Revija SRP 15/16

Ivo Antich

 

NESTOR STRIPA IN ANIMACIJE

(Miki Muster v Galeriji ZDSLU)

 

Kazhe, da so se na Slovenskem toliko "zjasnila vremena", da je strip tudi tod naposled postal ena od "normalnih" zvrsti umetnosti. K temu gotovo prispeva nedavni vstop stripa v celjsko Galerijo sodobne umetnosti in ljubljansko Galerijo ZDSLU. Che akademsko sholani likovniki kot "elitne" umetnine razstavljajo vreche zelenjave ali popleskana platna, bi bilo pach abotno in necivilizirano she naprej tako rekoch principialno drzhati zgolj "v preddverju" tisto umetnostno zvrst, ki v osnovi zahteva najbolj brezpogojen profesionalizem. Populistichna namenjenost vechine produktov tega profesionalizma danes ne more biti vech ustrezen protiargument.

Razstava stripov in risank akad. kiparja Mikija Mustra v Galeriji ZDSLU (12.3. - 4.4.1996) je dovolj nazorno predstavila najmarkantnejshi slovenski opus na podrochju stripa kot grafichne literature in risanke kot animiranega filma. Da je bil ta opus kljub nekaterim tipoloshko in kontekstualno pogojenim poskusom onemogochanja in omalovazhevanja v glavnem vendarle ustvarjen v t.im. chasu socrealistichne sivine (in to ob podpori Slo. porochevalca ali pozneje Dela kot vodilnega nacionalnega glasila), je vsekakor dovolj zanimivo dejstvo. Cheprav slovenski strip in animacija premoreta she nekaj zanimivih avtorskih imen, je Mustrov primat tako v pogledu pionirstva kot avtorske kompletnosti seveda zunaj vsakega dvoma.

Razstava je zajela strip iz epizod o Zvitorepcu, nekaj barvnih portretnih karikatur (vech tovrstnih in tudi aktualistichnih mojstrovin, trenutno vodilnih na Slovenskem, je avtor v shirshem izboru predstavil nekaj prej v povsem neprimernem razstavishchu inshtituta J. Shtefan), del nastajajochega stripa o Krpanu, elemente iz priprave animacije, mozhnost ogleda risank in knjizhne izdaje. V vseh teh oblikah Mustrovega ustvarjanja je izprichan avtentichen profesionalizem, ki ustreza vsem poglavitnim kriterijem stripoloshke (in filmoloshke) aksiologije: popolnost klasichne animacije, izrazitost likov, pregledno kadriranje, scenaristichna invencija z nedvomnimi literarnimi kvalitetami tako glede vsebine kot glede dialoga (pri risankah umirjen ritem brez stilistichnih ali tehn oloshkih ekshibicij). Gre torej za izrazit primer (populistichne) umetnosti, ki v chasu postheglovskega "razkrinkanja" potrjuje sovpadanje starogrshkega in modernega razumevanja pojma tehnike (techne) kot umetnostne in tehnoloshke (multimedijske) proizvodnje artefaktov, pri tem pa je perfekcionizem izvedbe pomembna (seveda ne edina) kvaliteta zhe sama po sebi (prim. Bense).

Tipoloshko gre v Mustrovem stripskem opusu za blizhino "treh Walterjev" (Disney, Neugebauer, Kelly), vendar je pri tem kljub opaznim sledovom "sholanja" ohranjena nedvomna izvirnost. Izbor razstavljenih stripskih originalov je bil tak, da ni kazal mochne prelomnice med Mustrovo prvo ("disneyevsko-neugebauerjevsko") in drugo fazo ("kellyjevsko"), saj so bila predstavljena le dela iz drugega obdobja. V tem je gotovo tudi zaradi vzporednega ukvarjanja z animacijo (prvi animirani film Pushchica, 1960), prvotno perorisbo, kombinirano s tedaj "modernim" rastrom, zamenjala bolj ekonomichna risba s chopichem. Ta prehod se je dogajal v Zvitorepchevi epizodi Na luno (TT 1959/1960), kjer je zhe opazno spreminjanje linije in opushchanje rastra, naslednja epizoda z naslovom Na olimpiado (TT 1960 sht. 5-18) pa je zhe povsem v novem in tudi dokonchno izoblikovanem stilu. Zamenjava je bila po svoje problematichna, kajti strip kljub mozhnim stilizacijam in poenostavitvam nacheloma zahteva chvrsto, eksaktno risbo, za kar je linija chopicha lahko vchasih nekoliko prevech "lahkotna", sinkopirana in variabilna, kar se je ponekod pokazalo tudi pri Mustru. Vsekakor pa je "kellyjevska" prenovitev v znatni meti posodobila "layout" Mustrovega stripa in mu na sploshno dala bolj dinamichen videz.

Na razstavi so posebno pozornost pritegnili originali najnovejshega Mustrovega stripa Martin Krpan. Strip je she v nastajanju, zato je bilo razstavljenih le nekaj zachetnih tablojev, vendar je zhe iz njih razvidno, da gre za svojevrsten vrhunec avtorjevega ukvarjanja s stripom (stilsko umirjena, zanesljiva risba v barvah, izvrstna scenaristichna obdelava) in tudi za poseben dosezhek med dosedanjimi priredbami zadevne zgodbe. Za razstavo so se zdeli nekoliko manj primerni tisti stripski originali, ki so bili ochitno naknadno prilagajani (dorisovani) za ponatise. Med publikacijami so bile razstavljene v glavnem tiste, katerih izid je organiziral Klub devete umetnosti (v 80. letih), starejshih knjizhnih izdaj slikanic in stripa Dogodivshchine Zvitorepca in Trdonje v Afriki (1955) ni bilo, kakor tudi ne pomembne stripske revije Zvitorepec (1966-1973). V bibliografiji v katalogu k razstavi je mogoche najti tudi kakshno pomanjkljivost (npr. strip V Afriki je pod naslovom Zvitorepec v Afriki izhajal v TT od jan. 1954 in ne 1955; strip Sinovi ognja ni omenjen, gre pa za danes manj primerno "partizanshchino").

 

 

BUSHIĆEVA "POEZIJA V STRIPU"

 

Gre za dovolj nenavaden primer ustvarjalne prakse: Franko Bushić iz Hrvashke "prevaja" v strip pesmi slovenskih pesnikov (Kosovel, Gluvić). Ochitno zunajserijski je zhe sam stilski pristop, saj nima nobene zveze z obichajnimi stripskimi pojmovanji lepotnosti ali vsaj pretezhno uveljavljene tehnichne korektnosti. Bushićeva stripska aplikacija poezije se zavestno omejuje na tako rekoch pesnishko spontan odziv na pesnishtvo, na produkcijo skice, ki udejanja predvsem temeljno ekspresivnost grafichnega zapisa kot mozhne vzporednice pesnishke govorice. Asociativna invencija je poglavitni adut metaforichne odvratnosti in surove izzivalnosti, ki najde specifichno, vendar avtentichno sozvochje s Kosovelovo pesmijo Ecce homo, saj je prav to pesem Josip Vidmar, poglavitni normativistichni kritik slovenske literature, oznachil kot "patoloshko neumljivo". She vrech: ne gre le za sozvochje z obdelano pesmijo, marvech se bushićevsko videnje Kosovela z ustrezno modifikacijo navezuje tudi na shirshi kontekst pesnishkega opusa, pri chemer naj prichujocha belezhka spomni vsaj na pesmi Smeh kralja Dade, Nihnilomelanholija in zlasti Evakuacija duha (v tej pesnik izrecno pravi: "Ljudje so evakuacija duha./ Anomalija psihologije."). S tem torej strip kot drug umetnostni medij skusha po svoje, s specifichno govorico "grafichne literature" reafirmirati in aktualizirati nekonvencionalno kritichen izziv, ki ga je v bralca vrgel Kosovel ne le z zgoraj omenjenimi pesnishkimi teksti.