Revija SRP 15/16

Marko-Mitja Fegush

 

SLOVENSKI PRISPEVEK SVOBODNI TELEVIZIJI
ali
SLOVENSKI NEBOTICHNIK NAD BERLINOM

 

Zhe nekaj chasa vlada v dezheli negotovost, kakrshne ne pomnijo v zadnjih desetih letih, odkar se podeljujejo Plechnikove nagrade za arhitekturo. Iz vseh slovenskih mest dezhujejo predlogi, ker je bila arhitekturna letina bogata, saj so v vsakem she tako majhnem kraju napravili vsaj nekaj takega, kar bi bilo podobno Plechnikovemu delu ali delu katerega njegovih uchencev. In teh ni malo, rojevajo se novi in novi, she nerojeni pa skupaj z materami ali v ochetih potujejo v “slavljansko” Prago, kjer je razstava posvechenega njegovemu delu, da se napijejo iz vodnjaka njegove genialnosti.

Ko vlada najvechja sopara, se v mestni skupshchini nekdanji delegati skoraj pokoljejo, ko Slovenski kongres predlaga, da bo gradil dom slovenske drzhavnosti na mestu, ki je bil prej rezerviran za Muzej revolucije. Kljub temu, da v dvorano zapiha nekaj svezhega vetra izza priprtih oken in predlagatelj Daniel pojasni, da na parcelo, ki je trenutno preneshena na eno od ministrstev, verjetno na kulturno-prosvetno, od vseh strani vozijo gnojevko, tako da veter, ki prihaja od tam, smrdi, kot bi prihajal iz kake kemichne tovarne, in da je edina mozhnost dekontaminacije, postaviti na tem mestu simbolni objekt najvechjega pomena za Slovence, katerega gradnja pa pritiche samo Plechniku, ki je tako ali tako napravil edini tovrstni projekt.

V tej izmenjavi soparice, smrdljivega vetra, ki veje z barja ali pa iz smeri zhe imenovane parcele, moram popiti nekaj pozhirkov “rogate zhivali”, da ne bi zashel v razpravo o umestnosti kandidature prizidka k sholi za arhitekturo za Plechnikovo nagrado. Ko me grize zloba in premishljam, kaj vse bi natvezil uposhtevaje zhe samo dejstvo, da je zgradbi ime ARHITEKTURA, ki sama po sebi pojasnjuje, da ne gre za kako nizko gradnjo, se spomnim, da je v tako delikatnih trenutkih najbolje na pomoch poklicati eksperta oz. avtoriteto, ki bo na vsa tezhka vprashanja pronicljivo odgovoril.

Spomnim se, da sem, ko sem hodil po Evropi in bil tu in tam malo osamljen, delal namishljene intervjuje, vchasih pa tudi kakega resnega, predvsem s samim seboj, podobno kot Mate Dolenc.

To pot sem se odlochil drugache. Za intervju sem izbral Roberta Tepezha.

Zakaj?

Prvich, ker je svetovno ali evropsko znan, ker je Slovenec ali pa je to vsaj bil, drugich, ker ga noben slovenski arhitekt ne pozna in tretjich, ker je prijatelj mojega prijatelja Pavla Goestla, ki pravkar zakljuchuje svojo prvo knjigo, ki bo shele razkrila pomen Roberta Tepezha za slovensko arhitekturo oz. bolje za nemshko ali she bolje za svobodni Berlin.

 

 

Intervju sht.1

 

Kaj pravite o tem, da sem vas za Slovenijo odkril kot svobodnega arhitekta svobodnega Berlina in graditelja Svobodne berlinske televizije?

Res ne vem, sapo mi je vzelo, skoraj vam ne znam odgovoriti v slovenshchini, lahko pa vam zaupam, da se je to dogajalo tudi drugim npr. Fabianiju.

Ali imate kako tezhavo s svojo dezhelo?

Dezhele pri tem nimajo nobene vloge, pomembne so stranke; grozilna pisma sem dobival tako v Ljubljani do dvainshtiridesetega leta, ker je bil moj brat funkcionar v vrstah katolishkega dijashtva, kot v Berlinu (kjer sem dobil shtipendijo). Tam so pa mislili, da sem komunist.

V Berlin sem shel dokonchno, ko so likvidirali brata. Zakoni pa so bili chudni zhe v Jugoslaviji v tridesetih letih, pa tudi v svobodnem Berlinu.

S Hansom Sharaunom sta sodelovala pri mnogih urbanistichnih projektih, kako bi ocenili razliko glede sodelovanja z njim, ali pa s profesorjem Vurnikom, s katerim ste tudi sodelovala she v chasu shtudija?

Mnoga moja dela ali vsaj moje ideje pripisujejo Sharonu, chetudi so moje, isto velja za Vurnikova.

Katero na primer?

Kopalishche v Radovljici, she posebej stolp, ki ga ni. Ker ga ni vech, tega tudi ne bom posebej komentiral.

A stolp je bil ponovno prikazan na Vurnikovi razstavi?

Ne vem, che je bila razstava posvechena Vurniku, raje bi rekel, da je bila zaradi nekoga drugega. Poglejte si knjigo!

Kaj bi lahko rekli o Svobodni berlinski televiziji danes?

Naprej, da ne v Sloveniji ne v Nemchiji ne vedo veliko o tem. Mislim, da v Sloveniji le pet ali shest ljudi ve, da sem to za zahodni Berlin veliko zgradbo projektiral jaz.

 

Tukaj se pojavijo motnje, neki shumi, ki se priblizhujejo in oddaljujejo. Sheligo, ki sem ga “posnel” v Gotenici, me izza sklonjenih obrvi posvari s slike: daj, nadaljuj ta intervju prihodnjich, ko bosh bolj pripravljen za pogovor o NUK-u ali o televizijskem centru Sender freies Berlin, o Ottu pa she o chem.

 
 
 
 
 
_______
O avtorju: Srechanja s stavbarji so knjizhni prvenec arh. Pavla Goestla. Knjigo je avtor pripravljal dalj chasa. Pri tem ga je vodilo hotenje, da v knjizhni obliki zdruzhi in povezhe chlanke objavljane v Nashih razgledih, Socialistichni misli, Arhitektu, Komuni, Gradbenem vestniku in pa prevode svojih chlankov iz tujih revij, kot sta Neue Heimat in Edilizia popolare.