Revija SRP 15/16

Rajko Shushtarshich

 

NE MECHI BISEROV

Beg iz pekla Damirja Zlatarja Freya

 
Ne mechi biserov svinjam
obrnile se bodo
in te raztrgale.
 
Ko pa jih vseeno vrzhesh,
bosh podozhivel pekel.
Beg iz pekla
ni plachilo zla
ne cena njegova.
Kaj je potem?

Sodelovati v izdelovanju biserov ni majhna srecha. Pa tudi lahko delo to ni, posebej ne, che je vodja delavnice Damir Zlatar Frey. V delavnici postopoma, vsak dan bolj izrazito, nastaja naelektreno vzdushje. V nashem primeru vzdushje pekla, iz katerega je mogoche pobegniti samo z ustvarjalnim dejanjem. Razdajanje ustvarjalcev je predano, vzneseno, totalno. Le tako lahko nastane velik dogodek, resnichno dozhiveta predstava, gledalishche, ki izdeluje temne in svetle in prelivajoche se bisere. Take, ki jih je mogoche dozhiveti na treh nivojih zavesti: elementarnem, chustvenem, duhovnem ali drugache: chutnem, duhovnem, intuitivnem. Che tega ne storimo, che jih ne gledamo in poslushamo tudi z duhovnimi ochmi in umom srca, nam bistvo ostane skrito. V predstavo ne moremo vstopiti, ostanemo zunaj, dojamemo jo le z zozheno zavestjo (redukcionistichno).

Mrakova himnichna tragedija je Freyu sluzhila za osnovo uprizoritve, ki pa je nedvomno freyevsko svojska, avtorsko nadgrajena. Vseeno pa mislim, da bi mu bil Mrak za to uprizoritev neizmerno hvalezhen.

Predstava, premiera she posebej, je dogodek, ko ustvarjalci razkrijejo svojo skrivnost obchinstvu, javnosti. Svojo dusho razgalijo, razdajo sebe. Prichakujejo veliko, veliko prevech. Prichakujejo, da jih bodo sprejeli, razumeli, vsaj skushali dojeti. To pa se zgodi redko, v provinci skoraj nikoli. Hlinjenja in chestitanja sicer ne manjka, vendar vse to je nekoliko kalno, neiskreno, tako da tega zopet ni mogoche spregledati. Obchutljive dushe so ustvarjalci, odprle so se drugim, a drugi so pekel. Zdaj morajo ponovno skozi pekel javnega zanikovanja, pljuvanja, linchanja, krizhanja.

Skratka, to je gledalishche, ki ga v nashi dezheli she nismo vajeni, da ne rechem, da ga she ne moremo sprejeti. Predstavo je mogoche dojeti (deshifrirati) le intuitivno, v socialnem (a ne trivialnem) in njega presegajochem (she tezhje doumljivem) transcendirajochem kontekstu, pomenu.

Socialna drama se dogaja v socialnem podpodju (na samem dnu socialnega dna). Prekleta pesnika Paul Verlaine in Arthur Rimbaud sta izobchenca druzhbe, tista, ki sta izbrana za linch. Pa ne le zaradi svoje drugachnosti, bolj zato, ker je nista pripravljena skrivati, se je sramovati. She bolj pa zato, ker vsak spodoben meshchan, ki skriva svojo slo, svoj temni jaz, potrebuje nekoga, da s prstom pokazhe nanj.

Freyeva upodobitev (rezhija) in z njo igra pesnikov ljubimcev nam pokazhe, da ljubezen med osebama istega spola sama po sebi ni nich drugachna kot ljubezen med moshkim in zhensko. Ravno tako nosi celoten razpon: gonskega, patetichnega, vse tja do poetichnega odnosa. Nich bolj kot to pa bi ne moglo ujeziti socialnih moralistov. Oni hochejo svojo lastno slo, najtemnejshi, najskritejshi del sebe samih, vsakega od nas, natanchno locirati v drugem. Prekleta pesnika sta zato kot narochena. V krizhanju sodelujejo vsi (vsa druzhba), vkljuchujoch cerkveni blagoslov (institucionalne cerkve). Gospa Rimbaud simbolizira to na samem zachetku, izkazhe svoj gnus, zgrazhanje, prezir. To je zachetek zheleznega scenarija, ki se bo odvijal po spirali kafkovske scene z vrati v treh nadstropjih zvrnjenega stozhca oz. zvrnjene socialne piramide (podpodja druzhbe). Vrata, ki se odpirajo in zapirajo, so vrata institucij (brezdushnega) sistema. Lahko bi jih prestopil Rimbaud, vsaka od njih. Zanj so zaprta, vsa razen enih, tik pod podom. A najti jih mora sam, in najde jih, chisto na koncu svoje poti. Odrechi se mora vsemu, kajti zanj je prava le ena pot. On ishche le she eno, to je vrata, ki vodijo ven iz pekla - sveta institucij, ki ni nich drugega kot zvrnjena zrcalna podoba hierarhije sveta.

Transcendirajocha pomenska plast govori v simbolih. Vrata so v tej pomenski plasti mochan duhovni simbol, simbol prehoda v duhovni svet. Nihche ne more umeti duhovnega sveta, ki ni v duhu stopil skozi vrata. Zanj ostanejo vrata do chloveka zaprta, vratarice (larve) mu jih zaman odpirajo in zapirajo. Simbola pekla sta ogenj in zemlja, najbolj blatna zemlja, ki si jo je mogoche zamisliti. (Kot je bila naprimer voda simbol morja, simbol solza izjokanih ochi otrok, ki so jih zapustile matere - lepe Vide - te dezhele.)

Najprej sta v objemu drug drugega in objemu pekla Rimbaud in Nouveau in slednji pooseblja v tej plasti satana, absolutno skushnjavo, che hochete. Ko se ogenj izplamti, ostane blato na dnu pekla, in na dnu blata je zakopan krizh. Kako “drago ga je plachala” gospa Rimbaud. Verlaine najprej sam krizha Rimbauda, le tako mu lahko pomaga pobegniti s pekla. Potem se pridruzhijo she vsi drugi, le tako se lahko odreshijo tudi drugi, ali pa ne, kakor hochete. Krizh reshijo, povzdignejo z dna pekla. V igri se resnichno res zhrtvuje, pogubi samo eden. To je Verlaine. Sam samcat ostane na dnu blata, pekla. Satan (skushnjavec) ga obdari z ognjem in igra se koncha. Prizor krizhanja pa je kljuchni prizor v igri Beg iz pekla. Simbol krizha in krizhanja in iznos krizha iz pekla je tako silovit, da tega izrechi ni mogoche. To je mogoche le videti, dozhiveti, umeti.

Razlaga zgodbe je samo ena od mogochih razlag. Razplesti zgodbo je mogoche tudi drugache. Vsakdo lahko stori to nekoliko po svoje, pa to bistva predstave ne bo prizadelo. Ker zgodba je le okvir senc, za njimi pa so simboli dejstev duha. In ta dejstva zhive svoje zhivljenje, in igralci jih izzhare tako mochno v nas, da nas neposredno prezhemajo. V duhovnem gledalishchu je bistvena komunikacija, ki je neposredna. Komunikacija duha z duhom, ali duha izzharevajochih s tistimi, ki ji slede (z v duhu spremljajochimi, sodelujochimi).

Chudovita in presunljiva je glasba Arva Pärta in Vincenza Bellinija. In ta glasba je zopet chudezhno ali pa intuitivno izbrana. Ona igra hrepenenje dushe po vechnosti, jo preliva s srhljivostjo pogubljenja, je soigralka v igri, z njo rastejo nivoji zavesti: od chutnega do duhovnega. Brez nje si velichanja duha v tej igri ne bi bilo mogoche zamisliti. Le slishati jo je mogoche s posluhom duha. (A zaprli smo si vrata, zapahnili jih dozhivetju predstave, che bi jo zaradi glasbe nehali gledati, che kdo pride na predstavo kot na koncert.)

Nikakor bi ne zmogel dovolj izbranih besed za avtorja uprizoritve, kot tudi ne za sceno, kostume (po ideji avtorja), dramaturgijo, luchi, fotografijo in kolektivno uigrano igro larv, ansambla Koreodrame oziroma vseh nastopajochih: Pavleta Ravnohriba, Urosha Smoleja, Janka Petrovca, Janeza Erzhena, Jadranke Tomazhich, Nine Skrbinshek, Ive Zupanchich, Berte Bojetu, Stanislave Bonisegna, Milene Grm, Mojce Partljich, Vere Per, Jette Ostan Vejrup. Prav vsak njih je nepogreshljiv, prav vsakdo omogocha vlogo drugega. To je dodelana kolektivna igra, ki je seveda v klasichnem teatru zvezdnikov in statistov ni in je prav zato ne more biti. Energija, ki jo sevajo, je tako mochna, tako intenzivna, da se gledalcu kozha najezhi. Brez dvoma, predstava, ki jo je treba videti.

Sama popularizacija Koreodrame v medijih, priprava obchinstva in medijev in premierne publike je bila profesionalno izpeljana v visokem stilu Koreodrame. Gledalishki list je kot zbornik, omogocha, da se gledalec dovolj seznani o vseh kljuchnih udelezhencih himnichne tragedije Verlaina in Rimbauda, tragiko avtorja himnichne tragedije Ivana Mraka, s prichevanji avtorja priredbe Bega iz pekla Damirja Zlatarja Freya. Vsaj s tremi pekli in tremi mogochimi begi s pekla. Razlichni so in nadgrajujejo se, vse pa druzhi ustvarjalna sla, ki se poigrava z usodo ustvarjalcev, in usoda se usodno igra z njimi. Za gledalca, ki gleda s srcem, te igre skorajda ne bi bilo mogoche bolje uprizoriti.

Glej chudo, ko preberemo kritike v provincialnih glasilih, se lahko samo chudimo, to pot na drugachen nachin. Kako je to mogoche? To ni nehvalezhnost, le nevednost. To je zanichevanje, pljuvanje. Linch preko medijev je odmev na to daritev ustvarjalcev. Takoj nato se neizogibno zastavi glavno vprashanje: Je to le zaradi province dezhelnega mesta, je to scenarij usode, ki se neizogibno raztegne chez oder v zhivljenje in se tam nadaljuje, kot da ni meje med odrom, predstavo in zhivljenjem vsakdanjim?

Zhal si polemike z etabliranim gledalishkim kritikom gospodom Andrejem Inkretom v osrednjem slovenskem glasilu Delu ne morem privoshchiti. V Reviji SRP pa tudi ne, ker bi namrech ta povsem pokvarila moj prispevek in prizadela bi ugled revije. She dosti manj bi me zanimalo mnenje in kritika v drugem slovenskem chasopisu Dnevniku g. Jedrt Jezheve, che bi oba nesporazuma ne bila ravno zadosten manjkajochi povod za moje vprashanje in poskus odgovoriti nanj. Naj mi bo dovoljeno rechi le to: Nihche vam ne bo zameril, che za duhovno gledalishche nimate veselja ali posluha, a kdor duhovnega gledalishcha ne dojema ali pa mu ni dorasel (gledalishchu, ki ga je mogoche videti le z duhovnimi ochmi), naj ne prichuje o njem drugim!

Dobrodoshlica duhovnemu gledalishchu na Slovenskem zelo spominja na tisto, ki je je bil delezhen Janez Pipan z Edgar Allan Poevim Krokarjem v Slovenskem mladinskem gledalishchu v sezoni 1990/91. Zarotili so se zoper nekaj, chesar niso mogli, hoteli dojeti.

Ob takih vpijochih primerih lincha vedno znova podozhivim obchutenje jeze, da ne rechem svete jeze, ki me vsakich prisili, da moram spet in spet razveljavljati moch in zhe razvado modernega lincha preko medijev, vsaj pri sebi. To delam tako, da podozhivim spomin na zgodovino lincha. Dovolite mi, da to storim she za vas:

 

_____
Op. avt.: Sledi prop. dodatek: Iz zgodovine lincha