je sploh smiselna? Kafka naredi iz nje poseben zakljuchek negativno religioznega znachaja: ljudje so - morajo biti? je naravno, da so? - celo kaznovani, Proces, ker so kot masa, kot druzhbeno povprechje (so)krivi, cheprav ne vedo zakaj oz. zakaj je kriv ta ali oni posebej, osebno. Che ne vzamemo za merilo osebne ravni PO - in EK -, potem ima Kafka prav; potem je chlovek le predmet birokratskega sistema, pa naj je ta avstrijski ali stalinistichni.

A che je chlovek povprechen in mnozhichno - druzhbeno, morda celo zgodovinsko, kar trdi marksizem - kriv, potem krivda izgubi pomen. Mirno lahko rechemo, da ni kriv, ker ni odgovoren; ker ni svoboden; in v stalinizmu res ni. Negativna religija je odvech. Nadomesti jo funkcionalizem, ki ljudi presoja glede na njihove vloge. Funkcionalizem in negativna religija sta dva obraza istega; kot surrealizem ali asociativno pisanje ali kubizem na eni in Kafka na drugi strani. Che smo krivi vsi ljudje, ni kriv nobeden. Ljudje so v sodobnih sistemih, pa naj so ti kapitalistichno informacijski ali ideoloshko totalitarni, reducirani na igro, na vlogo, na jezik, na rech, kar vse je odkrila slovenska zavest sredi 60. let na ekspliciten nachin; kot ludizem, reizem, lingvizem itn. - Rudolfova, Luzhanova itn. dramatika.

Da bi postal chlovek dejansko kriv, mora biti, najprej, priznan kot PO; nato: se mora sam zavedati, da je PO. Predpostavljati mora svojo svobodo in svobodo drugih; ter vrednostni sistem, ki omogocha presojo o zlu, o zlih dejanjih. To pa je - s stalishcha EK - v osnovi le drugi kot druga PO; ali drugo kot bozhje, kot stvaritev, kot nosivec bozhjega. Che je drugi le rech ali vloga ali nich ali jezikovna izjava, drugega ni mogoche poshkodovati drugache kot le fizichno. V drugem mora biti absolutno, da je lahko verski - odreshenjski - cilj chlovekove akcije, chustvovanja, dojemanja.

 

 

19.

Petan ni ne ludist ne reist ne lingvist, tj. ne znotrajtekstualec. To sem ugotovil zhe v analizi Obrekovalnice, ki je v marsichem ludistichna igra, a se nazadnje skazhe, da nosi v sebi, cheprav parodirano, merilo resnice: razliko med igro in smrtjo. (Mozh strelja na ljubimca, a tega krogla le oplazi, smrti se je ognil le po nakljuchju.) V Obrekovalnici je podana ta razlika kot osnova Petanovega sveta. Je osnova tudi zame in za EK: preprichanje, da obstoji smrt zhivega, ne pa le besedna izjava o smrti, ne le vloga smrti. Konec Obrekovalnice kot dogodek (pa cheprav ponesrechenega) umora (ta dogodek sem ekspliciral zhe v analizah 70. let, izdal sem jih v knjigi s simbolichnim naslovom Besede in dogodek, pripravil sem preboj ludizma, sveta besed, z dogodkom, tega pa sem razumel kot smrt; to je tudi za EK: Jezusova smrt, smrt Boga) omogochi svet, ki se na naslednji stopnji vprasha, kaj je nravno; v chem je krivda. Vprasha se lahko, ker krivdo omogochi; tochneje: ker omogochi odkritje - imenovanje in dojemanje - krivde. Medtem ko Jesihov itn. svet tega ne omogochi.

V Obrekovalnici Petan she ne zastavlja vprashanja krivde: tistega, ki vara, zhenske, ki vara svojega mozha z Igravcem. A che prizna - odkrije - smrt, odkrije zhivo PO. Zato lahko na naslednji stopnji - v Mrtvih - postavi vprashanje krivde. V Mrtvih je merilo smrt oz. razlika med besedami - recimo obljubo, ki jo da partijski vrh, da bo Justificiranec oproshchen, che je nedolzhen, takshno obljubo prichakuje od vrha Udbovec - in dogodkom smrti-umora. Vendar Mrtvi ne kazhejo igre, ki jo kot svet igre problematizira smrt; to velja za Obrekovalnico. Oblikujejo takshna razmerja med nastopajochimi, da je mogoche iskati in celo z veliko verjetnostjo najti ali vsaj predpostavljati resnico. V Obrekovalnici je iskal resnico le Igralkin Mozh, a zhe z vnaprejshnjim namenom, da mu bo ta resnica dokaz (dokaz ?), da ga Zhena vara; da bo dokaz sluzhil za motivacijo in opravichilo njegovemu dejanju: da bo Zheno ubil. Cilj je: prestopnika - sleparja, nenravnezha, izdajavca - kaznovati; resnica je sredstvo za izvedbo namena.

V Mrtvih pa je cilj ravno nasproten: kaznovati hoche Partija, medtem ko tisti, ki ishche resnico, skusha dosechi oprostitev sodbe, odkritje nedolzhnosti. V tem primeru - razlika je bistvena - ne gre vech za iskanje-izvajanje Pravice (ne Mashchevanja), ampak je cilj reshiti chloveku zhivljenje; videti v njem poshtenjaka, zhivo bitje, ki zheli zhiveti; nekaj pozitivnega, kar je treba ohraniti in se za to ohranitev potruditi, celo izpostaviti. - To ni ideologija Zelenih kot politichne stranke, ki nima cilja v drugem kot v PO, ampak se ukvarja s socialno gospodarsko tehnichnimi stvarmi, kar ude stranke nujno pripelje do politike kot boja za oblast. Tako gleda na Zelene Petan v Mashchevanju.

Kot sem analiziral, je dramatikov cilj v Mrtvih odkriti individualno personalno, tj. singularno resnico; ta je temeljna. Socialne resnice so vprashljive kot take; kar skusham analizirati v prichujochem izvajanju. Morda so drugi dahavci - obsojeni v dahavskih procesih - krivi; Udbovec (dramatik) tega ne ve. Ve pa (oz. z veliko verjetnostjo se je preprichal, sodba o tem je subjektivna, je bolj preprichanje kot popolna zanesljivost, te sploh ni v medchoveshkih osebnih odnosih, vse je nazadnje lahko igra in slepilo, kot kazhejo skechi Obrekovalnice ali Calderonova drama Zhivljenje - sen), da je singularni chlovek - Justificiranec - nedolzhen. Petanovo sporochilo je nedvoumno: chlovek je dolzhan v vsakem primeru-polozhaju raziskovati osebno resnico, ne sploshne druzhbene.

Sploshno druzhbeno, ki niti ni resnica, ampak dolochena fakticiteta, raziskuje znanost, sociologija (od Mlinarja do Rusa). Raziskava resnice v primeru Justificiranca je sicer tudi socialna, socialno pogojena, vendar njeno bistvo ni v socialnem, ampak tako v individualno osebnem, da je neponovljiva; velja le za ta primer. Medtem ko veljajo znanstveni zakoni ali pravila za povprechje, za mnogo - za chim vechje shtevilo - primerov. Udbovec spozna, da je Justificiranec nedolzhen, tj. poshten. Bravec spozna, da ravna Udbovec poshteno, po resnici, tako, kot mu omogocha in terja njegova (za)vest.

Humanistichna - predreistichna - dramatika razlochuje med PO in sploshnim-druzhbenim; na tej razliki temelji; tudi Petanova. Mashchevanje ni analiza sloja ali mnozhice Slovencev, ki so sodelovali s Partijo, ker so se hoteli s tem okoristiti ali pa so le tako mogli primerno prezhiveti; cheprav je farsa tudi to, Petan odpira ta problem. Bistvo Mashchevanja je enako kot v Mrtvih: ishche se osebna odgovornost-krivda.

Krivda se ishche od Ajshilovega Okovanega Prometeja naprej, cheprav dramatiki vedo zhe od zachetka, da je problem kar se da zamotan; glej Kralja Ojdipa. Sofoklej se postavi na stalishche, da je Ojdip kriv. Na to stalishche se postavi sam Ojdip; in Jokasta. Na krivdi temelji celotni tebanski mit. Svet je posledica dolochenih dejanj: da je Ojdip ubil ocheta, se porochil z materjo itn. Ne gre le za usodo. Ojdip jemlje usodo na svoje rame in se obnasha, kot da je svoboden. To je predpostavka sleherne globlje - verske - moralnosti. Medtem ko se socialna morala zadovolji s tem, da se chlovek obnasha v skladu s povprechjem, z vechino. Ker je v nacistichni Nemchiji velika vechina sprejela hitlerjansko ideologijo - odnos do Judov itn. - , se od PO ne terja, da vzpostavi drugachna merila; ker se ve, da vodi vzpostavljanje drugachnih meril v tragedijo, v totalni spor z okoljem, v smrt, vsaj v taborishche; primer katolishkih in protestantskih duhovnikov, Niemöllerja, Bonhoefferja itn. Vechina pa je sodelovala z danim sistemom.

Onkraj socialne morale je EK morala. Vendar ZKC v Sloveniji med leti 1960 in 1990 od svojih udov ni terjala, da izpolnjujejo EK moralo; dovolila jim je kolaboracijo s sistemom, o katerem danes trdi, da je - bil - zlochinski. Ni dovoljevala grehov, kakor jih povprechno pojmuje: umorov, prevar blizhnjega, lazhi blizhnjemu ipd. Vendar ko je shlo za druzhbene lazhi, prevare, neizpolnjevanja velikih moralnih dolzhnosti, ni le pogledala skoz prste, ampak je v osnovi tolerirala nemoralo, ker jo je razumela kot sploshno socialno ravnanje v skladu s sistemom. Che je mogla, ni izostrevala razlike med socialno moralo in osebno krshchansko. Nikogar ni silila - niti ni nikomur svetovala -, da bi javno povedal, kar govori danes kot kronske dokaze zoper Partijo: da je Partija likvidirala vrnjene domobrance itn. Nich podobnega se ni dalo prebrati recimo v shtevilkah verskega tednika Druzhina; prej nasprotno; zagovor oblasti kot od Boga dane ali vsaj takshne, s katero je Vatikan sklenil pogodbo. Pach pa je zlochin Partije razkrinkovala libertarna - celo liberalna - SPD (Dialogi, Job, Noch do jutra, Karamazovi itn.). Druzhina slovenske dramatike pri tem ni podprla.

Lik Marka je treba razdeliti na dva dela: Marko kot sploshno druzhbeno bitje in Marko kot PO. Che bi bil Marko - chlovek - le sploshno druzhbeno bitje, bi bilo normalno, pod pogojem, da hoche polno zhiveti, da l. 60 sodeluje s Partijo, kajti Partija tedaj dolocha pogoje zhivljenja, l. 90 pa da sodeluje z LD, tj. stopi v to ali ono stranko. Tako uchi moralni behaviorizem. In tako se Marko, kot bomo videli, tudi brani. Ker pa je Marko tudi PO, tj. chlovek v neposrednem odnosu z drugim zhivim chlovekom kot PO, je mogoche in treba brati njegova dejanja tudi drugache, po drugem kodeksu.

To razliko sem opazil in dozhivljal zhe zdavnaj; ravnanje slovenskih katolichanov pa sem izkusil l. 58-59, ko je Partija Puchnika, Rusa, mene izlochila z Univerze. V Rusovem primeru je shlo za najbolj ochitno nepravno dejanje, za klasichno represijo avtoritarnega in totalitarnega sistema. A katolishki profesorji so ob tem molchali; oz. celo glasovali za Rusovo - ochitno krivichno - izkljuchitev. Glede na sploshno druzhbeno moralo, kakor sem jo analiziral malo prej, so ravnali kot vsi; da bi se pach kot profesorji, v sluzhbah ohranili. Hlapchevsko so Partiji ustregli; che ne bi, bi tudi njih zadelo; ni nujno, ampak verjetno, prej ko prej. S stalishcha EK in PO pa so ravnali nemoralno. Veljko Rus kot singularna PO je njihovo ravnanje chutil na sebi zelo konkretno: bil je vrzhen na cesto - tudi jaz -, ostal brez dohodkov itn. Proces zoper njega je bil montiran, kot proces zoper Justificiranca v Mrtvih in Tonyja v Mashchevanju oz. zoper Brankova sosholca in profesorja v Cekinih.

Kdor je v tem procesu sodeloval, je ravnal greshno, zoper resnico in pravico; to je osnovno sporochilo Cekinov in Mashchevanja. Le da kazhejo Cekini mladega fanta, Branka, ki se moralno in osebnostno - primerno - oblikuje, ko spozna svoj greh in si obljubi, da ga ne bo ponavljal. (Bravec ima vtis, da bosta pravica in resnica nekako zmagali, vsaj v naslednjem primeru, ker bo Branko moralno in osebnostno chvrst.) Medtem ko se v Mrtvih ta vtis zamaje, saj zmagata resnica in pravica - ravnanje po vesti - le v zavesti bravcev in dramatika, ne pa v realiteti; v stvarnosti zmagajo nasilje, lazh, krivica, taktizerstvo, politika, cinizem (Partija).

She zamotaneje pa je v Mashchevanju. (Ni hujsha kazen - pravichni ni ubit -, hujshe je razumevanje problema.) Medtem ko tako Justificiranec kot Udbovec ohranita notranje ravnovesje, integralnost osebnosti, chistost dushe oz. preprichanje, da sta ravnala poshteno in po resnici (svet na neki ravni, ki jo lahko razumemo kot transcendentno socialni, kot absolutno, ostaja smiseln in cel), pa se zgodi v Mashchevanju nekaj drugega, novega: Tony, ki se je vrnil iz ZDA - po chetrt stoletja - v svobodno domovino (komunizem je padel, Tony pa skusha udejanjiti pravico), spozna, da je zadeva, ki se je je lotil, bistveno bolj komplicirana, kot je bil mislil; da je sploh nereshljiva. Tony obupa, poskusha narediti samomor, obesi se; a se mu ne posrechi - komedijski element drame. Vendar dozhivi tak shok, da pozabi slovenshchino; dobi amnezijo in se pri prichi vrne v Ameriko. Popolnoma porazhen.

Na tem mestu se farsa spremeni v grenko resno dramo; kar je v podtonu zhe ves chas; enako kot Cekini. Ker ne more razreshiti zastavljenega vprashanja, spozna, da je ta svet - vsaj slovenski, vsaj tisti, ki je shel skoz izkustvo komunizma - nereshljiv, tak, da je nemogoche vzpostaviti ustrezna moralna merila. V osnovi ni drugachen od grshkega; tudi tam se ni dalo problema razreshiti: Ojdip ni vedel, da ubija ocheta in da se porocha z materjo. Past mu je nastavila usoda.

Ni komunizem - drugim in sebi, svojim udom in akterjem - enaka usoda? DSD (danashnja slovenska desnica) jo razreshuje z Aleksandrovim postopkom: z mechem. Moje analize kazhejo, da s tem posnema komuniste. Kam pripelje direktna vojashka opcija, vemo; tudi iz SPD. Do zvechevanja nasilja - v imenu prave Ideje. Ker se stvarnost ne da brez ostanka razlozhiti z Idejo, predvsem pa ne podrediti Ideji tako, da bi Ideja oz. tisti, ki jo izvajajo, uchinkovala humano, se ljudje nato odpovedo Ideji - konec komunizma - in se vrnejo v svet relativnosti, igre, politike. A tudi ta je svet zla, predvsem lazhi, korupcije, poniglavosti, obrekovanj, nizkotnih tekem, grdih strasti - kar je moralno bistvo LD (liberalne druzhbe), vendar ljudje ta svet danes rajshi sprejemajo kot pa svet velike Ideje, ki obljublja absolutno reshitev in vzpostavitev Pravice, dejansko pa obljube ne more drzhati, saj je nacheloma neuresnichljiva; kajti dokler jo udejanja s silo, stopnjuje teror, ko pa se sili odpove, se sistem razleti, kot se je l. 90 oz. bi se she mnogo bolj, che ne bi pod zunanjim pokrovom komunizma v Sloveniji zhe konec 80. let skoraj povsem prodrla LD; tudi znotraj - ti. kuchanovske - Partije.

Konec Mashchevanja je za Petanovo dramatiko nov ton: tragichno resno grenek. Zhe dozdaj sem poudarjal Petanovo modro skepso; tu pa gre za vech: za obup. Pozicija vodi k Zajchevi dramatiki, k Otrokoma reke itn. Stran iz civilizma v avtodestruktivizem: ker se hoche chlovek ogniti bratomornosti. Logika je jeklena. Marko je storil bratomor - v shirshem pomenu besede -, ko je greshil nad Tonyjem, tedaj she Tonetom, ga "spravil v keho", mu "zapeljal zheno", mu "unichil zhivljenje". Tony odgovarja na to dejanje s samomorom oz. z begom iz slovenskega - realnega - sveta. Z begom nazaj v LD ZDA, kjer se mu ni (bilo) treba ubadati z enako tezhkimi in nereshljivimi eksistencialnimi problemi. Tam je tezhko delal, a s pridnostjo nekaj dosegel; je lastnik pogrebnega podjetja. Ukvarja se z ekonomijo, tj. zasluzhi lahko tako, da deluje v gospodarstvu, na trzhishchu. Ekonomija se v Mashchevanju pokazhe kot ustrezn(ejsh)a alternativa politiki.

To je avtorjeva slepa pega ali pa komedijska - dopushchena - konstrukcija. Kristan v Gospodarju, ki ga je napisal l. 1938, ko je zhe bil chetrt stoletja in vech v ZDA (a tudi v drugih dramah, ki obravnavajo realiteto ZDA), jasno pokazhe, da vodi ekonomizem v isto. Vsekakor na ravni velepodjetnikov, Jeklenca; a tudi na ravni malih podjetnikov. Med podjetniki vlada trzhishchna tekma, ki je v sodobnem kapitalizmu na zunaj morda ljubezniva, vsaj vljudna in poteka po pravnih pravilih, a je dejansko krvava. Porazhence brezobzirno izlocha; kar je uprizoril zhe Cankar v liku Maksovega ocheta Krnca v Kralju. Jeklenec goljufa, podstavlja pasti itn. Pazi le, da je pravno korekten; a je skrajno amoralen. Politika in gospodarstvo sta dve plati istega. Kar bo Slovenija prav kmalu videla: da sta imela Cankar in Kristan, v Kralju in v Gospodarju, prav.

Je pa res, da je problem ekonomske tekme, cheprav amoralen, nekoliko drugachen od problema komunistichne politike. Slovenska iluzija je, da prinasha liberalno kapitalistichni ekonomizem reshitev ali vsaj moralnejsho druzhbo od komunistichne. Prav tako ni reshitev v vrnitvi totalitarizma, le da tokrat desnega, fashizma, na osnovi Kociprovega Zasada ali Jelochnikove Krvave Shpanije. Edina reshitev je v skoku vere vstran od linearnega mishljenja-vrednotenja, v EK. V zapustitvi politike in ekonomije, drzhavnosti in druzhbenosti. V svetu, ki ga podaja Mrakova drama Herodes Magnus.

 

 

20.

Naj navedem stavke, ki na koncu Mashchevanja izrazhajo omenjeni obup. "Tone se je obesil v kopalnici...Ko smo ga spravili k zavesti, je govoril samo angleshko. Morda je pozabil slovensko, zaradi shoka... Izguba spomina, totalna amnezija. Meni pa se zdi, da ni hotel vech govoriti slovensko, da je naredil krizh chez Slovenijo, chez nas vse."

Podobno bridkih stavkov zhe dolgo nismo slishali; spominjajo na Cankarja. Izkushnja je sorodna. Na eni strani so Ileshichi, Kreki, Ivani Hribarji, politiki, retoriki, navdushenci; pol zares pol demagoshko z navdushenjem prekrivajo uspehe lastnih interesov in interesov svojih grup; sem spadajo danashnji slovenski politiki, ki se jim je posrechilo dobiti vso oblast, ta je bila prej na Dunaju in v Beogradu. Na drugi pa je realiteta, ki se skriva pod navdushenimi frazami o uresnichenju tisochletnega slovenskega sna.

Petan v Mashchevanju odkriva en vidik te realitete. Mashchevanje kazhe she manj kot Diktator, da bi Petana zaneslo in da bi postal apologet nove druzhbe.Vendar je res, da sta obe drami iz l. 1991; da pa se je Petanova politizacija, che smem temu tako rechi, zachela l. 94. Za namen, ki ga imam s prichujocho shtudijo, je Petanov danashnji politizem, che obstaja, manj ali obstransko vazhen; pishem shtudijo o Petanovi dramatiki, ne o Petanu. O Petanu le toliko, da s pomochjo osvetljevanja njegove osebnosti osvetljujem tudi njegovo dramatiko. A prvin fashizma v nji ni. Razen kolikor lahko vsako kritiko ali dejstvo obrnemo in uporabimo za dolochen namen: tudi kritiko realnega slovenskega liberalizma, kakor je dana v Diktatorju, tega bom she analiziral, in v Mashchevanju.

Neofashizem ali fashizem, o katerem govorim zhe leta, je model, ki ga je dejansko izoblikovala trojka obeh Hribarjev in Urbanchich; v tem je njihova ustvarjalnost, inovativnost; manj v filozofiji. Gre za radikalno odklonitev komunizma, ob tem za antikomunizem.

Nato za sprejem liberalne politichne forme, vendar ne kot bistvene. V bistvu gre neofashizmu za odstranitev realnega politichnega pluralizma oz. za to, da se ga potisne povsem v videz; enako se stori s svobodno avtonomno PO. Ideoloshka vsebina druzhbe postaneta NaROD in narodna Drzhava, s tem - slovenska - nacija.

Posamezne grupe, ki pristajajo na ta model, med sabo - vsaj zaenkrat - she tekmujejo, katera bo prevzela znotraj tega okvirja oblast; ali ZKC kot klerofashizem ali intelektualci kot novorevijevski razumniki ali Podobnikova kmechka stranka ali Janshevi psevdosocialdemokrati itn. Kandidatov je veliko; ko - che - bo prishla DSD na oblast, bo boj med tekmeci izchistil situacijo; zmagal bo en avtokrat. Morda pa niti ne. In je razlika med neofashizmom in klasichnim fashizmom prav v tem, da deluje neofashizem z masko pluralizma, kajti pristni pluralizem je izgubil svojo moch. In avtokratizem sploh ne bo tako viden, kot ga skushajo uveljaviti danes strukturalno najbolj zaostale grupe v DSD; predvsem v ZKC.

Morda ne bo vech resnichna drzha mladega katolichana, ki mi je iskreno izjavil, da bi rad dal zhivljenje za narod. Ko sem ga vprashal, ali ne za Boga, je odgovoril: seveda, bog in narod sta isto ali vsaj delujeta tako skladno med sabo, da se tedaj, ko se obrachamo k bogu, obrachamo k narodu, in obratno.

Najbrzh tudi takshna pozhrtvovalnost zastareva. Zamenjala jo bo simulacija; tudi ZKC bo odkrila, da zhivi v PM. Kar bo ostalo, bo retorika - lingvizem - vrednostno socialne enotnosti - reizma -, olajshana z igro, ludizem, a fascinantna, magizem. Ljudem - ki ne prenesejo vech osamljenosti, nesmisla, obupa, izgubljenosti v svetu, ta ne daje odgovorov na bistvena eksistencialna vprashanja, ne osmishlja vech, ljudje pa so vse pametnejshi in razumejo svoj vse bolj brezizhodni polozhaj - bo dal neofashizem nadomestno, simulirano osmislitev sveta v novem Bratovstvu NaRODa ali (Slovenci smo tu she zaostali) dolochenega, "nashega", tipa kulture, "krshchanske" nasproti muslimanski, katolishke nasproti pravoslavni, zahodno atlantske nasproti afrishki itn. Ta kultura se razkriva vse bolj kot simulacija in igra, a tudi igro je mogoche igrati "zares", tj. na nachin de Sada: z muchenjem in umorom drugega, tujca, tistega, ki moti mojo - nasho - identiteto. (Neo)fashisti se prepoznavajo po odnosu do drugega. Kot se po tem odnosu prepoznava tudi drzha EK; le da vsaka na svoj nachin: EK z odprtostjo do drugega, fashizem z zaprtostjo v nasho grupo.

Da bi se zavzemal v svoji dramatiki za kaj podobnega - za (neo)fashizem - Petan, tega ne morem odkriti. V nji je ostra kritika komunizma in Partije, podpishem jo, sam jo gojim prav takshno zhe leta; a to she ni ideologija antikomunizma kot moment fashizma. Fashizem je gibanje; prav tega pa sta zapochela Demokratska zveza in novorevijevstvo. Dejal bi celo nasprotno: Petan ostaja pri radikalni kritiki slovenstva, ne le njegovega komunistichnega dela, ki bi mu nasproti postavljal idealno slovensko katolishtvo ali duhovnost ali ljudskost ali narodnost itn.

Ko v Mashchevanju kritizira Slovence, jih tako rekoch vse: v podjetju, v katerem so bili usluzhbeni Tone, Marko in France, so se vsi prelevili; ni ostalo kot pristno nekakshno pozitivno ljudstvo. Petan ne kazhe nekega pozitivnega jedra, ki da je bilo ves chas v opoziciji zoper komunizem, kot bi radi - povsem v neskladju z dejstvi - prikazali Starmani in Juhanti. Petan sodi, vsaj po mojih izkustvih, mnogo blizhe resnici: da sta bila v podjetju poshtenjaka - politichno avtonomna -, ki sta delala po osebni vesti, le dva: eden je emigriral, drugi ostal nepomemben, zunaj druzhbe, nazadnje pa se je vpisal v Partijo, da bi se posmehnil prilagodljivi celoti.

Morda bo kdo - upravicheno - dejal, da s tem zanikam svoje sicershnje izjave, v katerih vendar branim obstoj vsaj ene kritichne, napol opozicijske, libertarne grupe, ki se je v kulturi spopadala s Partijo, tiste, ki je vodila od Revije 57 do Nove revije. To linijo res zagovarjam, obenem pa ugotavljam, kako je Nova revija izdala drzho perspektivovstva in se postavila celo na chelo nechesa, kar vodi v (neo)fashizem oz. neofashizmu je dala ideoloshko osnovo, strukturo. Kar pomeni, da so tudi tisti, ki so bili do Partije kritichni, zaradi svoje poshtenosti in kritichnosti bili celo zaprti, recimo Puchnik, nazadnje izgubili pravo smer.

Danes je treba ugotavljati kompleten zlom slovenske kritichne inteligence, posebno tiste, ki je ideoloshko in politichno vodila osamosvajanje Slovenije; novorevijevska je le na njenem chelu. S kompletnim zlomom mislim tako na moralni zlom - razumniki hochejo oblast ali vsaj odlochilen vpliv na oblastnike, oba Hribarja, Urbanchich itn., - kot na intelektualnega - prehajajo k new age drzham ali k Novi duhovnosti - in socialnega: izgubljajo svojo avtonomijo. Slovenijo prinashajo na pladnju fashistom, kot so jo Vidmar, Ferdo Kozak in Kocbek nekoch komunistom. Le da so ti trije zakrivili svoje dejanje v okolishchinah, v katerih so imeli bistveno vech olajshevalnih razlogov, kot jih imajo njihovi dedichi danes.

Tedaj se je res odvijala velika zgodovinska revolucija, socialna, civilna, intelektualna, nacionalna; bilo je treba spremeniti slovenski hlapchevski, avtoritarnosti podrejeni znachaj, okvir sveta. Danes je razbit, cheprav bolj z dogajanjem druge polovice 60. let: bolj z estetsko revolucijo kot s politichno. Danes vstopa nova inteligenca - ti. razumniki - skoz odprta vrata, kar je znachilno za fashizem, ki dela v osnovi kriptorevolucije, lazhne transformacije druzhbe. Fashizem je bistveno hujsha rearhaizacija od komunizma.

Kritishka grupa, ki je vodila od Revije 57 do Nove revije, je nazadnje, v koncu 80, let, izgubila svoj ustvarjalni naboj, v 90. letih pa se spremenila v karikaturo nekdanje. Petan kot da je to zaslutil in farsichno - paradoksno - ta preokret podal v Francetovem preokretu: da vstopi v Partijo. France ne more vzdrzhati svoje prejshnje drzhe; tudi - morda predvsem - zato ne, ker je ni znal razviti, osmisliti. Ostal je poshten, s tem socialno neuspeshen. To pa je bilo vse. Vse bolj je bil odrinjen, zapushchen; staral se je in se izpraznil. Izgubljal je vsebino. Novorevijevci so nastajajocho praznino, ki so jo chutili - Hribar je pisal o Kafki, preuchevali so avantgardo in PM -, zapolnjevali z rearhaizacijo v NaRODno; s tem so preshli v svoje nasprotje, v blizhino fashizma. France je sicer prav tako preshel v svoje nasprotje, vstopil je v Partijo, a tedaj, ko ta ni bila vech na oblasti in ko so jo skoraj vsi zapustili. To pa je nekaj drugega od novorevijevcev, ki so postali ministri, poslanci, oblastniki, predsedniki najrazlichnejshih odborov in ustanov.

France si je socialno omogochil drzho, ki bi mogla voditi k EK: nemoch v druzhbi kot pogoj verski mochi, poslanstvu, novi evangelizaciji. Te pa ni zmogel, ker je ne zmore Petan; ker sploh ni v okvirju Petanovega zanimanja, eksistence, izkustva, naravnanosti. Bi bilo tudi prehitro, che bi od Francetove poshtenosti, ki je kar se da preprosta - tako je podana -, vodil skok vstran kar direktno. Tako ne gre. Vmes mora biti she celotno izkustvo nihilizma: izkustvo in njegova avtorefleksija, ki nastane na osnovi konca Mashchevanja: Zajcheva dramatika od Otrok do Grmach, Smoletova od Groteske brez odmora do Cheveljchkov. Che ni tega izkustva, se zdi, kot da lahko pride do prave reshitve le na osnovi preproste poshtenosti. To je iluzija civilizma, a tudi fashizma. Pach sleherne drzhe, ki ji zadoshcha socialna morala. SPD ve, da ta ni dovolj; da je potrebno eksistencialno izkustvo mejnih polozhajev, to pa pomeni: kompleten zlom sveta, vdor nihilizma.

Ne pravim, da tega na Slovenskem ni bilo; tudi novorevijevska grupa je proces izkushala in reflektirala. A ni nashla iz njega prave poti - k EK. Regredirala je k predliberalnosti. Kar je bistvo fashizma.

France je - ustrezno - pokazan kot postaran, bolan, shibak in precej zmeshan chlovek. Sposoben je she narediti komedijsko gesto - vstopiti v Partijo -, a s to farsichnostjo se njegov domet izchrpa. France je osebnostno, ne le psiholoshko fosil. Ostaja prazna lupina; goreche vsebine, ki bi mogla priti v to lupino - v zavestno drzho socialne nemochi - ni v Mashchevanju niti slutiti; recimo zanosa Maksa iz Kralja ali Poljanca iz Cankarjeve Vide. France je konec nechesa; ne zachetek poti v transcendenco. Francetu zmanjka mochi celo za obup, kakrshen je navdihoval Gruma v Zastorih. France ni zmozhen pristati na LD, kaj shele odkriti EK. Je znak notranjega zloma poshtenosti ljudi pod komunizmom.

Kaj ostaja slovenski druzhbi-chloveku v chasu, ko se je zlomil komunizem - l. 90 in 91? Petan pravi: obup, nich. Ugotavlja, da se je l. 91 udejanjilo na socialno zgodovinskem podrochju to, kar je SPD na duhovnem predvidela zhe v 50. letih (glej Kozakove Dialoge, obe Bozhichevi enodejanki Zasilni izhod in Krizhishche itn.), a se she ni moglo razkriti v celoti, kompletno, ker je tako razkritje - razvoj - blokirala Partija. Shele ko je padla Partija, se je bistvo slovenstva, ki se v jedru ne razlikuje od bistva ostalih zahodnih narodov na poti od plemenskosti in predliberalnosti v LD, pokazalo vsem ochitno in takorekoch poenostavljeno. Prej ga je videla peshchica izbranih intelektualcev, zdaj so ga zagledali vsi. A ker vechina ni sposobna Gorgoni - nichu, obupu, spoznanju temeljne nerazreshljivosti druzhbe in chloveshkih problemov, dokler jih reshujemo na druzhbenem terenu - gledati iz ochi v ochi, se je prav ta hip zatekla v novo samoslepilo, v novo blodnjo fasizma.

Ne Petan; ta ostaja pri slikanju praznine, zloma, tragedije. Niti malo se ne predaja konstruiranju novih blodenj; kazhe stvarnost blata, ki Slovence pozhira. V tem je Petanova zasluga, pogum, moch. Da je politika lazhna reshitev, je razvidno tako iz Mashchevanja kot iz drugih Petanovih dram. Petan kot pisatelj, ki ima posebej izostren posluh za druzhbeno - ne le kot druzhabno, kot konverzacijsko salonsko, ampak za pristno izkustvo povprechnih ljudi, ki jih ne odlikuje kaka posebna intelektualna ali eksistencialna globina -, je bil prav poklican, da je ugotovil vsesploshni bankrot slovenstva in to tisti hip, ko so demagogi-ideologi-slepilci proslavljali vrhunsko uresnichenje slovenstva. - Bil sem eden kar se da redkih, ki se ni avtofasciniral.

Zasluga Mashchevanja je ravno v Petanovi trajni pozitivni potezi: da ostaja trezen, hladen, skeptichen, stvaren; da v letu, ko se rodovni Slovenci pripravljajo na vojno, ugotavlja slovenski kolaps. To ni protislovje; le paradoks. Slovenci obenem odkrivajo svoj kolaps in simulirajo gorenje za Slovenstvo; v to simulacijo - v samospodbujanje k NaRODu - jih zhene prav praznina obupa, ki ga podaja Petan. Che ga in ko ga podaja Zajc - v Medeji, v Grmachah -, to ni presenetljivo; Zajc le nadaljuje, kar je zachel pred tremi desetletji. Vse drugache pa je, che odkriva l. 91 polom prav Petan, ki je she desetletje pred tem, v Cekinih, gojil civilistichno vero v chlovekov moralni napredek.

Petan v Mashchevanju le prenese na politichno nacionalno raven isto izkustvo, ki ga kazhe v Leporelli in Obrekovalnici kot izkustvo v odnosih med dvema, v intimi, v druzhini: popolno samoizpraznitev v igri, v hedonizmu-seksizmu; nemoch narcizma, ki je znachilen za Petanovega Don Juana, in ostajanja praznih rok - praznine, zloma zhivljenjskega projekta, na katerega je vse stavila -, kar je znachilno za Leporello, torej nichen, iznichen svet, v katerem tudi umor nima vech nobene mochi, saj se povsem privat(istich)en poskus umora iz Obrekovalnice razkrije v Leporelli kot Don Juanova smrt iz nemochi, iz prestrashenosti, zaradi blodnje oz. igre, ki mu jo je zaigrala Leporella; Don Juana ubije videz, teater. Don Juan - slovenski chlovek na prelomu 80. v 90. leta - je tako nemochen, da ga zmazhe malo mochnejshi shok, bolj robata scena znotraj ludistichnega sveta. Je prhek, kot sta Zajcheva Dan in Reka na koncu Otrok. Je Don Juan le she po imenu, po spominu: po samoslepljenju. V blodnji igra Don Juana, v resnici pa osvaja zmerom isto zhensko - Leporello -, ki se vsakich drugache nashemi.

Slovenski svet se je skrchil, zminimaliziral. V Mrtvih je bil zlochinski, a je bil velik; che ne velik, pa vsaj strashen, igral je neznansko cinichne igre z drugimi, bil je poln in stvaren. V Leporelli vidimo konec procesa, ki se je zachel v Mrtvih: iz polnega cinizma, ki ga izvajajo vsemo(go)chni, Partija, nastane avtistichna situacija onanista, ki se do smrti prestrashi lastne prikazni. (V tem je Leporella pendant Grmacham.) Kar zna Jesih tako zapeljivo prekrivati pod estetiko Jezika in kulturnega Uzhitka, se v Leporelli pokazhe kot banaliteta gnojne jame.

To je narava sveta: analizirani paradoks med tem, da s(m)o Slovenci l. 90 dosegli eksistencialno dno, glej tudi Smoletovo Igro za igro, na eni in politichno ideoloshkim Navdushenjem, Svobodo, Akcijo na drugi strani. Iz drzhe kritichne SPD - ni treba niti, da se postavimo na EK stalishche - vidimo realno notrino, smiselnostno vrednost narodno politichne akcije osamosvajanja. Zajc se pridruzhuje patosu osamosvajanja in politichne svobode, tudi Petan, cheprav ne na tako visoki funkciji kot Zajc, Zajc daje izjave gentilistichnega tipa o narodni substanci itn., tedaj pa, ko govori resnico in ne igra v socialnem teatru, nadaljuje z natanchno istimi teksti, kot jih je pisal prej; Grmache, napisane po politichni svobodi, glede na druzhbo ne zavzemajo nich drugachnega stalishcha kot Zajcheva prejshnja dramatika, napisana pod komunistichno "suzhnostjo". Zajc je kot umetnik verodostojen in resnicoljuben. Kot druzhbeno bitje pa igra vlogo prilagajanja, kakor jo igrajo chlani Francetovega podjetja; le da iz delne opozicije, ki je terjala poshtenost in pogum, prehaja v tabor neofashistov, s tem pa svoj prejshnji pogum-poshtenost in drzho razprodaja zelo poceni. Kot vsa kritishka inteligenca, ki je bila l. 1960 - intelektualno, moralno, eksistencialno - velika, l.90 pa je postala karikatura same sebe. Takshna je postala prav zato, ker je preshla iz umetnishke drzhe v politichno.

Zdaj bolje razumemo eksistencialno psiholoshke vzroke za nastanek fashizma. Ko se zavest izgubljenosti, izpraznjenosti, gole igre, celo obupa razshiri na vse sloje druzhbe, ker v 80. letih Partija popushcha, s tem pa popushcha njeno osmishljanje sveta, njena magichna ideologija, se shiroke mase, kot je nekoch govoril Kidrich, nenavajene misliti samostojno, nezmozhne preiti v drzho PO, naenkrat znajdejo praznih rok, brez utemeljitve, zgolj na fizichni ravni neposrednih potreb in uzhitka. Liberalni ideologi jim pripovedujejo, da ne potrebujejo drugega kot uzhitek in she vech uzhitka; Zhizhek. Mnogo jih gre po tej poti; to so liberalci. Pristajajo na sladko blato dna, se z njim (samo)zadovoljujejo. A to stanje ne traja vechno. Chlovek je bozhje bitje in "potrebuje" smisel; uzhitek ga vodi v avtodestrukcijo. Zhizhkova drzha je genialno bistra, a neverjetno plitva; enostavna in uchinkovita, a banalno nichna. To ji omogocha tako velik uspeh - tudi pri intelektualcih, ki jih fascinira logistichna embalazha.

Mnogi pa ne morejo po liberalni poti. Ali so prevech pristni in prehudo dozhivljajo praznino, pa jih meche obup pred samomor - Tonyjeva razlichica v Mashchevanju, tudi Don Juanova v Leporelli -, ali pa she niso dovolj socialno psiholoshko razviti, to so predvsem udje SKS, in se she chutijo pripadni vashkim podezhelskim integral(istich)nim skupnostim; to so ljudje, ki po dezheli she danes igrajo Finzhgarjeve drame in berejo Sivcheve povesti. Oboji se zdruzhijo - zhe v Demokratski zvezi Hribar in Stres, danes Grafenauer in Juhant, novorevijevci in ZKC - in konstruirajo novi "smisel".

Zdi se, kot da je prav fashizem danes optimalen za dajanje - iluzije - novega smisla; kot je bil pred vojno komunizem. Vsi ti ljudje ne najdejo poti do EK; eni se bojijo samomora, drugi prehoda v PO. Oboji se zatechejo v iluzijo obchestva, NaRODa, Gibanja itn. V dinamiki tega dogajanja se bodo ognili samomoru in konsekvencam LD; tako si umishljajo. Bolj ko so izgubljeni - Don Juan in Leporella sta povsem, tudi zhe liki Obrekovalnice -, bolj se predajajo blodnjam; bolj se aktivizirajo. Zato preobrat za 180 stopinj iz (pirjevchevske) drzhe "konca akcije" v drzho panaktivizma in she politichnega hkrati, ni nerazumljiv. Bolj ko se (vsaj umnejshi med njimi, udje SKS so kompletno zaostali, komaj kaj razumejo, so pa neznansko vitalni, neunichljivi, pohlepni, vzdrzhljivi, vztrajni, vsiljivi, Peterle je prav zgodovinski simbol danashnje SKS, Podobnik ne zaostaja mnogo in ne Juhant) zavedajo, da je njihov aktivizem simulacija, da so le vloge na sceni PM (kdaj jih je zhe napisal Rudolf!), bolj to skrivajo, celo pred samimi sabo, bolj vpijejo od sle po samouveljavljanju, ki je beg pred lastno resnico. Grafenauer je tu posebej znachilen.

Tako se kotí fashizem. Fashizem je v osnovi rearhaizacija, ne arhaichnost. Zato je kot regres volja do starozhitnosti, do predliberalnosti, do identitete, narodne in osebne. Fashizem je odlikovana figura nicha. Kajti bistvo nicha je, da je, kar - cheprav - ni. Da je sam na sebi simulacija. Ko se vzgiba, ker ga Bog "uporabi", da iz njega ustvari stvarstvo, cheprav po svoji Besedi, postane nich dejaven; postane volja do nicha, volja do simulacije. Kot avtorefleksija se razkrinkuje, avtodestruira; to je zhe napol drzha EK ali vsaj drzha, ki vodi k EK. Na tej poziciji je bila slovenska kritishka inteligenca she sredi 80. let; pri Novi reviji. Ko pa ne zmore odprtosti do bozhje milosti - za Hribarja je bistveno, kar ves chas ponavlja kot svoj primarni moto: ne bom sklonil glave, misli pa na to, da je ne bo sklonil pred Bogom -, mora v konstrukcijo fashistichne blodnje (zachelo se je z gentilizmom in sakralizmom), che noche direktno v samomor, tj. v vrnitev k nichu.

Hribar ni mogel vzdrzhati pozicije, da ni resnice o resnici; pozicije nicha onkraj nicha. Se je tudi ne da vzdrzhati. Nujno je zacheti iz te pozicije delovati: diabolizem, zasebni in kolektivni, de Sadov in Hitlerjev; na rob te drzhe je pripeljala Sheligova dramatika. Ali pa preiti v popolno trpnost, v samoodsotnost, v to, da chlovek brishe probleme in svet: sámo zhivljenje. Hribarjev neobudizem je varianta samomora: zanikanje zhivljenja, odmik v kontemplacijo nicha. Ta drzha in skrajni fashistoidni aktivizem Snoja ali Grafenauerja, ki celo kandidirata na "nadstrankarski" (fashizem je po bistvu nadstrankarski, njegova Partija je kot komunistichna Partija Gibanje Celote, total(itar)na, kolektivna, NaRODna - komunistichna je bila razredna in s tem vendar manj totalna in celo manj totalitarna) politichni listi Janshevega trojanskega konja Bucharja, se dopolnjujeta. Sta dva obraza istega: chlovekove izgubljenosti v svetu, ki - ker - je izgubil stik s transcendenco.

 

 

21.

Petan uprizarja ta moment. V Mashchevanju beremo: "da to storish" - da poskusish samomor in pozabish na materinski govor, kako bridka ironija! - "morash biti strashno obupan." To je pozicija Minskega, Dialogi, ki jo Minsky potem predeluje v fashistoidno sadomazohistichno retoriko, v histerichno simulacijo vere v Avtodestrukcijo. (Sam sem bil l. 56 nenavadno blizu tej drzhi; Kozak jo je posnemal iz pogovorov z mano. Mogel bi iti zhe tedaj po poti v fashizem, che ne bi dozhivel konec leta 56 bozhjega razsvetljenja in milosti.) To je pozicija Potohodca. Prej zhe Bozhichevega Chloveka v shipi, drame iz l. 55. (Bozhich podaja beg v blodnjo-prikazen; kar obnavlja Zajc v Grmachah, ne le v Potohodcu.) "Ja. To je nekaj takega, kot da bi se zavestno sam pohabil. Odrezal si je materni jezik." In konchno sporochilo Petanove drame: "Grozno. Kje mi zhivimo..."

A iz ugotovitve samopohabe kot naroda pri Petanu - v dramah - ne sledi poziv k obnovi NaRODa oz. narojenosti. Che bi Petan tako mislil, bi se gotovo nekaj tega v Mashchevanju chutilo. Slovenski prostor je ves konec 80. let in v prehodu v 90. leta odmeval od patosa gentilizma. Petan ostaja zvest svojemu moralnemu civilizmu iz Cekinov. Ostane pri ugotovitvi poloma.

To se vidi iz usode Tonyja; ne le Franceta. Tony govori po tem, ko ga reshijo, seveda v angleshchini, le o tem, da hoche domov: v Dallas. Izreche nekaj najobichajnejshih stavkov: "Kje je moj klobuk?" ipd. in gre. Razen enega, ki izpoveduje njegov obup; razen citata iz Hamleta: "spati, sanjati". Fashizem je ena od takih sanj, tj. blodenj, fantazem. Spanje pomeni smrt, samomor. Ali sanja(ri)ti, da je chlovek v gorechi skupini pravih, v srchiki Obchestva, v Varnosti resnichnih; ali (z)bezhati v spanje. Oboje se usklaja: sanje so doma v spanju. V uzhitku ni izhoda, tako sporochata Obrekovalnica in Leporella. Le v sanjah spanja, v kolektivni iluziji fashizma.

A prishel bo hip, ko se bodo simulanti kolektivnostnih sanj zbudili in se znova znashli pred resnico: da so le bezhali v blodnje. Tedaj se bo osnovna versko eksistencialna dilema, na katero kar naprej opozarjam - ali nich ali Bog - vrnila; le da she bolj zaostrena. Polno se je je zavedal zhe na samem zachetku slovenstva najvechji: Presheren: v Krstu, kjer Chrtomir reshuje po porazu dilemo: ali samomor ali odpoved tosvetnemu. Isto obnovi Cankar: v Dushah Mlakar, v Vidi Poljanec. Pa Gradnik. In Balantich. Najvechji.

Bistvo farse Mashchevanje pa ni obup, ki sem ga pravkar komentiral oz. smiselno analiziral. In she manj verska diferenca - razlika med tosvetnim in onkrajnim; te se Petan sploh ne zaveda in je niti ne nakazuje. Bistvo - vsebina - Mashchevanja je téma, ki jo omenja zhe v naslovu: mashchevanje. Problem pravice. Moralne dilematike. Je vprashanje osebne chlovekove krivde.

Tony je - kot obchutljiv chlovek - enkrat zhe nameraval narediti samomor; "takrat", ko ga je Marko "spravil" v keho, ga spravil ob sluzhbo, mu speljal zheno itn. "Takrat sem prvich resno razmishljal o tem, da bi napravil konec. Yes, suicide." Zadeva, ki mu jo je naredil Marko, je bila dozdaj najtezhje zhivljenjsko dozhivetje Tonyja, chloveka, ki je zhe srechal Abrahama. A she tezhje dozhivetje je zanj ponovno srechanje z Markom - cheprav le v predstavi -, v katerem se mu svet, ki ga je gojil chetrt stoletja in na katerem je sezidal zhivljenje, podre. Sezidal ga je na predstavi pravice. Ni bilo tako vazhno, ali bo to pravico kdaj - za chasa svojega zhivljenja - udejanjil. To ni odvisno od njega. Dokler bo na oblasti Partija, si je mislil, tako dolgo pach ne bo mogel od Marka in od ljudi, ki so mu naredili krivico, terjati zadoshchenja, saj je komunistichni sistem kot tak zgrajen na teh krivicah, na Markih. Odlochilno je, da pravica, kakrshno si Tony zamishlja, vlada v svetu neodvisno od socialne realizacije oz. da vlada tam, kjer je druzhba chlovechnostna, zatrta pa je tam, kjer se teptajo choveshke pravice, kjer vlada zlo. Reshitev chloveshkega druzhbenega vprashanja nachelno ni tezhka: treba je le odpraviti sisteme-rezhime, v katerih vlada krivica: komunistichne; pa bo vse v redu. Antikomunizem je drzha, ki naravno sledi iz Tonyjeve osnovne zhivljenjske filozofije. Prav s tem, ko se mu podre omenjena stavba sveta in njeni temelji, se - mu - podre tudi upravichenost antikomunizma; se pravi, da je Mashchevanje celo drama o iluzornosti - slepoti - antikomunizma. Antikomunizem je osmeshen kot prevech preprost - cheprav na tragichen nachin. Mashchevanje razkrije, da je ta svet tako zamotan, v svoji notrini in nachelu tako protisloven, celo absurden, da je akcija, ki ga hoche preurediti v poshtenega (in to poshtena akcija ali vsaj akcija, ki izhaja iz predpostavke poshtenosti in pravice, takshna je Tonyjeva, zaradi te akcije se vrne iz ZDA), nemogocha in nesmiselna.

Che pripoveduje isto Zajc, je to nekaj drugega, saj ostaja Zajc na visoki ravni subjektivitete, ontologije, poezije. Petanova zasluga pa je - in to storiti je bilo tezhko, v tem je Petanova izvirnost in moch -, da je "Zajchevo" spoznanje prenesel v konkretno empirichno druzhbo; da je Zajchevo subjektivno izpovedno resnico preoblikoval v dramsko-odrsko-zhivljenjsko spletko objektivnega tipa. To je korak naprej. S tem je storil Petan nekaj, kar bi pritikalo morda Kozaku, a je ta umrl oz. nehal pisati, preden je mogel zasnovati podobno kritiko oz. ustvariti podobno zgodbo. Sicer pa se je komaj dalo predvideti, da se bo l. 90 dogodilo to, o chemer porocha Petan; in kar je postalo znachilno za novo - svobodno, pluralno - Slovenijo: pobeg partijcev v razlichne, tudi v antikomunistichne stranke; prebeg, ki ga imajo sami za pristnega in celo poshtenega; vsekakor za naravnega.

Petan ugotavlja - izhaja iz predpostavke -, da ta prebeg nikakor ni le eno od posameznih in manj pomembnih, mnogoshtevilnih dejstev shirokega zhivljenja. Petan vidi v njem - v Mashchevanju - le zunanjo obliko nechesa fundamentalnega: narave komunizma, kakor se je razvil v Sloveniji od 60. let naprej, narave ljudi kot takih, Slovencev she posebej, in ustroja druzhbe, ki pa ni omejen le na socialno gmotno, funkcionalno drzhavno, na zunanje, ampak je nerazlochljivo povezan s problemom chloveshke in druzhbene morale ter mozhnosti obstoja in funkcioniranja pravice v druzhbi. Che hochete, gre za razmerje pravica - politika, nato pa za razmerje obeh kategorij do vesti.

Konkretno recheno: dogajanje v Mashchevanju obravnava osnovo danashnjega najpomembnejshega slovenskega problema: vrachanja ali pa shele vzpostavljanja pravice v slovenski druzhbi, delovanja torej, za katero se zavzema toliko Slovencev, deloma tistih, ki so nekoch bili v Partiji - Janshe, Puchnika, Jezernika, Starmana, Petrovchicheve, Blazhicha itn., lista je tako rekoch neomejena -, deloma tistih, ki so nekoch sodelovali v sistemu vse do visokih polozhajev, Umka, Peterleta, tudi univerzitetnih profesorjev, ki jim Partija ni preprechila te sluzhbe, Zagozhna, Capudra (meni jo recimo je, vechkrat), predstavnikov razlichnih komisij za samoupravljanje v podjetjih, Marjana Vidmarja, itn.; navajam le nekaj imen za dokumentacijo.

Ko se - che se - vracha po l. 90 v domovino slovenski politichni emigrant, pa naj je odshel l. 45 ali kasneje, je postavljen pred isti problem kot Tony: ali zahtevati pravico od ostankov nekdanje Partije, to je stranke ZLSD, ki je le deloma na oblasti, vsekakor pa ne na totalitarni, od ljudi, ki konkretno z emigrantovo zhivljenjsko zgodbo nimajo nobene zveze, saj so povechini rojeni po vojni in so odrasli kasneje, v 70. in 80. letih; ali pa terjati odgovor, odgovornost, pravico od bivshih komunistov, ki danes ne le da niso vech chlani Partije, ampak se borijo zoper komunizem na liniji gorechega militantnega antikomunizma, so pa nekoch morda prav oni storili temu ali onemu emigrantu zlo ali pa so ob tem zlu molchali ter ga s tem sosankcionirali, ga legitimirali vsaj s tiho podporo vechine.

Marsikak slovenski kulturnik, ki je bil dejaven nasprotnik Perspektiv in Puchnika, desetletja chlan Partije in visok - ne le kulturni - politik, tudi ekonomski, direktor itn., je danes spet na shtevilnih odlochilnih mestih novega - "novega" - sistema; kot prej; zdaj na liniji antikomunizma. Kako naj ravna Puchnik: terja odgovor le od tistih, ki so she ostali chlani Partije, pri drugih pa naj zatisne kar obe ochesi? Kako naj ravna ud SPE, ki se je vrnil v Slovenijo? Naj presoja kameleone glede na to, kaj pochno in govore danes? Glede na njihovo detinstvo, ko so bili otroci katolishkih druzhin in celo na pol pri domobrancih? Ali glede na vmesno obdobje nekaj desetletij, ko so se angazhirali v sluzhbi Partije in represivno totalitarnega sistema?

Motiv je Petan vzel iz lastne skushnje. Mnogo jih je bilo - le on ve, koliko in kateri -, ki so mu tedaj, ko ga je Partija zachela preganjati, na prehodu 50. v 60. leta, delali krivico in zlo ali pri tem molche asistirali; ki so se ga ogibali, ko se je vrnil iz zapora v civilno zhivljenje; ki so ga preganjali in omejevali njegovo javno delovanje skoz desetletja, bil je na chrni listi RTV, prav na tisti ustanovi, na kateri je zdaj generalni direktor.

Na chrni listi sva bila skupaj; in sva se o tem tudi vechkrat pogovarjala. Razlika med nama je v tem, da chuti Petan notranje zadovoljstvo, ko je prishel s chrne liste na mesto generalnega, meni pa se ta socialno politichna raven ne le gnusi, ampak je ne cenim kot dovolj vredno, da bi se ji kakor koli posvetil; izhajam pach iz EK drzhe. Je pa dejstvo, da je Petan sprejel mesto generalnega direktorja, povezano z zgodbo Mashchevanja. Na nekem mestu farse je generalni direktor celo omenjen, cheprav tedaj, ko je farso pisal, she ni bilo nobenih mozhnosti oz. predlogov, da bi Petan postal generalni direktor; razen mojega predloga tedanjemu shefu kadrovske koordinacije DEMOSa, Jerovshku, kasneje je postal Jerovshek sam generalni. Petana sem mu predlagal namesto sebe v pismu, v katerem odklanjam ponudbo kadrovske koordinacije DEMOSa meni. Zgodba naju torej povezuje s Petanom she na poseben nachin. Sva se pa v zhivljenju vechkrat srechala v prelomnih polozhajih; tudi mojih.

Petan ve, kdo je z njim, ko je bil v druzhbeni izolaciji, simpatiziral, se z njim solidariziral, kdo ne. Kot kritik (kot trdna moralna osebnost, ki ni brez posluha za moralni boj, ne za vojno, vendar za jasne chiste odnose med ljudmi in v druzhbi, kot chlovek trdnih odlochitev in vztrajanja pri njih, kot zgledna javna oseba iz chasov pod komunizmom) je Petan danes, shtiri leta po tem, ko je napisal farso Mashchevanje, na RTV vsak dan iz ochi v ochi z marsikom, ki ga je pred dvema desetletjema postavljal na chrno listo in sopreganjal, kot je Marko Tonyja in Franceta. Danes mora Petan v stvarnosti zavzemati odnos do tém, ki jih je kot bistvene nachel v Mashchevanju. - Ta povezanost stvarnosti, ki pride kasneje, z literaturo, sanjami, predvidevanji, mozhnostmi, zgolj miselnim, ni tako redka, kot se zdi. Petan je Mashchevanje pisal iz svojega ponotranjenega izkustva o svoji kaznovanosti pod komunizmom, izlochenosti, politichni vprashljivosti. Vidi se, da je o zadevi razmishljal.

Spominjam se, da sva tudi o tem govorila; na dan, preden sem odshel drugich v Argentino, dopoldne na Cankarjevi cesti, za mizo pri Petrichku; tudi Petrichka omenja v farsi. Petan se je zavzemal za to, da pridejo dozdaj vsi tajni spisi o ljudeh, policijske prijave itn. med ljudi, v javnost, jaz pa sem menil, da bi to vodilo le do stopnjevanja sporov, nikdar pa ne bo mogoche vedeti, ali je kak spis pristen ali potvorjen, nalashch podtaknjen, da se koga umazhe. Svojega she do zdaj nisem shel pogledat; Petan si je svojega ogledal ravno v tistih dneh, ko je potekala o zadevi javna diskusija tudi v bivshi Vzhodni Nemchiji in na Cheshkem.

Znachilno je, da je Petan govoril in ravnal v nasprotju s tem, kakor je pisal v Mashchevanju; oz. kakor sporochilo farse tolmachim jaz. Kar ne bi bilo nich posebnega; isto velja za Zajca in druge pisatelje, ki ostajajo na ravni literature vse kaj drugega kot na ravni politichnega angazhmana. Da je razkrivanje resnice pripeljalo tja, kjer smo danes, daje, menim, prav mojemu stalishchu, kakor sem ga zagovarjal v prijateljskem pogovoru s Petanom. Danes ne le da she manj vemo, kaj je res in kdo je kdo, ampak sluzhi razkrivanje tega predvsem ali celo le strankarsko politichnim bojem za oblast. Postalo je stvar manipulacije in interesov - tudi znamenitih Juhantovih "krshchanskih interesov" -, ne le resnice in pravice.

Je pa razumljivo, da se mora nekdo, ki misli kot jaz, skoraj nujno oddaljiti od druzhbe, saj v nji ne vidi mozhnosti pristne eksistence, niti razjasnitve resnice in dosezhenja pravice - s chimer sem na liniji Mashchevanja, tj. odrekanja mashchevanju in izterjevanju socialne pravice -, medtem ko sledi Petan svoji moralno bojeviti liniji civilizma kot civilne revolucije, tezhnji, da se postavi slovenska druzhba na osnovo pravice in resnice, tezhnji, ki jo je zasnoval v Cekinih, a seveda she ne ekspliciral. Tezhnji, ki ga vodi k obnovi socialnega humanizma, kakrshnega je gojila pred vojno etichna levica, Ferdo Kozak v Kralju Matjazhu in Vidi Grantovi, Kreft v Kreaturah, Jozhe Kranjc v Direktorju Champi itn.

Kot da je dal Petan v oklepaj svoje vedenje-izkustvo, kam pripelje socialni humanizem-civilizem: v etatizem, v totalitarizem, che misli resno in skusha druzhbo res moralizirati; torej do situacije Mrtvih. Temu se lahko ogne, che vzame civilizem le kot retoriko oz. kot druzhabno konvencijo, ki odzunaj legitimira - v resnici pa prikriva - realiteto: delovanje po interesih, s tem korupcijo, s tem isto, kar so pocheli Marko in tiho-glasna velika vechina Slovencev zhe pod komunizmom, ne shele danes. Pripelje do Zhizhkovega cinizma-hedonizma.

Petan ni pristash te smeri; je skeptik, ki pa se ustavi pred konsekvencami cinizma. Vracha se k prvobitnemu moralnemu meshchanstvu; tudi k liku Ocheta (Karlija) iz Cekinov. Ujet je - a ne le on, kar opisuje, je usoda mnogih - med obnovo prvobitnega moralnega meshchanstva, za katero izkustveno in refleksivno ve, da ni mogocha in da vodi v hinavstvo in v PM (simulacijo), na eni in skepso, ki vodi v cinizem, na drugi strani. Na eni strani pishe zato drame kot Cekini in Mrtvi, na drugi drame kot Leporella, Obrekovalnica in Mashchevanje. Cheprav te ne zagovarjajo hedonizma-cinizma-libertinizma in so kritichne do ludizma PM, pa vendar ne kazhejo, da bi se dalo obnoviti svet Voshnjaka in Kristana.

Je ta negotovost, nejasnost, ujetost v precep, neodloch(e)nost, ne(z)mozhnost najti trdno platformo vzrok, da Petan niha med svetom svoje dramatike, ki ga opisujem, in svojo politichno akcijo, tj. angazhmanom v slovenski druzhbi, angazhmanom na mestu, ki je objektivno vzeto politichno, kar se je pokazalo v spopadih in spletkah za in zoper Petana kot generalnega direktorja? Se je Petan ujel v past, ki jo je sam bliskavo uprizoril v Mashchevanju, a ni znal iz nje, ker je videl kot alternativo svoji socialno moralno politichni akciji le Francetovo smeshnost, nebogljenost?

Morda vidi v Francetu mene? Marsikdo me isti s Francetom, tj. ima me le za chloveka, ki je izgubil vitaliteto, zhivljenjski interes in moch, ki se je postaral in je bolan, torej zunaj zhivljenjske igre. Takshna drzha pa ni sposhtovanja vredna. Mojega zavzemanja za EK ne razume tako rekoch nihche. Moja zamisel-drzha se zdi ali nekoherentna, nerazvidna ali beg v varnost KC, privatna blodnja, alibi. Vsekakor nekaj posnemanja nevrednega, nezglednega, zavrgljivega.

A kako se sploh ne ujeti v to past, che hoche chlovek polno zhiveti v druzhbi? Najprej mora (raz)lochiti polnost druzhbe, v kateri prepozna navideznost in samoprevaro, na eni in polnost zhivljenja v svetu, zhivljenja in sveta, ki nista podrejena druzhbi, tudi ne druzhbi kot morali, druzhbeni morali, na drugi strani. A da ne bi bila ta drzha vitalistichno ekspanzivno darvinistichno osvajavsko cinichna, kot je za meshchane Kantorjevega in Jeklenchevega, postmoralnega, divje kapitalistichnega tipa, in niti cinichna v duhu tretjega meshchanskega modela, danashnjega, PM, hedonistichnega (trije tipi so: 1. Voshnjakov Lednik, Pene, tip se koncha v nerazreshljivi dilemi Kristanovega Kata Vrankoviæa, 2. Kantor in Jeklenec, tip se koncha v dushevni zmedi in propadu Zupanovega Trajbasa, Stvar, in 3. srednjeslojski meshchani Sheligove Slovenske savne), mora chlovek preiti k EK drzhi, videti polnost eksistence v stiku s transcendenco, cheprav skoz pasijon in tragedijo, vsekakor ne s prakso otrdevanja blata in blodenj v politiki (in ekonomiji).

Kako bo Petan reshil zastavljeni - objektivni - problem, ki je postal sama eksistenca, bomo videli. Zhelim mu, da ga reshi chim bolj v skladu s svojo drzho poguma, poshtenosti, doslednosti, kritichnosti do oblasti in s pametjo, brez fanatizma oz. uzhaljenosti; brez zamisli, ki je pripeljala Tonyja v domovino, brez pravice kot mashchevanja. A ne da bi se problemu ognil z umikom v konvencionalno druzhabnost le navideznega civilizma kot zamenjave za neuspelo civilno revolucijo. Do Petana chutim prijateljstvo, kot sem ga do prejshnjega generalnega direktorja RTV Slovenije Jerovshka. Jerovshek je dokazal, da na mestu generalnega ni mogoche kaj narediti; to sem mu napovedal, preden je nastopil sluzhbo; tudi pismeno. Jerovshek sicer pod komunizmom ni drzhal enako trdne in jasno moralne linije kot Petan. Iz razlogov utilitarnosti, te razloge sem napisal, je vstopil v Partijo, cheprav vanjo ni veroval; cheprav je ostal do nje privatno skeptichen. Jerovshka dobro poznam vech kot shtiri desetletja; bila sva sosholca na univerzi. S Petanom smo vsi trije iz iste generacije. Jerovshka je zanashalo sem in tja; pach pritisk realitete, ki ga tematizira Mashchevanje. Danes je v Janshevi stranki, ki je nacheloma antikomunistichna. A Jerovshku sem bil tudi tedaj, ko je iskal zaslombe pri Tonetu Svetini, naklonjen; enostavno rad ga imam. Zhelel sem mu uspeh na RTV. Gotovo da sta mi Jerovshek in Petan blizhja od generalnih direktorjev, ki so vladali na RTV prej; niti ne vem jim nashteti imen, tako brezbarvne figure so bili. Pach ljudje iz nomenklature mladih povzpetnikov, ki so delovali podobno kot Marko iz Mashchevanja. Ni vazhno; ta imena so zanemarljiva.

Je pa - spet paradoks zhivljenja, posebno druzhbenega - danes izvor nevarnosti za Slovence v neofashizmu, ne v bivshih komunistih. Ti se ukvarjajo z vprashanjem samolegitimiranja, moralnega chishchenja sebe, skrivanja svojih nelepih dejanj pred sabo in drugimi. Zato so socialno neekspanzivni. Ker so bili dolgo v drzhavni upravi in v politiki, so postali celo strokovnjaki, koristni za celotno druzhbo, na razpolago vsaki stranki in oblasti. Teh se ne bojim. Bojim se (neo)fashistov, ki bodo znova poskusili dosechi, kar se komunistom enkrat zhe ni posrechilo: pravichno druzhbo. In se tako z vsakim dnem bolj blizhajo komisarjem, Afera. Iz prijateljskih razlogov zhelim, da Petana ne bi bilo med njimi. Morda pishem to podrobno analitichno shtudijo o Petanovi dramatiki tudi zato, da bi pokazal, kako Petanu ni treba po poti, po kateri nese Peterleta, tega prikrito, in Jansha, tega odkrito, tiste, ki ne zmorejo premagati svoje poshkodovanosti, uzhaljenosti, mashchevalnosti.

Petan je prav s farso Mashchevanje grenko pokazal, kam vodi ta motiv: ali v samomor ali pa v novo nasilje. Samomor pokazhe v zadnjem, v petem prizoru farse, nasilje v chetrtem. Oglejmo si ju.

 

 

22.

Chetrti prizor se prichenja v tistem delu prvega prizora, ko Tony pripoveduje bratrancu Branetu, kaj se je zgodilo, ko je pred Slonom srechal Marka: "Marko osupne, sprva ne more verjeti svojim ochem, prebledi, hoche nekaj zajecljati v opravichilo. Ne pustim ga do besede... Zachnem mu brati levite. Bil si udbovski ovaduh. Che bi me samo ovadil, che bi govoril le resnico" (resnica je znova in enako vazhna kot v Cekinih, chloveka je she nekako "normalno" obtozhiti za to, kar pochne in je, huje si je izmishljati o njem konstrukte - Petana je obtozhnica bremenila povsem izmishljenih zadev, taka je bila tudi moja obdolzhnica priblizhno v istem chasu, l. 58 do 60), "ti ne bi nich ochital, ampak ti si mi podtaknil gospodarski kriminal, zlochin, o katerem nisem nichesar vedel."

Te male, cheprav za tiste, ki jih zadevajo, zhivljenje unichujoche konstrukcije oz. lazhi so strukturalno isto kot one velike, kakrshno uprizarja Petan v Mrtvih: pripisovanje dahavskim jetnikom sodelovanja z Gestapom. Oboje pa izhajajo iz same narave komunizma: da je Velekonstrukcija - seveda idealnega - sveta, zgodovine, druzhbe. Komunizem nastopa zoper LD in kapitalizem, ker se ta dva prilagajata svetu; ker jemljeta chloveka, kakrshen je v svoji nizki osebnosti, chloveka privatnih interesov. Komunistichna zamisel - plan - je, chloveka spremeniti v jedru. - Ta motiv je v ospredju zhe pri Marxu, she bolj pri Leninu in na posebno religiozen nachin v slovenski verziji levega humanizma, ki je v veliki, che ne odlochilni meri ekstatichni moralizem, sanja o Novem chloveku, glej Shpelco iz Sveta, sploh NOBD. Pri Marxu je v ospredju realizem gospodarskih interesov, v stalinizmu realizem politichnih, oblastnishkih pod masko humanistichne vizije, v katero vechina revolucionarjev vsaj sprva iskreno veruje. Pri Slovencih se stopnjuje v ljudski utopizem in milenarizem.

Na osnovi spoznanja ustroja zgodovine-druzhbe, ki je razredni boj, je naloga Partije kot hegemona zgodovine - Historichnega subjekta -, da planira in udejanja omenjeno spreminjanje chloveka iz zveri v sodelavca, iz hlapca v akterja itn. To planiranje in udejanjanje je v osnovi konstruiranje. Treba se je drzhati modela, imeti vajeti chvrsto v rokah. Kadar se ljudje Planu upirajo, pomeni, da v njih spet prevladajo nizki privatni interesi. Tedaj jih je treba stisniti in s silo, ki ima moralno ter vizionarsko opravichilo v verski pedagogiki, spraviti na pravo pot.

Naj se slishi she tako cinichno in groteskno, ampak ime unichevalnih taborishch, kjer so - v SZ - umirali milijoni, je kazensko popravljalno taborishche, delovno taborishche, socialna terapija; Goli otok je spreobrachanje ljudi od zmote k resnici, pach s sredstvi, ki so potrebna, da bi Resnico razumele trde, fanatichne glave. Muchenje ima tu moralno svetovno opravichilo, upravichenost. Je del Velekonstrukta, ki naj bi bil najvechje Delo chloveshtva do zdaj. Medtem ko je kapitalizem s tega stalishcha nekaj mizernega; le prepushchanje trzhishchu, varanje blizhnjih, iskanje prednosti, pobiranje presezhne vrednosti itn.

Che je bistvo temeljnega komunistichnega modela konstrukt, se mora to bistvo nujno pojavljati - razmnozhevati - v vseh delih sistema, ki udejanja Veleprojekt.

Che v druzhbi ne velja vech predpostavka o resnici, ki je naddruzhbena, bozhanska (ta pade s prehodom v polis, glej Orestejo, znachilna je le za PS, glej Vombergarjevo Vrnitev in moje analize o obeh dramah), a che ljudje ne odkrijejo nove utemeljitve "absolutne", tj. odreshljivostne resnice, ki je osebna, izhajajocha iz vesti, iz ravnanja PO po vesti, ta vest pa utemeljena na transcendentnem EK Bogu - ta model zagovarjam sam -, se izgubi zmozhnost razlochevanja med zlim in dobrim, med pokvarjenim in poshtenim. Resnica ostane vezana le na Druzhbo. Ker pa to obvlada vsakokrat druga druzhbena skupina, je ta, ki dolocha resnico. Dolocha jo v skladu s svojo koristjo; kar velja tudi za ZKC - socialni moralizem ideologov teologov -, ne le za liberalizem in za stalinizem. Velja za vse "socializme", za vse modele, ki temeljijo na kolektivnem in druzhbenem; tudi in she posebej za fashizem. Tako pride v spoju z ZKC do klerofashizma.

Petan ta problem chuti; she vech, smatra ga za osrednjega. Ne zmore ga sicer razreshevati s stalishcha EK; ga pa zmore tematizirati kot osnovni problem. Zhe v Cekinih: razlika med Brankom, dokler deluje po direktivi Partije, in Brankom, ki zachne delovati po osebni vesti, ker mu ta - v zvezi z umom kot sposobnostjo analize - pove, da je bilo delovanje po direktivi v nasprotju s preprosto resnico, ki nastaja v odnosu do drugega; drugemu kot konkretni PO - sosholcema in profesorju - je bilo s konstruktom resnice, tj. z lazhjo prizadejano zlo. Isto se zaostri v Mrtvih.

Resnica ne more biti konstrukt; konstrukt ne more biti niti pravica. Kajti konstrukt pomeni podrejanje posameznih oseb Planu, ki v imenu Chloveka unichuje PO. Takshna paradoksalika pa je - v realnih konsekvencah - le cinichna in prav nich odreshljivostna, kot se dolgo trudi preprichati Partija. Boris Kraigher in vodilni partijci l. 48 vedo, da so obtozhbe zoper dahavce v glavnem konstrukti - recimo zoper mojega ocheta; a jim to ni vazhno, ker ti konstrukti sluzhijo Partiji, ta pa je historichni subjekt. Che Partija ne bo zmagala, bo celotna njena dejavnost - revolucija - zaman. Ker je zanjo merilo Zgodovina in Druzhba, ne pa PO, Partija vztraja na svojem socializmu - socialnosti -, cheprav vse manj preprichano in z vse vechjim praktichnim uposhtevanje ravni PO; to je raven socializma s chloveshkim obrazom in s chlovechanskimi pravicami.

Ko dosezhe to tochko, med njo in LD ni vech bistvene razlike. V Sloveniji se to zgodi konec 80. let. Razlika je le she empirichna: koliko kak sistem omogocha delovanje gospodarstva, motivacijo, bogatenje kapitala, svobodo itn. Nikakor ni nujno, da je vechstrankarska druzhba svobodnejsha in bolj pluralna od enostrankarske; v vrsti neevropskih drzhav so vechstrankarske druzhbe le maske posameznih oligarhichnih skupin. V nemajhni meri je bilo to tudi v predvojni in avstrijski Sloveniji; glej kritiko, ki jo naslavlja SD na slovensko druzhbo od Blagra do Gospodarja. Neofashizem ohranja parlamentarni sistem vechstrankarstva kot izvrstno masko. Pod njim pa konstruira avtokratski sistem tistih, ki so pravi in ki so edini poklicani, da pripeljejo Slovence - ljudstvo - na pravo pot; to je karizmatichnost fashistichne vladavine, njenega vodje, Previdevnost boga, ki je dusha NaRODa.

Ker je ta grupa odvisna le od sebe, kot je bila partijska, in ne dopushcha realne opozicije, se ji dogodi isto, kot se je partijski: che ne bodo izhajali iz nje enaki procesi kot v Mrtvih - morda je v tem razlika med neofashizmom in klasichnim fashizmom, med simulacijskim in neposrednim, med brezobzirnim in hinavskim -, pa bo prishlo do enakih posledic, cheprav z mehko varianto. Teror, ki ga izvaja Harz, Rojstvo, nad Slovenci, je hujshi od terorja, ki ga izvajata Zhupnika - Cankarjev in Govekarjev - v Hlapcih in Grchi, saj je morivski, prinasha smrt; res pa je, da gre za situacijo vojne. Namen obeh druzhb - cerkveno avtokratsko monopolistichne, cheprav dopushcha parlamentarni sistem vech strank, in nacistichne ali stalinistichne - pa je isti: vrniti bratovstvo, pach z nujnim terorjem. V bratovstvu pa je konec s svobodno PO; s tem pa tudi z EK.

Vprashanje je, koliko tudi moralni boj, kakor ga je zasnovalo prvo meshchanstvo in je trajal tam nekje do Shawa, celo do Arthurja Millerja, glej dramo Vsi moji sinovi, ni chezmeren konstrukt. V dolochenih obdobjih uporablja nemajhno kolichino terorja. Ne sodi ustroj viktorijanske Anglije - sholstva, javnosti itn. - v okvir nasilne socialne morale? Kaj pravi o tem svetu Dickens? Kazhe ga kot poshasten teror zoper PO; David Copperfield in tolikeri drugi Dickensovi ubogi dechki so zhrtve tega moralnega sistema. Shaw pokazhe - na prefinjen nachin - vprashljivost celo morale ljudi, ki ne uporabljajo terorja kot surovi in v resnici pokvarjeni ali vsaj egoistichno samozadostni Dickensovi teroristi v drzhavni sluzhbi, ampak zadoshcha zhe njihova pripadnost konvenciji morale, cheprav je ta pristno ponotranjena in navidez zunajutilitarna, glej Kandido. Pri Shawu se zgodi preobrat (Shaw se vpishe zhe prileten v Komunistichno stranko na njenem zachetku). Tedaj postane do kraja vidno, da je vprashljiv tudi moralni boj kot tak. Ne le tisti kar precej brezobzirni, ki ga zachne prakticirati Tony, ko Marka - seveda v sanjah - davi; ampak najtanjshi. Tega slovenska obchutljivost komaj zazna; morda Hieng v Izgubljenem sinu.

EK drzha razmishlja v drug(achn)o smer: stran od sleherne obchestveno teroristichne, s tem tudi moralno obvezne akcije, ki je vnashanje socialno chloveshkih konstruktov - s tem blodnje nicha - v svet. S stalishcha EK ni primaren boj med dobrim in zlom, kot uchi socialni moralizem; ampak razmerje med Bogom in nichem, med nichem in odreshenjem (nicha). To pa ravno ni boj, ampak ljubezen do drugega, s tem odprtost drugemu. Ne konstrukt, ampak sprejemanje drugosti. Petan v Mashchevanju jasno ugotovi, kam pripelje konstrukt vnashanja pravice v svet: v nasilje nad drugim, v mashchevanje, v umor. A pravica, ki temelji na nasilju-umoru, ni bistveno razlichna od stalinistichne. V to smer vodi tudi neofashizem, naj bo she tako simulacijski in s tem ludistichen.

Tony govori Marku, s katerim se srechata pred Slonom, naprej: "Name, na sina kapitalista" - Tony je dozoreli Branko iz Cekinov, ena razlichica ali mozhnost Branka - "so v podjetju posebej pazili, zato sem bil vedno na prezhi, da ga ja ne bi kaj polomil. Ti pa si me lazhno obtozhil, nagovoril si priche, da so podprle tvoje izmishljije, falzificiral si dokumente."

Tega ni pochel le stalinizem; veliko tega je tudi v zahodni LD. Che branivec prepricha poroto - o tem pricha veliko amerishke literature -, da je obtozhenec nedolzhen, ali pa tozhilec prepricha poroto o njegovi krivdi, pa naj pochneta to s ponarejanjem dokumentov ali s prikrivanjem dokazov, v obeh primerih je pravni sistem nedotaknjen, sodba se izvrshi po pravu, cheprav ne po morali, tj. po resnici in pravici. A kdo lahko sodbo spremeni? Ljudstvo - z linchem? Ulica, kar je tendenca populizmov-totalitarizmov, od komunistichnega ali anarhistichnega, konchni Shchuka pred Grozdovo hisho, Blagor, do fashistichnega v Vrankoviæu? Partija? Narod skoz svojo posvecheno grupo razumnikov ali antikorupcijskega gibanja? Jung z mnozhico? Kak poseben svet ali komite, kakrshne je ustanavljal Robespierre, cheprav she v okvirju parlamenta, seveda zhe temeljito ochishchenega drugache mislechih in drugache delujochih?

Petan veruje, da se ta problem da razreshiti: priche, ki so lagale, naj pach priznajo, da so lagale. Da bi to storile, pa je potrebno, da pristanejo na primarnost PO, na osebno vest. Dokler bodo pristajale le na socialno moralo, se bodo izgovarjale, kot se Marko (in she marsikdo): da so morale ravnati tako, kot so, che so hotele prezhiveti, uspeti, kar je nazadnje pravica vsakega chloveka kot zhivega bitja. Marsikdaj ni bilo treba lagati tako umazano, da si prezhivel in uspel, kot v Tonyjevem primeru. Da pa se z veliko gotovostjo rechi, da nihche ne pride skoz zhivljenje, ne da bi lagal ali ne da bi vsaj molchal ob lazhi, ki jo vidi, a tolerira. Eni so se v tem pochetju res posebej angazhirali. A to ni bistveno. Bistvena je struktura sveta-druzhbe, ki terja od chloveka sodelovanje pri zlu-lazhi, da bi chlovek lahko obstal.

KC si je zamislila idealne mejne polozhaje, v katerih naj do tega ne bi prishlo: svetnishke v pushchavnishtvu; nastopajo pa tam druge tezhave. Vsekakor KC takshnega pushchavnishtva ne forsira vech, kot ga je v chetrtem ali petem stoletju; danes ga je komaj kaj. Pushchavnishtvo temelji na predpostavki ukinitve druzhbe - cheprav ne s silo in vojno, bolj na nachin samoukinitve. Che ljudje nochejo vech zhiveti v druzhbi, druzhba usiha. Zdi se, da to v razmerah danashnjega sveta - mnoshtvo ljudi - ni vech mogoche. Tudi predpostavlja avtodestrukcijo chloveshtva, ker se pushchavniki odrekajo spolnosti, bodisi s spolno vzdrzhnostjo bodisi celo s samoskopljenji; s tem se konchuje bioloshka prokreacija.

Che pa je EK drzha ljubezni do drugega, to ni drzha omenjene askeze; omenjena radikalna askeza je samoiznichevanje sebe - ljudi - kot drugega-drugih, da bi ostal le Bog. Vprashanje pa je, ali je s tem povechana praksa odreshevanja. Kaj pa che to sluzhi bolj nichu - ker je (samo)iznichevanje - kot Bogu? Drzha Drugega Vaticanuma je kristocentrichna in ne asketska; v asketstvo je vodilo recimo Tomchevo gibanje Mladcev; vsaj do neke mere. Zadnji koncil je na liniji Franchishka Asishkega (glej patra Ambrozija iz Mrakove Rdeche mashe, ki ljubi ves svet), ne na liniji stilitov.

A tudi che bi se nashli ljudje, ki bi svojo krivdo priznali, in bi sodishche na obnovljenem procesu po nedolzhnem obsojene rehabilitiralo, kaj bi bilo dosezheno?

Da bi bili eni - upravicheno - taksirani kot nemoralni, drugi bi postali kot nedolzhne zhrtve narodni junaki. Tisti hip bi se nashle grupe, ki bi se polastile teh narodnih junakov in z njimi manipulirale. Kot danes tolikeri vse bolj manipulirajo s pobitimi vrnjenimi domobranci; in to ljudje, ki nimajo s temi pobitimi nobene zveze, ne zasebne ne drugachne; le ideoloshko, da se nanje sklicujejo in s tem delajo lastno drzho za moralno, za zhrtev komunizma; in to ljudje, ki so rojeni po letu 1945.

Je pa she druga mozhnost: da se po nedolzhnem zaprti - recimo Jansha, cheprav njegovo trpljenje ni bilo kaj posebno veliko v primerjavi s trpljenjem tolikerih drugih -, sam domisli, da bi manipuliral s svojo zhrtvijo; da bi jo kapitaliziral v korist svoje oblasti, ker je pach politik. Tako je delala Partija; zapore svojih udov - od Titovega in Pijadejevega do Machkovega, Kidrichevega, Kardeljevega in medvojnih - je razlagala kot moralno eksistencialno utemeljitev partijskega Prav-a. Nazadnje pa se je skazalo, da ti zapori niso povsem nevprashljivi. Ker je Partija pripravljala oborozheno revolucijo, tj. nasilje, so bili komunisti kaznovani po pravu, ki ni bilo le represivno pravo dolochene drzhave, ta je branila svoj interes-obstoj, ampak po zakonu, da je nasilje - posebno pa revolucionarno, ki je ekscesivno - zoperchloveshko. Kolikeri bivshi zapori oz. zhrtve postanejo v teku chasa vprashljivi! (Zadnje chase tudi Janshev.) Kar je prav. Brzh ko se trpljenje politizira, kapitalizira, je bolje, da se umazhe in da se tako pokazhe chlovekova nemoch, kot pa da bi alibiziralo katero koli oblast.

 

1994

______
Izbrana poglavja iz knjige Tarasa Kermaunerja Pravica do oblasti iz niza Od bratovstva k bratomoru II, Zalozhba Lumi, Ljubljana, februarja 1995

POLITIKA, PRAVICA, VEST IV